Danes goduje KLEMEN
Ime Klemen izhaja iz latinskega imena Clemens, kar pomeni milostljiv oz. nežen.
Moške različice imena: Klement, Klementin, Kliment.
Ženska različica imena: Klementina.
SVETOVNI DAN PRAVIC POTROŠNIKOV
Svetovni dan pravic potrošnikov obeležujemo 15. marca od leta 1983 dalje. Na ta dan leta 1962 je John F. Kennedy kot prvi svetovni voditelj v kongresu izpostavil vprašanje pravic potrošnikov.
Namen dneva je ozaveščanje o pravicah potrošnikov in spodbujanje varstva potrošnikov ter zagotavljanje dostopa do varnih in cenovno dostopnih izdelkov in storitev. Dan je tudi priložnost, da proslavimo moč potrošnikov in zahtevamo spoštovanje in zaščito njihovih pravic.
S SMUČMI PO MESTNEM PARKU
Dejan Kalan je v mestnem parku malo pred odjugo začrtal progo za tek na smučeh
Vsestranski športnik rekreativec Dejan Kalan iz Slovenske Bistrice je pred odjugo izkoristil zimske razmere in si v bistriškem mestnem parku nadel tekaške smuči.
Naredil je progo, ki je bila dolga približno 500 metrov. “Po dvanajstih letih sem iz kleti vzel zaprašene smuči, predolgo so me že klicale. Ker sem zadnje čase malo preveč len, se mi ni dalo odpeljati na Roglo, kjer so odlično urejene proge. Razmišljal sem, zakaj pa ne bi izkoristil čudovitega bistriškega parka, dodobra sem ga spoznal že med svojimi atletskimi dnevi, ko smo se skrivali pred poletno vročino. Snega je ravno dovolj za tek na smučeh,” je o zanimivi pobudi povedal Kalan in dodal, da sta z bivšim vrhunskim atletom Rankom Leskovarjem že pred časom razmišljala, da bi na stadionu ali v parku naredila krajši krog za največje navdušence teka na smučeh: “Potegnil sem prvo ‘špuro’, kot se temu reče. Ni ravno dolga, če pa odtečem deset krogov, je dovolj, da se preznojim. Pri tem dela celo telo, ne samo noge, ampak tudi ramenski obroč. Za rekreacijo je to povsem dovolj.”
Kalan je sprva želel organizirati tudi tekmo, vendar pa je kot fer športnik počakal, da tudi ostali Slovenjebistričani malo zvadijo tek na smučeh. Medtem je žal sneg skopnel, zato je, kot se je pošalil, tekma prestavljena na 1. junij.
VIR: Tomaž Ajd, Štajer’c
FOTO: Dejan Kalan se je lotil smučarskega teka (Aleš Kolar)
DELOVNI RAZGOVOR O ORGANIZIRANJU JAVNIH PRIREDITEV
Pri organiziranju javnih shodov in prireditev se organizatorji srečujejo z vrsto dilem in težav, do katerih prihaja v večini primerov zaradi slabšega poznavanja predpisov, ki urejajo to področje (prijava prireditev, organiziranje, vodenje, varovanje, zdravstveno varstvo na prireditvah, prireditve na javnih prometnih površinah …). Zaradi nudenja pomoči in informacij organizatorjem javnih zbiranj so v torek, 15. marca 2015, v Bistriškem gradu izvedli delovni razgovor.
