12. junij
Danes goduje ČEDOMIR
Ime Čedomir je južnoslovansko in je zloženo iz besede čédo »otrok,dete« in priponke mir.
Moška različica imena: Čedo.
Ženske različice imena: Čeda, Čede, Čedina, Čedinka, Čedna, Čedomila, Čedomira, Čedomirka.
12. junij
SVETOVNI DAN BOJA PROTI OTROŠKEMU DELU
Mednarodna organizacija dela je leta 2002 razglasila 12. junij za Svetovni dan boja proti otroškemu delu. Kljub napredku v zadnjih desetletjih na področju otroškega dela, so v zadnjih nekaj letih konflikti, krize in pandemija covid-19 pahnili več družin v revščino in s tem na milijone otrok prisilili v otroško delo.
Danes je po podatkih Organizacije združenih narodov 160 milijonov otrok še vedno vključenih v otroško delo, kar pomeni skoraj vsak deseti otrok po vsem svetu. Osrednji slogan letošnje obeležitve Svetovnega dneva boja proti otroškemu delu je Socialna pravičnost za vse. Konec otroškemu delu!, torej na poudarku povezave med socialno pravičnostjo in otroškim delom. Izkušnje pri odpravljanju otroškega dela v zadnjih desetletjih so pokazale, da je otroško delo mogoče odpraviti, če odpravimo temeljne vzroke zanj. Otrokom, ki so vključeni v delovni proces, so kršene pravice do izobraževanja in zaradi tega tudi nimajo možnosti, da si kasneje zagotovijo dostojen dohodek in stabilno zaposlitev. Gre za krivico, ki nenazadnje tudi zavira gospodarsko rast držav in jo je mogoče povezati z naraščajočo neenakostjo v mnogih delih sveta.
KONCERT VIVA LA FIESTA
Slomškov kulturni dom v Slovenski Bistrici je bil v nedeljo, 12. junija 2016, v znamenju Španije.
Ženska vokalna skupina Vivere je izvedla koncert Viva la Fiesta. Kot gostje so nastopile plesalke Živa and Los Tacones.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Tjaša Korpšec
ZAKLJUČEK PROJEKTA RITOZNOJČAN – VINO MOJE MLADOSTI
V četrtek, 12. junija 2014, sta Razvojno informacijski center Slovenska Bistrica in Zadruga Konzorcij Ritoznojčan pripravila prireditev ob zaključku projekta Ritoznojčan – vino moje mladosti.
Osnovni cilj projekta je ohranitev tradicionalnega vina Ritoznojčan, obogatitev turistične ponudbe v okviru Podpohorske vinsko turistične ceste , povezovanje vinogradnikov in večja možnost uspešnega trženja vina in krajine.
Projekt lahko dolgoročno prispeva k ohranjanju in povečevanju dohodkov na vinogradniških kmetijah ter k ohranjanju delovnih mest in novim možnostim zaposlitve. Na prireditvi so predstavili vino s priznanim tradicionalnim poimenovanjem Ritoznojčan PTP, ki bo s svojo zaščito, tradicijo, odlično kakovostjo, pa tudi s hudomušnim imenom, odslej pisalo novo zgodbo. Predstavili so se tudi ponudniki oziroma pridelovalci, vključeni v zadrugo Konzorcij Ritoznojčan.
V kulturnem delu programa so nastopili Vaberški fantje iz Kovače vasi ter Etnološka skupina Ložniške ufarice.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Aleš Kolar
ZAKLJUČNI KONCERT OKTETA PLANIKA – SLOVO DVEH ČLANOV
Oktet Planika Slovenska Bistrica je imel v sredo, 12. junija 2013, v viteški dvorani Gradu Slovenska Bistrica zaključni koncert v tej sezoni.
