Branko Gajšek, specialist klinične farmacije, je bil v Lekarni Slovenska Bistrica zaposlen od 1. novembra 2008 do 30. decembra 2024. Njegova zgodba v lekarni se je začela in po 16 letih tudi zaključila z delovnim mestom direktorja. »Med bolj vidnimi dosežki med mojim direktorovanjem je bilo odprtje dveh novih podružničnih lekarn, na Zg. Polskavi in v Makolah, s katerima smo močno približali naše storitve tudi bolj odročnim krajanom naših občin. Ob tem smo vsa leta tudi posodabljali, obnavljali in dodajali novo opremo v vseh enotah, tako da lahko rečem, da spadajo naše lekarne med najbolj urejene v Sloveniji,« poudarja dolgoletni direktor bistriških lekarn in dodaja, da se je med njegovimi mandati lekarniška dejavnost spremenila. »V tem času smo dobro manevrirali med zakoni, odnosi z ustanovitelji in tudi drugimi inštitucijami. Tako o nas ni bilo v teh letih slišati nič problematičnega, kar si vsekakor štejem za uspeh. Finančni uspeh zavoda je bil ves čas dober, večjih težav in pritožb od naših kar številnih strank pa tudi ni bilo. Mislim, da so krajani radi zahajali v naše lekarne in na to smo ponosni.« Seveda se je v 16 letih srečeval tudi s številnimi izzivi. »Veliko je bilo t. i. administrativnih in nepotrebnih problemov v povezavi s tem, da smo javni zavod. Tako so nas javne institucije, ki ne poznajo poslovanja z zdravili, več let dobesedno prisiljevale v javno naročanje za zdravila, medtem ko to npr. koncesionarjem ni bilo treba. Vsi lekarniški strokovnjaki smo vedeli, da to ne gre zaradi prepletanja veljavne zakonodaje, a smo bili nemočni. Kljub temu nas je državna revizijska komisija tožila in veliko časa utrujala na sodiščih. Konec lanskega leta je politika le spoznala nesmisel vsega in uzakonila nabavo zdravil brez javnega naročanja. To nam niso želeli verjeti tudi predstavniki ustanoviteljev, ki so nas tudi s tem utrujali preko nadzornega odbora leta 2023.«
Že kmalu po nastopu njegovega mandata so ustanoviteljem predlagali tudi načrt za izgradnjo nove lekarne v industrijski coni in s tem prestavitev prostorsko premajhne lekarne Plečnikove. »Žal smo naleteli na gluha ušesa, za kar je še zdaj škoda, saj bi bilo takrat vse lažje izvedljivo kot zdaj. Potrebe ostajajo, naš prihranjen denar pa je moral oditi drugam.« Da je zavod v vsem tem času dobro deloval, so zagotovo pripomogli tudi dobri medsebojni odnosi v kolektivu. »Vse, kar se dogaja v kolektivu, se namreč hitro pokaže navzven. V zavodu nas v teh letih ni nihče zapustil zaradi slabih delovnih pogojev, kar nam veliko pomeni.«
V pokoju bo predvsem veliko potoval ter poskušal več časa posvetiti družini in prijateljem. »Poskušal se bom čim več rekreirati, nekaj pa tudi pomagati ženi v privatnem podjetju. Tako bom poskušal ohranjati tudi možgane na delu in sam prehod v pokoj ne bi smel biti prehud.”
