Črno jezero je ledeniško, saj je nastalo s povečanjem kotanje ob koncu ledene dobe pred 8.000 leti, ko se je ta zamočvirila. Pred približno 150 leti je lastnik takrat dobršnega dela pohorskih gozdov grof Windischgraetz nasipe utrdil in tako ujel temno vodo potoka Černjava. Za odpiranje in zapiranje so uporabljali štirioglati leseni čep, ki je imel na vrhu kovinski prstan, da so ga lahko spustili ali dvignili. Večjo količino vode je grof potreboval za delovanje vodne drče za spravljanje lesa v dolino. Drče pri samem Črnem jezeru ni bilo, začela se je nekaj kilometrov nižje, v bližini pragozda Šumik. Leta 1838 so letno po drči plavili več kot 15.000 kubičnih metrov lesa, ob koncu rabe, leta 1959 pa celo dvakrat toliko.
Skozi zgodovino Črno jezero dolgo časa ni bilo znano, saj je zaradi številnih šotnih mahov in smrekovja, ki ga obdajajo, zelo spominjalo na močvirje. Ime je dobilo zaradi temnega dna, kjer so se leta in leta nabirali organski odpadki odmrlih rastlin in živali ter sčasoma ustvarili debelo plast mulja, ki je temne, tako rekoč črne barve. Jezero je zato na pogled, kot bi bilo polno črnila, čeprav je voda v njem kristalno čista. V njem je po trditvah domačinov precej rib. Razen z ene strani jezero vztrajno zaraščajo alge in močvirsko rastlinje, zato ga vsake toliko časa izpraznijo in očistijo.
Danes je jezero turistična atrakcija v osrčje neokrnjene Pohorske narave in ima površino okoli 5o hektarjev. Je redek ekosistem, kjer najdemo nekatere redke in ogrožene rastlinske ter živalske vrste (šotni mah, okroglolistna rosika, redke vrste kačjih pastirjev ), hkrati je prvovrstno domovališče najrazličnejših ptičev. Jezerska vegetacija je revnejša, kot je na podobnih tipih rastišča v Sloveniji. Tvorijo jo sestoji vodne preslice in šotni mahovi, kjer je tudi edino znano rastišče v Sloveniji. Porašča širok in položen obrežni predel s plitvo površinsko vodo.
Jezero s svojimi rastišči redkih rastlin, tišino, zdravo klimo in intenzivnim doživetjem neokrnjene narave ter s svojim gozdnatim okoljem ponuja nepopisno doživetje za vsakega pohodnika. Do jezera iz smeri Doma na Osankarici ali Treh kraljev vodijo čudovite poti preko lesenih brvi. S svojo gozdnato okolico je Črno jezero zavarovano kot naravni spomenik oziroma gozdni rezervat. Ob njem je prepovedano kampiranje, kurjenje odprtega ognja in odlaganje smeti.
O nastanku jezera je spleteno tudi veliko čudovitih ljudskih pripovedk, ki pomenijo dragoceno etnološko in kulturno dediščino, specifično za ta del Pohorja.
Črno jezero, biser sredi Pohorskih gozdov, s svojo očarljivostjo, lepoto in legendami že od nekdaj vabi pohodnike.
Prva legenda pravi, da je pred mnogimi stoletji sv. Uršula pred svojimi sovražniki bežala na Pohorje. V iskanju zavetišča je šla tudi mimo Črnega jezera, od koder se je oglasila nežna, sanjava pesem. Po jezeru so plesale planinske vile in pele: »Pri rojstvih smo sreča; usodo prerokujemo; svetovalke smo pravih setev na izbranih njivah; pomagamo na polju, plevemo in žanjemo; pastirjem prinašamo srečo; svetujemo, sodimo in prerokujemo; mir ljubimo nadvse!« Preganjano Uršulo je njihova pesem užalostila in podala se je naprej. Nekaj časa so jo ob poti še spremljale planinske vile in ji obljubljale srečo in nov dom.
Druga legenda pravi, da v Črnem jezeru biva povodni mož Jezernik, ki varuje jezero in se zelo razburi, če pohodniki vanj mečejo kamenje in smeti. Naredi nevihto, grom je njegov bes, strele pa so iskre, ko meče skale. Razburka gladino jezera in prežene pohodnike.
Tretja legenda pripoveduje o skrivnosti na dnu jezera. Pred davnimi časi je bila na mestu, kjer je danes jezero, mogočna kmetija. V njej sta živela Agnes in njen sin, trdosrčna in ošabna človeka. Pred hišo je rastla košata češnja, ki je vsako leto bogato obrodila, vendar češenj nista delila z nikomer in sta drevo skrbno čuvala. Nekega dne je do njiju prišel starec, ki se je želel odpočiti pri studencu in češnji. Agnes in sin sta starca spodila, nato pa so se nad kmetijo zgrnili oblaki, sonce je zašlo in črna voda je zalila globel, kjer je stala kmetija.