Na koncertu sta se poslovila dolgoletna člana okteta Franc Horvat in Vlado Ostruh. Sicer pa so pevci zapeli tako slovenske kot tuje pesmi.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Levo Franc Horvat in desno Vlado Ostruh (Studio Bistrica)
SREDNJEŠOLCI PREDSTAVILI VESOLJSKO TEHNOLOGIJO
Odlični dosežki dijakov Srednje šole Slovenska Bistrica v Ljubljani, bili so tudi gostje portoroške konference o vesolju
V okviru vseslovenskega projekta Slovenija iz vesolja, ki ga je v Ljubljani organiziral Center odličnosti Vesolje, znanost in tehnologije, so dijaki Srednje šole Slovenska Bistrica predstavili dosežke lastnih raziskav s področja uporabe satelitskih tehnologij. Katarina Kores in Ernest Šprager sta analizirala zlitine aluminija za izdelavo ohišij satelitov, ki jih pripravljajo v tovarni Impol v Slovenski Bistrici. Blaž Černelič, Matic Kolar, Rok Rutnik in Domen Skamlič so z metodo primerjave satelitskih posnetkov Landsat spremljali posek gozda na območju Pohorja in urbanizacijo Slovenske Bistrice. Obdobje analiz je bilo med letoma 1991 in 2011. Barbara Ferčec, Marko in Peter Fekonja so se lotili izdelave računalniške aplikacije za primerjavo dveh satelitskih podob, s katero so potrdili rezultate ekipe dijakov, ki so enako primerjavo izvedli na osnovi vizualne primerjave podob. Ker so dijaki pod mentorstvom profesoric in profesorjev uspešno zagovarjali raziskovalno nalogo, so dobili priložnost, da rezultate svojega dela predstavijo na mednarodni konferenci Esa/Cnes 4S o malih satelitih, ki je bila konec minulega tedna v Portorožu.
Ker se tovarna Impol, kjer izdelujejo zlitine za ohišje satelita, ukvarja z vesoljsko tehnologijo, je bilo jasno, da se bodo mladi raziskovalci zanimali za njihov projekt. Dijaka sta v Impolu ugotovila, da izdelujejo zlitino, ki bo s svojimi lastnostmi konkurirala zahtevam satelita. Cilj naloge je bil preučiti zgradbo satelita in analizirati materiale, uporabljene pri njihovi izdelavi. Pri drugi nalogi od treh je skupina raziskovalcev uporabila metodo primerjanja stanja na terenu. To je bila težka naloga, ker so raziskovalci težko določili razlike med poseki gozda. Lažje so razlike v pozidavi določili v mestu. Ugotovili so, da število posekov z leti pada, pozidanost se je bistveno povečala, največ med letoma 1991 in 2011. Zaradi slabe prostorske ločljivosti satelita so lahko spremljali samo večje spremembe, so poudarili mladi raziskovalci.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
NADARJENI DVANAJSTLETNIKI
Na zaključni prireditvi OŠ Antona Ingoliča Spodnja Polskava, podružnica Zgornja Polskava, so navdušili šestošolci, ki so se poslovili od druge triade. Poslovili so se na poseben način. Sestavili so bend in pod mentorstvom Manča Kovačiča z Zavoda Posluh naštudirali tri rokovske skladbe z džezovskimi elementi. Skupina My Way, kot so se poimenovali, je tako doživela uspešen in obetajoč debi. V njej igrajo: Matija Žižek, alt saksofon, Lucija Kovačič, glas in klaviature, Filip Kokol, bobni, Tine Omeragič, kitara, Maruša Mesarič in Zala Orešič, spremljevalna glasova, tolkala in zvočni efekti, ter Manč Kovačič, bas kitara. O nadarjenih dvanajstletnikih bodo sošolci in drugi zagotovo še slišali.
VIR: (zk), Večer
FOTO: Zgornjepolskavska skupina My way (Zdenko Kodrič)
BREZ SAMOTNEGA TUHTANJA IN NESPORAZUMOV
Prevodi pesmi, ki so nastali v prevajalski delavnici festivala Spogledi, bodo izšli v reviji Poetikon
S slavnostno zaključno prireditvijo – z branjem pesnikov in koncertom skupine Alethea se je v soboto zvečer, 12. junija 2008, na gradu Slovenska Bistrica zaključil mednarodni književni festival Spogledi. V minulem tednu je srečanje postreglo z najrazličnejšimi prireditvami, zraven predstav in filmskih projekcij velja izpostaviti okroglo mizo, kjer so razmišljali o “zmagoslavju proze”, in prevajalsko delavnico, ki je ponovno postregla z vrhunskimi prevodi tujih in slovenskih pesnikov.
