Gremo peš! je slogan letošnjega Evropskega tedna mobilnosti, ki je potekal med 16. in 22. septembrom z namenom, da opozori na problematiko mobilnosti v večjih mestih in onesnaženje zraka z izpušnimi plini. Akciji, ki si prizadeva za človeku in okolju prijaznejše načine mobilnosti, se vsako leto pridružuje več mest in občin in ponosni smo, da smo se kot prva šola v občini odločili za organizacijo akcije Pešbus - aktivna pot v šolo, s katero smo želeli učence spodbuditi, da v svoja vsakdanja opravila vključijo hojo. Akcijo smo organizirali v sklopu projekta Popestrimo šolo, katerega operacijo delno financira tudi Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. Učitelji in ostali prostovoljci smo ves teden vsak dan pred pričetkom pouka spodbujali in spremljali naše učence, da so v šolo prišli peš. Dokazano je namreč, da hoja izboljša počutje in krepi telo. Otroci, ki hodijo peš oziroma imajo zadoščene potrebe po gibanju, se zato lažje skoncentrirajo in sledijo pri pouku, so bolje telesno pripravljeni, posledično pa so tudi bolj zdravi, samostojni in razvijejo tesnejše socialne stike s svojimi vrstniki, kot tisti, ki se vozijo. Spodbujanje učencev h gibanju in aktivnemu življenju je eden izmed ključnih ciljev naše šole, ki smo ga v tednu mobilnosti nekoliko nadgradili in dodatno promovirali pomen gibanja.

VIR IN FOTO: Nina Globovnik, Informator

V Centru za starejše Metulj na obisku društvo Behar iz BIH
V Centru za starejše Metulj Slovenska Bistrica so v ponedeljek, 16. septembra 2013, gostili rokodelke iz Cazina v Bosni in Hercegovini. Društvo Behar združuje ženske, ki pomagajo ohranjati izročilo ročnih del v svojem delu države. S Centrom za starejše Metulj so se povezale aprila letos, ko so bile bistriške rokodelke na obisku v Cazinu. Gre za zanimivo izmenjavo različnih kulturnih tradicij na področju ročnih del.

VIR: Studio Bistrica
FOTO: Aleš Kolar

Na Prelogah so odprli predelovalno linijo, na kateri lahko na uro pridelajo 700 litrov jabolčnega, hruškovega, grozdnega in korenčkovega soka
"Naša kmetija na Prelogah je usmerjena. Ukvarjamo se s sadjarstvom. Jabolka in hruške rastejo na več kot petih hektarjih sadovnjakov," je povedal Bojan Frešer, sadjar in lastnik nove predelovalnice sadja. Zaradi lege so se odločili pridelovati predvsem sorto zlati delišes. Jeseni poberejo okrog 150 ton sadja, 30 ton ga predelajo, ostalo prodajo. V času, ko je bila na Prelogah tradicionalna prireditev Podobe bistriških domačij, so Frešerjevi odprli objekt, v katerega so namestili linijo za predelovanje sadja. Iz predelanega sadja bodo izdelovali sok, kis in nemara tudi kakšno drugo pijačo, je dejal 33-letni gospodar, ki na kmetiji živi z ženo, hčerko in mamo.
"Naši sokovi bodo zagotovo boljši od uvoženih, tudi jabolka in hruške so boljše od italijanskih, ki jih nekateri tako občudujejo. Naravni sokovi so imenitnega okusa in tudi zelo kakovostni, kar pomeni, da so brez konzervansov, ki jih je treba nabaviti na tujem," je opozoril Frešer. Predelovalna in polnilna linija je vgrajena v bivši hlev. Kmetija se je prijavila na razpis ministrstva za kmetijstvo, na njem uspela in dobila delež za investicijo, ki znaša okrog 145 tisoč evrov. Kmetija je prispevala 65 odstotkov, ostalo država in EU. Sokove bo prodajal pod blagovno znamko Frešjabka. Sokovi bodo popolnoma naravni, njihov rok trajanja bo znašal leto. "To so motni sokovi, ki so polni sadne mase oziroma jedra," je dejal Frešer, "na voljo bodo korenčkov, hruškov, jabolčni in grozdni sok. Od prodaje bo odvisna prihodnost kmetije, želim si, da bi čim več sokov prodal doma in to končnemu kupcu. Ker predelovalna linija lahko pridela 700 litrov soka na uro, bo na razpolago tudi drugim sadjarjem v občini Slovenska Bistrica," je optimističen Frešer.
Morda je prav njegova linija povezovalni element, saj je znano, da bistriški sadjarji niso kdo ve kako povezani med sabo in tudi njihov nastop na trgu ni enoten. Prav zaradi tega imajo glavno vlogo pri prodaji in cenah trgovci in ne sadjarji, je prepričan Frešer. Zanimivo je dejstvo o klasifikaciji sadja. Zdaj na Bistriškem tako rekoč ni sadja drugega in tretjega razreda, vsi gojijo le prvi razred, ki ima odlične parametre. Za predelovanje so primerni tudi nižji razredi kakovosti. Frešerjevo sadje jedo otroci iz bistriških vrtcev, nekaj tudi iz osnovnih šol.
S sadjarstvom se Frešerjevi ukvarjajo desetletje, protitočna mreža varuje tri hektarje, preostali del sadovnjakov so prepuščeni naravi. To pa zato, ker je mreža izredno draga. Letos tudi zavaroval ni, saj kmetija ne prenese zneska zavarovalnine.

VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Bojan Frešer v svoji novi polnilnici soka (Zdenko Kodrič)

16. septembra 2006 je nadškof Kramberger blagoslovil nove orgle v cerkvi Marijinega brezmadežnega srca na Pragerskem.

VIR: Mirko Munda: Pragersko – kronika, str. 39
FOTO: Pragerska cerkev Marijinega brezmadežnega srca (Iz zbirke dokumentov Matjaža Luknerja)

V akcijo Teden brez avtomobila se je vključila tudi občina Slovenska Bistrica. Med 16. in 22. septembrom bo mesto k trajni in okolju prijazni mobilnosti Bistričanom ponudilo krožno avtobusno linijo. Ideja za Bistriški mini avtobus se je porodila v pri starejših in tistih, ki so brez lastnega prevoznega sredstva. Novo avtobusno linijo bodo odprli danes zjutraj - začne in konča se pri družbi Impol - vožnja po mestu pa traja okrog 50 minut. Z avtobusom se bo danes skupaj z občani peljala tudi županja Irena Majcen. Pogovor ne bo tekel le o mestu in njegovem razvoju, ampak tudi o prometu in njegovem vplivu na okolje. Prevoz z mini avtobusom je med 16. in 22. septembrom brezplačen.

VIR: Zdenko Kodrič, Večer

16. septembra 2006 okoli pol štirih zjutraj je zaradi sušenja perila na električnem grelniku zagorelo v kopalnici stanovanjske hiše v naselju Črešnjevec v občini Slovenska Bistrica. Ogenj se je preko stropa kopalnice razširil na ostrešje objekta. Gasilci PGD Slovenska Bistrica so požar pogasili, dežurni delavec Elektro Slovenska Bistrica pa je odklopil elektriko na objektu. Ogenj je uničil strop v kopalnici in okoli štiri kvadratne metre strehe s kritino na objektu.

VIR: čk, Večer

16. septembra 2005 ob 19. uri so v bistriškem gradu v galeriji Grad odprli razstavo slik turške slikarke Mizyal Karabiber Nacaroglu. Slikarka je predstavila ciklus slovenskih slik, gre za dela, ki so nastala v Sloveniji. Slikarka živi v turškem mestu Gaziantepu, v tem kraju vodi slikarsko šolo za otroke. Slikarka je svoja likovna dela razstavljala v evropskih mestih, njeno razstavo pa bo odprl turški veleposlanik v Sloveniji ekselenca Balkan Kizideli. Ob tej priložnosti je izšel katalog, razstavo pa je pripravil bistriški zavod za kulturo.

VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Mizyal Karabiber Nacaroglu (SoundCloud)

Kmetijstvo čebelarstva še ne šteje za svoje
Na današnji okrogli mizi ob prireditvi Dobrote bistriških domačij sta v zvezi z aktualnimi problemi v kmetijstvu predstavnici ministrstva za kmetijstvo predstavili možnosti in ukrepe glede investiranja in zgodnjega upokojevanja kmetov, dobili smo tudi odgovore na številna vprašanja. Med drugimi smo se oglasili tudi čebelarji.
Splošno znano je, da je spomladi ministrstvo za kmetijstvo sprožilo akcijo popisa čebelarstev v Sloveniji zaradi subvencije na čebeljo družino (panj) - 2500 tolarjev. V razpisu so razdelili čebele na tiste, ki živijo v skupnih domovanjih in smejo opraševati (po 20 družin), in tiste, ki živijo skupaj v manjših čebelnjakih, pa tega ne smejo, oziroma v tem primeru čebelarji za svoje delo ne dobijo podpore. Na okrogli mizi smo slišali, da je ta delitev na dvajset nastala zaradi stroškov, češ da obdelava enega panja velja 10.000 tolarjev. Če čebelja družina prinese čebelarju 10 kg medu, je to 10.000 tolarjev; kmetijstvu pa prinaša desetkratno korist, torej 100.000 tolarjev. Stroški za eno družino bi tako pomenili 10 odstotkov koristi in ne bremena. V čebelarskih organizacijah smo opravili ogromno neplačanega dela, da smo obrazce pravočasno izpolnili in jih dostavili ministrstvu. Ob menjavi ministra so nas "polili s kropom", češ da iz te juhe ne bo nič. Sprašujemo se, kako je mogoče, da si oblast privošči takšno ljudsko potegavščino. Kdor je delo naročil, ga mora plačati. Tudi sedaj, ko subvencij naj ne bi bilo, je ministrstvo dolžno poravnati stroške popisa, kot jih priznava za popis v okviru pašnih redov - 500 tolarjev na vloženo prijavo.
Zaradi ukrepov EU je slovensko čebelarstvo šele pristalo v kmetijstvu. Kmetijstvo pa čebelarstva še ni čisto sprejelo za svoje. Vsi govorijo, kako se zelo trudijo, veliko časa porabijo za pogovore, a rezultatov ni. Zastavlja se torej vprašanje o iskrenosti teh prizadevanj, v katera naj bi verjeli. Minister za kmetijstvo je v brošuri Označevanje čebelnjakov, izdani ob popisu čebelnjakov v okviru pašnega reda, v svojem nagovoru čebelarjem zapisal: "Čebelarstvo v EU uživa podporo predvsem zaradi svoje raznovrstne uporabnosti, ki presega zgolj pridelavo hrane."
Čebelice so opraševale rastlinje, preden se je pojavilo čebelarstvo kot človekova dejavnost. Sadjarji v EU plačujejo odškodnino v znesku vrednosti ene družine čebelarju, ki pripelje čebele na njihovo plantažo, toliko in toliko družin na hektar. V EU vedo, da je čebelica temelj, osnova prehrambne verige človeštva. Zaradi kilograma in nekaj dekagramov medu, ki ga porabi letno prebivalec te celine, EU ne bi zagotovila enormnih vsot za razvoj in funkcioniranje te panoge. Na omenjeni okrogli mizi v Slovenski Bistrici je predstavnica zagotovila, da tudi naši kmetijski strokovnjaki priznavajo čebelici to funkcijo, saj uradno pišejo o "večstranski uporabnosti" čebele. Po drugi strani pa ukinjajo pomoč, ki je zadnji dve leti, sicer skromna, vendar že prihajala. Torej razlika med besedami in dejanji - kot noč in dan. Zdaj valiti krivdo na bivšega kmetijskega ministra je vprašljivo, še zlasti, če je že predhodni dve leti zagotavljal sredstva za subvencije čebelarstvu.
Drugo odprto vprašanje je "avtohtonost", ki naj bi je EU ne priznavala. Saj EU nima avtohtone pasme. Prvinski genetski material za kranjsko čebelo je pri nas, v Sloveniji. Kaj pomeni za razvoj gospodarstva pristen genetski material, vedo danes že laiki. Cvetličarji v Avstriji plačujejo od vsake sadike, ki so jo vzgojili iz japonske matične rastline in jo prodajo licenčno, s pogodbo določen znesek. Zakaj iščejo evropski vzreditelji matic pri nas genetski material? Ali bomo naše, v stroki priznano bogastvo tržili ali ne, ni odvisno ne od posameznega čebelarja ne od čebelarske organizacije. Vlada je pogajalski partner in ministrstvo za kmetijstvo nosilec. Tu ni dileme. Gre le za sposobnost, voljo in pravočasno ukrepanje. Čas je denar! In če bo ta priložnost zapravljena, bomo čebelarji ogromno izgubili; drugače povedano - vlada in v njej zaposleni seveda ne, ljudstvo pa.

