Ana Kamenik o svoji knjigi Ravnateljeva hči: “Moja zgodba lahko reši življenja”
Ana Kamenik, danes 26-letna fizioterapevtka, je v torek, 15. oktobra, na prvi predstavitvi svoje knjige
Ravnateljeva hči odprto spregovorila o osebni tragediji, ki je zaznamovala njeno življenje.
Knjiga prinaša globok vpogled v dogajanje iz novembra 2014, ko so dijaki na mariborski srednji šoli
skrivaj posneli ravnatelja – Aninega očeta – in profesorico matematike med spolnim odnosom.
Posnetek je bil objavljen na spletu, sprožil medijski škandal in imel tragične posledice, ko je ravnatelj
storil samomor. Ana Kamenik, takrat 16-letnica, ki je do tistega dne živela v mirnem in zadovoljnem
družinskem okolju, se je znašla sredi škandala, o katerem so pisali številni slovenski mediji.

“K pisanju so me spodbudile tudi zgodbe o samomorih”
Ana je ob predstavitvi razkrila, da je o pisanju knjige že dlje razmišljala, a dlje od uvoda ni prišla, saj,
kot pravi, “ni bil pravi čas”. Svoje občutke je že v času najhujše bolečine zapisovala, del teh zapisov je
zdaj vključila v knjigo. “Zmeraj bolj sem čutila, da sem svojo zgodbo predelala do te mere, da lahko
knjiga morda reši kakšno življenje. To je njen glavni namen”,  je povedala in dodala, da upa, da bo
knjiga pomagala mladim, ki se znajdejo v stiski, podobno kot se je nekoč sama.
K pisanju so jo spodbudile tudi številne zgodbe o samomorih, zlasti mladih, ki jih je zasledila v
medijih. Njeno osebno doživetje pa jo je vodilo k temu, da skuša s knjigo opozoriti na posledice
spletnega nasilja in škodljivega poročanja medijev.

“Mediji ne vedo, kako lahko njihovo poročanje vpliva”
Ana v knjigi namenja posebno poglavje tudi medijem, ki so v obdobju škandala pogosto izrabili
zgodbo za dvig branosti in gledanosti. “Velikokrat ne vedo, kaj lahko njihovo poročanje naredi, četudi
ne mislijo nič slabega”,  je dejala in dodala, da ni jezna na novinarja, ki je bil najbolj vpleten v medijsko
pokrivanje dogodka. “Verjamem, da tudi njega preganja, kar je takrat počel. Mislim, vsaj upam tako,
da nikomur ni bil cilj, da oče umre”,  je povedala na dogodku.
Najdlje in najbolj jo je mučila očetova odločitev, da konča svoje življenje. Opisala je, kako jo je tik
pred smrtjo vprašal: “Ana, boš lahko?”  Takrat, prepričana, da misli na afero, mu je odgovorila
pritrdilno. Kasneje pa se je ta trenutek zapečatil v njen spomin, saj je verjela, da bi oče morda ostal, če bi odgovorila drugače.
»Že dan po očetovem samomoru je afera potihnila. In odgovornost? Odgovornosti ni prevzel nihče.
Danes verjamem, da takrat nikomur ni bil cilj, da moj oče stori samomor, in verjetno si nihče ni niti
predstavljal, da ta afera lahko pripelje tako daleč. Ampak je,« zapiše Ana v svoji knjigi.

Največji korak k okrevanjuKo se je Ana zavedla, da njegova smrt ni njena krivda, je naredila največji korak k okrevanju. Veliko ji
je pri tem pomagala terapevtka, proces pisanja pa je bil tudi del tega zdravljenja. “Pisanje me je
sproščalo. Ko sem vmes izgubila voljo, me je prijateljica spodbudila, da nadaljujem”,  je dejala. Danes
bolečino predeluje drugače. “Ne boli me več njegova zgodba, ne boli me več, ko ljudje rečejo kaj
grdega o njem”,  pravi Ana, ki zdaj z mirnostjo in sprejemanjem gleda na preteklost.
Njeno sporočilo knjige ni le osebno, ampak ima širši pomen – namenjeno je vsem, ki so deležni spletnega nasilja, pa tudi tistim, ki o takšnih temah poročajo. Ana je prepričana, da zgodbe, kot je
njena, lahko pomagajo ljudem, da se zavedo posledic svojih dejanj, še posebej v današnji digitalni dobi.

Sporočilo za vse, ki so v stiski 

Ana se je v svojem nagovoru na predstavitvi knjige zahvalila vsem, ki so ji takrat stali ob strani,
predvsem svoji družini. Njena mama ji je javno izkazala podporo in ji namenila ganljive besede:
“Ponosna sem, da sem tvoja mama, in zate se bom vedno borila kot levinja”.
Ob zaključku prireditve, ki jo je vodila njena prijateljica, ki ji je ves čas stala ob strani Gaja Omerzi in na kateri sta zapeli njeni sošolki Dvojčici na kvadrat, je Ana poudarila, da si želi, da samomor in duševno zdravje ne bi bila več tabu temi. Verjame, da bi morala vzgoja otrok v prihodnosti spodbujati sprejemanje drugačnosti in krepitev duševne odpornosti. Želim si, da bi vsak otrok vedel, da je
najboljša verzija samega sebe in da je dolžnost okolice, da ga sprejme takšnega, kot je”, je zaključila.
Ob koncu je tudi poudarila, da ni le ravnateljeva hči, ampak da ima v življenju še nekatere vloge, je dekle čudovitemu fantu, sestra, vnukinja, prijateljica, najraje pa teta.