16. avgust
Danes goduje ROK
Ime Rok izhaja iz latinskega ali nemškega imena Rochus, ki ga razlagajo kot latinizirano obliko germanskega imena Rocho, ki pa je skrajšana oblika imena Rochwald, zloženega iz dveh starovisokonemških besed rohôn »rjoveti, tudi bojna pesem pri Germanih« in iz waltan »vladati«.
Moški različici imena: Roki, Roko.
Ženska različica imena: Roka.
16. avgust
USTANOVLJENA LJUBLJANSKA BORZA
Že leta 1922 so se gospodarstveniki zbrali okoli industrijca Dragotina Hribarja (ustanovitelja in prvega predsednika stare borze), ki so si prizadevali, da bi poleg zagrebške ustanovili še eno borzo. Za sedež borze je izbral Ljubljano. Istega leta je pristojni minister odobril vzpostavitev trga za trgovanje z blagom in vrednostnimi papirji v Ljubljani; vendar ni dovolil trgovanja z devizami. Šele 6. avgusta 1923 so se prizadevanja za ozaveščanje o potrebi po borzi izplačala. Dragotin Hribar je tistega dne sklical prvo skupščino Ljubljanske borze; potekala je v današnji filharmoniji na Kongresnem trgu v Ljubljani. Borza je uradno začela delovati šele po dolgotrajnih pripravah, 16. avgusta 1924, prvi trgovalni posli pa so bili opravljeni dva dni kasneje. Sprva je bilo trgovanje samo z vrednostnimi papirji in blagom (večinoma z lesom in žitom), tri leta pozneje pa je bilo dovoljeno tudi trgovanje z devizami. Slednje je predstavljalo približno 93 do 99 odstotkov celotnega prometa borze v tistem času, zato so bila srčna prizadevanja za pridobitev licence tedanjega finančnega ministra iz Beograda samoumevna. Trgovanje je potekalo tako, kot si ga večina ljudi danes predstavlja – na »flooru« borze, kjer so posredniki kričali ponudbe za nakup ali prodajo in jih izvrševali. Danes je metodo odprtih izklicnih cen (t.i. open outcry) posrednikov nadomestilo trgovanje z elektronskimi računalniki na večini borz.
FESTIVAL MLADINSKEGA FILMA FILMFREŠ
Kratki dijaški film Krekster, ki so ga posneli dijaki 3. letnika Srednje šole Slovenska Bistrica, se je uvrstil med najboljše mladinske filme na festivalu mladinskega filma FilmFreš, ki od 16. do 21. avgusta 2021 poteka lv Kopru.
VIR: Bistričan.si
IZ ODPADA NASTAJA AVANTGARDNI NAKIT
Vesna Plavec iz odpadnega industrijskega aluminija izdeluje avantgardni nakit
Družina, narava in glasba so moja ‘droga, religija’. Ko delam, poslušam Laibach, Led Zeppelin, Pink Floyd … Sem stara rockerica, vpliv glasbe je močno viden v mojih delih. Idej je neskončno. Dobesedno sem v zanosu, ko delam, v glavi imam vulkan. Energija je nora. Ko vzameš kos aluminija in iz njega narediš tudi umetniško nosljiv kos ali glamur, je občutek neverjeten. Gre za alternativno sceno, za nesmrtni brezčasni nakit, na novo rojeno kovino z močnim sporočilom, avantgardno eklektičen stil in epsko eleganco, ki je večna. Reciklaža sodobne kovine, industrijskega aluminija in uporaba starodavnih ročnih tehnik sta moj globok poklon našim keltsko-rimljansko-slovanskim koreninam,” je povedala Vesna Plavec iz Slovenske Bistrice, oblikovalka avantgardnega nakita iz aluminija, potem ko so bili njeni trije kosi nakita izbrani za Razstavo sodobnih inovativnih izdelkov na temeljih dediščine v Sloveniji, poimenovani Iz rok do oblike.