Uvod v razpravo so podali predstavniki UE Slovenska Bistrica in Policijske postaje Slovenska Bistrica.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Edvard Grobler
NOVI PROSTORI SONČKA NA PRAGERSKEM
S pomočjo donatorjev uredili in opremili prvo nadstropje bivalnega centra Sonček na Pragerskem
Sončkova stanovanjska skupina Pragersko, ki je ena od šestih v Sloveniji, bo do pomladi lahko sprejela še dva nova stanovalca, saj so včeraj že slovesno odprli nove prostore v prvem nadstropju. “S pomočjo donatorjev nam je s to 47 tisoč evrov vredno naložbo uspelo opremiti štiri sobe, kopalnico ter hodnik s stopniščem,” je navdušeno povedal vodja stanovanjske skupine Pragersko Dejan Sedovšek, eden od štirih varuhov, ki skrbijo za osem stanovalcev. “V kratkem se nam bosta pridružila še dva, dva pa bi lahko sprejeli še do konca tega leta, s čimer bi tudi zapolnili koncesijsko kvoto.” Slavnostni prerez traku je pripadel bodočima stanovalcema Andreji Florjančič in Luki Prosniku, ki sta bila nad pridobitvijo navdušena. “Zame je to izjemnega pomena in velika čast, da sem lahko prerezal trak. To je velik korak, s katerim začenjam neko novo živahno obdobje,” je povedal Luka Prosnik, ki tako kot Andreja odšteva dneve do preselitve v stanovanjsko skupino Pragersko. Prvo etažo Sončkovega bivalnega centra, ki so mu pleskarji iz Območne obrtno-podjetniške zbornice Slovenska Bistrica dali tudi lepšo notranjo podobo, so urejali od oktobra lani, v njej so se kot donatorji še posebno izkazali svojci stanovalcev. “Ker je donatorskih sredstev bistveno manj kot v preteklosti, ko so nam donatorji omogočili tudi nakup in ureditev objekta za to stanovanjsko skupino, so se sedaj predvsem starši odločili in svoje prihranke donirali zvezi in tako zagotovili možnosti za izvajanje naših programov,” je povedal predsednik Zveze Sonček Iztok Suhadolnik. Kljub krizi, ki kroji donatorske možnosti, pa imajo v stanovanjski skupini na Pragerskem še mnogo načrtov. Tako bi radi uredili mansardo in pridobili za stanovalce zelo pomemben skupni prostor, namenjen druženju in drugim dejavnostim, najbolj nujno pa potrebujejo dvigalo. “S to okoli 20 tisoč evrov vredno naložbo bi namreč vsem stanovalcem, tudi tistim, ki so na vozičkih, omogočili nemoteno gibanje po objektu,” je dejal Dejan Sedovšek, ki seveda upa, da bodo tudi za dosego tega cilja našli donatorje in morda še letos uresničili to za stanovalce dolgo pričakovano investicijo.
VIR: Tomaž Karat, Večer
FOTO: Bodoča stanovalca Luka Prosnik in Andreja Florjančič sta skupaj z vodjo VDC Sonček Maribor Zlatko Ornik slovesno prerezala trak pri vhodu v prvo etažo (Tomaž Karat)
PREDAVANJE: KUBA, IZVRSTNA MEŠANICA KULTUR
Yurika Lanyau Porro, mlada Kubanka, je 15. marca 2012, v projekcijski dvorani bistriškega gradu, tako rekoč »iz prve roke«, v luči, kot jo vidijo njeni prebivalci, predstavila svojo zanimivo deželo.
Predavanje je naslovila »Kuba, izvrstna mešanica kultur«.
Kuba je tista dežela, ki vedno buri našo domišljijo. Nekaj zaradi znanih zapletov med ZDA in SSSR, ko smo bili na robu jedrske vojne, nekaj zaradi njenega »edinega pravega« komunističnega sistema in z njim povezanega predsednika Fidela Castra. Sicer pa je Kuba republika in je arhipelag v severnih Karibih med Karibskim morjem, Mehiškim zalivom in Atlantskim oceanom, ki ga sestavlja otok Kuba, Isla de la Juventud in približno 1600 otočkov in čeri. Kuba meji na jugu na Jamajko in Kajmanske otoke, na jugozahodu na Haiti, na severu na Bahame in Florido ter na zahodu na Mehiko. Od Floride je Kuba oddaljena le okoli 145 km. Je 16. največji otok na svetu (površina otoka meri 105.007 km²).
Otok je dolg približno 1200 km, širok pa od 35 pa tja do 200 km. Po površini pa Kuba petkrat presega Slovenijo. Podobno, kot oblika Italije spominja na škorenj in je oblika Slovenije podobna kokoši, spominja oblika Kube na krokodila. Je največji otok v Karibskem morju in ena najlepših potapljaških točk v Karibih, med njimi je najbolj znan »podvodni svet Marie la Gorda«.
Kuba slovi po pridelovanju tobaka (kubanske cigare), kot dežela sladkornega trsta ter etno glasbe in plesa salse.
VIR: Silvo Husu, Grajski stolpec, Tednik Panorama
FOTO: Dve podobi Kube: Moderna urbana središča in nedotaknjena divjina (Grajski stolpec)
NA SPODNJI POLSKAVI LETA 2008 NOVI VRTEC?
