14. junij
Danes goduje VASILIJ
Ime Vasilij je ime, ki smo ga Slovenci dobili od Rusov, izhaja pa toko kot ime Bazilij iz latinskega imena Basilius, le to pa iz grškega Βασιλειος (Basíleios), ki je nastalo iz grške besede βασιλειος (basíleios) v pomenu »kraljev, kraljevski«.
Moške različice imena: Bazilij, Bazilio, Vasa, Vase, Vasil, Vasilijan, Vasilije, Vasilij, Vasiljko, Vasilko, Vasja, Vasjan, Vasjo, Vasko, Vaso.
Ženska različica imena: Vasilija.
14. junij
SVETOVNI DAN KRVODAJALSTVA
14. junija obeležujemo Svetovni dan krvodajalstva. Ta dan je namenjen ozaveščanju o potrebi po varni krvi in krvih pripravkih ter zahvali krvodajalcem za njihov dar, ki rešuje življenja. Kri je v zdravstvu pomemben vir tako v načrtovanem procesu zdravljenja kot pri nujnih posegih. Bolnikom z neozdravljivimi boleznimi lahko pomaga, da živijo dlje in da je kakovost njihovega življenja višja. Kri podpira tudi zapletene medicinske in kriturške posege ter je ključnega pomena pri zdravljenju poškodovanih v izrednih dogodkih vseh vrst. Storitev preskrbe s krvjo, ki bolnikom omogoča dostop do varne krvi in krvnih pripravkov v zadostni količini, je ključni element učinkovitega zdravstvenega sistema.
Umrl je JOŽE VIDMAJER
Jože Vidmajer se je rodil 28. julija 1929 v Slovenski Bistrici očetu Jožefu Vidmajerju in materi Mariji Vidmajer, rojeni Soršak. Oba sta bila umorjena kot žrtvi povojnih pobojev v Veleniku pri Slovenski Bistrici.
Po končani osnovni šoli v Slovenski Bistrici se je začel leta 1944 kot vajenec učiti za elektrikarja pri mojstru Boku v Slovenski Bistrici, okoli leta 1946−47 pa je nadaljeval uk v Impolu, kjer se je kasneje tudi redno zaposlil. Med leti 1961−64 je v Mariboru obiskoval in končal tudi elektrotehnično šolo.
Dolga leta je bil t. i. »majster« oz. vodja elektro delavnice v Impolu.
V zakonu z Elizabeto, rojeno Marguč iz Gladomesa, se jima je rodila hčerka Anita.
Bistričani, predvsem tisti starejši, ki so bili lastniki prvih črno‒belih televizorjev, se ga spominjajo po tem, da je bil med prvimi, ki so jih popravljali. Delavnico za popravila je imel v kleti svoje hiše. Izdeloval in montiral je tudi strešne televizijske antene.
Jože Vidmajer je umrl 14. junija 2017 v Mariboru, pokopan je v Slovenski Bistrici.
VIR: biografski-sb.si
JEBELA CESTA PRAZNOVALA 18 LET DELOVANJA
V slovenjebistriškem mladinskem centru Na placu je domača glasbena skupina Jebe-la cesta v soboto, 14. junija 2014, praznovala svojo polnoletnost, 18 let delovanja na domači glasbeni sceni.
V skoraj dveh desetletjih se je zasedba večkrat menjala, ostalo je nekaj zvestih ustanoviteljev, člani skupine so prihajali in odhajali, kar pa ni bistveni okrnilo kakovosti zasedbe. Na prireditvi so igrali priredbe ter avtorsko glasbo. Povabili so tudi nekdanje člane skupine, kar je še bolj poudarilo nostalgijo generacije, ki ni izgubila poguma in moči po ustvarjanju glasbe za vse okuse.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Jebe’la cesta
ŽUPAN PODELIL PRIZNANJA NAJUSPEŠNEJŠIM BISTRIŠKIM UČENCEM
Župan občine Slovenska Bistrica, dr. Ivan Žagar, je tudi letos pripravil tradicionalni sprejem za najuspešnejše bistriške učence.
Učencem je priznanja Županova petica podelil v petek, 14. junija 2013, v viteški dvorani Bistriškega gradu.
Priznanja je prejelo 59 osnovnošolcev, 17 srednješolcev in trije učenci Glasbene šole Slovenska Bistrica.