Na razstavi v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu se je junija predstavilo 14 ustvarjalcev, ki ideje, vzorce in oblike za svoje izdelke črpajo iz bogate zakladnice naše dediščine. “V Centru domače in umetnostne obrti Slovenska Bistrica so me kar nekaj časa prepričevali, naj se prijavim na razpis. Tega sprva nisem resno vzela, šele pred letom sem se pridružila dekletom v centru. Narejenih imam zelo veliko stvari, testnih vzorcev. A o tem, da bi jih pokazala strokovni komisiji, nisem niti sanjala. Izdelujem nakit za svojo dušo, zdaj, ko sem dobila potrditev, da imajo moji izdelki tudi rokodelsko, umetniško ceno, pa vem, da sem na pravi poti. Sodelovanje mi je dalo krila, dobila sem dodatno moč,” z zanosom pove Vesna Plavec, ki se z različnimi ročnimi deli ukvarja že vse življenje, kot samouk pa z oblikovanjem nakita iz odpadnega aluminija od leta 2015.
Alternativa ceneni, hitri modi
Njen nakit z močnim sporočilom je čudovit preplet starodavnih ročnih tehnik in sodobne kovine. Poleg tega je alternativa ceneni, hitri modi, saj vključuje trajnostne, ekološke in etične vidike. Trajnostna moda, imenovana tudi ekološka moda, je del rastoče filozofije oblikovanja, ki ji sledi. Cilj je ustvariti sistem neomejene uporabe v smislu človekovega vpliva na okolje in družbeno odgovornost. Z uporabo ostankov aluminija in industrijskih polizdelkov poudari njihovo pomembnost, daje kovini nov smisel in dodano uporabno vrednost. Aluminij je cenovno ugoden in veliko bolj prijeten za kožo, kot na primer določene zlitine zlata, srebra in železa.
“Iskala sem primeren material za učenje izdelovanja, kovanja nakita. Kitajske stvari bojkotiram, izdelkov neznanega porekla ne kupujem že 30 let. Takrat sem dobila preblisk. Halo! Stanujem 500 metrov od Impola. In aluminij je naš, bistriški, ima izjemno tradicijo. V Impolovi trgovini sem izbirala različne stvari, izbrskala sem jih iz kotičkov, tudi iz zabojnika odpadkov. V žičnem oddelku sem dobila vzorce žic vseh debelin in iskala najboljše tehnične rešitve. Spoznavam nove tehnologije, vedno se je treba naučiti kaj novega. Dejansko moram za vsak kos nakita, kot temu pravim, narediti recept. Vedno izhajam iz materiala, ideja zaživi že v trgovini. Ko pogledam žičko ali na primer določen kos pločevine, vem, kaj bo nastalo. Uporabljam starinska zlatarska in kovaška orodja ter tudi sekiro, s katero delam ‘bojevniške poškodbe’, teksturo starodavne obrabe, in različne ostanke kovinskih orodij. Če stvar že obvladam, jo naredim tudi v pol ure, določene stvari pa izdelujem tudi po nekaj dni,” pojasnjuje slovenjebistriška rokodelka.
Uporniška mini kolekcija
Vesna Plavec razvija svojo blagovno znamko, na spletu jo najdete pod imenom Avantgard metalli. Vključena je v skupino “FlourishandThriveAcademy” 6000 oblikovalcev nakita z vsega sveta. Redno spremlja seminarje, delavnice, izmenjuje mnenja in kritike med soustvarjalci. Lani je pridobila mednarodni certifikat odličnosti 1. stopnje (JewelleryBrandCertificate). Kot pravi, želi na trgu uspeti z mini uporniško kolekcijo: “Vsak moj izdelek je unikaten. Ročno obdelana, groba, nesramna, brutalno kovana in taljena kovina poudarja svoje najlepše srebrne barve in odtenke sivih senc. Nakit iz aluminija ima kar nekaj prednosti, ne potrebuje zahtevnega vzdrževanja, je okolju prijazen in lahek, obstojen na vso kozmetiko in parfume. Z njim lahko greste v vodo, odličen je za potovanja, prav tako ga ni treba polirati, dlje kot ga nosiš, lepši je. Poleg tega je vsak košček slovenski, ne uporabljam dragih kamnov.