Orlando Uršič, direktor študentske založbe Litera in vodja festivala, je zadovoljen z videnim in slišanim, čeprav je publike manj (in ponovno se je dokazalo, da literatura ni stvar množičnega obiska), a so bili tisti, ki so prišli, izredno zadovoljni. “Sicer pa smo na festivalu, zlasti še na okrogli mizi, ugotovili, da je slovenska literarna produkcija mogoče preobsežna, vsaj kar zadeva poezijo. Letno izide 355 pesniških zbirk, na račun tega trpi kakovostna poezija, pa še bere se je manj. Če pogledamo knjižnice – ljudje si izposojajo manj poezije kot proze. Stvar festivala in založbe zagotovo je, da poeziji ponudi prostor kreativnosti. Sicer pa se morajo tudi ustvarjalci vprašati, s katerim žanrom lahko največ povejo,” še ocenjuje Uršič.
Pesniško srečanje s prevajalsko delavnico se je zaključilo v petek, z branjem poezije v prostorih Literine knjigarne, v Bistrici pa na zaključnem večeru dan kasneje. Spomnimo: slovenski pesniki, sodelavci in souredniki revije Poetikon, Ivan Dobnik, Cvetka Bevc, Marcello Potocco, Stranka Hrastelj, Miriam Drev in Anjuša Belehar, so povabili pesnike in prijatelje iz štirih držav: Eduarda Akulina iz Belorusije, ki je poezijo sporočal tudi s pomočjo glasbe in petja, Dagnijo Dreiko iz Latvije (ki je, mimogrede, na branju blestela s prevodom Prešernove Lepe Vide), Christiana Sinicca iz Italije, in Branislava Oblučarja s Hrvaške.
VIR: Petra Zemljič, Večer
FOTO: Udleženci prevajalske delavnice v Literini knjigarni: (od leve): Branislav Oblučar, Stanka Hrastelj, Miriam Drev, Ivan Dobrnik, Nadja Dobnik, Christian Sinicco, Cvetka Bevc, Marcello Potocco, Anjuša Belahar, Dagnia Dreika in (spredaj) Eduard Akulin (Janko Rath)
KONCERT
V petek, 12. junija 1987, so v Viteški dvorani v gradu v Slovenski Bistrici nastopili ženski pevski zbor DPD Svoboda, sindikalni moški pevski zbor Primat Maribor in oktet Gozdar Slovenska Bistrica.
VIR: Večer
USPEŠNEJŠE GOSPODARJENJE
Gospodarsko poslovanje v bistrški občini je v prvih treh mescih doseglo po večletni stagnaciji pomemben napredek.
Tako se je fizični obseg proizvodnje v 16 največjih delavnih organizacijah te občine povečal v primerjavi z enakim obdobjem lani za okoli 19, izvoz pa za 16 odstotkov. V teh delovnih organizacijah so dosegli tudi 6 odstotkov večji ostanek dohodka.
Zmanjšanje je bilo opaziti tudi v terjatvah do kupcev, medtem ko so se zaloge in obveznosti do dobaviteljev nekoliko povečale.
Med osnovnimi vzroki, ki so vplivali na to, da bistriško gospodarstvo ni doseglo v tem obdobju še ugodnejših rezultatov, je pomanjkanje surovin in naglo naraščanje cen.
Ti vzroki bodo predvidoma neugodno vplivali na gospodarski razvoj tudi v naslednjih mesecih. V primerjavi s povečanjem indeksa celotnega dohodka in proizvodnje ter povečanjem življenjskih stroškov pa ostajajo OD skoraj na enaki ravni kot v prvih treh mesecih minulega leta.
VIR: V. H., Večer
Umrl je duhovnik FRANC KSAVER LUKMAN
Dr. Franc Ksaver Lukman je se je rodil 24. novembra 1880 v Lokah pri Sv. Juriju ob Taboru na robu srednje Savinjske doline.
