( ISSN 2738-5760 )
Zora Janžekovič leta 1964 pojasnjuje svojo metodo zdravljenja opeklin. Zora Janžekovič leta 1964 pojasnjuje svojo metodo zdravljenja opeklin.

Zora Janžekovič (1918-2015)

Zora Janžekovič se je 30. septembra 1918 rodila v Slovenski Bistrici. Kot zdravnica se je specializirala za opeklinsko kirurgijo in uvrščena med 50 najvplivnejših zdravnikov na svetu s tega področja. Raziskovalni projekt zgodovine medicine American Burns Association je njeno delo ocenil kot "monumentalni prispevek k zdravljenju opeklin". Sicer pa je doktorica Zora Janžekovič častna občanka Občine Slovenska Bistrica, ustanovila pa je tudi sklad za štipendiranje študentov medicine iz občine in podarila znatna sredstva za ohranjanje kulturne dediščine. V gradu v Slovenski Bistrici je njena spominska soba, kjer med drugim stoji tudi njen doprsni kip.

Rodila se je leta 1918 v Slovenski Bistrici očetu Matku Janžekoviču iz Bratislavcev pri Polenšaku in Heleni, rojeni Vehovar, hčerki kmeta in gostilničarja Franca Vehovarja z Videža. S še dvema sestrama in bratom so sprva živeli v mestu, nato so se preselili na kmetijo v bližnjo vas Ritoznoj. redšolsko obdobje je v ugodnih materialnih razmerah preživela na posestvu Pesji graben pri Ritoznoju, ki ga je kupil ded Andrej Janžekovič, premožen posestnik in vinogradnik, zime pa v Slovenski Bistrici. Tam je končala tudi ljudsko in štiriletno meščansko šolo. Navduševal jo je lik družinskega zdravnika Simona Jagodiča, čigar ambulanta je močno vplivala na odraščajoče dekle in ji pomagala izoblikovati željo po zdravniškem poklicu. Po osnovni šoli, ki jo je opravila v rojstnem kraju, je nadaljevala šolanje na gimnaziji v Mariboru. Ker so šolanje v Mariboru nadaljevali vsi štirje otroci iz družine, se je družina preselila v Maribor. Mati je delala v dedovi kavarni v Tomšičevem drevoredu, oče pa je služboval v Kamnici. Gimnazijo je Zora Janžekovič zaključila z maturo leta 1938. Po maturi se je vrnila na domačijo Janžekovičevih pri Zg. Polskavi. Ker v Ljubljani še ni bilo polnega študija medicine, se je odločila za odhod v Zagreb.  A poleg opravljene mature je bilo treba plačati še razmeroma veliko vpisnino, ki je družina takrat zaradi pomanjkanja ni imela. Manjkajoči del pristojbine za vpis na fakulteto je priskrbela sama s prodajo jabolk z družinskega posestva. Voz je obložila s slamo, nanj naložila 200 kilogramov najlepših jabolk sorte carjevič, jih pokrila z odejo, vpregla kobilo in se odpeljala v sosednjo vas, kjer je potekal odkup sadja. Žal jo je tam čakalo sporočilo, da zaradi obilne letine jabolk ne odkupujejo več. Mlado dekle je v solzah začelo lastniku skladišča pojasnjevati, da potrebuje denar za vpis na študij medicine. Ker se ni pustila odgnati, je trgovec jabolka vseeno odkupil in ji tako omogočil študij.

Tako se začne izjemna življenjska zgodba zdravnice, ki se je zapisala v zgodovino svetovne medicine.

Študij medicine je vpisala leta 1938 v Zagrebu in ga uspešno zaključila leta 1947. Med vojno je za 3 leta prekinila študij in delala »za hrano in stanovanje« v bolnišnici v Varaždinu. Po vojni je Zorina družina z agrarno reformo izgubila večino zemljišča svoje kmetije, oče je zbolel za pljučnico in po komplikacijah umrl star komaj 50 let. Kljub zaporedju tragičnih dogodkov, je Zora končala študij medicine leta 1947 in postala zdravnica sprva na mladinskih delovnih akcijah, nato pa v mariborski bolnišnici.  Kot mlada zdravnica je več let čakala na odobritev specializacije iz kirurgije. Ker so bili takratni vodilni kirurgi v Ljubljani prepričani, da to delo ni primerno za ženske, je že skoraj obupala, a je končno prišlo povabilo za specializacijo na takrat zelo obremenjeni plastični kirurgiji. Specializacijo iz plastične kirurgije je končala leta 1957 v Beogradu. Kljub požrtvovalnemu delu so jo tudi tu mentorji sprva ignorirali, vendar je sčasoma pridobila njihovo zaupanje, tako da so ob zaključku specializacije posebej pohvalili. Po zaposlitvi v bolnišnici v Mariboru je leta 1957 dobila specializacijo iz plastične kirurgije, saj je klasična kirurgija bila domena moških kolegov. Zaupana ji je bila oskrba in zdravljenje opeklin.