Je pa še veliko možnosti za nadgradnjo, marsikaj se da narediti s pohorskim kamnom, namesto diamantov bi lahko uporabljali granit, skril ali kaj podobnega. Pri razvoju blagovne znamke želim sodelovati z najboljšimi slovenskimi rokodelci. Zato mi sodelovanje in dejavnost v rokodelskih centrih dajeta neverjetno energijo. Možnosti nadgradnje in dodane vrednosti je v kulturni dediščini ogromno, veliko se da narediti tudi pri turističnih spominkih in protokolarnih darilih.” Vesna Plavec še dodaja, da hitra moda dela neskončno nesnago, medtem ko ona reciklira, z zavestjo, da nekaj spremeni na bolje.
VIR: Tomaž Ajd, Štajer’c
FOTO: Vesna Plavec s svojim unikatnim nakitom, izdelanim iz aluminija (Andrej Petelinšek)
V POLJČANAH IZPOLNJUJEJO ANKETO
Občina Poljčane želi vsem občanom omogočiti dostop do širokopasovnih priključkov visokih hitrosti za potrebe dostopa do interneta in drugih širokopasovnih storitev, ki bodo v prihodnosti ključnega pomena za razvoj družbe na več področjih (e-zdravstvo, e-uprava, storitve v oblaku …). V ta namen preverjajo, kakšne so dejanske potrebe in interes občanov za širokopasovne priključke, zato so na občinskih spletnih straneh pripravili anketo, ki jo je mogoče izpolniti do 31. avgusta. Izpolni naj jo samo en član vsakega gospodinjstva oziroma en predstavnik vsakega podjetja/organizacije. (štr)
VIR: Štajer’c
BISTRIŠKI NOGOMETAŠI ZMAGOVALCI TURNIRJA
NK Železničar iz Maribora, ki praznuje letos 80-letnico delovanja, je na igriščih v športnem parku Tabor priredil mladinski in kadetski turnir. Na mladinskem je v konkurenci treh klubov prvo mesto osvojil Železničarja, drugo Pohorje iz Ruš in tretje Slovenska Bistrica. Kadetski turnir, ki je privabil pet ekip, se je končal z zmago nogometašev Slovenske Bistrice, ki so v finalu z 1:0 premagali vrstnike Železničarja I, tretje je bilo Pohorje, četrti Železničar II in peto Radvanje.
VIR: Večer
PREVZEMA NI BILO
V bistriški vojašnici so še vedno vojaki JA
Do napovedanega prevzema vojašnice v Slovenski Bistrici včeraj ni prišlo. Kot smo lahko neuradno izvedeli, je slovenska stran začela prevzem okoli 8. ure zjutraj in nekaj objektov, med njimi garaže, je vojska predala, vendar so delo prekinili zaradi povelja s petega vojaškega območja. Iz Zagreba so namreč vodstvu bistriške vojašnice sporočili, naj predajo objektov vojašnice prekinejo.
Včeraj so se v Slovenski Bistrici mudili opazovalci Evropske skupnosti, ki so želeli spremljati umik jugoslovanske vojske, vendar kljub njihovi navzočnosti dokončnega privzema ni bilo.
V Slovenski Bistrici, kjer je umik vojske doslej potekal po načrtih, upajo, da bo tako kljub današnji prekinitvi prevzema in bo vojska kmalu zares zapustila vojašnico.
VIR: -ps, Večer
FOTO: Blokada vojašnice v Slovenski Bistrici med destdnevno vojno (Zgodovinsko društvo dr. Jožeta Koropca Slovenska Bistrica)
POUK ŽE V NOVI ŠOLI
V Zgornji Polskavi s pospešeno prizadevnostjo opravljajo sklepna obrtniška in instalacijska dela v novi šoli. Kakor je povedal Miha Skerlak, vodja gradbišča, SGP Konstruktor, TOZD Gradbeništvo Granit Slovenska Bistricam morajo objekt končati do 1. septembra. Pouk v novi šoli bo stekel z novim šolskim letom.
Zmogljivost šole je projektirana za potrebe bodočih osem let s predvidenimi 130 učenci v štirih oddelkih. Šola je grajena za štiri matične učilnice in projektirana po vseh elementih celodnevne šole, ki v njej tudi bo.
V šoli bo obvezen enoizmenski pouk v vseh oddelkih, kuhinja pa mora zagotoviti malice za vse učence in šolsko osebje. Večnamenski prostor v šoli se loči na “hrupni” del (jedilnica in rekreacijski prostor) ter “mirni” del, ki je med učilnicami in bo rabil za dodatne oblike dela. Nova šola ima 897 kvadratnih metrov bruto površine in je grajena v pritličnem razgibanem slogu.