Preveč vrtcev gostuje v šolah, domovih in blokih, naslednje leto naj bi to podobo občina Slovenska Bistrica spremenila
Danes bodo v bistriškem Graslovem stolpu odprli razstavo ob 60-letnici Vrtca Otona Župančiča Slovenska Bistrica. Ivana Leskovar, ravnateljica vrtca, je povedala, da bo letos še nekaj dogodkov, povezanih z visokim jubilejem. V galeriji Mimogrede bodo odprli razstavo fotografij, aprila bo okrogla miza o državljanski vzgoji v vrtcih, odprli bodo 57. oddelek otroškega vrtca, maja bo izšel zbornik, slovesnost pa bodo zaokrožili z majsko slavnostno akademijo.
Bistriški vrtec s svojimi enotami sega v štiri občine: Slovensko Bistrico, Oplotnico, Makole in Poljčane, deluje na 26 lokacijah z dvajsetimi enotami, kjer je 56 oddelkov. Vrtce obiskuje 1050 otrok, kar pomeni, da je v varstvo zajetih 65 odstotkov vseh otrok. Ivana Leskovar pove, da je osebje vrtca strokovno zelo dobro usposobljeno, vzgojiteljice s šesto stopnjo izobrazbe se vpisujejo na sedmo, in če se bo Slovenija odločila, da bo vzgoja otrok prepuščena vzgojiteljicam s srednješolsko izobrazbo, bo to korak nazaj. V vrtcih je 170 zaposlenih, ki se največkrat srečuje s prostorskimi težavami. “Največ težav imamo pri vpisu najmlajših. Vpisati jih ne moremo, ker nimamo dovolj prostora. Največ težav je v Oplotnici, kjer bi lahko vpisali najmanj še en oddelek. V tej občini je vrtec na dveh lokacijah, podobne težave so tudi na Zgornji Ložnici, kjer bi radi odprli še tretji oddelek,” opozarja Leskovarjeva.
Poseben problem predstavljata vrtca na Spodnji in Zgornji Polskavi. Na Spodnji Polskavi je vzgoja organizirana v blokih, kjer so prostore priredili otroškemu varstvu. Vse kaže, da bo kmalu zgrajen prizidek k osnovni šoli, kjer naj bi odprli novi vrtec. Zdaj je v tej bistriški krajevni skupnosti vpisanih 21 otrok. Otroci in vzgojiteljice gostujejo tudi na Zgornji Polskavi v kulturnem domu. Na Zgornji Polskavi bi lahko lani vpisali kar 17 otrok več. Prostorska stiska je tudi na Pohorju: na Tinju, Šmartnem in Keblju prostori niso namenski, otroci obiskujejo osnovne šole. V občinskem središču je tudi gneča. Ampak dolgo ne bo več, kajti županja Irena Majcen je ob prazniku občine povedala, da se uprava pripravlja na nove naložbe. Mesto potrebuje novo zgradbo, o tem nihče ne dvomi, poudari Leskovarjeva. Ker bo kmalu na voljo 300 novih stanovanj, je pričakovati, da bo tudi več otrok. Mesto potrebuje najmanj dva oddelka, idealni bi bili štirje.
Ko ravnateljica govori o organizaciji vrtca in prostorskih stiskah, omeni še ustanavljanje zasebnih vrtcev. “Resnih pobud za ustanovitev takih vrtcev pri nas ni, ne vem, kako je v občinski upravi. Tisti, ki namerava ustanoviti zasebno varstveno ustanovo, bo moral odpreti dva oddelka in otroke vzgajati z osebjem z ustrezno izobrazbo. Ker se govori o priključevanju vrtcev k osnovni šoli – tak primer je v Poljčanah -, je treba poudariti, da vrtcev v prihodnje ne bi smeli drobiti na manjše enote.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
PRIMER KLAJDERIČ Z ZGORNJE POLSKAVE
Kleparstvo da, bistro ne!
Z dovoljenjem za kovinsko obrt ni bilo težav • Bistro Tina dela z začasnim dovoljenjem • Bodo del Zgornje Polskave v zazidalni načrt vrisali kot obrtno cono?