VIR IN FOTO: Studio Bistrica
KOMEDIJA SLJEHERNIK V BISTRIŠKEM GRADU
Zavod za kulturo Slovenska Bistrica je v petek, 14. junija 2013, v okviru Starobistriških večerov kulture gostil gledališko komedijo.
Na notranjem dvorišču Bistriškega gradu je SNG Nova Gorica z Iztokom Mlakarjem izvedel predstavo Sljehernik.
VIR IN FOTO: Studio Bistrica
ZAČELA SE JE VOJAŠKA VAJA
Na cestah na območju Slovenske Bistrice je bilo 14. 6. 2006 dopoldne opaziti večje število vojaških vozil, saj se je tam začela vojaška vaja transportne čete 670. poveljniško-logističnega bataljona Slovenske vojske. V vajo te čete je po besedah predstavnika SV za odnose z javnostjo Simona Koreza vključenih blizu 120 vojakov ter 80 transportnih in bojnih vozil, njen namen pa je, da bi pred odhodom na operacijo za podporo miru Joint Enterprise na Kosovu (prihodnji teden) preverili usposobljenost vojakov za sodelovanje v zavezniških in mirovnih misijah. Po besedah Simona Koreza se je transportna četa v dveh konvojih pomikala proti vojašnici Franca Rozmana Staneta v Ljubljani in proti vojašnici v Cerkljah ob Krki, nato pa se je iz Cerkelj odpeljala na osrednje vadišče Poček pri Postojni.
V sredo je bil zato med 11. in 15. uro v smereh Slovenska Bistrica-Ljubljana in Slovenska Bistrica-Poljčane-Mestinje-Bizeljsko-Brežice-Cerklje ob Krki povečan promet vojaških tovornih vozil. Povečan promet je bil tudi v četrtek, 15. junija, med 11. in 15. uro v smeri Cerklje ob Krki – Novo Mesto – Ljubljana – Postojna – Prestranek.
Premik doterenskih, bojnih in transportnih vozil bo sestavni del načrtovane vojaške vaje Transportne čete 670. poveljniško-logističnega bataljona Slovenske vojske, ki bo potekala v vojašnicah Cerklje ob Krki in Franca Rozmana – Staneta v Ljubljani ter na Osrednjem vadišču Slovenske vojske Poček pri Postojni.
Vozila so se z vaje vračala v četrtek, 15. junija, med 15. in 18. uro v smeri Prestranek-Postojna-Ljubljana-Slovenska Bistrica.
VIR: Večer
RAZVELJAVLJENA SODBA DR. FERDINANDU ATTEMSU IN NJEGOVI ŽENI VANDI ATTEMS
Po sklepu Temeljnega sodišča v Mariboru je bila 14. junija 1993 sodba iz leta 1945, izrečena dr. Ferdinandu Attemsu in njegovi ženi Vandi Attems, razveljavljena.
V noči na 13. maj 1945 ga je z ženo Vando »zaradi sodelovanja z okupatorjem« v bistriškem gradu aretirala OZNA21 in ju odpeljala v zapor pri bistriškem sodišču. Aretacijo je po višjem ukazu osebno vodil šef OZNE za Slovensko Bistrico domačin Franc Kac – Mojmir. 14. junija zvečer sta bila zakonca Attems odpeljana v zbirno taborišče Šterntal (Strnišče, Kidričevo). V avgustu so ju za nekaj dni odpeljali na sojenje v Maribor, po sodbi pa v kazensko taborišče v Bresternici166 pri Mariboru. Vanda in Ferdinand Attems sta bila po polurni obravnavi pred Vojaškim sodiščem mesta Maribor 17. avgusta 1945 spoznana za kriva in obsojena; Ferdinand je bil »zaradi sodelovanja v slovenjebistirškem kulturbundu in zato, ker je okupatorju brez prisile dostavljal raznovrsten les iz svojih gozdov«, spoznan za krivega »zločina veleizdaje« in bil zato obsojen na dve leti prisilnega dela z odvzemom svobode, na izgubo volilne pravice in pravice do zasedbe vodilnih funkcij v društvenih organizacijah za pet let, na izgon iz kraja domovanja prav tako za pet let in na zaplembo celotnega premoženja. Pri obeh je sodišče upoštevalo olajševalno okoliščino odkritega priznanja krivde, neoporečnost, starost in okoliščine, da nista bila »zagrizena nacista«. Pri Ferdinandu Attemsu pa še to, da ni bil na slabem glasu, da je pri nemški naborni komisiji pomagal Slovencem in da je v svojih podjetjih zaposloval slovenske nameščence. Domnevno januarja 1946 so ga skupaj z ženo odvedli iz taborišča v Bresternici pri Mariboru in takrat se za njima izgubi vsaka sled. Njuna prošnja za pomilostitev je bila zavrnjena 21. februarja 1946, ko sta bila najbrž že mrtva.