Šolo so začeli graditi 8. januarja na občinski praznik. Zdaj delajo od 6. do 16. ure, tako, da bo šola dograjena v dogovorjenem roku.
VIR: G. J., Večer
FOTO: Nova polskavska šola bo gotova do 1. septembra
»PROFESOR KLEPEC« NA SLOVENJEBISTRIŠKEM ODRU
Letos se delo dramskega odseka SKUD v Slovenski Bistrici dolgo ni moglo razgibati
Doslej je bila edina domača uprizoritev na slovenjebistriškem odru komedija Ferda Kozaka »Profesor Klepec«. Razni vzroki so, da dramatska skupina ni bila dovolj aktivna. Dvorana še ni urejena, prav tako oder, množične organizacije pa niso nudile dramatskemu odseku nobene pomoči.
Slovenska Bistrica ima Dom kulture, kakršnega imajo malokje. Novi odbor SKUD stavbo marljivo renovira in nabavlja odrske rekvizite. V kratkem bo oder preurejen in bodo odstranjene nekatere pomanjkljivosti v akustiki, napeljavi električnega toka in vode. Slovenska Bistrica ima odličen orkester, marljiv pevski zbor, vsaka prireditev pa znova dokazuje, da ima tudi prav dobro dramatsko skupino.
Komedija Ferda Kozaka »Profesor Klepec« je bila odlično naštudirana. V glavnih vlogah so nastopili rutinirani igralci, med katerimi se je posebno odlikoval tov. Polanec, ki je delo tudi režiral. Brez škode bi pa lahko črtal v komediji nekaj odstavkov, ki dejanje samo zavlačujejo. Uprizoritev je trajal štiri ure. Ker zaradi ne akustičnega odra, ki še ni popolnoma preurejen, besedila sredi dvorane pogosto ni bilo mogoče razumeti, so nekateri gledalci pred koncem začeli zapuščati dvorano.
Režiser in igralci, ki so požrtvovalno urejevali oder in pozno v noč vaditi, zaslužijo za svoj trud polno priznanje. Namesto cirkuških artistov, ki so z neslanimi šalami in telovadnimi »umetninami« trikrat napolnili dvorano Doma kulture, si želimo v Slovenski Bistrici dobrih iger in akademij — predvsem gostovanj kulturno-umetniških skupin delovnih kolektivov.
VIR: Š. L., Vestnik
Rodila se je sociologinja in političarka ZORA TOMIČ
Zora Tomič se je rodila 16. avgusta 1929 v Slovenski Bistrici.
Po končanem učiteljišču v Mariboru je delala kot učiteljica v Slovenski Bistrici, Hraščah in Postojni. Kasneje je na Filozofski fakulteti v Ljubljani kot prva študentka pridobila diplomo iz sociologije.
Od 1967 je bila članica izvršnega sveta Skupščine Socialistične republike Slovenije (SRS), kot sekretarka Republiškega sekretariata za zdravstveno in socialno varstvo. Nato je bila svetnica za področje migrantov na jugoslovanski ambasadi na Dunaju. Kasneje je delovala v Beogradu, kjer je bila članica Zveznega izvršnega sveta – predstojnica Zveznega komiteja za zdravstveno in socialno varstvo. V Socialistični zvezi delovnega ljudstva (SZDL) je bila predstojnica Komisije za delo, zdravstvo in socialo, a je morala znova v Beograd kot poslanka v Zveznem zboru in predsednica Odbora za zdravstveno in socialno politiko, kjer jo je odlikovalo sodelovanje z mednarodnimi človekoljubnimi združenji in organizacijami.
Svoje angažiranje v nevladnih organizacijah je pričela v Zvezi prijateljev mladine Slovenije. Med letoma 1987 in 2001 je vodila najprej Društvo za cerebralno paralizo Ljubljana, nato pa Zvezo društev za cerebralno paralizo Slovenije. Leta 1993 je bila izvoljena za prvo predsednico Socialne zbornice Slovenije. To funkcijo je opravljala do leta 2002. Med leti 2003 in 2009 je bila predsednica Društva UNICEF Slovenija.
