Danes goduje HILARIJ
Ime Hilarij izhaja iz lat. imena Hilarius oziroma gr. Hilários. To razlagajo z grško besedo hilarós v pomenu »vesel«. Hilarius pa s hilarus ali hilaris, ki prav tako pomeni »vesel, dobre volje«.
Moška različica imena: Hilari.
Ženska različica imena: Hilarija.
ZAČETEK MARČNE REVOLUCIJE V LJUBLJANI IN SLOVENIJI
Revolucije leta 1848 so bile povezane revolucije, ki jih pogojno imenujemo tudi meščanske ali nacionalne revolucije (»pomlad narodov«), saj je do njih prišlo predvsem zaradi zahtev gospodarsko vse močnejšega meščanstva po političnih pravicah, hkrati pa so številni narodi takrat oblikovali svoje nacionalne programe.
Bogati meščani Ljubljane so 16. marca 1848 v gledališču proslavili odstop osovraženega ministra kneza Klemensa Lotharja Metternicha in objavo, s katero je cesar Ferdinand I. razglasil odpravo cenzure in obljubil ustavo.
Bolj revolucionarno razpoloženi meščani, predvsem iz vrst delavstva, so napadli mestne urade in mitnice, razbili šipe na hiši ljubljanskega župana in razvili slovensko zastavo sredi Ljubljane.
Do burnih delavskih demonstracij je prišlo tudi v Idriji in Mariboru.
Da bi zavarovali premoženje pred nasilnimi demonstranti so v Ljubljani in v večini slovenskih mest ustanovili narodno stražo.
V številnih drugih slovenskih mestih so dogodke na Dunaju običajno proslavili s slavnostnimi obhodi po mestu.
ZA OBNOVO FRESK IN STREHO
Občina Slovenska Bistrica bo kandidirala za sofinaciranje obnove strehe bistriškega gradu in fresk zgornjepolskavskega dvorca
Slovenskobistriški župan Ivan Žagar je za dopisno sejo v potrditev svetnikom predlagal dva dokumenta identifikacije investicijskega programa (DIIP) in sicer za obnovo strehe na slovenjebistriškem gradu ter za konservatorsko-restavratorska dela stenskih poslikav v dvorcu Zgornja Polskava. Občina se bo namreč prijavila na razpis ministrstva za kulturo za projekte na področju nepremične kulturne dediščine. Obnova strehe je ocenjena na 492.158 evrov, od ministrstva pričakujejo sofinanciranje v višini 141.566 evrov, ostalo bi financirali iz občinskega proračuna za leto 2024. Sanacija strehe je nujna zaradi dotrajane strešne kritine, zaradi zamakanja so ogrožene freske v viteški dvorani. Freske Attemsovega dvornega freskanta Franza Ignatija Flurerja so nastale med letoma 1717 in 1721. Obnova poslikav v Dvorcu Zgornja Polskava je nujna, ker se lahko ob manjših tresljajih izgubijo. Vrednost investicije je 48.910 evrov, izvajali jo bodo prihodnje leto. Sofinanciranje ministrstva naj bi znašalo 36.682 evrov. Poslikave, ki so bile z najnovejšimi sondažnimi raziskavami odkrite lani, so po prvi oceni označili kot primer visokega oziroma zrelega baroka. Sicer pa občina že obnavlja celoten dvorec – tako je bila že izvedena statična stabilizacija, zamenjali so strešno kritino in popravili strešno konstrukcije, sedaj zamenjujejo okna. Po obnovi sta v dvorcu predvidena sedež krajevne skupnosti in vinoteka, v zgornjem nadstropju pa prostor za muzej ter v prvem nadstropju nov oddelek slovenjebistriške knjižnice.
VIR: Irena Brdnik, Štajer’c
FOTO: Na dvorcu na Zgornji Polskavi so lani obnovili streho (Irena Brdnik)
GRAD ZAPRT ZARADI KOVIDA-19
Na današnji dan, 16. marca 2020, so zaradi visoke stopnje tveganja okužbe s koronavirusom prostore Gradu Slovenska Bistrica do nadaljnjega zaprli. Prav tako do nadaljnjega ob sobotah ni odprta Grajska tržnica.
