15. avgust
Danes goduje HIJACINT
Ime Hiacint prek latinskega Hyacinthus izhaja iz grškega imena Hiakinthos, ki se povezuje na grško besedo hyjakinthos v pomenu »cvetlica, drag kamen«.
Ženske različice imena: Cintia, Cintija, Ciniza, Jacinta.
15. avgust
MARIJINO VNEBOVZETJE
Marijino vnebovzetje (tudi veliki šmaren, velika maša, šmarno, velika gospojnica) je praznik, ki ga katoliški in pravoslavni kristjani obhajajo 15. avgusta. Marijino vnebovzetje je eden izmed največjih krščanskih praznikov in so ga slavili že v apostolskih časih. Na ta dan se kristjani spominjajo, da je bila Devica Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa.
Leta 1950 je papež proglasil versko resnico: »Ko je Brezmadežna Mati Božja, večna Devica Marija dopolnila svoje zemeljsko življenje, je bila s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo.« Ta dogma velja v Rimskokatoliški cerkvi, vendar pa je bila vera v Marijino vnebovzetje zelo razširjena že prej in to tudi v številnih drugih krščanskih cerkvah. Tudi v pravoslavnih cerkvah verjamejo, da je bilo Marijino telo po smrti čudežno prenešeno v nebesa, in 15. avgusta praznujejo ustrezni praznik. Ta praznik se imenuje v srbski pravoslavni cerkvi Velika gospojina, v številnih drugih pravoslavnih cerkvah pa Marijino zaspanje (npr. rusko Успение Богородицы). V tistih pravoslavnih cerkvah, kjer še uporabljajo julijanski koledar, je ta praznik seveda na 15. avgust po njihovem koledarju (28. avgusta po našem gregorijanskem koledarju).
Od leta 1992 dalje je Marijino vnebovzetje tudi v Sloveniji dela prost dan.
Slovenski kristjani na ta dan množično romajo na Brezje na Gorenjskem, Ptujsko goro, na Sveto goro in v Turnišče.
POSTAVITEV KLOPOTCA NA DEVINI PREPREČILO SLABO VREME
V soboto, 15. avgusta 2015, je Vinogradniško društvo Ritoznoj vabilo na postavitev klopotca in druge spremljevalne dogodke. Društvo, v katerega so včlanjeni vinogradniki vinorodnega območja Ritoznoj, s postavitvijo klopotca in drugimi oblikami druženja ter strokovnimi izobraževanji vsako leto naznanja prihod jeseni in trgatev odlične vinske kapljice. Tokrat pa žal klopotca niso mogli postaviti, ker jih je pregnalo slabo vreme.
Kljub vsemu dobrega razpoloženja ni manjkalo, saj so za to poskrbeli številni godbeniki in pevci, nekaj besed pa sta druženju namenila tudi župan Občine Slovenska Bistrica dr. Ivan Žagar in predsednik Vinogradniškega društva Ritoznoj Branko Brezovšek.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Rok Rutnik
ŽEGNANJE NA PRIHOVI
Tradicionalno vsakoletno žegnanje ob velikem šmarnu je bilo tudi na Prihovi pri Slovenski Bistrici. Ob domačem župniku Francu Brglezu sta mašo vodila še Peter Pučnik, župnik v Želimju pri Ljubljani, sicer domačin s Prihove, in predstavnik mariborske škofijske gimnazije, dr. Ivan Štuhec.
Cerkev na Prihovi vsako leto 15. avgusta obišče okoli tri tisoč ljudi, največ je domačinov iz občin Slovenska Bistrica in Oplotnica, pridejo pa tudi iz drugih slovenskih krajev. Letos jih je bilo nekoliko manj, najverjetneje zaradi slabega vremena, kot so povedali tamkajšnji krajani. Organizatorji so za obiskovalce poskrbeli tudi z gostinsko ponudbo in s prodajo izdelkov na stojnicah.
VIR: Irena Brdnik, Večer
FOTO: Prihova (Wikipedija)
VIDEŽ – GASILSKO VOZILO
Na Videžu v občini Slovenska Bistrica deluje prizadevno gasilsko društvo, ki ima že petdesetletno tradicijo. Leta 1933 so gasilci in krajani zgradili gasilski dom, ki pa ga razširili 1979. leta. Takrat so začeli tudi zbirati sredstva za novo sodobno gasilsko vozilo. S finančnimi prispevki krajanov in samoupravne interesne skupnosti za požarno varnost občine Slovenska Bistrica ter s pomočjo nekaterih delovnih organizacij so kupili novo kombinirano gasilsko vozilo TAM 125; namenu ga bodo predali 15. avgusta 1981. Ob tej priložnosti pa bodo proslavili tudi obletnico vstaje in organizirali tekmovanje za pokal Videža.
