Dr. Janko Čar (psevdonim Janez Blažič),  se je rodil, 11. 2. 1932 na Tinju. Imel je še brata in sestro, a sta umrla že v zgodnjem otroštvu. Družina se je kmalu po njegovem rojstvu preselila na Zgornjo Bistrico in tja prenesla svojo trgovino. Mati Julijana je izhajala iz znane družine Ivana Smeha, okrajnega tajnika občine Slovenska Bistrica. Oče Ivan Čar je prišel v Slovensko Bistrico z Notranjske, in sicer iz vasi Čekovnik nad Idrijo. Kot mlad narodnjak se je umaknil pred fašizmom na Štajersko in se tu poročil.

Leta 1941 vojna Čarovim ni prizanesla. Morali so zapustiti dom in se umakniti k očetovim staršem v vas Čekovnik nad Idrijo.  Dedek in babica z družino sta jih ljubeznivo sprejela, toda osemčlanska družina se je v skromni bajtariji težko prebijala.

Dr. Janko Čar je že v otroštvu kazal izredno zanimanje za knjige.

Na Notranjskem si je nabral toliko znanja, da je po vrnitvi na Štajersko lahko preskočil kar več razredov in s tem že naznanil svoj velik talent za jezik in literarno ustvarjenje.

Maja 1945 se je družina vrnila v Slovensko Bistrico, 1948 pa se je Dr. Čar z odličnim spričevalom bistriške nižje gimnazije vpisal v peti razred mariborske realke in jo 1952 uspešno končal. Nameraval se je vpisati na klasično gimnazijo, kot sta to storila njegova sošolca Jože Pučnik in Ignac Kvas, a mu je to namero preprečila bolezen. Od sošolcev se je največ družil z dr. Jožetom Pučnikom. Pučnikovo zaprtje je Čara zelo prizadelo saj je s tem izgubil zelo dobrega prijatelja. Morda je s tem povezano tudi dejstvo, da je bila ena od Čarovih najljubših pesmi ravno Prešernova Slovo Matiji Čopu.

Po maturi je odšel v Ljubljano  študirat slavistiko. Diplomiral je leta 1958 in za diplomsko nalogo prejel študentsko Prešernovo nagrado.

Po uspešno opravljenem študiju se je leta 1960 poročil s svojo življenjsko sopotnico Faniko Blažič iz Slovenske Bistrice. V Špindlerjevi ulici sta si s poštenim delom ustvarila dom. Ker svojih otrok nista imela, sta k sebi z veseljem sprejela nečakinjo Ljubico in kasneje rejenko Renato.  Ob skrbi za družino pa je žena Fanika Janka ves čas podpirala na vseh področjih njegovega poklicnega in ljubiteljskega dela.

Do leta 1964 je poučeval v Slovenski Bistrici in v Oplotnici.

Šolski svetovalci so kmalu postali pozorni na Čarove pedagoške sposobnosti, zlasti na koncepte in metodologijo govornih vaj, s katerimi je imel pri učencih opazne uspehe, čeprav je bila sredi šestdesetih let tehnika snemanja, reprodukcije in analize še skromno razvita. Nanj pa je postala pozorna tudi Pedagoška akademija v Mariboru, ki je iskala asistenta za slovenski jezik. Zanimivo je, da Čaru jezik ni bil povsem v ospredju, bližja mu je bila književnost. Ponudbo Pedagoške akademije je sprejel. Kot je nekoč dejal, se je moral lingvistiki dodatno posvečati. Vendar to ni bil edini vzrok, da se mu je doktorski študij zavlekel. Ker je imela Pedagoška akademija status višje šole, so bile urne obremenitve učnega osebja zelo visoke. Zato je moral ob zahtevnih in številnih vajah v fonolaboratoriju, jezikovnih vajah in seminarjih za jezik, stilistiki, kulturi izražanja na Pedagoški akademiji in na Višji pravni šoli sodelovati tudi v predstojniških zadevah, povezovanju z univerzo v Ljubljani, s slavističnim društvom in drugimi ustanovami. Med drugim je predaval tudi retoriko na Teološki fakulteti v Mariboru. Disertacijo z naslovom TEMELJNE PRVINE JEZIKA IN SLOGA V TAVČARJEVEM CIKLU KRATKE VAŠKE PROZE MED GORAMI je uspešno ubranil leta 1989 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Mnogi njegovi študentje slavistike, danes učitelji in profesorji, si ga bodo za vedno zapomnili kot izjemno natančnega in strogega pedagoga, ki pa je v svojem delu užival in bil svoje znanje pripravljen z veseljem dajati. Dokaz za to so bile polne predavalnice že navsezgodaj zjutraj, v spominu pa bodo vsem ostale njegove ponazoritve jezikovnih prvin med predavanji, ki so bila tudi zaradi njegovih igralskih sposobnosti zato bolj zabavna.