VIR: Bistričan.si
LOŽNIŠKE UFARCE PRIPRAVILE ŽE 5. ETNOLOŠKI VEČER
V večnamenskem prostoru na Zgornji Ložnici je bil v soboto, 16. marca 2013, 5. etnološki večer z naslovom Pleničke je prala pri mrzlem studenc. Na prireditvi, ki so jo pripravili Turistično društvo Zgornja Ložnica in Ložniške ufarce, so obudili spomine na našo preteklost. Večer so popestrili gostje iz drugih društev. Ložniške ufarce so mlada etnološka skupina. Njihov namen je obujati in ohranjati ljudske običaje in kmečka dela ter vse to prikazovati čim bolj avtentično v naravi in na odru. Svoje nastope popestrijo z narečno govorico in pripomočki, ki so vsebinsko vezani na nastop in jih je danes na terenu že težko najti. Dogajanje popestrijo ljudske pesmi, zapete ob harmoniki. Ložniške ufarce nosijo delovno narodno nošo izpred približno 100 let. Obute so v cokle domače izdelave. Ime so povzele po besedi ufarji. V skupini nastopajo: Marjeta Brglez, Olga Tomažič, Julčka Vidmar, Zdenka Rojs, Štefka Topolčnik, Mira Kobale, Irena Gregorič, Marijana Jereb, Martina Lešnik, Danica Javornik in Zlatko Martini (harmonika). Ložniške ufarce za prireditev, kamor so povabljene, vselej izberejo vsebinsko primeren program ali pa ga po potrebi tudi dopolnijo. Nastopajo na različnih prireditvah po Sloveniji, pripravijo pa tudi poseben program za slavljence ob abrahamu in drugih priložnostih. Njihova najbolj odmevna prireditev pa je ravno Etnološki večer, ki je množično obiskan.
VIR in FOTO: Informator
MILIJON EVROV, OČITKI IN SEDEM STANOVANJSKIH HIŠ
Po sledeh anonimnega pisma, v katerem je domneva, da je bistriška agencija Zoro škodovala gradbenemu podjetju Angrad z Zgornje Polskave
Časnik Večer je 28. februarja povzel vsebino anonimnega pisma, v katerem je pisec navedel, da se nepremičninska agencija iz Slovenske Bistrice ukvarja z dejavnostmi, ki niso v domeni nepremičninskega poslovanja. A se je pokazalo, da (vsaj za zdaj) ne gre za velike mahinacije in ovadbe, saj je Bojan Kitel, tiskovni predstavnik mariborske policijske uprave, v zvezi z anonimnim pismom in morebitno ovadbo za nepremičninsko agencijo povedal, da je njegova služba podatke preverila pri kriminalistih in Policijski postaji Slovenska Bistrica in ugotovila, da niso sprejeli nobene prijave. Domneve o nepravilnostih pri prodaji nepremičnin so bile za javnost zanimive tudi zaradi 1,1 milijona evrov in sedmih stanovanjskih hiš. V Slovenski Bistrici namreč ni prav pogost primer, da bi neko zasebno gradbeno podjetje s pomočjo nepremičninske agencije prodajalo toliko hiš na en mah.