VIR: V. H., Večer
ŠE IMAJO LJUDJE SRCE
Pred nekaj dnevi sem se mudila v Mariboru, imela sem opravke v nekdanji Hidromontaži. Nenadoma sem dobila tako močan srčni napad, da se me je začela lotevati omedlevica. Hiteti bi bila morala na vlak, pa še počasi nisem mogla hoditi.Pred tovarno je stal avtomobil Fiat 600, svetle barve z mariborsko registracijo.
Vprašala sem voznika, ki je prav tedaj sedel v vozilo, ali bo morda peljal proti mestu, a mi je odgovoril, da je namenjen v prav nasprotno smer. Potožila sem mu, kako zelo mi je hudo. Za hip je premišljeval, nato pa me je povabil v avtomobil in odpeljal na postajo. Bila sem bolj prijetno presenečena, kot si lahko predstavljate, saj sem se tako slabo počutila, da dolge poti od tovarne do postaje resnično ne bi zmogla.
Tudi če bi bil voznik namenjen v enako smer, kamor sem bila namenjena sama, bi mi bil storil veliko uslugo, ker pa je imel opravke prav v nasprotni smeri, je bila njegova požrtvovalnost še večja. S svojim dejanjem je pokazal, da imajo tudi v današnjih časih ljudje še srce in pomagajo človeku v stiski.
Zato, neznani tovariš, še enkrat prisrčna hvala.
VIR: Erna Starovasnik, Poljčane, Bralci in uredništvo, Večer
S TOVORNJAKOM V JAREK A NITI PRASKE
15. avgusta 1963 okrog desetih dopoldne se je pripetila pod klancem v Polskavi na cesti Maribor-Slovenska Bistrica prometna nezgoda, pri kateri je imel voznik neverjetno srečo.To je bil Mirko Filej; s tovornjakom LJ 17390 last podjetja “DINOS” v Mariboru je peljal opeko v smeri proti Mariboru. Pod klancem mu je nenadoma počila zračnica na prvem desnem kolesu. Ker je bil kamion težko naložen je zdrsnil s ceste v precej globok jarek in se s sprednjim delom vozila dobesedno zaril vanj. Opeka je padla z vozila na travnik, voznik pa je brez vsake praske zlezel iz vozila.
VIR IN FOTO: Večer
OBNOVLJENA PLANINSKA KOČA PRI TREH KRALJIH
Potem ko so partizani planinsko kočo pri Treh kraljih 3. aprila 1944 požgali, se je takoj po končani drugi svetovni vojni začela njena obnova. V letu 1947 so začeli obnavljati kočo v prostorih gospodarskega poslopja. Nekdanji razpadli hlev je dobil solidno streho. V pritličju so uredili kuhinjo in dokaj prostorno jedilnico. V prvem nadstropju so bila ležišča. Zasluga gre predvsem požrtvovalnim odbornikom in članom društva, saj je bilo do 15. avgusta 1948, ko je bilo odprto zasilno zavetišče, opravljenih 1939 prostovoljnih ur. Sodelovalo je 207 oseb. Zavetišče je dobilo ime Štuhčeva koča.
VIR: Planinsko društvo Slovenska Bistrica
FOTO: Trije kralji pred 2. svetovno vojno (Gore-ljudje)
IZ ZASLIŠANJA TOVARNARJA KARLA STEINKLAUBERJA
15. avgusta 1945, je tožilec dr. Ivo Dougan v Strnišču zaslišal Karla Steinklauberja, rojenega 26. oktobra 1885 v Gradcu, sina Franca in Marije, poročenega, očeta odraslega sina, lastnika hranilne knjižice Volskbank Maribor in Banovinske hranilnice Maribor, nekaj nepremičnin v okolici Pragerskega in depozita v znesku približno 12.000 RM pri sodišču v Slovenski Bistrici, priprtega v taborišču v Strnišču od 11. maja 1945.
