V Kraljevini SHS je bila tovarna na Zgornji Bistrici edina, ki je izdelovala večino polizdelkov barvne
metalurgije in se je zato nenehno večala. Vendar pa se je širila samo glede na takratno
povpraševanje. Lastniki proizvodnje niso širili načrtno in dolgoročno. Čeprav je bil ta obrat
najdonosnejši, vanj niso vlagali veliko in so nabavljali zastarelo strojno opremo (Od kovačnice do
tovarne, Metalurg, 8/11, november 1971, str. 8).
Po ceniku iz tistega obdobja so prodajali bakreno pločevino in (pol)izdelke: običajno, mehko v
ploščah; gladko, mehko v ploščah; svetlo, poltrdo v ploščah za škropilnice proti peronospori; bakrene
plošče vseh debelin in velikosti; kadi za pranje in za mleko; dele kotlov za žganjekuho; vlečene
bakrene cevi brez šivov; različne bakrene palice; okrogle in ploščate palice iz elektrolit bakra;
elektrolit bakreno žico različnih trdot; bakreno pleteno žico za elektrovode in strelovode; bakrene
zakovice ter druge izdelke iz bakra. Prodajali so tudi čisti (angleški) kositer v palicah in blokih, 60-%
kositer, mehki svinec v blokih, svinčene cevi ter različne izdelke iz medenine. Prevzemali so stari
baker, ki pa je moral biti čist, brez primesi kositra (SI_PAM/0972, AŠ 1, Zapisnik o povečanju valjarne
…, neoznačen cenik).
Iz prispevka Jasne Vanček, ki bo objavljen v jubilejnem zborniku ob 200-letnici podjetja Impol