Kmalu je bilo jasno, kdo je gradil hiše in kdo je nepremične posredoval. Izvedeli smo, da gre za nepremičninsko agencijo Zoro iz Slovenske Bistrice in gradbeno podjetje Angrad z Zgornje Polskave. Od gradbenega podjetja nam je uspelo pridobiti dokumente o prodaji nepremičnin in o posojanju denarja med podjetjem in agencijo. “Imamo pisne in ustne dokaze, da smo bili ogoljufani in ostali brez nepremičnin, ki jih agencija Zoro ni prodala,” so prepričani v Angradu na Zgornji Polskavi, “agencija nam je povzročila gospodarsko in poslovno škodo,” še dodajajo. Angradovi očitki in anonimno pismo so bili dovolj močni argumenti, da so se odprla vrata agencije Zoro v Slovenski Bistrici. Prokurist agencije Zoro Zoran Gaber o sodelovanju z zasebnim gradbenim podjetjem Angrad z Zgornje Polskave, ki je zgradilo omenjene hiše, pove naslednje: “Z Angradom smo sodelovali med decembrom 2007 in julijem 2009, in sicer na podlagi podpisane pogodbe o posredovanju. Poslovno sodelovanje smo prekinili zaradi neplačila opravljenih storitev. Terjatve še do danes niso poplačane.” Gaber je še dodal, da je Zoro sodeloval še z družbo Planda z Zgornje Polskave, katere lastnica je ista oseba kot podjetja Angrad. “Obe družbi imata po uradno dostopnih podatkih blokirane TRR že dalj časa. Nepremičnine v njihovi lasti so obremenjene z več hipotekami, zaznambami izvršb,” poudarja Gaber in dodaja: “Novozgrajene individualne hiše na Pragerskem in Zgornji Polskavi imajo vknjiženo zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve že od 6. julija 2009.”
Vse kaže, da tudi Slovenska Bistrica ni imuna za primere, ki so znani po vsej državi: nekemu zasebnemu gradbenemu podjetju se ustavi posel. Ker ni dotoka denarja, ni financ za pokritje kreditov. In banka ustavi prodajo. Ker se nepremičnine posredujejo preko agencije, je v godlji še posrednik. In ker posel ne teče, kot je bil načrtovan, se pojavijo ovadbe in prijave in vsak po svojih močeh išče rešitve. Pričakovati je, da jih bodo našli tudi bistriška agencija Zoro in zgornjepolskavski gradbeni podjetji Angrad in Planda.
Sumničenja so odveč
Pet ali šest nepremičninskih agencij (Re/Max, Zoro, Agenti, Novi list, Pactor) obvladuje nepremičninski trg na območju občin Slovenska Bistrica, Oplotnica, Poljčane in Makole, ena med omenjenimi naj bi bila že nekaj časa pod drobnogledom policije, smo zapisali v Večeru. Iz anonimnega pisma in pogovorov z ljudmi, ki so vpleteni v posredovanje in prodajo nepremičnin na Zgornji Polskavi in Pragerskem, se je pokazalo, da gre za nepremičninsko agencijo Zoro, ne za agencije, omenjene v članku, ki je povzel anonimno pismo o domnevno nepravilnem poslovanju nepremičninarja.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: V Slovenski Bistrici se polega prah, ki ga je dvignilo anonimno pismo o domnevnih nepremičninskih in gradbenih nepravilnostih (Zdenko Kodrič)
V BISTRIŠKEM ALMONTU NE BODO STAVKALI
Delavci so dobili januarsko plačo, izplačilo bo odslej v dveh mesečnih obrokih
Še zmeraj obstaja resna bojazen, da bo en sam upnik ne le ustavil razvoj podjetja, marveč tudi ogrozil njegov obstanek. Govorimo o bistriški družbi Almont, ki je že od lanskega novembra v negotovem položaju. Prva finančna agencija namreč oporeka postopkom prisilne poravnave, ki je v tej družbi uvedena od lanskega junija, in zahteva stečaj. Finančna agencija hoče 510.000 evrov terjatev, ki jih je odkupila od Almonta, ker ji Gradbeno podjetje Grosuplje (GPG) ni v roku plačalo storitev. Ker je GPG propadel, Prva finančna agencija od bistriške družbe zahteva plačilo omenjene terjatve. Danes je o tem in o položaju tovarne govorila direktorica Andreja Kurež. Povedala je, da se je dan začel z zborom delavcev, ki so zahtevali takojšnje izplačilo januarske plače in zagotovilo o izplačilu februarske.
Vodstvo podjetja je delavcem obljubilo, da bodo plače odslej nakazane v dveh mesečnih obrokih. Delavci so obljubo sprejeli z razumevanjem. Matjaž Drozg, predsednik sindikata Skei, je dejal, da zaposleni razumejo položaj, a bodo kljub temu vztrajali pri svojih zahtevah o rednem izplačilu plač. Drozg je še dejal, da s stavko ne grozijo več. Kureževa je včeraj še dodala, da se je večina upnikov (82 odstotkov) strinjala z nadaljevanjem prisilne poravnave in da stečaj ni pametna rešitev. Tudi izvedenec finančne stroke meni, da je Almont perspektivna družba.