Zakonca Klajderič, lastnika bistroja Tina na Zgornji Polskavi, sta veliko stavila na včerajšnji dan, ko naj bi dobila v roke obrtno dovoljenje in bi po poldrugem letu začela delati kot »zapisana« gostinca. Pa tudi tokrat ni šlo po pričakovanjih in Klajderiča se bosta »še dajala« za svoj lokal.
Kot vse bistriške gradbeno-obratovalne zgodbe je tudi ta stara že nekaj let. Valentin in Cvetka Klajderič z Zgornje Polskave sta imela tako do 1987. leta v delavnici ob hiši kleparsko obrt; bila je v ženinih rokah. »Ker pa ima žena Cvetka gostinsko izobrazbo, in tudi zato, ker se kovinski stroki že takrat niso obetali najboljši časi, smo po družinskem posvetu sklenili poskusiti z gostinstvom. Tako smo 1988. leta prosili za spremembo namembnosti naše dejavnosti, in ko smo aprila naslednjega leta imeli v rokah potrebne dokumente, se je zdelo, da bomo lahko začeli delati brez kakih težav. Soglasje, za katero pa se je zdaj izkazalo, da ga niti ne potrebujemo, je dal tudi sosed Mlakar, ki sicer živi v Mariboru, a ob vikendih prihaja v hišo, oddaljeno od nas oddaljeno kakih 25 metrov,« razlaga primer Valentin Klajderič. Sosed je, sodeč po pisnih dokazilih in najrazličnejših pravnih dokumentih, ki jih imata Klajderiča za zajetno mapo, kasneje preklical privolitev, tudi z obrazložitvijo, da bo njegova hiša ob sosedu gostincu manj vredna; skliceval se je na hrup in kot enega od pogojev, da pa bi morda vendarle lahko s sosedi našli skupni jezik, zahteval posaditev žive meje, da bo tako vsaj malo intimnosti na njegovem vrtu.
»Odločili smo se za nasad cipres, vendar nismo posadili pred jesenjo, smo pa takrat posadili meter in pol visoke sadike, vendar so se za čudo začele sušiti. Tako smo zdaj tja presadili manjše ciprese,« pravita Klajderiča. Avgusta 1989. leta je bil njun bistro Tina, ki je grajen kot prizidek k družinski hiši, pripravljen za otvoritev in konec novembra so začeli tudi delati. Na črno. »Maja smo potem končno dobili začasno obrtno dovoljenje, ki pa velja samo za eno leto, in čez dva meseca bo z našim delom potemtakem konec. Ta začasnost obratovanja pomeni, da moramo sicer plačevati vse dajatve, ne smemo pa imeti nobenega zaposlenega. Dve delavki sta zdaj pri nas prijavljeni kot gospodinjski pomočnici,« pravi Cvetka Klajderič, ki ne more razumeti, da ni v občinskem interesu, da bi spodbujali privatno iniciativo in jim končno pustili delati. »Ko bi lahko začeli normalno delati, bi zaposlili še kako brezposelno ženo ali dekle iz okolice, tako pa kaže, da bomo ostali vsi skupaj brez dela.«
Bo del Polskave končno obrtna cona?
Zakonca Klajderič imata v rokah dokument republiškega komiteja za varstvo okolja, kjer med drugim piše, da mnenja sosedov pri pridobivanju obrtnega dovoljenja ni treba upoštevati. »Toda sosed se še vedno vpleta v to zadevo in že nekajkrat so nam na občini dali vedeti, da bi se s kovinarstvom lahko pečali, z gostinstvom pa bo težko,« pravita Klajderiča.
Njihovo pravdanje je obravnavalo tudi Vrhovno sodišče Slovenije, a ostaja dejstvo, da bodo stvari morali počistiti v občini in na sami Polskavi. Tam, kjer sta Klajderiča začela svojo dejavnost in so se jima zdaj kot obrtniki (ki pa nimajo težav z dokumentacijo) pridružili še mnogi sosedje, namreč ni bila načrtovana obrtna cona. »Cvetki in Valentinu Klajderiču smo zdaj predlagali, da v krajevni skupnosti sprožita zahtevo po spremembi zazidalnega načrta. Ko se bo krajevna skupnost odločila, kaj v svojem kraju želi imeti, bomo lahko dokončno odgovorili tudi prizadetima zakoncema. Na občinski ravni, v našem sekretariatu, smo že decembra podpisali dogovor za izdelavo novega zazidalnega načrta in bo zgotovljen do konca tega meseca. V enomesečni javni razgrnitvi bodo Polskavčani lahko povedali svoje mnenje, in se bodo odločili za obrtno cono na tistem koncu naselja, kot sta Klajderiča, potem težav z lokacijskim dovoljenjem ne bo več. Seveda imajo svojo besedo pri izdaji obrtnega dovoljenja razni inšpektorji, vodno gospodarstvo pa tudi PTT služba,« pojasnjuje zadevo Janez Bradan, sekretar sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora.