Leta 2002 je Zavodu za kulturo Slovenska Bistrica darovala nad 280 primerkov lutk v nošah sveta in spominkov, zbranih z vseh koncev sveta; prihajajo iz 43 držav in z vseh kontinentov, razen Avstralije. V zbirko so vključeni tudi Unicefovi krožniki, kar daje celotni zbirki še dodaten pomen. Iz darovanega materiala je nastala stalna zbirka Lutke v nošah sveta, ki je bila v bistriškem gradu odprta 13. decembra 2002.
Zora Tomič je umrla 6. junija 2021, pokopana je v Slovenski Bistrici.
VIR: biografski-sb.si
POŽAR JIM JE UPEPELIL HIŠO IN GOSPODARSKO POSLOPJE
Avgust 1924 je bil hudo nesrečen za družino posestnika Ivana Poljanca na Zgornji Polskavi; požar ji je upepelil hišo in gospodarsko poslopje. Požarna bramba je sicer ob izredni požrtvovalnosti uspela rešiti iz hiše premičnine, stavbi pa sta pogoreli do tal. Poljančevi so imeli svoje nepremičnine le delno zavarovane, tragika pa je bila še hujša, ker je gospodinji zgorela večja vsota denarja, ki ga je skrila na hlevu v seno. Težko prizadeta rodbina je ostala brez stanovanja in se je morala zateči v eno od skladišč domačega gradu.
VIR: Mirko Munda: Zgornja Polskava in njena okolica, str. 304–305
SPREMENILI SO POŠTNE OKRAJE
Sprememba poštnega okoliša in uvedba selske dostave pri pošti Zgornja Polskava
S 16. avgustom t. l. se izločijo iz okoliša pošte Zgornja Polskava pod občino Kalše spadajoči krajevni deli Stara vas, Groblnik, Zg. Kalšjak, Grombažan, Padenik, Petelin in Pristovnik in se obenem pridele pošti Slovenska Bistrica, ki bo usmerjala pošiljke za prebivalce teh krajev na podrejeno pomožno pošto Sv. Martin na Pohorju. Ker dostavlja selski pismonoša iz Pragerskega dnevno razen ob nedeljah tudi v vas Sele (občina Zg. Polskava), se izloči tudi ta kraj iz okoliša pošte Zg. Polskava in se dodeli pošti Pragersko, Omenjenega dne pa začne dostavljati pismonoša iz Zg. Polskave tudi v selskem okraju. V I. okraj bodo spadale vasi Bukovec, Oglenšak in Končno, v II. okraj pa Gabrnik in Pokoše. Za kraj Kalše bo puščal pošiljke v Gabrniku. V I. okraju se bo dostavljalo vsak pondeljek in petek, v drugem pa vsak torek, četrtek in soboto.
VIR: Tabor
Rodil se je učitelj in sadjar LUDVIK SAGADIN
Ludvik Sagadin, mlajši brat Jožka Sagadina in Štefana Sagadina, se je rodil 16. avgusta 1884 na Spodnji Polskavi.
Po poklicu je bil učitelj, nazadnje je bil zaposlen kot tajnik okrajne uprave cest na Ptuju.
Ko je po koncu 1. svetovne vojne njegov brat Štefan odšel v službo v Beograd (Srbija), je Ludvik od njega kupil posestvo v Srecah pri Makolah. Daleč naokrog je bil znan kot napreden sadjar in vinogradnik. V okviru sadjarskega in vrtnarskega društva je organiziral gospodinjske tečaje in predavanja o sadjarstvu. Z nasveti je kmetom pomagal zlasti pri sortnem izboru sadnega drevja. Bil je tudi tako navdušen esperantist, da je še na nagrobni kamen svoje pokojne žene Ide dal vklesati besedilo v esperantu.
Nekaj let po smrti prve žene se je upokojil in se preselil v Maribor. Tu se je poročil z Marijo, simpatijo z učiteljišča. Od pomladi do jeseni sta živela v Srecah, pozimi pa v Mariboru.
Ko jima je med zavezniškim bombardiranjem Maribora bomba porušila hišo, sta se preselila v svojo domačijo v Srece, kjer je takrat že delovala partizanska bolnišnica.
