Ameriški pesnik in pisatelj Charles Bukowski (1920-1994) je eden izmed velikanov literature 20. stoletja in kultna osebnost sodobne književnosti. Njegova dela spadajo v zvrst prestopniškega leposlovja, v njih pa opisuje življenje ljudi z ulice in z najglobljega dna, prikazuje vsakodnevne pojave kapitalistične družbe, kot so kriminal, alkoholizem, prostitucija, narkomanija in revščina. V svojih novelah mnogokrat nastopa kot avtobiografski lik Henry Chinaski.
Henry Charles Bukowski, rojen in krščen Heinrich Karl, se je rodil 16. avgusta leta 1920 v nemškem mestu Andernach. Ko mu je bilo tri leta, se je družina, z očetom Henryjem Charlesom Bukowskim in materjo Katharino Fett, zaradi nemške gospodarske krize preselila v ameriško zvezno državo Kalifornijo.
Roman Ženske Charlesa Bukovskega je v slovenščini izšel leta 1984 v zbirki Dotik pri DZS.
Knjigo z naslovom Ženske je Charles Bukowski spisal v stilu težnje po preživetju in golem nizanju dejstev, brez olepševanj, prikazuje mračno stran idealizirane Amerike v 20. stoletju in kaže bedo življenja človeka z dan družbene lestvice, ki sta ga družba in kapitalistični sistem pripeljal do tega, da je v svetu izgubljen, životari in se obkroža z ljudmi, ki jih pestijo iste stiske. Vsakdanje življenje, ujeto v ameriško urbano okolje, v katerem se družba sooča z revščino, nasiljem in alkoholizmom, prikazuje tudi odnos protagonista do ljubezni, spolnosti in življenja nasploh.
“Privlačile so me same napačne stvari: rad sem pil, bil sem len, nisem verjel v boga, politiko, bil sem brez idej in idealov. Živel sem v nekakšni praznini, v niču, in se s tem tudi sprijaznil. Niti malo si nisem prizadeval, da bi bil zanimiva osebnost. To niti nisem hotel biti, to je prenaporno. V resnici sem si želel samo živeti v mehkem in prijaznem prostoru, kjer bi me pustili čisto na miru. Po drugi strani pa sem čisto ponorel, če sem se napil, začel kričati in razgrajati,” se opiše Henry Cianski, glavni lik romana, ki se pojavlja tudi v drugih pisateljevih delih.
V romanu Ženske spremljamo vsakdanje življenje Henryja Chinaskega, ki ima petdeset let, dober sloves ter neobvladljiv apetit za pijačo in ženske. Henryju sta revščina in nasilje pokazala, da življenje nima smisla, da je kot oseba brez poslanstva in da je rojen samo zato, da preživi. Po napornih letih življenja prvič postane opažen. Uživa sloves priljubljenega pisatelja, zaradi katerega ženske kar hrepenijo po tem, da bi ga spoznale in z njim doživele afero. Henry izkoristi vsako priložnost za seks in se mu odpove samo v primeru, ko spolnega dejanja zaradi pretirane alkoholiziranosti ne more izvesti. Ženske menjava kot srajce ali pa se zapleta v več razmerij hkrati; nekatere spozna naključno, druge pridejo k njemu kot oboževalke, na koncu pa je rezultat vedno isti – z njimi konča v postelji.
Lydia je prišla pozno. Skozi vrata je stopila kot kakšna igralka. Prva stvar, ki me je takoj zbodla v oči, je bil njen ogromni kavbojski klobuk z vijoličastim peresom za trakom. Ni se zmenila zame, takoj je prisedla k mlademu prodajalcu v knjigarni in se zatopila z njim v pogovor. Začel sem več piti in iz mojih besed je izginilo precej zanosa in humorja.
Ženske privlači kljub slabemu videzu, debelosti in grdemu obrazu. Všeč jim je njegova karizma, nekatere mislijo, da so ga s svojo družbo potolažile in mu pomagale, druge bi rade osebno preizkusile, ali res tako dobro obvlada nasprotni spol, spet tretje bi se rade pohvalile s tem, da so spale z znanim pisateljem, medtem ko drugim predstavlja popestritev od zdolgočasenega življenja, v katerem so s svojimi zakonci izgubile rdečo nit. Skratka menjava jih tako hitro, da je njihovim imenom nemogoče slediti, kljub temu pa z nobeno od njih nima namena preživeti preostanek svojega življenja. Najraje se je zapletal z ženskami, ki se prav tako kot on, niso imele namena spustiti v resno razmerje. Henry je zaradi travm iz mladosti čustveno otopel. Revščina, nasilje, zanemarjanje, posmehovanje, zavračanje – vse to ga je zaznamovalo kot vase zaprtega čudaka, ki se kot tak ni bil zmožen zaplesti v ljubeče razmerje:
»In vendar sem se žensk, dobrih žensk – bal, kajti dobre ženske hočejo tvojo dušo, tisto, kar je ostalo od moje, pa sem hotel obdržati zase. V glavnem sem imel opravka s prostitutkami, prostaškimi ženščinami, te so neusmiljene in trde in ne zahtevajo nič osebnega. Ko so odšle, niso ničesar odnesle s sabo.«
Henryjev odnos do žensk je lahko odraz pomanjkanja toplih in ljubečih odnosov iz mladosti. Normalnemu odnosu z žensko se je morda zato izogibal zaradi vnaprejšnjega strahu po zavrnitvi, ki jo je bil vajen od doma. Pomanjkanje pozornosti s strani staršev in deklet v mladosti je skušal nadomestiti s številnimi ženskimi srečanji
»To izvira najbrž že iz otroštva. Veš, tedaj nisem bil deležen ne ljubezni ne naklonjenost. A tudi, ko sem jih imel dvajset in trideset, ni bilo dosti bolje. Tako pa se grem mance …«
Odgovor je hkrati tudi jasno razkritje njegovega pohlepa po ženskah. Nepoznavanje prave ljubezni in neznanje, kako jo deliti z drugimi izvira iz očetove špartanske vzgoje in materine hladnosti, zaradi katere se Henry ni mogel razviti v ljubečo osebo.
Po približno šestih letih zelo pestrega življenja, če pestrost gledamo v pisanju, literarnih večerih, jutranjih mačkih in odnosih z ženskami, Henry nazadnje le ugotovi, da je Sara ženska, ki si zasluži, da bi z njo lepše ravnal. Pogosto je enako ugotovil tudi pri drugih ljubicah, a mu ugotovitev nikoli ni šla toliko do srca, da bi zaradi nje katero od žensk zavrnil. Tokrat pa mu uspe – na telefonsko ponujanje 19-letnice se ne odzove, tako da ga mlada dama celo vpraša, ali je res poklicala Henryja Chinaskega. Res je dobila pravo številko, a njen uporabnik se že veseli večera v dvoje s Saro. »Posrečilo se mi je – vsaj tokrat.«
Natalija Sinkovič