In epilog zadeve Klajderič? Ga še ni, sta pa lastnika bistroja Tina, kjer pečejo tudi pice, prepričana, da gre za namerno nagajanje nekaj občinskih uradnikov, ki bodo tako kot denimo požarnovarnostni inšpektor s težkim srcem dali soglasje k Tininemu obratovanju. »Kot da kleparska delavnica ne bi bila prav toliko moteča okolju kot naš bistro?« sprašuje Valentin in dodaja, da bosta z ženo šla do konca.
VIR: Slavica Pičerko, Večer
FOTO: Levo: Valentin Klajderič: »Dovoljenje za kleparstvo bi dobili, pri bistroju pa se zatika«; Desno: Cvetka Klajderič: »Vse bolj smo prepričani, da gre za namerno nagajanje nekaj Ijudi.«
15. marec 1977
TELEFONSKA GOVORILNICA — SMETIŠČE
Minilo je že precej časa, odkar lahko v središču Slovenske Bistrice opažamo nenavadno podobo nekdanje telefonske govorilnice, last PTT Sovenska Bistrica. Ta objekt so postavili z namenom, da bi krajanom zagotovili hitrejše dogovarjanje in povezovanje na ožjem območju krajevne skupnosti.
Lepo zamišljena poteza PTT Stovenska Bistrica se je sprevrgla v nadlogo v prizadevanjih za lepši videz kraja. Kdo je temu največ prispeval, je zdaj težko reči, kot je tudi težko verjeti, du nihče od pristojnih ni doslej spoznal, da bi bilo treba ta objekt obnoviti ali odstraniti, zlasti ker stoji na avtobusni postaji, torej tam. kjer je največji promet.
Objekt je zdaj nenačrtovana oglasna deska, v zadnjem obdobju pa ga uporabljajo celo za smetišče.
VIR: V. H., Večer
Umrl je narodni buditelj, zdravnik IVAN JUREČKO
Ivan Jurečko se je rodil 12. aprila 1884 v Kočnem ob Ložnici.
Medicino je študiral na Karlovi univerzi v Pragi (Češka) in bil promoviran leta 1914.
1. svetovno vojno je preživel kot vojaški zdravnik, po njej in vse do 2. svetovne vojne pa je v Mariboru opravljal razne upravno-zdravstvene službe. Bil je sodni izvedenec, predaval je higieno in stomatologijo na učiteljišču in trgovski akademiji ter se ukvarjal s slovensko medicinsko terminologijo. Med leti 1929−32 je deloval tudi v zdravstvenem odseku Krajevne Banske uprave v Ljubljani, po letu 1932 pa je bil okrajni sanitetni referent za okraj Maribor − levi breg.
Leta 1936 je pridobil naslov specialista za živčne in duševne bolezni.
Udejstvoval se je tudi publicistično, pa tudi v takratnem mariborskem družbenem, političnem in narodnostnem življenju. Tako je sodeloval v raznih društvih, bil član upravnega odbora Mestne hranilnice, predsednik Jugoslovanske hranilnice in posojilnice, ustanovil je Zavarovalno zadrugo, sodeloval kot odbornik v zavarovalni zadrugi Ljudska samopomoč, v Vodni zadrugi v Slovenski Bistrici in drugje.
Bil je tudi med ustanovitelji Kluba Maribor, ki je odvračal vpliv nacistične propagande, in bil njegov podpredsednik.
V 2. svetovni vojni je kot mobiliziranec jugoslovanske vojske padel v nemško ujetništvo, kjer je ostal do leta 1944, nato pa je delal v bolnišnicah v več nemških ujetniških taboriščih ter bil nazadnje prisilno zaposlen v Avstriji, od koder je po skrivnih zvezah pošiljal zdravila in sanitetni material partizanski javki v Poljčanah.