Ludvik Sagadin je umrl 12. aprila 1945 ob nemškem napadu na Sagadinovo domačijo. V hiši so privezali ujete Ludvika Sagadina, njegovo ženo Marijo Sagadin in Mileta Lavickega ter hišo zažgali. V goreči hiši pa so si v skrivališču pod prešo (stiskalnico za grozdje) vzeli življenja še Gojko Sagadin, Rožca Sagadin in Miran Sagadin.
Žrtve napada so pokopane na vrtu pri hiši v Srecah, kjer je njim v spomin postavljen spomenik.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je pravnik, tovarnar in narodni buditelj FRIDERIK BABNIK
Dr. Friderik Babnik se je rodil 16. avgusta 1883 na Zgornji Polskavi očetu Frideriku, doktorju prava in dvornemu advokatu na Dunaju (Avstrija), mati Alice (1862–1948), rojena Dominkuš, pa je bila hči dr. Ferdinanda Dominkuša.
Friderik je nadaljeval očetovo poklicno pot. Pravo je študiral na Dunaju, kjer je pridobil doktorski naziv in odprl odvetniško pisarno.
Tam si je tudi ustvaril družino. Poročil se je v začetku 20. let 20. stoletja na Bledu z Elizabeto Vrbančić (rojeno leta 1890 na Dunaju, mama Dunajčanka, Avstrijka, oče Zagrebčan, Hrvat); končala glasbeni konservatorij na Dunaju; študirala tudi geografijo, vendar je zaradi vojne ni končala, saj je pomagala kot bolnišnična sestra). Nekaj let po poroki sta dobila sina Babnik Janka, pravnika v Slovenski Bistrici. Dr. Babnik je pogosto prihajal na slovensko Štajersko, saj je imel na Zgornji Polskavi kmetijsko posestvo, v Mariboru pa tovarno žarnic. Poznejše razmere – vzpon ‘nacistične ideologije’ – so ga prisilile, da se je bil leta 1937 primoran vrniti v domovino. Na Dunaju je namreč deloval v organizaciji, ki je pomagala Judom bežati preko Švice v Ameriko. Posledično ga je okoli leta 1936 gestapo »vzel pod lupo«. Zaradi nacističnega pritiska je z družino zbežal z Dunaja na domačo Zgornjo Polskavo. Bližajoča vojna je onemogočila tudi Elizabetino že dogovorjeno mednarodno turnejo operne pevke. Sprva so živeli v vili, v kateri je danes kulturni dom, nato pa v nekdanji hiši dr. Ferdinanda Dominkuša.
V Mariboru je leta 1937 odprl odvetniško pisarno. Tudi tam ni mogel nemoteno delovati, saj so mu pronemško usmerjeni Slovenci še pred vojno požgali tovarno žarnic.
Na Zgornji Polskavi in v Mariboru se je srečeval s somišljeniki – narodnimi buditelji, med katerimi je bil tudi Ferdinand Dominkuš. Dominkuševa hiša na Zgornji Polskavi je bila že pred rojstvom dr. Babnika pogosto prostor srečanja buditeljev slovenstva. Po poročanjih Jožeta Koropca naj bi v Dominkuševi kleti proslavili preimenovanje nemško zvenečega ‘Marburga’ v slovenski ‘Maribor’.
Močna narodna zavest je nazadnje tragično zaznamovala njegovo usodo. Ob prihodu nemške vojske na Zgornjo Polskavo, aprila 1941, so jim tamkajšnji pronemško usmerjeni domačini pripravili sprejem. Takrat je dr. Babnik naročil svojemu viničarju Jožetu Emihu, da v njegovem vinogradu izobesi slovensko zastavo.
Zaradi tega dejanja ter že omenjene pomoči Judom na Dunaju ga je gestapo 19. avgusta 1941 aretiral. Nekaj časa je bil zaprt v Mariboru, nato so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Mauthausen in ga 4. decembra 1941 umorili. Nemške oblasti so jim zaplenile vse, razen hiše, v kateri je prebivala žena Elizabeta.
Pozneje so v spomin na dr. Babnika na skupinskem grobu družine Dominkuš in Babnik na Zgornji Polskavi zapisali njegovo ime. Po njem so poimenovali ulici na Zgornji Polskavi in v Mariboru.
VIR: biografski-sb.si
