JOŽE TOMAŽIČ (1906-1970), pedagog, dramatik, mladinski pisatelj, gledališki igralec, režiser
Tomažičevo najbolj znano delo so Pohorske pravljice iz leta 1942, za katero je prejel Prešernovo literarno nagrado. V njegovem opusu najdemo še Pohorske bajke, Dravsko rožo, Drvarko Marijo, Pastirčkova nebesa, Pohorske legende, Oglarjevega sina in Mrtvo srce. V času službovanja na Jesenicah, ko se je največ ukvarjal z gledališčem, je režiral kar 41 predstav.
Dr. Janko Čar, slovenski pesnik, pisatelj in režiser, tudi rojen na Velikem Tinju, je Tomažiča zaradi obsežnega opusa postavljal ob najvidnejše slovenske pravljičarje. Tomažič je zbiral anekdote, pripovedke, pravljice, bajke in legende iz ljudskega blaga. Zbranega ljudskega blaga ni le zapisal, temveč ga je tudi umetniško oblikoval in mu dal pohorske poteze. S številnimi narečnimi izrazi je barval besedila in s tem ohranil neprecenljivo kulturno dediščino Pohorja.
KRISTINA ŠEGA (1941-1989), prva ravnateljica knjižnice, pesnica, kulturna in prosvetna delavka
Kristina Šega je bila priznana prosvetna in kulturna delavka. Kulturno življenje v mestu je bogatila s prireditvami, katerih gosti so bili tako priznani kot tudi preprosti lokalni ustvarjalci, pisci slovenske besede. Pionirski knjižnici je postavila temelje in jo strokovno uredila, kot mentorica za otroke in mladino je najmlajšim obiskovalcem ponudila ure pravljic, knjižne uganke in srečanja z mladinskimi ustvarjalci.
Za svojo aktivnost na različnih področjih je prejela nagrado Občine Slovenska Bistrica, Čopovo nagrado za dosežke na področju knjižničarstva in Trubarjevo diplomo za pomembne uspehe na področju širjenja bralne kulture. Leta 1984 je v samozaložbi izdala pesniško zbirko Rada rada rada.
JOSIP SERNEC (1884-1925), politik, pravnik in gospodarstvenik
Pod vplivom brata dr. Janka Serneca se je Josip zgodaj udejstvoval v slovenskem narodnem in političnem življenju. Postal je ena vodilnih osebnosti političnega in gospodarskega življenja na Štajerskem v svojem času. Govoril je na volilnih shodih in dopisoval v Slovenski narod. V Celju se je hitro znašel med najbolj znanimi celjskimi Slovenci; ob menjavi generacij je l. 1875 prevzel vodenje Celjske narodne čitalnice kot jedra celjskega slovenstva. Sernec je sodeloval pri ustanovitvi Celjske posojilnice, ki se je kmalu razvila v mogočen denarni zavod, in Južnoštajerske hranilnice, to dvoje je veliko pripomoglo k utrjevanju slovenske narodne zavesti. Tik pred smrtjo je izdal svoje spomine, ki še danes veljajo za pomemben dokument za razumevanje takratnih političnih, narodnostnih in gospodarskih razmer na Štajerskem.
Natalija Stegne