V sodnem spisu je naslednja izpoved Karla Steinklauberja: »Opekarna na Pragerskem je last javne trgovske družbe ‘Bratje Steinklauber’, katere družbeniki smo moj brat Hugo, moja svakinja Ana Steinklauber in jaz, vsak do ene tretjine. Nečak Erich Steinklauber pri družbi ni udeležen, v njej je bil uradnik in je predstavljal svojo mater Ano Steinklauber.
Zanikam, da bi bil jaz ali kdo od družbenikov član kulturbunda, medtem ko za Ericha ne vem. Priznam pa, da smo vsi nekaj tednov po okupaciji prejeli rdeče legitimacije. Menda ob istem času sva bila Hugo in jaz sprejeta v NSDAP, medtem ko svakinja Ana ni bila članica te organizacije. Nečak Erich, ki je skupaj z nami pred izbruhom vojne pobegnil v Gradec, se je po okupaciji vrnil na Pragersko kot član in v kroju NSKK. Tudi on je kmalu prejel in nosil znak NSDAP; ne spominjam se, kdaj je vstopil. Vsi navedeni smo Nemci in smo bili nemški državljani.
Pripominjam, da smo v Jugoslaviji bivajoči Nemci – nemški državljani – prejeli takoj po okupaciji rdeče legitmacije, čeprav nismo bili člani kulturbunda.
Zanikam, da bi z drugimi solastniki pred vojno in med njo vodil v svoji tovarni nacistično propagando. Ni res, da bi bil med vojno delavce priganjal, naj bolj in več delajo. Tudi ni res, da bi bil med vojno v taki meri stopnjval proizvodnjo. Naše izdelke so le delno uporabljali za vojne potrebe, večina naše opeke je šla za stavbe naseljencev v brežiškem okraju ter za gradnjo tovarn na Teznem in v Strnišču, za tovarno Böhler v Kapfenbergu in za taborišča mesta Duisburg v Nemčiji. Razen tega smo opeko dobavljali tudi za popravila pogorelih ter od bomb poškodvanih hiš na Štajerskem. Pripominjam, da se jaz za prodajo nisem zanimal, ker sem skrbel predvsem za proizvodnjo. Ni res, da bi bil odklanjal dobavo domačinom ali celo zahteval od njih živila. Z izdelki nisem disponiral, razen s specialnimi izdelki, ki za normalno potrošnjo niso prišli v poštev. Ni resnica, da bi bil delavcem med alarmi branil odhod v zaklonišča. To sem storil samo tedaj, kadar sem po radiu slišal, da letijo letala daleč od Pragerskega. V naši tovarni ni bilo nobene žrtve zaradi letalskih napadov. Med kopanjem protitankovskih jarkov sem delavce priganjal samo toliko, kolikor sem to moral zaradi predpisov. Ni res, da bi bil ljudem grozil z internacijo, temveč sem jim samo prebral predpise.
Ne priznam, da bi bil sodeloval pri sestavi izseljeniških list. Nasprotno, preprečil sem izselitev približno 100 Slovencev tako, da sem zanje jamčil s svojim premoženjem.
Glede očitka, da sem ljudem branil, da gredo ob alarmih v zaklonišča, pripomnim še, da sem preprečil, da bi 45 delavcev moralo stanovati ponoči na Pragerskem, kar bi bil po predpisih moral zahtevati.
Marije Meško ne poznam in zanikam, da bi jo bil, ko je obvezovala angleškega letalca, napadel z besedami, kakor se mi predstavi iz izpovedbe Rudolfa Ogrinca. Ko je Marija Meško obvezovala Angleža, sploh nisem bil prisoten. Sem pa ob neki drugi priložnosti, ko je blizu Pragerskega padel neki drugi Anglež, nasekal veje, na katere so ljudje položili letalca in ga odpeljali na Pragersko.
