Letošnje jaslice v cerkvi Cerkev Svetega Križa v Poljčanah niso le nekaj, kar prideš pogledat. So nekaj, česar se lahko dotakneš – če ne z roko, pa z notranjim prostorom. So povabilo, da se ustavimo. Da si vzamemo čas. Ne zato, ker bi morali, temveč zato, ker nas prostor nagovarja.
V Poljčanah jaslice že dolgo niso zgolj postavitev, temveč dogodek. Dogodek, ki nastaja skozi skupno delo, pogovore, tišino, raziskovanje in odnose. Pod krovnim vodstvom župnika Štefana Hodnika ter v tesnem sodelovanju Barbare Selčan, katehistinje Mojce Krajnc in Boštjana Polanca se zasnova jaslic ne začne šele decembra. Zori skozi vse leto – skozi študij literature, preučevanje simbolike, teološke razmisleke, pogovore in skupno iskanje pomena.
Ko pride čas postavitve, se proces odpre tudi skupnosti. Jaslice niso zaprta zgodba izbrane ekipe, temveč prostor, kjer se lahko pridruži vsak – s svojim časom, z roko, z mislijo ali zgolj s prisotnostjo. Prav v tem skupnem ustvarjanju se kaže njihovo bistvo: niso le končni rezultat, temveč pot.
Letošnja zasnova je umirjena, zadržana, skoraj asketska. Brez odvečnega blišča, brez potrebe po razlagi. Prostor govori sam. Zvezda na vrhu ne kriči, temveč tiho kaže smer. Ne vabi stran od sveta, ampak navzdol – k središču, kjer se dogaja srečanje. Modra draperija, ki se spušča skozi prostor, deluje kot objem: Marijin plašč, simbol varnosti, in hkrati kot odprt prostor, kjer se lahko rodi nekaj novega. Modrina tukaj ni okras, ampak dih – prostor kontemplacije.
V središču so jasli. Preproste. Nevsiljive. Brez prestola. Brez moči. Prav tam, v središču ranljivosti, se zgodi obrat: Bog ni postavljen nad človeka, temveč med ljudi. Blizu. Dosegljiv. Človeški. Posebno noto nosi hlevček, izdelan iz debla stare lipe, ki je nekoč rasla ob cerkvi. Drevo, ki je v preteklosti nudilo senco in zavetje, danes simbolno varuje Sveto Družino. Kot da bi se zgodovina kraja nežno vtkala v sedanjost in sporočala, da skupnost ni nekaj abstraktnega, temveč nekaj, kar raste, se spreminja in ostaja. Svetloba v jaslicah je bela in tiha. Ne blešči. Ne razlaga. Preprosto je. Govori o Luči, ki vstopa v življenje postopoma, potrpežljivo. V nekaterih hišah že gori, drugje še čaka. Ne sili. Vabi.
Letošnje jaslice so tako predvsem prostor – prostor za svetlobo, za hvaležnost, za vprašanja. So tiha misel v prostoru, ki ne zahteva odgovora, ampak prisotnost. In morda prav zato nagovarjajo tako različno: vsakega po svoje.
Zato povabilo ne velja le k ogledu, temveč tudi k sodelovanju. Vabljeni, da se nam pridružite že pri samem procesu priprave jaslic, na dan postavitve – da soustvarjate, pomagate, opazujete ali preprosto ste del dogajanja. Jaslice v Poljčanah namreč niso nekaj, kar naredimo za skupnost, temveč z njo.
Z veseljem pa že zremo tudi naprej. V letu 2026 je v načrtu posebno srečanje, namenjeno osebni kontemplaciji ob jaslicah – čas in prostor, kjer bo mogoče v tišini, brez hitenja in brez pričakovanj, stopiti bliže sebi, simboliki in vprašanjem, ki jih v nas odpirajo.
Do takrat pa vabljeni k ogledu in premišljevanju jaslic še zadnjih nekaj dni v cerkvi Svetega Križa v Zgornjih Poljčanah. Pridi, vzemi si trenutek. In se vprašaj – ne glasno, ampak po tihem – ali si upaš biti del poti, ne le njen opazovalec.