Zora je sčasoma prišla na idejo, da bi lahko pospešila celjenje opeklin in preprečila okužbe, če bi odmrlo tkivo kirurško odstranila in rano pokrila s kožo, odvzeto drugod po telesu ali od darovalcev. Ta postopek je bil v nasprotju s takrat sprejeto doktrino zdravljenja, a se ji je, glede na situacijo na oddelku, zdelo nujno, da idejo preizkusi v praksi.

Sprva jo je bilo strah odstranjevati odmrlo tkivo iz opeklin, saj ni imela občutka, koliko tkiva lahko odreže, da ne bo povzročila dodatne škode. A hitro se je izkazalo, da se kirurško oskrbljene rane bistveno hitreje celijo in so manj dovzetne za okužbo. Z nadaljnjimi raziskavami ji je uspelo razviti metodo ravno pravšnje odstranitve odmrlega tkiva in presaditve zdrave kože, da so imeli hudo opečeni bolniki bistveno boljše možnosti za preživetje in rehabilitacijo.

Novico o njenih uspehih pri zdravljenju hudih opeklin so v svet sprva prenesli kolegi, plastični kirurgi z Ljubljane. Že leta 1962 jo je v Mariboru obiskal opeklinski kirurg iz ZDA, nato pa še glavni tajnik Svetovnega opeklinskega združenja. A kirurgi po svetu so bili glede domnevno revolucionarnega pristopa neke neznane zdravnice, ki deluje sama v majhnem mestu za železno zaveso, zelo skeptični. Svojo metodo je predstavila na kongresu, ki so ga organizirali v Mariboru leta 1968. Njena ideja je bila za tisti čas revolucionarna ter deležna zapisov v dnevnih časopisih doma in v tujini. Na »njenem« oddelku v Mariboru so se vrstili obiski pomembnih strokovnjakov za opekline (čez 250) iz vsega sveta. Vodilni strokovnjaki iz ZDA so med prvimi spoznali vrednost njenega odkritja in že naslednje leto uvedli »njeno« metodo (»tangencialna ekscizija globoke opekline«) v klinično prakso ameriških centrov. Temu je sledila tudi svetovna medicina in zato je danes zgodnja kirurška terapija opeklin po njeni metodi standard za zdravljenje globokih opeklin po vsem svetu. Njene inovativne metode zdravljenja so rešile veliko življenj, saj ji je uspelo dramatično zmanjšati število infekcij, čas hospitalizacije in umrljivost. Proti koncu 20. stoletja je njena metoda postala standard pri zdravljenju globokih opeklin tretje stopnje.

Danes Medscape uvršča dr. Zoro Janžekovič med 25 zdravnikov, ki so najbolj zaznamovali medicino prejšnjega stoletja, njena metoda pa je sestavni del vseh učbenikov s področja zdravljenja opeklin.

Do svojih sodelavcev je bila zelo zahtevna in mlajši zdravniki so ji zato začeli očitali, da je preveč stroga, ter so se izogibali delu na njenem oddelku, verjetno deloma tudi zato, ker je zdravljenje hudo opečenih bolnikov izjemno stresno. Sčasoma so dosegli, da so ji v bolnišnici začeli odvzemati pooblastila. Ko se je leta 1984 vrnila s kongresa v tujini, je izvedela, da so v času njene odsotnosti v bolnišnici odprli nov oddelek za opekline. To je bila zanjo kaplja čez rob, zato se je upokojila. Po njeni nenadni upokojitvi je svojo življenjsko pot nadaljevala daleč od žarometov medicinske stroke. Vendar na njen prispevek razvoju opeklinske kirurgije niso pozabila pomembna mednarodna združenja. Decembra 1992 je bila izbrana za polnopravno članico The New York Academy of Science, leta 2007 pa ji je Evropski klub pediatrov za otroške opekline (European Club for Paediatric Burns) izročil priznanje, poimenovano po njej (»Zora Janzekovic Golden Razor Blade«). Bila je prva v vrsti dobitnikov priznanja, ki ji je veliko pomenilo. Po njej je bila poimenovana nagrada Evropskega kluba za otroške opekline "Zlata britev". Leta 2011 je prejela še priznanje za življenjsko delo združenja American Burns Association. Nato so začela deževati tudi domača priznanja. Leta 2000 je prejela častni znak svobode Republike Slovenije z naslednjo utemeljitvijo: »za dolgoletno nesebično in požrtvovalno zdravniško delo«, leta 2004 pa še zlati red za zasluge Republike Slovenije z obrazložitvijoː »za življenjsko delo v medicini, poseben prispevek k razvoju sodobne metode zdravljenja opeklin in mednarodnemu uveljavljanju slovenske medicinske znanosti«. Leta 1999 je prejela naziv častne občanke Mestne občine Maribor in občine Slovenska Bistrica. Univerza v Mariboru pa ji je leta 1996 podelila naslov častna doktorica.  