Strokovni in znanstveni opus dr. Janka Čara je zelo širok. V njem najdemo uspešno doktorsko disertacijo, referate, študije, zapise predavanj, aktualne kritične razprave in članke. Objavljal je v Jeziku in slovstvu, Slavistični reviji, Vzgoji in raznih zbornikih, kot so zbornik Pedagoške akademije Maribor, zbornik o Ketteju v Novem mestu, zbornik Višje pedagoške šole v Sombotelu, zbornik Šolskega muzeja, v katerem je posebej izpostavil pomen Slomška, zbornik o pravljičarju Jožetu Tomažiču in zbornik občine Slovenska Bistrica I).

Dr. Janko Čar je bil izjemen tudi kot literarni ustvarjalec, saj njegovo delo na tem področju zajema poezijo, prozo in dramatiko. Poezijo je objavljal že kot gimnazijec v revijah Plamen in nato v Svitu, Novih obzorjih in v reviji Dialogi.

Nov vzpon je njegova poezija dosegla šele z revijo Znamenje v začetku osemdesetih let. Leta 1997 je bila zbirka z naslovom Med svitom in zarjo dopolnjena z novimi pesmimi in je izšla pri Mohorjevi družbi. Leta 2003 je pri Slomškovi založbi v Mariboru izšla zbirka kratke proze Božične zgodbe;  2006 pa jo je ponatisnila Mohorjeva družba.

Omeniti velja tudi njegove zapise na spominskih ploščah in več epitafov, zlasti na Štajerskem.

Leta 2000 je bil eden od glavnih pobudnikov za ustanovitev Kulturnega društva Slomšek. Najplodnejše obdobje bistriškega amaterskega odra v okviru kulturnega društva Slomšek je nedvomno obdobje med leti 2001 in 2011. V tem obdobju je napisal kar 9 avtorskih del za gledališče in številne recitale, ki so bili izdani v knjigi z naslovom S knjigo na oder, posvečeni njegovi 80 letnici. Pri delovanju v Kulturnem društvu sta ga  močno podpirali tudi žena Fanika in Renata.

Njegova ljubezen do gledališča je delovala čudežno povezovalno, saj se igralci, ki smo z njim začeli z delom pred 24 leti še vedno  navdušeno lotimo novih predstav in vlog. In ne samo to, vem, da je tudi on tisti, ki je pomagal stkati prijateljske vezi med nami. Še vedno se živo spominjamo vaj in humornih situacij, ki jih je uspel ustvariti z besedo, gibom ali samo obrazno mimiko.

Z njim  smo mladi in neizkušeni  zgradili svoje znanje in ljubezen do slovenskega jezika in gledališča, za kar mu bomo vedno hvaležni.

Dr. Čar je bil še posebej navezan na Slomškov kulturni dom. Tudi njegov oče Ivan je bil aktiven ljubiteljski igralec in član gradbenega odbora pri gradnji Slomškovega doma. V njem je Dr. Čar deloval od študentskih let dalje v DPD Svoboda. V letu 1993 pa je bil po njegovi vidni zaslugi Slomškov dom vrnjen župniji sv. Jerneja, v kateri je vseskozi deloval kot aktiven član župnijsko pastoralnega sveta. Svojo pokončno držo vernika je imel ves čas, tudi takrat, ko je vstop v cerkev pomenil pogumno dejanje, še posebej za univerzitetnega profesorja. V tej pokončni drži ostaja njegov zgled svež in še kako aktualen za današnji čas. Za vso prizadevnost v delovanju na področju župnije in nadškofije je leta 2012 ob njegovi 80 letnici prejel  posebno priznanje Mariborske nadškofije.

Po osamosvojitvi Slovenije je bil zelo aktiven tudi na političnem področju. V letih med 1994 in 1998 je bil predsednik slovenjebistriškega občinskega sveta in skoraj dva mandata občinski svetnik. Ves ta čas si je na vseh področjih družbeno političnega življenja prizadeval za kulturno in pravilno rabo slovenskega jezika.

Za svoje delo je na raznih področjih družbenega življenja prejel mnoga priznanja.

• Leta 1979 Listino o podelitvi priznanja občine Slovenska Bistrica
• Na mednarodnem natečaju za poezijo je v letih 1992 in 1993 kot član Evropske akademije iz Neaplja prejel dve častni nagradi za pesmi iz cikla Bosna
• Leta 1994 je prejel priznanje Univerze v Mariboru
• Leta 2005 Zlato Romihovo priznanje za življenjsko delo in leta 2009 naziv Častni občan Občine Slovenska Bistrica

Bil je tudi častni član Slavističnega društva Slovenije.

Janko Čar je umrl 9. julija 2017 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopan.

V kulturnem društvu Slomšek si prizadevajo, da spomin nanj ne bi zbledel. Živimo v času, ko je zavedanje svojih jezikovnih in s tem povezano narodnih korenin še kako pomembno.