Navedem še, da nisem ob osvoboditvi pobegnil, ker se nisem čutil krivega in sem bil prepričan, da se mi ne more nič zgoditi. Leta 1941 sem preprečil izselitev Valentina Hergana, posestnika na Pragerskem. Jeseni 1944 sem preprečil tudi internacijo Ivana Samasturja, posestnika na Spodnji Polskavi, ker so ga hoteli internirati, ker je njegov sin odšel k partizanom. Neposredno partizanov sicer nisem podpiral, trdim pa, da sem za njihovo gibanje okrog Pragerskega vedel, pa nisem nikdar ničesar naznanil.«
VIR: Mirko Munda: Pragersko in NOB, str. 174-175
FOTO: Opekarna Pragersko, last Steinklauberjev, leta 1911 (Arhiv ZZK Slovenska Bistrica)
POŽAR NA ZGORNJI POLSKAVI
15. avgusta 1924 zjutraj okoli treh je izbruhnil pri posestniku Ivanu Poljancu na Zgornji Polskavi požar, ki je vpepelil hišo in gospodarsko poslopje. Na pomoč je sicer prihitela požarna bramba iz Zgoraje Polskave. ki je z nenavadno požrtvovalnostjo rešila iz hiše premičnine, ni pa mogla rešiti poslopja, ker je pričelo goreti na hlevu polnem sena, radi česar je nastal takoj ogromen ogenj, ki je že po par minutah zajel hišo. Škoda je zelo velika, ker je le deloma krita z zavarovalnino. Tragika pri tem pa je še večja, ker je gospodinji zgorela večja vsota denarja, ki si ga je skrila na hlevu v seno. Težko prizadeta rodbina je sedaj tudi brez stanovanja in se je morala začasno zateči v neko skladišče domače graščine.
VIR: Jutro
POLITIČNA PRIDIGA Z LINE ZVONIKA
Na Zg. Poljskavi pri Pragerskem so dobili letos samostojneži v roke cerkvenokonkurenčni odbor. V tej korporaciji so hoteli župniku dokazati, da samostojneži niso proti veri in so zato začeli renoviirati zanemarjeno cerkev. Tudi novo jabolko na zvonik so naročili, katero so včeraj z veliko slavnostjo ob sviranju godbe potegnili na zvonik. Vsi farani so s samostojneži iz cerkveno-konkurenčnega odbora s ponosom občudovali okrog cerkve svoje darilo v višjo čast božjo. Naenkrat pa se je pojavil visoko na zvoniku pri lini neki duhovnik in osrečil presenečene samostojneže s silovito politično pridigo, katere refren jo bil: Bog nima nobenega dopadenja nad darili nevernikov, ki niso pristaši SLS. Globoko poparjeni so odšli samostojni verniki domov. Da, da, nehvaležnost je plačilo sveta.
VIR: Tabor
Umrl je duhovnik, pesnik in pisatelj PANKRACIJ GREGORC
Pankracij Gregorc se je rodil 7. maja 1867 v Vidmu pri Ptuju.
Gimnazijo je obiskoval na Ptuju in v Mariboru. Bogoslovje je med leti 1880−92 študiral v Mariboru in leta 1891 postal duhovnik.
Od leta 1892 je bil kaplan na Polzeli, v Trbovljah in Mozirju. Leta 1902 je postal župnik na Zgornji Ložnici pri Slovenski Bistrici. Tu je spoznal Josipa Vošnjaka, ki je živel takrat v Visolah, Lovra Stepišnika in učitelja Ivana Povha. Sestajali so se v šoli, v župnišču in v Visolah pri Vošnjaku.
Gregorc se je že kot dijak in bogoslovec poskušal v pesništvu. Njegove pesmi so izhajale v ‘Ljubljanskem zvonu’ 1890−94, v celjskem zborniku ‘Naš dom’ in v ‘Koledarju Mohorjeve družbe’.
Napisal je tudi pesniško legendo Sveti Venčeslav, osnovano na krajevnem zgodovinskem spominu o zidanju župne cerkve svetega Venčeslava na Zgornji Ložnici.
Spisal je tudi nekaj poljudnih povesti in legend za Mohorjevo družbo ter izdal šmarnice Novi majnik.
Pankracij Gregorc je umrl 15. avgusta 1920 v bolnišnici v Slovenskih Konjicah. Pokopan je na Zgornji Ložnici.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je kapelnik FRANC TURK
Franc Turk se je rodil 15. avgusta 1906 v Predjami pri Postojni, ki je takrat spadala pod Italijo.
Zaradi preganjanja Slovencev s strani fašistov je leta 1928 pobegnil v Jugoslavijo, v Celje, kjer se je tudi zaposlil in se že leta 1931 vključil v delavsko gibanje. Leta 1941 se je kot ilegalec vključil v Osvobodilno fronto (OF), bil izdan in gestapo ga je odpeljal v zapor, ga dvakrat obsodil na smrt s streljanjem, vendar se je usmrtitvi obakrat srečno izognil. Leta 1942 je bil odpeljan na prisilno delo v Avstrijo, od koder je oktobra 1943 pobegnil v Maribor in se zaposlil v tovarni letal. Avgusta 1944 se je zaposlil v tovarni Zugmayer in Gruber (sedaj Impol, op. ur.) v Slovenski Bistrici, a se je že septembra priključil partizanom v Lackovemu odredu in bil kasneje vključen v Šercerjevo brigado, kjer je bil v štabu brigade odgovoren za kulturno-umetniško dejavnost.
