Prejšnji teden je Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani potrdil okužbo z virusom Zahodnega Nila pri treh osebah iz severovzhodnega dela Slovenije, sporoča NIJZ.
Prvi trije primeri okužbe z virusom Zahodnega Nila (WNV) so bili potrjeni v severovzhodnem delu Slovenije, v Pomurski in Podravski regiji, so sporočili z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ).
Virus Zahodnega Nila so odkrili leta 1937 na severozahodu Ugande v provinci West Nile. Uvrstili so ga v rod Flavivirusov, družino Flaviviridae. WNV lahko razvrstimo v pet samostojnih linij, od katerih dve (L1 in L2) krožita v naravi. L1, imenovano tudi virus Kunjin, so našli v Afriki, na Bližnjem vzhodu, v Evropi, Indiji, Avstraliji in Amerikah. Linijo L2 so odkrili v Podsaharski Afriki, na Madagaskarju ter kasneje tudi v Evropi.
Simptomi, podobni gripi
Večina okuženih ljudi ne kaže znakov bolezni ali pa imajo simptome podobne gripi, kot so vročina, glavobol, bolečine v mišicah in utrujenost. V nekaterih primerih ima lahko bolezen hud potek, vključno s prizadetostjo osrednjega živčnega sistema.
Večina klinično zaznanih okužb se pojavlja od sredine julija do konca septembra. Pojavljanje bolezni je odvisno od številnih dejavnikov, kot so prisotnost in aktivnost prenašalcev (komarjev) ter naravnega rezervoarja virusa (ptice). Naravne danosti v Sloveniji omogočajo obstoj prenašalca.
Prenašalci običajno komarji
Čas od okužbe do pojava bolezni je običajno od 3 do 14 dni po okužbi. WNV se na človeka običajno prenaša s pikom okuženega komarja (rodu Culex). Prenašalci (komarji) se okužijo ob sesanju krvi okuženih ptic, ki predstavljajo naravni rezervoar bolezni. Stik s pticami ne predstavlja tveganja za prenos virusa. Drugi načini prenosa so redki in vključujejo prenos prek transfuzije krvi in komponent ter darovanih organov, kar je mogoče, vendar izjemno redko. Mogoč je prenos z matere na nerojenega otroka in prenos prek materinega mleka. Vse osebe, ki še niso bile okužene z WNV, so dovzetne za okužbo. Osebe, starejše od 50. let, ter tiste z oslabljenim imunskim sistemom, imajo večje tveganje za hujši potek bolezni. Imunost po okužbi je najverjetneje dolgotrajna.
Večinoma so ljudje brez simptomov
Po piku okuženega komarja večina ljudi ne zboli, saj v približno 80 odstotkih okužba poteka brez simptomov. Manjši del okuženih razvije kratkotrajno vročinsko bolezen, ki jo spremljajo simptomi, kot so slabo počutje, glavobol, vročina, izpuščaji, bolečine v mišicah in sklepih (vročica Zahodnega Nila). Približno ena oseba na 150 okuženih razvije težjo obliko bolezni s prizadetostjo osrednjega živčnega sistema in znaki, kot so okrnjena zavest, krči, nevrološki izpadi in motnje gibanja. Virus je prisoten v krvi 1-3 dni po izpostavitvi, prisotnost vztraja 1-11 dni. Pri ljudeh in drugih sesalcih, na katere se lahko WNV prenese (npr. konjih), je količina virusa v krvi prenizka, da bi predstavljali učinkovit vir okužbe za komarje in tako vzdrževali nadaljnji prenos bolezni. Pri hudih oblikah potreben sprejem v bolnišnico Blage oblike bolezni ne potrebujejo zdravljena in se spontano razrešijo. Hude oblike bolezni običajno zahtevajo sprejem v bolnišnico. Učinkovitih protivirusnih zdravil ni, zdravljenje je simptomatsko, kar pomeni, da se lajšajo simptomi bolezni, ter podporno – podpirajo se prizadeti organski sistemi.
Ukrepi za zmanjševanje tveganja okužbe
Najbolj učinkovit ukrep za zmanjšanje tveganja okužbe na območju, kjer kroži virus Zahodnega Nila, je preprečevanje pikov komarjev. Tveganje za okužbo lahko zmanjšamo s tem, da nosimo svetla oblačila, ki pokrivajo čim večji del telesa, izogibamo se zadrževanju na prostem, ko je aktivnost komarjev največja (zjutraj in pozno popoldan), uporabljamo sredstva (repelente) za zaščito pred komarji. Dosledno sledimo navodilom proizvajalca za učinkovito in varno rabo, preprečujemo vstop komarjev v notranje prostore z uporabo mrež proti komarjem, skrbimo za okolico in odstranjujemo pogoje za razmnoževanje komarjev (zastala voda v vazah, podstavkih za rože, zamašeni žlebovi ipd.), priporočajo na NIJZ. Priporočljivo je, da se poginulih ptic ne dotikamo. Ptice, ki jih opazimo poginule na vrtovih, dvoriščih, v bližini bivališč, na balkonih ali terasah, odstranimo na varen način. Na roko si nadenemo plastično ali gumijasto rokavico in poginulo ptico odložimo v plastično vrečko, ki jo skupaj z rokavico odvržemo med splošne odpadke. Če primernih rokavic nimamo, lahko uporabimo plastično vrečko kot zaščito in ptico odvržemo v smeti skupaj z vrečko. Po tem si skrbno umijemo roke z milom in toplo vodo. Cepiva, ki bi preprečilo okužbo z WNV pri ljudeh, ni.
NIJZ