Po ljudski šoli pri Sv. Juriju je obiskoval gimnazijo v Mariboru. Po maturi leta 1899 ga je škof Mihael Napotnik poslal v Rim (Italija), kjer je na papeški univerzi Gregoriana študiral filozofijo in teologijo in študij sklenil z dvojnim doktoratom. Mašniško posvečenje je prejel leta 1905. Po vrnitvi iz Rima je bil dve leti kaplan v Slovenski Bistrici, hkrati pa je na univerzi v Gradcu (Avstrija) študiral klasično jezikoslovje. V letih 1908−19 je bil profesor moralne teologije na mariborskem bogoslovnem učilišču – Lavanter alumnat, vsa ta leta pa je tudi poučeval verouk na šolah. Kot bogoslovni profesor je urejal prvo slovensko bogoslovno revijo − ‘Voditelja v bogoslovnih vedah’. Leta 1919 je pri Narodni vladi v Ljubljani postal referent za verske zadeve. Od leta 1920 do upokojitve leta 1952, dejansko pa skoraj do smrti, je kot profesor na Teološki fakulteti novoustanovljene Univerze v Ljubljani predaval dogmatiko, dogemsko zgodovino in zgodovino starokrščanskega slovstva. Dvakrat je bil dekan Teološke fakultete, leta 1926/27 tudi rektor Univerze v Ljubljani. Leta 1925 je bil imenovan za častnega kanonika mariborskega stolnega kapitlja. Leta 1940 je bil izvoljen za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), od leta 1948 pa njen stalni član.
Napisal je veliko prispevkov za različne verske publikacije in prevajal starokrščanska besedila.
Franc Ksaver Lukman je umrl 12. junija 1958 v Ljubljani, kjer je tudi pokopan.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je učitelj in kulturnik ANTON PEŠAK
Anton Pešak se je rodil 12. junija 1932 na Vrholah pri Slovenskih Konjicah.
Po končani osnovni šoli v Slovenski Bistrici se je vpisal na srednjo šolo v Mariboru in nato na Pedagoško akademijo v Ljubljani ter postal učitelj razrednega pouka.
Poklicno pot je pričel kot učitelj v Stojnem selu pod Donačko goro (sedaj Sv. Florijan, občina Rogaška Slatina, op. ur.). V letih 1954−70 je delal na osnovni šoli v Socki (občina Vojnik; upravitelj osnovne šole, ki je leta 1964 postala podružnična osnovna šola) in bil od leta 1970−91 upravitelj na Podružnični osnovni šoli (POŠ) Nova Cerkev.
Poleg šolskih obveznosti je skrbel za organizacijo pestrih obšolskih dejavnosti in za povezovanje šole s krajem. Kot režiser je vsako leto v Socki in v Novi Cerkvi pripravil novo igro, skrbel pa je tudi za kulturni razvoj kraja.
Bil je med ustanovitelji Moškega pevskega zbora Tone Tomšič Nova Cerkev (1972), pri katerem je deloval kot pevec in tajnik zbora (1972−78) ter dvakratni predsednik zbora (1978–98 in 2001–09). Pešak ni bil le idejni vodja zbora, pač pa tudi njegova gonilna sila.
Anton Pešak je umrl 14. decembra 2013 v Mariboru.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je poznavalec polpretekle zgodovine mesta Slovenska Bistrica MAKSIMILIJAN OZIMIČ
Maksimilijan (Maks) Ozimič se je rodil 12. junija 1927 na Kolodvorski ulici v Slovenski Bistrici očetu Maksimilijanu – Martinu Ozimiču, vrvarju, in mami Elzi, rojeni Hilbert, gospodinji. Njegovi predniki so bili v Slovenski Bistrici vsaj že v 18. stoletju, ko srečamo njegovega prapradedka čevljarja Rudolfa Osimitscha, ki je živel v hiši na mestu zdajšnje hiše fotografskega studia Brbre. Njegov sin Franc Osimitsch, prav tako čevljar, je v prvi tretjini 19. stoletja živel na istem naslovu. Francev sin, ki je dobil ime po očetu, je postal vrvar. Prvo delavnico je imel na Gradišču. Šlo je za majhno leseno utico, sicer pa so vrvi iz konoplje pletli na trgu. Kasneje je od nekega Rupa kupil hišo na Kolodvorski ulici, kjer si je delavnico uredil na dvoriščni strani ob potoku. Tam se je Francu in Otiliji Osimitsch rodil Maksov oče Maksimilijan, ki se je kot oče izučil za vrvarja. Očetovo vrvarstvo v Kolodvorski ulici, v središču Slovenske Bistrice, je bila dejavnost, ki je omogočala štiričlanski družini Ozimič skromno preživetje.