Demobiliziran je bil 31. oktobra 1945 v Banatu (Srbija).
Po vojni se zaposlil v tovarni Impol v Slovenski Bistrici.
3. februarja 1951 se je poročil z Matildo, rojeno Sitar, in v zakonu so se jima rodili trije otroci: hči Silva, ter sinova Jože in Vinko.
Ker je bil dober glasbenik (igral je na večino instrumentov, njegova »specialnost« pa sta bila saksofon in klarinet, op. V. Turk), se je vključil tudi v obstoječo godbo. Takratni kapelnik Ivan Pučnik je zaradi starosti moral opustiti delo, zato je leta 1951 kapelniško nalogo prevzel Franc Turk. Ravno takrat je godbo pod svoje okrilje in financiranje vzela tovarna Impol. Uspešno jo je vodil vse do leta 1973, ko je predal dirigentsko palico Dušanu Pečniku. V tem času je vzgojil celo vrsto mladih godbenikov, od katerih jih je mnogo še dolga leta igralo v pihalnem orkestru.
Franc Turk je poučeval glasbenike tudi doma, največ harmoniko, občasno pa tudi druge instrumente.
Njegova splošna priljubljenost med ljudmi, posebej glasbeniki, mu je prinesla tudi vzdevek »ata Turk«.
Franc Turk je umrl 5. maja 1976 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopan.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je mecen IGNACIJ MARIJA I. grof ATTEMS
Mecen Ignacij Marija I. grof Attems se je rodil 15. avgusta 1652 v Ljubljani. Bil je sin iz tretjega zakona vicedoma dežele Kranjske Janeza Friderika grofa Attemsa (*1593 †1663) s Frančiško Marijo markizo Strozzi (*1620 †1668). Z Ignacijem Marijo se začenja uspešna štajerska veja svetokriških Attemsov. Attemsi so bili leta 1630 povzdignjeni v državne grofe ‘Svetega rimskega cesarstva’.
Šolal se je na ruški latinski šoli in v Gradcu (Avstrija), kjer je končal študij prava. Pri enaintridesetih je bil imenovan za dvornega svetnika, tri leta zatem je postal svetnik pri notranjeavstrijski dvorni komori in v letih od 1688−1703 opravljal službo glavnega intendanta za Štajersko. Bil je še predsednik in ravnatelj notranjeavstrijskega tajnega sveta.
Z nakupi gradov in posesti se je njegova gospodarska dejavnost, tudi zaradi službe intendanta, vse bolj vezala na donosna posestva spodnje Štajerske.
V prvem zakonu, sklenjenem leta 1685 z Attems Marijo Regino, rojeno Wurmbrand (Stuppach, *1659 †1715), je imel kar trinajst otrok. Z drugo ženo Kristino Krescencijo Attems, rojeno Herberstein (Hrastovec) − zakon je bil sklenjen leta 1715 v Brežicah − pa ni imel potomcev.
Njegova velikopoteznost je razvidna iz nakupov grajskih posesti Podčetrtek in Štatenberg leta 1686, Hartenštajna in bližnjega urada Pilštanj, Brežic, Brestanice in seveda bistriškega gradu leta 1717.
V Gradcu si je med leti 1702−05 uredil monumentalno palačo, zunaj mesta je kupil posestvo ‘Gösting’ in po požaru starega gradu leta 1723 pod njim zgradil dvorec ‘Neu Gösting’. Z drugo poroko se je njegova posest povečala še z gradom in posestvom Vurberg nad Dravo zahodno od Ptuja.
Prva velikopotezna zadeva Ignacija grofa Attemsa je bila ob koncu 17. stoletja zidava Štatenberga. Sledila je načrtna barokizacija in opremljanje renesančnih gradov v Brežicah, Podčetrtku in v Slovenski Bistrici.
Ignacij Marija I. grof Attems je umrl 1. decembra 1732 v Gradcu in je pokopan pri frančiškanih v Brežicah.
VIR: biografski-sb.si