Prisilna upraviteljica bistriškega podjetja je upnikom priznala 19 milijonov evrov terjatev, ki naj bi jih izplačali v štirih letih. Pri tem je treba opozoriti, da družbi denar dolguje tudi država, in sicer ministrstvo za kulturo v višini 300.000 evrov. Sicer pa so Almontu drugi dolžni sedem milijonov evrov. Če k tem številkam dodamo še dokapitalizacijska sredstva avstrijskega Alu Holdinga, ki je Almontu zagotovil 550.000 evrov (in ne 500 milijonov, kot smo napačno zapisali v Večeru 14. marca 2012), bi lahko družba poslovala povsem brezskrbno. Andreja Kurež je še dejala, da bodo plače zagotovili z lastnega računa, kar pomeni, da bodo morali zavlačevati s plačilom dobaviteljem in neplačevanjem stroškov proizvodnje. Če se položaj v dveh mesecih ne bo spremenil, bodo morali ustaviti proizvodnjo, je napovedala direktorica.
V Almontu, ki predeluje aluminij in izdeluje okna, ograje in zelo iskane elemente za fasade, so v dobrem letu zaradi stečaja ukinili dve hčerinski družbi. Tovarno je zapustilo skoraj 150 ljudi, zdaj jih dela sto. Na današnjem zborovanju so delavci opozorili tudi na dolgotrajen postopek na mariborskem okrožnem sodišču, ki odloča o ugovoru proti uvedbi prisilne poravnave. Razprava bi morala biti predvčerajšnjim, a je odpadla, nova je napovedana za konec prihodnjega tedna. Vodstvo podjetja, zaposleni in izvedenec za finančne zadeve menijo, da so izgledi za zavrnitev ugovora zoper vodenje prisilne poravnave dobri.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Danes je bilo v Almontu zaradi nerednih plač precej nezadovoljnih obrazov (Zdenko Kodrič)
NAJBOLJ NADARJENIM ŠTUDENTOM 250 EVROV
Občina Slovenska Bistrica vsako leto razpiše štipendije za nadarjene in uspešne študente; tokrat je v skladu 103 tisoč evrov
Študent Jure Vidmar iz Kovače vasi pri Slovenski Bistrici je eden od štipendistov sklada za nadarjene in uspešne študente, ki ga upravlja občina Slovenska Bistrica oziroma njen oddelek za družbene dejavnosti. Pravi, da so občinske štipendije dobrodošla spodbuda. Pri sistemu dodeljevanju štipendij pa včasih koga moti, da se njihova višina odmerja glede na ocene štipendista. V nekaterih drugih kategorijah štipendiranja namreč ni tako.
“Morda bi morali odpreti vprašanje o tem, ali naj se povprečna ocena izračuna za minulo študijsko leto ali za celoten čas študija. Zame je boljše eno leto. Račun je preprost: v enem študijskem letu si namreč lahko izjemno dober, v štirih letih pa je težko dvigovati povprečno oceno oziroma študijski uspeh,” je opozoril Vidmar.
Desetice lani ni bilo
V študijskem letu 2009/2010 je štipendije, ki jih bistriška občina podeljuje že dalj časa, prejemalo 40 študentov. Njihove povprečne ocene so bile med osem in 9,50, medtem ko desetice v tem študijskem letu ni bilo. Trinajst študentov je doseglo spodnjo mejo povprečne ocene, ki znaša od 8 do 8,2, devet jih je imelo oceno od 8,21 do 8,5, dvanajst od 8,51 do 8,9 ter sedem med 8,91 in 9,5. V proračunu je občina za štipendije takrat zagotovila 85.000 evrov. Najnižja štipendija je dosegla mejo 123,5 evra (študent je moral z ocenami doseči 650 točk), najvišja pa 243 evrov za 1060 točk. Za aktualno šolsko leto 2010/2011 je na razpolago kar nekaj več denarja, 103 tisoč evrov, medtem ko bo število štipendistov ostalo na enaki ravni, okoli 40.