Po osvoboditvi je v Mariboru deloval kot zdravnik do leta 1958, ko je bil upokojen.
Napisal je svoje spomine (končani leta 1961) in zaobjel obdobje svojega življenja do leta 1945.
Ivan Jurečko je umrl 15. marca 1964.
VIR: biografski-sb.si
PRAZNOVANJE “TEDNA ŽENA”
Terenke tukajšnje krajevne organizacije so se za uvod v “Teden žena” napotile v začetku marca v vse okoliške vasi, kjer so se odbori dopolnili. Udeležba je bila, razen v dveh vaseh, prav dobra. Na sestankih so žene razpravljale o mednarodni demokratični federaciji žena. S pozornostjo in mnogimi vprašanji so sledile žene poljudni obrazložitvi. Šele sedaj so zvedele, da AFŽ ni samo v Jugoslaviji, nego v vseh demokratičnih deželah. Žene so spoznale, da imajo najvidnejšo vlogo v tej mednarodni organizaciji slovanske žene.
Dne 4. marca 1947 je v okviru Ljudske univerze predavala ob prav lepi udeležbi tov. Valerija Gorenšek. 6. marca 1947 so obiskale žene Dijaški dom, se zanimale za življenje dijaške mladine ter kje in kako bi bilo treba pomagati. Istega dne zvečer so uprizorile igro “Svet brez sovraštva”. Dne 7. marca so obiskale v prav lepem številu partizanske grobove. Prišle so tudi matere, vdove in sorodniki. Ob grobu dveh partizank je govorila tovarišica Lušinova. 8. marca je bila akademija, otvorjena s Pahorjevo “Himno žena”, pevski zbor AFŽ je zapel še “Pesem o Zili”, “Kje so tiste stezice” in “Da bi jaz znala”. Zbor vodi tov. Pirčeva prav dobro. Ugajali sta deklamaciji dveh pionirjev Podmladka. MDFŽ in sovjetskim ženam sta bili poslani dve resoluciji. Za dekorativno ureditev dvorane je tudi tokrat poskrbel tov. Savicki. Tukajšnje žene organizirajo Dom dela in igre, ki bo kmalu odprt. Sestanki so redno 14dnevno, prav bi pa bilo, če bi bile vključene tudi žene, ki niso v službi.
VIR: Š. L., Vestnik
15. marec 1923
KDO JE VODJA KLERIKALCEV V SLOVENSKI BISTRICI?
Na drugem mestu poročamo, kako so slovenskobistriški klerikalci in nemčurji pod vodstvom mesarja Grila, onemogočili zbor Orjune. Ob tej priliki se nam zdi potrebno pribiti, kdo in kaj je bil že vse ta človek. Svoječasno je bil ta Grli strasten nemškutar, ki je dejansko napadal ljudi, ki so si upali govoriti slovensko. Takrat je bil kolovodja nemčurjev v Slovenski Bistrici ter soustanovitelj zloglasnega Ornigovega »Štajerca«, sicer pa splošno znan kot razgrajač in kvartopirec prepovedanih iger. V svoji rodbini je občeval vedno nemško in občuje še vedno. Njegova žena, s katero je že 20 let poročen, še danes ne zna Slovensko. Kdor je tako neznačajen, da enkrat zataji svoje prepričanje, ga zataji rad tudi drugič in tretjič. Radi nekega osebnega spora je Gril malo pred vojno zapustil nemškutarijo ter se delal Slovenca. Ker se je kazal Slovenca iz užaljenosti, je tudi ob izbruhu vojne hotel razjeziti svoje sovražnike ter izrekel neke »veleizdajske« besede, radi katerih je bil tudi par dni v zaporu. To pa vse radi osebnosti. Po vojni je postal g. Gril klerikalec ter kandidira sedaj na Koroščevi listi. Da je pa kljub vsemu še vedno nemškutar, je dokazal v pondeljek s tem, da je nastopal skupno s trgovcem Stigerjem, ki se je ravno te dni vpisal v nemško politično društvo. Njegova tolovajska banda se je tudi po večini posluževala nemščine.
VIR: Tabor
Rodil se je častnik in lokalni aktivist JOŽE KODELIČ
Jože Kodelič se je rodil 15. marca 1920 v kmečki družini na Črešnjevcu očetu Viktorju Kodeliču in materi Tereziji (*1884 †1964).