Otroštvo in mladost, ki ju je zaznamoval čas med obema vojnama, je Maks preživljal podobno kot mnogi drugi otroci tedanjega časa. V vrtec je hodil v pritličje nekdanjega rotovža, v osnovno šolo pa na Vošnjakovi ulici. Odlikovala ga je vedoželjnost za novotarije na področju vrvarstva in ključavničarstva, saj je imel njegov stric, očetov brat, ključavničarsko delavnico tik ob njihovi vrvarni. Zvedavost ga je vodila tudi pri odkrivanju mesta in življenja ljudi v njem.
Še ne sedemnajstleten je bil 7. oktobra 1944 prisilno mobiliziran v nemško vojsko – v mornarico na Dansko, kjer je bil do 30. junija 1945. Vojne vihre ni doživel, saj je streljal le častne salve na vojaškem pokopališču v Kopenhagnu. Po vojni je bila vrnitev v domovino zanj tvegana, zato je dve leti delal na avstrijski kmetiji na avstrijskem Štajerskem. Mama je bila kot sudetska Nemka deportirana, nato je živela v Avstriji pri sorodnikih Rose Pitschl, kjer je tudi umrla. Oče je umrl tik po koncu vojne v Slovenski Bistrici.
Ko je Maks končno prišel domov, je moral za leto in pol na služenje vojaškega roka v Kraljevo in Kragujevac. Po vrnitvi se je zaposlil v Industriji metalnih polizdelkov (Impol). V mehanski delavnici je opravljal delo pomožnega metalurga. Ker je imel željo po novem znanju, mu je bilo omogočeno dopolnilno izobraževanje na srednji tehnični šoli v Mariboru. Po uspešno zaključeni šoli je prevzel funkcijo vodje strojnega vzdrževanja v tovarni in bil na tem delovnem mestu vse do upokojitve leta 1987.
Leta 1952 se je poročil z Dorotejo Ozimič, rojeno Polanec, inženirko kmetijstva, zaposleno kot učiteljica biologije in kemije na osnovni šoli v Slovenski Bistrici. V zakonu sta se jima leta 1956 rodili dvojčici Maksimilijana in Doroteja.
Maks Ozimič je bil v povojnem času član amaterskega gledališča Delavsko prosvetnega društva (DPD) Svoboda Slovenska Bistrica, rad pa je tudi kolesaril in obiskoval slovenske gore.
Leta 1997 so mu priznali status žrtve vojnega nasilja.
Jesen svojega življenja je posvetil svojemu rojstnemu kraju. Kot izjemen poznavalec Slovenske Bistrice in neprecenljiv pričevalec življenja v mestu pred drugo svetovno vojno je pripomogel k razjasnitvi marsikaterega vprašanja v zvezi s tem. V njegovem dokumentarnem arhivu so hranjene številne fotografije iz življenja meščanov, katerih zgodbe je zaznamoval čas 2. svetovne vojne in obdobje po njej. Mnogim mladim raziskovalcem kot tudi zgodovinarjem s področja polpretekle zgodovine mesta Slovenska Bistrica, so bile te zgodbe, pospremljene z doživetim pripovedovanjem Maksa Ozimiča, vedno na voljo.
Maksimiljan Ozimič je umrl 21. junija 2021 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopan.
VIR: biografski-sb.si
SPODNJEPOLSKAVSKA CERKEV DOBI PODOBO LURŠKE MATERE BOŽJE
V nedeljo, 12. julija 1896, je v spodnjepolskavski župniji prevladovalo duhovno veselje. Cerkev je dobila lepo podobo lurške Matere Božje, ki jo je darovala Marija Blatnik, posestnica iz Frama in mati Helene Hrastnik, žene Karola Hrastnika, spodnjepolskavskega župana. Ker so ob tej priložnosti druge Spodnjepolskavčanke darovale cerkvi sto kron, je župnik lahko obnovil ves oltar Matere Božje.
VIR: Mirko Munda: Spodnja Polskava in njena stoletja, str. 157