VIR: Norbert Jedlovčnik, Večer
FOTO: Norbert Jedlovčnik (Čebelarski center Slovenska Bistrica)

V bistriški občini vrnili 169 hektarjev gozdov
0b tem so vrnili tudi 46 hektarjev kmetijskih in 4000 kvadratnih metrov stavbnih površin, tri poslovne prostore in eno podjetje
"Ker še vedno ni oblikovan slovenski odškodninski sklad, poteka reševanje zahtevkov počasneje, kot bi želeli,« pravi Lidija Stebernak, predsednica petčlanske komisije za denacionalizacijo v občini Slovenska Bistrica. Omenjena komisija je prejela 315 zahtev za vrnitev odvzetega premoženja, od teh je popolnih 165 zahtev. Z njimi se ukvarjajo v sekretariatu za kmetijstvo, kjer so doslej izdali 76 odločb, sedem so jih rešili v sekretariatu za varstvo okolja in urejanje prostora, eno odločbo pa so izdali tudi v sekretariatu za gospodarstvo bistriške občine.
"Od skupaj 84 izdanih odločb jih je bilo 62 pozitivno rešenih, v 22 primerih pa zahtevkom nismo ugodili. Smo pa doslej vrnili 169 hektarjev gozdov, 46 hektarjev kmetijskih in 4000 kvadratnih metrov stavbnih zemljišč. Vrnjeni so tudi trije poslovni prostori in eno podjetje oziroma obrtna delavnica,« pojasnjuje Lidija Stebernak. Pri tem je dodala, da je za celotno informacijo o delu občinskih upravnih organov treba povedati še, da sta bili od 57 odločb, na podlagi katerih se je premoženje vračalo, razveljavljeni dve, od teh je za eno upravni organ izdal novo odločbo, s katero je bilo lastnikom vrnjeno premoženje. Za dvanajst odločb teče postopek na drugostopenjskem organu — na ministrstvu za kmetijstvo, prehrano in gozdarstvo. Ostalih 50 odločb pa je pravnomočnih in nekaj že izvedenih v zemljiški knjigi.

VIR: Slavica Pičerko, Večer

V Okviru praznovanj 30-letnice delavskega samoupravljanja v največjem delovnem kolektivu na območju občne Slovenska Bistrica — v Impolu — je uredniški odbor tovarniškega glasila Metalurg izdal posebno, svečano številko.
V glasilu so prikazali razvojno pot samoupravljanja pod vodstvom tovariša Tita ter težave in uspehe kolektiva v preteklih tridesetih letih.

VIR: V. H., Večer

Leto 1971 je za Slovensko Bistrico in celotno občino na področju ohranjanja kulturne preteklosti naših prednikov pomembno obdobje. Za to gre največ zahvale direktorju matične knjižnice Miljutinu Arku, ki je prav tega leta na svojo pobudo in z veliko mero zavzetosti pričel zbirati v mestu in okolici staro posodo, orodje in druge predmete, ki so zaradi naglega razvoja industrije že prešli v pozabo.
Miljutin Arko je z zbranimi predmeti postavil prve temelje — danes že pravcati muzejski zbirki narodopisnih predmetov naših prednikov. Za mnoge ljudi so taki predmeti že neznani. Da bi kar najbolje ohranili bogato in vsestransko narodopisno pestrost življenja naših prednikov in izročilo prenesli zanamcem, je danes v matični knjižnici v Slovenski Bistrici zbranih že blizu tisoč raznih predmetov, katerih letnice izdelave in uporabe krepko presegajo sto let in več.
Vsako leto se zbirka starih predmetov zveča za kakih dvesto primerkov. Mnoge od njih še vedno prinaša Miljutin Arko, v vse večjem številu pa dopolnjujejo zbirko občani sami; spoznali so njeno vrednost in pomen muzeja za mesto in celotno občino.
Seveda pa Bistričani pričakujejo, da bo kaj kmalu dobila muzejska zbirka prostore v gradu, kjer že hranijo nekaj predmetov preteklosti bistriške občine.