Brez štipendije težko skozi študij
Vidmar, sicer absolvent Fakultete za strojništvo v Mariboru, je povedal, da je njegova najvišja štipendija znašala okrog 250 evrov, njegova povprečna ocena pa je bila 8,90. “Konec marca mi poteče absolventski staž in takrat bo treba resno razmišljati o prihodnosti,” je dejal in poudaril, da je zdaj sredi pisanja diplomske naloge, ki jo bodo sestavljale aplikacije, ki jih je razvil in dobil na praksi v Impolovi industrijski coni, delal je v bistriški zasebni družbi Tehnika-Set: “Prakso sem opravljal tri mesece lani poleti. S praktičnim delom sem bil zelo zadovoljen, delo je bilo dovolj zanimivo in tudi vodstvo podjetja razumevajoče. S sedanjo višino štipendije sem zadovoljen, pred tem je bila precej nižja in reči moram, da bi se z njo težko prebijal skozi študij.”
Največ bistriških štipendistov študira na mariborski univerzi, 25; petnajst pa na ljubljanski, eden obiskuje zagrebško glasbeno akademijo. Največ študentov je na pedagoški fakulteti in ekonomsko-poslovni fakulteti, sledijo filozofska, fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko ter fakulteti za strojništvo in gradbeništvo. V starem univerzitetnem programu študira 15 štipendistov, v obeh bolonjskih stopnjah študija pa deset.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
Umrla je udeleženka NOB in interniranka ANGELA VINKLER
Angela Vinkler se je rodila 20. aprila 1926 v Budini pri Ptuju v železničarski družini. Oče Franc ji je umrl leta 1942. Imela je še 12-letnega brata Viktorja in 9-letno sestro Sonjo.
Oče se je podpisoval Winkler in se je strinjal s politiko Adolfa Hitlerja. Angela pa je bila povsem drugačna, vendar mu ni upala nasprotovati. Kmalu po očetovi smrti, se je leta 1943, stara komaj 17 let, vključila v narodnoosvobodilno gibanje. Mati Rozalija (*1900 †1968) je Angelo podpirala in ji stala ob strani. Mladenka je navezala stike z železničarko družino Šegula v Moškanjcih. Bila je kurirka med Pragerskim in Moškanjci ter Savinjsko dolino; nosila je denar, ilegalno pošto, matrice, baterije, žarnice, oblačilne karte, živilske izkaznice, obleko, perilo ter propagandno in drugo gradivo. Vse leto do Angeline aretacije junija 1944 je bilo pri Vinklerjevih zelo živahno. V njihovem stanovanju so se sestajali terenski aktivisti, se skrivali ilegalci in prenočevali partizani. V odporniški skupini so bili povezani poleg Vinklerjevih še naslednje Pragerčanke in Pragerčana: sestri Štefka in Otilija Repnik, Angelina vrstnica Marija Vovk, Ana Slavinec, natakar v kolodvorski restavraciji Alojz Koren in brzojavec na pragerski železniški postaji Jože Pluščec.
Pri Vinklerjevih so poleg drugih našli zatočišče tudi Cvetka Žnidarič Praprotnik, članica Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte (OF) za Štajersko, ter njen mož Anton Žnidarič − Štefan, ki je bil med drugim tudi član Glavnega štaba Narodnoosvobodilne vojske (NOV) in Partizanskih odredov (PO) Slovenije.
Odporniško skupino, ki jo je povezovala Angela Vinkler, je izdal gestapu strojevodja iz Maribora Ivan Rus. Po šolski kroniki osnovne šole Pragersko naj bi Alojz Koren nekomu, ki se je izdajal za partizana, v resnici pa je bil gestapovski vohun, zaupal nekaj podrobnosti o delovanju skupine. Gestapo je 8. junija 1944 aretiral Angelo Vinkler, naslednji dan še sestri Štefko in Otilijo Repnik ter Alojza Korena. Dekleta so bila v koncentracijskih taboriščih v Ravensbrücku, Uckermarku in Bergen-Belsnu (vsi Nemčija), Koren pa v Dachau (Nemčija). Gestapo je Rozalijo Vinkler in njena preostala otroka po aretaciji hčere Angele za čuda pustil pri miru.