VIR: biografski-sb.si in biografski-sb.si
TUDI TO SE ZGODI
Kilogrami namesto hektarov
Se sreča, da jo je tokrat v gradivu o problemih kmetijstva v občini Slovenska Bistrica delegatom zborov zagodel tiskarski škrat. V nasprotnem bi haloški in pohorski kmetje bili med najbolj žalostnimi pridelovalci hrane. V gradivu so namreč v poglavju o neobdelanih zemljiščih zapisali, da je na hribovitem območju občine 21.5 kilograma neobdelane zemlje. Z njo pa razpolagajo štirje lastniki. Če bi to bilo res, potem bi na enega prišlo le dobro prgišče zemlje. Po vsej verjetnosti gre za 21.5 hektara neobdelane zemlje. No, kakorkoli že, zemljo — takšno ali drugačno — bi se splačalo obdelati.
VIR: (zk), Večer
LAPORJE
Pionirji osnovne šole Gustava Šiliha so pred kratkim pripravili uspešen samostojni nastop s kulturnim sporedom. 0b tej priložnosti pa so odprli tudi posebno razstavo v okviru praznovanja mednarodnega leta otroka.
VIR: V. H., Večer
PROTI ŠTATENBERGU
Štatenberg, grad, hotel, ki je slabih 20 km oddaljen od Slovenske Bistrice, je bil še pred kratkim povprečno gostišče s prenočišči. Odkar je prišla na grad Zlata Jurinec, se je vse spremenilo.
Zlata Jurinec je šla najprej za “ambasadorja” štatenberškega gradu k domačim in inozemskim turistično-potovalnim agencijam. Grad in njegovo okolico jim je naslikala v malo manj živahnih barvah, kakor so v resnici. Namenoma.
“Manj je treba obljubiti in več pokazati,” pravi direktorica Štatenberga.
Na glavni cesti je postavila reklamne table in smerokaze in glas o dobri hrani in prenočitvenih zmogljivostih gradu je že segel daleč naokrog. Smerokazi niso poceni,vendar so nenadomestljivi zlasti za tiste, ki se zavedajo, kaj pomeni za dober turistični sloves pravi prijem.
VIR: M. G., Večer
FOTO: Lepo oblikovan smerokaz je hkrati dobra reklama
Rodila se je novinarka VIDA TOPOLOVEC
Vida Marija Topolovec se je rodila 14. junija 1940 na Podložah pod Ptujsko Goro, v župniji Majšperk, očetu Jakobu in materi Angeli.
Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskovala v Majšperku, učiteljišče pa v Mariboru. Leta 1960 je postala učiteljica in učila v osnovni šoli na Runču in pri Tomažu in nato v Ormožu, kjer je učila zgodovino.
Leta 1979 je postala novinarka in urednica ormoškega lokalnega radia, nato pa se je kot novinarka zaposlila pri ptujskem časopisu Tednik. Pisala je o dogodkih na območju Ormoža in vse več tudi o Slovenski Bistrici. Svoje prispevke je objavljala v ptujskem ‘Tedniku’, ‘Kmečkem glasu’ in v ‘Rodni grudi’, reviji za Slovence po svetu.
Po upokojitvi se je preselila v Slovensko Bistrico in delala kot honorarna novinarka pri slovenjebistriški kabelski televiziji, pri tedniku ‘Panorama’, ‘Bistriških novicah’ in pisala za druge časopise. Bila je med prvimi slovenskimi novinarji, ki so pisali o ljudskih in cerkvenih praznikih ter imela intervjuje s škofom Francem Krambergerjem. Za ptujski časopis ‘Tednik’ je napisala tudi kratek življenjepis o prvem mariborskem škofu Antonu Martinu Slomšku, ki je bil objavljen tudi v ‘Izseljeniškem koledarju 1997’.
Sodelovala je z Venčeseljskimi ljudskimi pevkami z Zgornje Ložnice, ko so leta 1998 obudile staro ljudsko dramsko igro ‘Marijo nosijo’ ter napisala prispevke za časopis o tem.
