Dragi moji, moram z vami deliti to Corona zgodbico.
Včeraj zvečer je naša Ural opozarjala, da nekaj ni v redu. Ker je bil njen lajež usmerjen proti gozdu, se nisem vznemirjala, misleč, da je kakšen srnjaček. Pa naenkrat zagledam belo majico, temne lase, nekdo se zelo sumljivo šunja ... Aha, zdaj ga pa imam! Pogumno grem z mojim čuvajem v kontrolo. Postava izgine v potok, ko pridem tja, vidim še pomagača, ampak sploh ne izgledata sumljivo!
" Ja, kaj pa delata tu?" Prijetna mlada ženska trdi, da iščeta pot. Jaz, do konca presenečeno, pokažem na kljub mraku dobro vidno in osvetljeno cesto. Pa gospa odgovori, da ne moreta tja. Jaz pojasnim: "Lahko, lahko, travnik je naš. Dovolimo! Kar pojdita!" In gospa globoko vzdihne, da ne moreta, ker je tam doli policija! Zdaj sem šele šokirana: " Ja kaj sta pa za vraga naredila?" Pa pove skesano:" Nič, samo iz druge občine sva!"

Do solz sem se nasmejala! Tale korona čas res sili poštene ljudi v kršenje zakonov ... naj mi soudeležena oprostita za objavo. Pa lepo nedeljo želim!

Silva Justinek Omerzi na Facebooku