Na dan očetovega pogreba jim je do tal pogorela hiša in večji del gospodarskega poslopja.
Že pri 21-ih letih se je priključil narodnoosvobodilnemu gibanju. V prvih mesecih okupacije leta 1941 je deloval strogo tajno kot aktivist na območju domačega Črešnjevca, Laporja in Pragerskega. Decembra istega leta je že odšel kot borec v zbirno bazo Dolomitskega odreda. Kasneje ga je pot − pod partizanskim imenom Jure − vodila skozi borbe v enotah Krimskega in Kočevskega bataljona, Šercerjeve brigade vse do Ljubljanske brigade v letih 1943‒44. Njegova enota je 11. aprila 1944 zašla v nemško zasedo, pri čemer je bil ujet in poslan v koncentracijsko taborišče Dachau (Nemčija). Tam je ostal vse do osvoboditve 15. maja 1945.
Po vojni je kot častnik ostal v Jugoslovanski ljudski armadi (JLA). Med drugim je bil komandant vojne luke Pula (Hrvaška), od tam premeščen v topniško enoto v Slovensko Bistrico, od koder je celotni polk odšel za madžarsko mejo. Tam so ostali leto dni, nato pa je bil premeščen v planinsko brigado v Slovenj Gradec. Po enem letu so ga premestili v Postojno, po treh letih pa je šel v topniško šolo v Čuprijo (Srbija). Po končani šoli so ga premestili v topniški center v Zadar (Hrvaška). Tam je služboval 15 let, vse do upokojitve z visokim činom polkovnika leta 1968.
Po upokojitvi se je z družino vrnil na Črešnjevec.
Tvorno je sodeloval v krajevni skupnosti in bil prisoten v vseh njenih projektih lokalnega pomena. S tem časom sovpada tudi gradnja nove osnovne šole, telovadnice in igrišč.
Kodelič je bil aktiven tudi v Kulturno-umetniškem društvu Črešnjevec, vsa leta član moškega pevskega zbora, pozneje še mešanega pevskega zbora ter soustanovitelj društva upokojencev in društva invalidov na Črešnjevcu. Bil je tudi aktiven član združenj in društev na občinski ravni (združenje zveze borcev, združenje rezervnih vojaških častnikov).
Jože Kodelič je umrl 5. februarja 2015.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je duhovnik in pesnik JOŽEF VIRK
Jožef Virk se je rodil 15. marca 1810 v Podrečju pri Domžalah tesarju Jakobu in Mariji.
Po gimnaziji je nadaljeval študij v bogoslovju na ljubljanskem liceju in v Celovcu (Avstrija). Njegova učitelja sta bila Matija Čop v 5. in 6. razredu in Anton Martin Slomšek kot duhovni vodja v celovškem bogoslovju. Kot kaplan in župnik je služboval po različnih krajih Koroške in Štajerske, med drugim tudi na Spodnji Polskavi in Črešnjevcu.
Virk je bil plodovit pesnik posvetnih, nabožnih in prigodnih pesmi. Med posvetnimi so značilne rodoljubne, ki govore o ljubezni in zvestobi do domače zemlje, o njeni nekdanji slavi, kličoč na delo za blagor domovine; ostale zajemajo snov iz vsakdanjega življenja ali opisujejo naravo, letne čase, a tudi reči − uro, orgle, zvonove, vrt, šolo itd. Nekatere so tudi uglasbene in so se ohranile do danes. Marsikatera je skoraj ponarodela, npr. Slovensko dekle, Slava Slovencem, Slovenci smo, Vrli Slovenec, Sreče dom itn. Pisal je tudi prozo in prevajal. Največ je objavljal v ‘Drobtinicah’ in ‘Zgodnji Danici’ ter v drugih časopisih. Nekatere njegove pesmi so bile uvrščene v pesmarice in čitanke, mnogo pa jih je ostalo v rokopisu.
Virk ne sodi med velike pesnike, a med boljše Slomškovega kroga. Njegove pesmi so preproste, ljudsko ubrane v lepem jeziku, dobro rimane; zato so se tako prikupile ljudstvu.
Jožef Virk je umrl 4. januarja 1880 v Ločah pri Poljčanah, kjer je bil nazadnje župnik.
VIR: biografski-sb.si