Pri republiški Zvezi društev upokojencev Slovenije (ZDUS) v Ljubljani je bila dva mandata (2011−15 in 2015−19) aktivna članica Komisije za izobraževanje, publiciteto in informatiko in se izkazala z raziskovanjem in predavanji o potrebah upokojencev.
Novinarsko delo Vide Marije Topolovec je zelo bogato in obsežno, ogromno je tehtnih večjih del, ki še čakajo bibliografskega urejanja. Na COBISS-u najdemo zapisanih okoli 600 njenih najobsežnejših novinarskih objavljenih prispevkov.
Vida Marija Topolovec je umrla 28. junija 2019 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopana.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je SLAVKO KLEINDIENST
Slavko Kleindienst se je rodil 14. junija 1936 v Mariboru, mami Jožefi in očetu Francu.
Po nižji gimnaziji je šolanje nadaljeval na učiteljišču v Mariboru, ki ga je zaključil leta 1956. Istega leta je pričel s študijem geografije na Filozofskem oddelku takratne Prirodoslovno matematične fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je ob zaključku študija pridobil naziv profesor geografije. Študij je nadaljeval na Visoki defektološki šoli Univerze v Zagrebu (Hrvaška). V tem času se je tudi poročil, rodila pa sta se mu dva sinova.
Kot vzgojitelj je delal v Domovih Titove mladine v Ljubljani, kasneje tudi v Vzgojnem zavodu Slivnica. Dve leti je služboval na Delavski univerzi (DU) v Slovenski Bistrici, skoraj sedem let pa je kot ravnatelj vodil Posebno osnovno šolo, danes OŠ Minke Namestnik ‒ Sonje Slovenska Bistrica.
Kariero je nadaljeval na vodilnih funkcijah v Zvezi komunistov Slovenije (ZKS), Republiškem sekretariatu za notranje zadeve, kot načelnik Uprave javne varnosti Maribor. Od leta 1987 do upokojitve leta 1991 je opravljal funkcijo predsednika Skupščine občine Slovenska Bistrica.
Po upokojitvi se je še intenzivneje ukvarjal s čebelarstvom. Bil je tudi predsednik Čebelarskega društva Slovenska Bistrica, nekaj časa pa je bil aktiven tudi v Društvu upokojencev Slovenska Bistrica.
Slavko Kleindienst je umrl 23. marca 2016 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopan.
VIR: biografski-sb.si
Umrl je duhovnik JOŽEF ŠUC
Dr. Jožef Šuc (Schutz), publicist in politik, se je rodil 6. marca 1837 na Ponikvi pri Grobelnem kmetu Martinu in Heleni rojeni Tuner.
Po odlično opravljeni gimnaziji (1850–58) v Mariboru je študiral v Celovcu (Avstrija) in Mariboru (1858−62) bogoslovje. Mašniško posvečenje je prejel leta 1862. Kaplan je bil od 1862–66 v Jarenini, kasneje v Vuzenici in Strmcu (Nova Cerkev), nato pa nadaljeval študij v Rimu (Italija, 1866−68). Zatem je bil kaplan v Slovenski Bistrici in nemški pridigar ter katehet v Celju. V letu 1871 je bil provizor v Šmarjeti pri Rimskih Toplicah in v Slovenj Gradcu ter promoviran za doktorja v Gradcu (Avstrija). Kot župnik v Slovenj Gradcu (1874−84) je bil izvoljen v štajerski deželni zbor (1878). Od leta 1885 pa do svoje smrti je župnikoval v Šmartnem pri Slovenj Gradcu.
Med službovanjem v Slovenski Bistrici se je družil z Josipom Vošnjakom in člani Vošnjakovega kroga. Skupaj z njimi ima velike zasluge pri ustanovitvi okrajne hranilnice.
Jožef Šuc je ob proslavi 100–letnice mariborske gimnazije leta 1858 deklamiral slovensko odo Davorina Trstenjaka; na besedi mariborske čitalnice leta 1863 je govoril o cerkveno-političnem položaju.
Josip Vošnjak ga v svojih Spominih sicer omenja, vendar z dokajšnjo nesimpatijo. Menil je, da je bil preveč klerikalno usmerjen.
Jožef Šuc je umrl 14. junija 1900 v Šmartnem pri Slovenj Gradcu.
VIR: biografski-sb.si