Angela Vinkler je v koncentracijskem taborišču prebolela krvavo grižo in tifus, zbolela je za tuberkulozo, operirana je bila na kolenu. Iz internacije se je vrnila šele več mesecev po koncu vojne, ker je bila, ko so zavezniki osvobodili taborišče, preslaba, da bi potovala, zato je okrevala v Nemčiji. Po vojni se je zdravila na Golniku in v Polju pri Ljubljani, ker je bolehala za shizofrenijo, bila je stoodstotna vojaška invalidka. Stresi, ki jih je doživljala ob aretaciji, v zaporu in koncentracijskem taborišču, pa tudi po vrnitvi iz Nemčije, ker so bili prva leta socialistične Jugoslavije taboriščniki manj vredni udeleženci narodnoosvobodilne borbe, so jo spremljali vse življenje. Kadar so jo izdali živci, je ponavljala surove nemške izraze, ki jih je slišala ob aretaciji in naslednjih enajst mesecev v taborišču. Kljub bolezni je vse do svoje smrti potrjevala, da je inteligentna in razgledana ženska; s pomočjo televizije se je učila tuje jezike, sama si je pisala slovarje in veliko brala, bila je tudi odlična risarka.
Angela Vinkler je umrla 16. marca 2005 na Pragerskem, pokopana je na Spodnji Polskavi.
VIR: biografski-sb.si
DRUGO ŽIVLJENJE GRADU ŠTATENBERG
Vse manj je gradov v oblakih
V Slovenski Bistrici govorili o revitalizaciji gradu Štatenberg • Teče postopek za prenos lastništva • Pravega investitorja pa bo treba Šele najti • Velike razvojne možnosti
O prihodnosti enega najlepših baročnih gradov v Sloveniji, Štatenberga, so Bistričani — v imenu njih predvsem Odbor za revitalizacijo gradu pri občinski skupščini, ki mu predseduje bistriški župan Slavko Kleindienst — govorili na novinarski konferenci.
Leto časa je še, ko naj bi po srednjeročnem družbenem planu Slovenske Bistrice ta kulturno-zgodovinski spomenik zaživel v svoji turistično-gostinski privlačnosti. O revitalizaciji Štatenberga so začeli govoriti pred desetimi leti. Zadnji dve leti pa pomlajevanje dvorca — med 1720 in 1740. letom sta ga postavila grof Attems in arhitekt Camesi — spremlja sedemčlanski odbor sestavljen na republiški ravni. Ti so v tem času pripravili teze idejnega koncepta revitalizacije, investitorju pa prepuščajo določitev končne grajske ponudbe. Je pa vprašanje investitorstva tisto, ki podira še tako dobre in smele načrte o turistični ponudbi Štatenberga.
Upravljavec gradu, TGDO Pohorje, Planina Štatenberg, beremo v zahtevi bistriške občine o prenosu upravljanja, “nima razumevanja in tudi ne interesa. da bi grad iztrgal nadaljnjemu propadanju”. Za tem se najverjetneje skriva kronično pomanjkanje denarja družbenih dejavnikov za kakršnekoli trajnejše in vrednejše naložbe.
Grad je zdaj že nekaj let zaprt, ta včasih obljudeni kraj pa privlači še slovenske pisatelje. Dosedanjemu upravljavcu je lani za krajši čas uspelo zagotoviti osnovno gostinsko ponudbo v gradu. Bistričani so asfaltirali cesto iz mesta prek Pečk do Štatenberga, prav tako tudi odcep ceste od Marofa proti gradu. V gradu so uredili novo stanovanje za oskrbnika, natisnili so barvno zloženko in v njej predstavili tudi razvojne načrte.