VIR: V. H., Večer
FOTO: Del muzejske zbirke v matični knjižnici v Slovenski Bistrici (Viktor Horvat)

Licitacijo za gradnjo trgovske in stanovanjske hiše v Slovenski Bistrici je dobil Granit iz Slovenske Bistrice. Ponudbe je poslalo sedem podjetij: razlika med najvišjim in najnižjim ponudenim zneskom je 100 milijonov starih dinarjev. Predračunska vrednost gradbenih del pa znaša 220 milijonov starih dinarjev. Delo je prevzelo gradbeno podjetje Granit za 169.934.000 S din in je bilo v ponudbi za 51 milijonov nižje od predračunskega zneska. Sledi: Ingrad za 44 milijonov nižjo ponudbo od predračunskega zneska gradbenih del, Stavbar za 33,5 milijona, Gradis za 20 milijonov, Konstruktor za 9 milijonov, Tehnika iz Ljubljane pa je ponudila za izvajanje del 48 milijonov dinarjev dražjo ponudbo od predračunskega zneska.

VIR: Večer

Te dni je bil v naši najbližji okolici zopet krvav pretep. Ko so sedeli pred Močnikovo hišo v Gornji Brežnici, občina Hošnica, v mirnem pogovoru gospodar Franc, njegova žena Neža, Veronika Šerbelova in 21-letni Franc Kovačič, se je proti 18. uri iz Spodnje Brežnice proti njim pri bližal nekoliko vinjeni Anton Zemljak iz Razgorja, občina Stanovsko. Vriskal je in kričal »Auf biks!« T o je razgrelo tam sedečega Kovačiča, da je vstal, si odpasal hlačni pas in z njim začel udrihati po Zemljaku, češ, naj ne izziva. Zemljak je nato izdrl nož in je Kovačiča zabodel v levo ramo. Zabodeni je zatem vrgel Zemljaka še na kup gramoza — pri čemer je zadobil na bradi in roki večje in manjše poškodbe — nato pa je radi močnega krvavenja obnemogel obležal na travniku ob cesti. Prepeljan je bil takoj k tukajšnjem u zdravniku dr. Hronovskemu, ki mu je nudil prvo pomoč. Po tukajšnjem orožništvu zaslišani Zemljak je trdil, da je pel in vriskal domov grede, ni pa kričal »Auf biks!« Kovačiča se je pa lotil za to, ker ga je stiskal za vrat in tepel s pasom. Ker se ga ni mogel drugače obraniti, je segel po nožu. Zadevo bo razčistilo pristojno sodišče.

VIR: Mariborski večernik Jutra

Učenka II. razreda Olga Rober je te dni pasla krave, pri tem pa ji je stopila krava nenadno na nogo in ji jo zmečkala. Deklico so morali odnesti domov in bo trajalo nekaj časa, da bo spet lahko hodila.

VIR: Mariborski večernik Jutra

Na Pragerskem je med obema svetovnima vojnama deloval tudi Piparski klub »Čibuk«. Predsednik kluba je bil železničar Štefan Premzl, tajnik Ivan Rus, blagajnik pa Mihael Vouk. Klub je z denarjem, ki ga je zaslužil s prirejanjem veselic in z drugimi aktivnostmi, pomagal revnim otrokom pri nakupu šolskih knjig. Člani kluba so morali svojo pipo vedno nositi s seboj. S pipami so se namreč pozdravljali in postavljali v javnosti, bile so njihov prepoznavni znak. Imeti so jih morali tudi nekadilci. Če je kdo pipo pozabil doma, je moral plačati simbolno kazen.
Eno od dobrodelnih akcij članov kluba »Čibuk« je v časniku Slovenski gospodar 16. septembra 1926 pohvalil tudi učitelj Albert Planer: »Javna zahvala. Tukajšnje piparsko društvo ‘Čibuk’ je darovalo šoli na Pragerskem – podružnica Sp. Polskava – 1832 Din za nabavo šolskih knjig revnim učencem. Za to požrtvovalnost in velikodušnost mu gre javna zahvala; osobito že radi tega, ker si je stavilo društvo v svoja pravila dolžnost darovati polovico letnih dohodkov tej šoli. Naj bo mlado društvo uverjeno, da so mu hvaležna ne le srca obdarovane dece, temveč tudi njih starši. – A. Planer, učitelj, Pragersko.«

