Janja Rakuš na prestižnem festivalu na mondeni lokaciji francoske riviere, ki vsako leto privabi filmske zvezdnike z vsega sveta, sodeluje že četrtič, letošnja nagrada pa je že druga. »Tokrat so me pod svoje okrilje vzeli italijansko-ameriški producenti 8&Halfilm Awards in Wild Filmaker. Moj film je bil predstavljen skupaj z filmom Forty Winks, v katerem igra Susan Sarandon, ki se je spomnimo iz filma Thelma and Louise in filma The Hunger, kjer je igrala skupaj z Davidom Bowiem in Catherine Deneuve,« je povedala Janja Rakuš, ki se festivala sicer ni udeležila, saj bo konec maja izšel njen nagrajeni roman Tri barve za eno smrt, pred izidom pa je treba opraviti še nekaj korekcij.

Nagrajen film Alkimija na reki Amstel je tretji del trilogije

Janja Rakuš je na letošnjem mednarodnem filmskem festivalu v Cannesu za svoj kratki film Alkimija na reki Amstel (III) prejela prvo nagrado za Najboljšo eksperimentalno kinematografijo. »Film Alchemy on the Amstel (III) oziroma Alkimija na reki Amstel (III)  je zadnji del trilogije, posnete na reki Amstel v Amsterdamu. Gre za filmsko popotovanje po podzemnem svetu, nekakšnem grškem Hadu, ki ga sanja in sproti ustvarja reka Amstel, ki je tudi glavna protagonistka filma. Če je bila v prvih dveh delih reka tekoče ogledalo, vizualni orakelj, ki odseva vzporedno vesolja mesta Amsterdam, je v tretjem delu vloga reke in ključ pripovedi v njenem spominu in njeni odsotnosti,« pripoveduje Janja Rakuš.

Kaj je eksperimentalni film?

Eksperimentalna kinematografija je zelo kompleksno področje znotraj sedme umetnosti, ki ima dolgo in bogato zgodovino. »Beseda eksperimentalen je ohlapen in ne preveč posrečen izraz za filmsko umetnost, ki ne pripada filmski industriji in njenim umetniškim in producentskim pravilom. Po navadi ne uporablja nekega vnaprej določenega, rigidnega scenarija. Razlikuje se tudi v sami strukturi in montaži filma. V filmu lahko človeka, na primer, vključimo na dva načina. Prvič, kot direktno upodobitev človeškega bitja, karakterja, s pomočjo igralca. Druga možnost je ustvarjanje filmske oblike, ki ima sama vse lastnosti človeškega bitja. Nežnost, strah, sproščenost, širjenje, krčenje, spreminjanje ... Prvi način je Gledališče, drugi pa Poezija. Sama se bolj nagibam k drugemu in skušam v svoje filme prenesti elemente in principe slikarstva. Moji filmi so slikarski, fleksibilni prostori, po katerih lahko potuješ, se potepaš, sprehajaš, prostori, ki te ovijejo, se te držijo in se jih težko otreseš. Ampak v končni fazi je film vedno projekcija svetlobe na dvo- ali  tridimenzionalno podlago,« je še razložila Janja in dodala: »Trenutno nagrade kar dežujejo. Kaj mi pomenijo? Verjetno naslednji film.«

Natalija Sinkovič