»Svojo prihodnost gradite s spreminjanjem sveta. Pri tem bodite vztrajni in pogumni, predvsem pa nikoli ne nehajte sanjati in hrepeneti«

Ravnateljičino slovo so ravnatelj mag. Marjan Kampuš, zdajšnji in bivši dijaki ter zaposleni na Srednji šoli Slovenska Bistrica sprejeli na presenetljivo rahločuten način, saj je vživljanje v trenutke, leta in desetletja, ki jih je mag. Iva Pučnik Ozimič posvetila in živela za SŠSB, precej težko zajeti v vsej popolnosti. Pa vendar smo vsaj delček skupnih spominov želeli obuditi najprej z razkritjem navdihujočih besed ravnateljice (iz naslova!), ki bodo odslej krasile osrednji hodnik in navduševale vse obiskovalce pred vstopom v ravnateljstvo šole, nato pa še s slovesno in upanje vzbujajočo posaditvijo lipe pred šolskim poslopjem ob ganljivi recitaciji Kuntnerjeve pesmi Sadim drevo.  

Nadaljnja prireditev, ki sta jo skrbno domislila profesorja Lidija Ličen in Robert Obrul v  sodelovanju s profesoricama Ano Sandrin in Evo Kundih, kolektivom SŠSB ter seveda dijaki, je narekovala še posebej čustveno občutje v športni dvorani. Dijaki in profesorji so namreč prepevali, igrali, recitirali, filmsko ustvarjali ter se vsak na svoj način poklonili obema sodelavkama in njunemu nepozabnemu pečatu v zgodbi, ki jo zdaj že leta piše dodobra uveljavljena Srednja šola Slovenska Bistrica. 

Vse, kar se je ta dan zgodilo, se je zgodilo čutno in z namenom: izkazati hvaležnost za vso predanost, ne nazadnje pa tudi ustvariti nove skupne spomine, za katere verjamemo, da bodo tlakovali uspešno in še nadalje tako ustvarjalno pot bistriškega srednješolskega hrama učenosti.  "Živimo življenje," so misel hrepeneče izrekali dijaki ob koncu prireditve. In prav je tako – še posebej med iskrenimi ljudmi, ker so pač preproste vse reči, kajne? Morda slovo ravno ni med preprostejšimi, a vendar obilo zdravja, iskrivosti, skupnih druženj in neusahljive srčnosti želimo sodelavkama še naprej.

  Mag. Gregor Artnik