( ISSN 2738-5760 )
Spik in Frdamane police, PZS Spik in Frdamane police, PZS

V steni Špika ugasnila življenja 5 alpinistov

V teh dneh se Bistričani spominjamo strašne gorske tragedije, ki se je pred natanko 70. leti zgodila v severni steni Špika. Od 3. do 5. maja 1952 je v njej  zaradi naglega vremenskega preobrata in premalo izkušenj ugasnilo življenje petih mladih bistriških alpinistov -  Hinka Morausa, Franca Karnerja ter bratov Jožeta, Milana in Ivana Uršiča.

Med prvomajskimi prazniki leta 1952, ki jih je vsa Slovenija veselo praznovala, se je v severni steni Špika, eni najlepših in najbolj privlačnih pa tudi najbolj nevarnih alpinističnih tur v vzhodnih Julijskih Alpah odigral velika gorska tragedija.

V soboto, 3. maja 1952, zjutraj so trije bratje, študentje ljubljanske univerze Ivan, Milan in Jože Uršič, dijak tehnične srednje šole Hinko Muraus in sodni uslužbenec Franc Karner, vsi mladi fantje, stari od 21 do 25 let, odšli iz koče v Martuljku proti Frdamanim policam. Med potjo so si premislili in spremenili smer ter se odločili za še nevarnejšo turo v severno steno Špika. Medtem je začelo deževati, zato so se mladi plezalci, ki so plezali v dveh skupinah, odločili za vrnitev. A bilo je prepozno, kajti pri povratku je enemu spodrsnilo in je za seboj potegnil še tovariša, ki je bil navezan z njim. Padla sta 200 metrov globoko na snežišče in bila takoj mrtva. Ko so drugi trije videli nesrečo tovarišev, so se v steni zavarovali in čakali pomoč. Ta pa je žal prišla prepozno.

Trije alpinisti iz Slovenske Bistrice Oto Martinjak, Dado Braučič in Oskar Lang, ki so ostali v koči v Martuljku, so v nedeljo poizvedovali za tovariši, šele proti večeru pa so se odločili, da pokličejo na pomoč reševalce iz Kranjske Gore, ki pa so zaradi slabega vremena z reševanjem lahko začeli šele v ponedeljek zjutraj. Ko so po velikih težavah prodrli v bližino ponesrečencev, sta bila Franc Karner in Jože Uršič še živa, Milan Uršič pa je medtem zaradi izčrpanosti umrl. Reševanje je bilo zaradi dežja, viharja in snežnega meteža izredno oteženo in kranjskogorski reševalci so poklicali na pomoč še Jeseničane. Medtem je zaradi izčrpanosti umrl še četrti iz skupine plezalcev, Franc Karner. Zadnji je med reševanjem umrl Jože Uršič in vsi poizkusi zdravnika, ki je prispel v steno, da bi mu pomagal, so bili zaman.

Po domnevnih in nejasnih izjavah Jožeta Uršiča, ki je bil še živ, ko so reševalci prišli do njega in je preminil zadnji od petih slovenjebistriških alpinistov, sta se prva dva plezalca sporekla in je eden od njiju odločno zahteval, naj se vrnejo. Odvezal se je in začel sestopati. Verjetno mu je spodrsnilo in je padel več sto metrov globoko. Tudi drugi se je razvezal. Ko je videl, da je tovariš padel, se je vrgel za njim v globino. Drugi trije so obstali vsak na svojem izpostavljenem mestu in povsem odpovedali: »Nismo si mogli in znali pomagati.« Sledilo je prvo nočno stensko reševanje v zimskih razmerah pri nas, vendar zaman.

Ob obletnici tragedije v Špiku je bila 2. maja 1953 odkrita spominska plošča v bližini nesreče. Tudi na pokopališču v Slovenski Bistrici so postavili ponesrečencem lep spomenik.

To je najstrašnejša tragedija v zgodovini slovenskega planinstva. Reševalci, ki so bili pri izredno napornem reševanju tudi neprestano v smrtni nevarnosti ter hudo izčrpani, so storili vse, kar je bilo v njihovih močeh, žal pa so rešili le mrtva trupla.

Z bridko prizadetimi družinami vsi sočustvujejo, najbolj pa z nesrečno materjo Uršičevo, ki je izgubila svojo veliko življenjsko nado—vse tri sinove.

Vseh pet alpinistov je pokopanih v skupnem grobu na pokopališču v Slovenski Bistrici.

 

Uršič MilanMilan Uršič se je rodil 21. septembra 1928 na Devini pri Slovenski Bistrici. Študiral je gradbeništvo v Ljubljani. V Mariboru je imel resno dekle, s katerim se je nameraval poročiti. Poleg alpinizma je bil aktiven na kulturnem področju in je sodeloval v Delavsko-prosvetnem društvu (DPD) Svoboda Slovenska Bistrica. Tudi on je začel s plezanjem leta 1946 in si denar zanj služil v tovarni Impol s čiščenjem dimnikov.

 

 

 

 

Uri_Joe.jpgJože Uršič se je rodil 19. marca 1927 na Devini pri Slovenski Bistrici. Študiral je orientalistiko (arabščino) na Filozofski fakulteti v Ljubljani pri dr. Oštirju. Bil je izredno fizično in duhovno močan. Sodeloval je tudi v Delavsko-prosvetnem društvu (DPD) Svoboda Slovenska Bistrica kot igralec. S plezanjem je začel leta 1946 in si enako kot brata nekaj denarja zanj prislužil tudi tako, da je občasno delal v tovarni Impol, kjer je čistil dimnike namesto dimnikarjev.

 

 

 

 

Uri_Ivan_-_Van.jpgIvan Vanč Uršič se je rodil 16. januarja 1931 na Devini pri Slovenski Bistrici. Obiskoval je industrijsko šolo v Kranju, jo pustil in nato ob delu zaključil večerno gimnazijo. Nato se je vpisal na germanistiko, vendar ni kaj dosti študiral. Pisal je pesmi, črtice in scenarije in bil aktiven tudi v Delavsko-prosvetnem društvu (DPD) Svoboda Slovenska Bistrica. Za plezanje se je navdušil leta 1946, denar zanj pa si je služil na enak način kot brata − z občasnim čiščenjem dimnikov v tovarni Impol.

 

 

 

 

Karner Franc 1Franc Karner se je rodil 23. oktobra 1925 v Slovenski Bistrici in delal kot sodni uslužbenec. S plezanjem je začel leta 1946.

 

 

 

 

 

 

 

Moraus_Hinko_1.jpgHinko Moraus se je rodil 6. aprila 1931 v Slovenski Bistrici in je bil dijak Tehnične srednje šole v Ljubljani. S plezanjem se je začel ukvarjati leta 1946.

Nazadnje urejano na 0, 05.05.2022 06:55
Oceni ta prispevek
(4 glasov)

Vreme

 
Zvočni posnetek napovedi

komunala

Poišči