Novembra lani so dokončno sklenili, da tozd Planina Štatenberg »izgubi« patronat nad gradom, upravljanje pa se prenese na Skupščino občine Slovenska Bistrica, postopek prav sedaj teče. Se pa v začetku s tako odločitvijo ni strinjal delavski svet omenjene gostinske organizacije, ki je zagotovila denar za prenovo oskrbniškega stanovanja.
Obenem z revitalizacijo gradu želijo v občini spodbuditi tudi razvoj krajevnih skupnosti Makole, Studenice in Laporje, “da bo turistično-gostinski objekt vpet v okolje”. Kdorkoli bo končni investitor z novci, Bistričani bodo zagotovo poskušali grad prenavljati tudi z denarjem za nerazvite.
KOLIKO MOŽNOSTI — GRAD PA SAMEVA!
Izjemno privlačna je že geografska lega gradu Štatenberg. V zloženki pa v delu o razvojnih pogledih preberemo, da so grad in kraj okrog njega nadvse primerni za oddih poslovnežev, ki bi si novih moči nabirali tudi s pomočjo moderne medicine. Ženskam ponujajo programe hujšanja, različnih kur, nego obraza in telesa (oboje naj bi ponudili predvsem tujim gostom). Pet tisoč kvadratnih metrov uporabnih grajskih površin bi lahko usposobili za kongresni turizem, ob vsem tem pa razvijali možnosti lova in ribolova, povezavo z bližnjimi že turistično razvitimi kraji in dali poudarek zlasti naravnim danostim, tudi vse bolj cenjeni bio prehrani. Prav zato, razmšljajo Bistričani, je nujno razvoj Štatenberga videti v luči vsestranskega razvoja okoliških vasi.
VIR: Slavica Pičerko, Večer
FOTO: Letalski posnetek dvorca Štatenberg (Arhiv ZZK Slovenska Bistrica)
BO ODJUGA POMAGALA?
Zmrznjene peruti čopkastih prib
Manjše jate onemoglih ptic selivk so opazili tudi v Slovenski Bistrici in na Koroškem
Kot smo pisali že večraj je zadnji sneg z močnim mrazom prekinil selitveni prelet čopkastih ptic — prib, ki so se ob prezgodnjih znakih pomladi vračale v svojo domovino ob Blatnem jezeru. Snežni metež in hud mraz sta jih prisilila, da so se spustile na zemljo in iskale površine kjer ni bilo snega. Jate so se spustile v glavnem na splužene ceste. Največ onemoglih selivk je tavalo na magistralni cesti Ptuj — Macelj, kjer jih je končalo nekaj tudi pod kolesi avtomobilov in v bližini perutninarske farme na Selah pri Ptuju.
Ko je ponoči stisnil močan mraz, tudi do -16 stopinj Celzija, so mnogim onemoglim pticam za vedno otrpnila njihova sicer živahna krila. Tiste ptice, ki so zmagale v borbi s hudim mrazom in lakoto, so si ob zadnji odjugi znova opomogle in v zdesetkanih jatah nadaljevale svojo selitveno pot. Onemogle ptice — pribe so opazili te dni, v manjših jatah, tudi na obmoeju Slovenske Bistrice in na Koroškem …
Zima, ki je letos dokaj pozno zamahnila s svojim repom je tako presenetila tudi prve znanilce pomladi, ki jih je gnal nagon nazaj v svoja gnezda, tja, kjer bodo zvalile nov rod čopkastih žvrgolivčkov.
VIR: J. Sodnjak, Večer
FOTO: Smrt na snežni belini: Strupen mraz je preprečil njihovo vrnitev v domača gnezda (J. S.)
VOS v Ljubljani ustreli študenta FRANCA ŽUPECA
Frančišek (tudi Franc, Franček) Župec se je rodil 14. januarja 1920 v vasi Borovci pri Ptuju očetu Tomažu (*1880 †1966) in materi Mariji, rojeni Gross (*1886 †1965). Tam sta se rodili tudi njegovi sestri Marija (*1914) in Anka (*1923). Tretja sestra, Matilda, se je rodila leta 1927 že v Slovenski Bistrici, kjer so starši leta 1924 kupili manjšo kmetijo.