VIR: Mirko Munda: Pragersko – kronika, str. 196

Edmund grof Attems se je rodil v Gradcu (Avstrija) 16. septembra 1924 in je bil prvi sin Ferdinanda Marije III. Attemsa in njegove druge žene Vande Attems, rojene Nostitz-Rieneck, sestre njegove pokojne prve žene Eleonore Attems, rojene Nostitz-Rieneck.
Gimnazijo je obiskoval najprej v Kalksburgu (Avstrija), nadaljeval v Mariboru ter zaključil v Gradcu.
2. svetovno vojno je preživel kot tankovski oficir. Po vojni je do leta 1989 kot uslužbenec dunajskega izvoznega podjetja trgoval s Poljsko, Madžarsko in Jugoslavijo.
Bil je poročen, v zakonu se mu je rodila hči.
Edmund grof Attems je umrl 4. januarja 2006 na Dunaju (Avstrija).

VIR: biografski-sb.si

Leta 1909 je bil na Zgornji Polskavi kaplan Pavel Žagar, ki je bil aktiven na več področjih, ne le na cerkvenem. Zapletel se je v polemiko s ptujskim časnikom »Štajerc«, na mladeniškem shodu v Slovenski Bistrici je v svojem govoru opozoril na žalostne narodne razmere v pragerski okolici in priporočal odločnost v obrambi narodnih pravic,282 farane je vznejevoljil, ker si je izmislil novo žitno dajatev za zgornjepolskavsko cerkev. Tako so se mu postavili po robu v Narodnem listu 16. septembra 1909:
»Pri nas vladajo zadnji čas zelo čudne ali boljše rečeno čedne razmere. Naš nikdar nasitljivi kaplan Žagar si je naenkrat izmislil žitno bero. Seveda, kar je kmetov, ki so res možje, so ga nagnali z njegovo malho, ki je brez dna. Pa kakor je že to, da se berača, dasi si ti v primeri ž njim berač, le moraš usmiliti, so tudi manj trdni ljudje dali, a ne po možnosti, ampak prikradli so to svojemu želodcu, da se le iznebijo gladnega volka in da se ne izpostavijo neprilikam, ki bi jih lahko doživeli od vsegamogočnega gospoda javno iz prižnice. Saj je našim faranom predobro znano, kako malo izbirčni so ti gospodje v izrazih.
Kdor pa ne da pšenice, ker je nima, se ga pritiska s sladkimi besedami tako dolgo, da stisne častitemu gospodu kako kronico ali goldinarček. A kaj dela kaplan z nabranim blagom? No – izpolnjuje pač svoj poklic – igra in pije. Recimo rajše popiva, kakor se je to dogodilo neko nedeljo, ko je čisto pozabil, da ga kliče njegov stan o polnoči v posteljo. V torek ponoči je zopet lamal domov v spremstvu žensk in nekaj rogoviležev. Naenkrat si ta spoštovanja vredna gospoda izmisli po njenem mišljenju veliko ‘šalo’, sname nekemu posestniku (Krulcu) veternico raz okno ter se premika v divjem vpitju in vdarjanju veternic ob tla, proti cerkvi. Da se utrujenim ljudem ob 1. uri popolnoči to razgrajanje ni zdelo ‘šala’, je umevno! Seveda je šel kaplan popolnoma mirno pred razgrajači. Mi pa opozarjamo kn. šk. ordinarijat na ta slučaj in na dejstvo, da g. župnik lahko upravlja službo božjo in pridiguje tudi, kar smo doživeli v nedeljo, ko je polagal ljudem na srce, naj dajo bernjo mnogo zasluženemu kaplanu. Polskavljani pa poznamo samo eno prošnjo: Kuge, lakotein teh dveh gospodov – reši nas, o Gospod!
Polskavski farani.«

VIR: Mirko Minda: Zgornja Polskava in njena okolica, str. 264