Takole je svoje delo povzela decembra 2009 v zaključku knjige Kako je bilo:

“Soočena z velikim številom opeklin in trpljenjem bolnikov, ko nisem vedela, kaj se dogaja v opeklinskem svetu, sem se morala sama odločili, kaj storiti. Toda kaj? … Leta 1959 smo torej začeli s poizkušanjem. Že prvi poskus je uspel. Leta 1961 smo začeli rutinsko operirati vse globoke opekline. S požrtvovalnim delom celotnega kolektiva smo do kongresa v Mariboru leta 1968 operirali 1.300 bolnikov in dokazali, da je zgodnja kirurška terapija možna in uspešna ter da je moja trditev, da je infekcija posledica nepravilnega zdravljenja, upravičena. … V velikih svetovih centrih so ob pomoči visoko zmogljivih laboratorijev naše dosežke lahko samo potrdili. Danes je zgodnja kirurška terapija standard za zdravljenje opeklin na vsem planetu. …

Toda kakšna je bila cena? 
Bila sem pošast, s katero se ne da delati; 
Bila sem prva lastovka, ki še ne pomeni pomladi; 
Bila sem fenomen, ki se je v nemogočih pogojih dela lotila problema opeklin z golimi rokami; 
Bila sem nora ženska v Jugoslaviji, ki si upa opekline operirati;
Bila sem genij, ker mi je vse to uspelo; 
Bila sem opeklinska ikona, saj se noben opeklinski referat ne začne brez omembe mojega imena v uvodu;


… V resnici pa sem si samo želela pomagati bolnikom.”

Po upokojitvi je večino časa preživela v svoji hiški, ki si jo je s pomočjo sestre arhitektke postavila na Pohorju. Dočakala je zelo visoko starost, saj je umrla pri skoraj sto letih 17. marca 2015. Pred smrtjo je sicer prejela nekaj nagrad, a želenega priznanja domače strokovne in laične javnosti ni dočakala.

Zora Janžekovič je zaključila življenjsko pot v domu starejših občanov v Radencih leta 2015. Njen pepel so raztrosili na Pohorju. V gradu Slovenska Bistrica, ki ga je v zgodnjem otroštvu tako občudovala, kasneje pa je za njegovo obnovo tudi sama prispevala pomemben finančni delež, je danes spominska soba dr. Zore Janžekovič. V njej so razstavljeni pohištvo in slike iz njene hiše v Mariboru ter številni osebni predmeti, priznanja, diplome in zapisi. V svojem rojstnem mestu je ustanovila sklad za štipendije za študij medicine. Svojo hišo s pripadajočim zemljiščem je podarila mariborski Medicinski fakulteti. Univerza v Mariboru ji je leta 2017 posthumno podelila naziv Dobrotnik Univerze Maribor. Ob njeni smrti so se od nje poslovili z nekrologom na prvi strani medicinske revije Burns. 

 

Vir: Veljko Vlaisavljević: Zora Janžekovič v: Ratej M.. (ur): Osebnosti slovenske medicine, ZRC SAZU, Založba ZRC, 2020.

Vir: Arhiv UKC Maribor. Zapuščina Zore Janžekovič.

  • Zora Janžekovič in Irena Majcen. Kako je bilo. Slovenska Bistrica: Zavod za kulturo Slovenska Bistrica, 2010.



  • oktober 3, 2021
Nazadnje urejano na 0, 05.10.2021 14:35
Oceni ta prispevek
(2 glasov)

Vreme

 
Zvočni posnetek napovedi

komunala

Poišči