Franc je osnovno šolo obiskoval v Slovenski Bistrici. Takratni župnik Ivan Šolinc je pregovoril starše, da so nadrjenega fanta leta 1932 vpisali v mariborsko klasično gimnazijo, ki jo je končal leta 1940. Njegov sošolec je bil tudi grof Emil Hans Attems. Že leta 1937 se je včlanil v katoliško Akademsko društvo ‘Straža’ in hitro postal eden izmed njenih vodilnih članov. Jeseni leta 1940 se je vpisal na študij prava na univerzo v Ljubljani.
Kmalu po začetku okupacije leta 1941 so Italijani prepovedali vse študentske organizacije razen novoustanovljene ‘Ljubljanske univerzitetne organizacije’ (LUO). Tja naj bi se včlanili vsi voditelji dotedanjih organizacij, v nasprotnem primeru pa so Italijani grozili z zaprtjem univerze in izgonom študentov, ki niso prihajali s področja Ljubljanske pokrajine. Župec je, po nekaterih interpretacijah, to želel preprečiti, zato je vstopil v direktorij LUO. Komunistična partija (KP) ga je zato razglasila za narodnega izdajalca in mu zagrozila z umorom. Varnostnoobveščevalna služba (VOS), ki je delovala v okviru Osvobodilne fronte (OF), ga je prav tako sumila, da sodeluje z Italijani pri odkrivanju študentov, ki simpatizirajo z OF. Predstavniki VOS OF so Franca Župca 16. marca 1942 na Prisojni ulici v Ljubljani ustrelili.
Resnična vloga in krivda Frančiška Župca še do danes ni povsem razjasnjena.
Danes Frančišek Župec nima ne groba ne pomnika. Njegovo ime je omenjeno le na spominski plošči z imeni žrtev komunističnega nasilja na Žalah.
VIR: biografski-sb.si
POLJČANSKE NOVICE
Na naslov poštne direkcije
Poljčanski občani davkoplačevalci že nekaj dni ne dobivajo pošte na dom, in sicer radi pomanjkanja pismonoš. Prosimo za takojšnjo odpomoč!
VIR: Mariborski večernik Jutra
Rodil se je nabožni pisec, duhovnik JOSIP HAŠNIK
Josip Hašnik (tudi Jožef) je bil rojen 16. marca 1811 v Trbonjah nad Vuzenico.
V osnovno šolo je hodil v Radljah ob Dravi, v Šmartnem pri Slovenj Gradcu in v Mariboru.
Filozofijo je končal v Gradcu, bogoslovje pa v Celovcu (oba Avstrija), kjer mu je bil za spirituala sam A. M. Slomšek. Kot kaplan je služboval po raznih krajih Štajerske; leta 1849 pa je prišel najprej v Čadram pri Oplotnici in kasneje na Šmartno na Pohorju, kjer je bil provizor. Kot župnik se je ustavil pri Sv. Juriju (današnji Šentjur), kjer je tudi umrl.
Hašnik je bil sicer nemško vzgojen, vendar je nekaj časa vneto zbiral manj znane slovenske besede, a se je kmalu znova močno preusmeril v nemško mislečega izobraženca. Tudi prve pesmi je pisal samo v nemškem jeziku. Šele na Slomškovo pobudo se je vse bolj obračal k slovenstvu in v slovenskem jeziku pričel tudi pesniti. Pesnikovanju je ostal zvest skoraj vse do svoje smrti.
S Slomškom in Orožnom spada med najvidnejše ustvarjalce takratne dobe s celjskega območja, čeprav ni bil vedno izviren in popoln. Med posvetnimi je večji del nabožnih pesmi. Bolj kot besedilo so mu uspevali napevi.
V letih pred smrtjo je Hašnik pričel urejati zbirko pesmi za izdajo, ki jih je poslal Mihi Lendovšku, vendar do izdaje zbirke ni prišlo.
Josip Hašnik je umrl 6. marca 1883 v Šentjurju, kjer je tudi pokopan.
VIR: biografski-sb.si
