V četrtek, 2. februarja in v ponedeljek, 6. februarja 2023, so slovenjebistriško območje obiskali slepi iz vseh koncev Slovenije, od Dolenjske, Gorenjske pa vse do Primorske, ki so znamenitosti spoznavali na drugačen način. V Slovensko Bistrico so prišli 2. februarja, v Studenice pa 6. februarja. Vmes, 5. februarja, pa so imeli možnost utrip naših krajev in našo dediščino spoznati še v Sveti Trojici v Slovenskih Goricah, kjer je 25 udeležencev (slepih in njihovih spremljevalcev) Zimskega tabora slepih 2023, preživelo en teden. Tam jih je namreč obiskalo Folklorno društvo Košuta Poljčane. Pretipali so maske, ki so značilne za naše območje, prisluhnili so kolednici in zaplesali. Boštjan Jug, predsednik KUD Andreja Stefanciosa Studenice, ki je zelo angažiran pri ohranjanju nesnovne kulturne dediščine, je povedal, da je bila to nepozabna izkušnja.
Približati muzeje, galerije ter naravno in kulturno dediščino slepim in slabovidnim je svojevrsten izziv. “Ko sem pred nekaj tedni dobila prošnjo, da na Štajerskem sprejmem skupino slepih s spremljevalci, sem bila zelo vesela. Zavedala pa sem se, da naloga ne bo enostavna. Predstavljati arhitekturno in umetnostno dediščino ter zgodovino tistim, ki vidijo, je razmeroma lahko. Bistveno težje pa je to bogastvo umetnostnih spomenikov, okolje in nek kraj približati slepim. Med njimi so takšni, ki so oslepeli pozneje v življenju, pa tudi taki ki so slepi od rojstva. Pripravam sem posvetila precejšnjo pozornost. Zelo sem si želela, da bi jim lahko kar najbolje približala Slovensko Bistrico in Studenice. Na spletu sem iskala informacije o vodenju slepih, ampak nisem našla veliko koristnih podatkov, zato sem se znašla po svoje. Osredotočila sem se na tip, vonj in sluh ter razmišljala o tem, kaj jim lahko predstavim s pomočjo teh čutil. Naredila sem nabor stvari in si zamislila vsebino. V slovenjebistriškem parku so npr. potipali obzidje in spoznali različne vrste lokalnih kamnin (s tem pa tudi teksturo, temperaturo, velikost kamnov, njihovo obliko), iz katerih je zgrajeno to obzidje, ob tem pa sem jim predala informacijo, da je iz teh kamnov zgrajeno tudi mestno obzidje, pa tudi marsikatera hiša. Tudi znamenit gabrov drevored so spoznavali z rokami, ugotavljali so kak vonj ima beli gaber, iglice duglazije, ki so jim še posebej lepo dišale, in drugih iglavcev, kakšna je skorja posameznih dreves, nekateri so tudi splezali v izvotljena debla. Obseg pa smo izmerili z z držanjem za roke. Glede na natančen opis drevoreda in posameznih dreves, je ena od udeleženk smiselno ugotovila, da so gabri skuštrani. Predstavila sem jim zgodovino parka in gradu ter mesta, spoznali so plemiške družine. Prisluhnili smo pticam v krošnjah in potoku Bistrica, ob katerem sem jim pripovedovala o mlinih, žagah, obrtništvu in industriji, jim povedala za tovarno vate ter ostale zanimivosti. V Studenicah so prisluhnili legendi o nastanku samostana, nastanku cerkve sv. Lucije, ki je med drugim zavetnica slepih in slabovidnih, ob Toplem potoku pripovedki, ki jo je zapisala domačinka Erna Starovasnik. Prepričali so se, da je voda res topla, bistveno toplejša od temperature zraka, ki je bila v ponedeljek v Studenicah res nizka. Pritegnilo jih je vodno zajetje na samostanskem dvorišču in vse zgodbe o izvirih in zdravilni vodi, ki ima v Studenicah od nekdaj pomembno vlogo. Potipali so epitaf priorice, ki je vzidan v cerkveno steno ter spoznavali zgodovino samostana, prav tako so se dotaknili dela rimske pepelnice, ki je vzidan v isti steni. Tako so dobili tudi občutek kakšen je na otip znamenit beli pohorski marmor. S sprehodom po samostanski učni poti so obkrožili samostanski kompleks in tako dobili predstavo o njegovi velikosti”, je povedala dr. Simona Kostanjšek Brglez, vodja revitalizacije Samostana Studenice.
»Res izjemna skupina, ki nam je omogočila vživljanje v svet slepih, nam bo ostala v spominu kot izjemno pozorna, dojemljiva, informacij željna in hvaležna skupina,« še dodaja dr. Simona Kostanjšek Brglez.