16. december
Danes goduje ALBINA
Ime Albina je ženska različica moškega imena Albin, ki izhaja iz latinskega imena Albinus. To ime razlagajo z latinsko besedo albinus, ki ima več pomenov »bel; belo oblečen, bled, siv, svetel; srečonosen, ugoden dober«.
V latinščini pomeni (latinsko albus) bel; v starovisokinemščini (nemško Albuin oziroma nemško Alwin) pa plemenit prijatelj.
V staronemščini izhaja ime Albwin iz alb, ‘nadnarano bitje’, in wini, ’prijatelj’. Pomen imena bi lahko torej razlagali kot prijatelj nadnaravnih bitij, ali človek, ki so mu nadnaravna bitja naklonjena.
Moške različice imena: Albino, Albi, Alfij, Alvin, Albinček; Bine, Binč, Bini, Bino, Binej, Binček; Belko, Belo; Zoran, Zorko, Zorislav.
Ženske različice imena: Albina, Albinca, Albinka; Bina, Binca, Binka; Zora, Zorka.
Besedilo
Besedilo
16. december
PREKMURJE PRIKLJUČENO MADŽARSKI
Prekmurje so najprej zasedli Nemci in ga nato 16. aprila 1941 na svečanosti v Murski Soboti predali Madžarom. Pod madžarsko okupacijo se je znašlo okoli 90.000 prebivalcev, med njimi je bilo okoli 15.000 Madžarov. Pridobljeno ozemlje so Madžari šteli za del izgubljenih južnih pokrajin (Délvidék). Občutki prebivalstva so bili mešani, madžarska manjšina in del promadžarsko usmerjenega prebivalstva sta bila za Madžarsko, manjši del pa je bil navdušen nad Nemčijo. Pod Nemčijo so prišli kraji z večinsko nemškim prebivalstvom: Fikšinci, Kramarovci, Ocinje in Rottenberg, kot del razdeljene Serdice. Podobno kot potok Ledava je razmejitveno vlogo imel tudi levi pritok Mure – potok Kučnica, ki je kot eden od mejnih vodotokov vse od srednjega veka dalje veljal za naravno razmejitveno črto med Nemškim cesarstvom in Ogrsko. Le da v času okupacije ni razmejeval Kraljevine Jugoslavije in Avstrije, pač pa Nemčijo in Madžarsko. Tromeja je postala dvomeja.
Upravno se je vzpostavilo stanje, kot je bilo pred koncem 1. svetovne vojne. Prekmurje je bilo razdeljeno na lendavski in soboški okraj, kar je madžarski parlament potrdil z zakonom, sprejetim 16. decembra 1941, s katerim je po dobrih dveh desetletjih južne pokrajine ponovno priključil k Madžarski. Po nemški zasedbi Madžarske marca 1944 so na osnovi antisemitskih zakonov sledile deportacije prekmurskih Judov v koncentracijska taborišča. Večina jih je bila usmrčena aprila in maja 1944 v Auschwitzu. Tudi slovenskim uradnikom, učiteljem in primorskim kolonistom, ki so zaradi grozot soške fronte in nato fašizma svoje novo domovanje v obdobju Jugoslavije našli v Prekmurju, ob takratni državni meji med Jugoslavijo in Madžarsko (obmejni kraji Benice, Petišovci, Pince, Kamovci in Dolga vas), madžarski okupator ni prizanesel. Primorski naseljenci so bili prisilno izseljeni in kot t. i. neavtohtoni Prekmurci junija 1942 internirani v madžarsko taborišče Sárvár. Slovenci v Prekmurju so se morali spet navaditi na jezikovna preimenovanja v madžarščino, na madžarski izobraževalni sistem ter vsesplošni nadzor represivnih organov. Oborožen partizanski odpor je bil ob začetku okupacije zatrt, ves čas pa je obstajal tihi odpor izobražencev, ki so jih obsodili na več procesih. Prekmurje je bilo osvobojeno v štirih dneh, od 30. marca do 4. aprila 1945, osvobodili pa so ga vojaki Rdeče armade in partizani Prekmurske čete.
SEJEM NA ŠTATENBERGU
Turistično društvo Štatenberg in “grofica in grof Štatenberška” vabijo na božično-pravljični sejem, ki bo v danes, 16. decembra, od 11. do 19. ure in v jutri, 17. decembra, od 11. do 18. ure na dvorcu Štatenberg. Kupili boste lahko ročno izdelane izdelke in kmečke pridelke ter se ogreli s kuhančkom ali štatenberškim čajem. Ogledali si boste baročni dvorec Štatenberg v nočnem času, velik stenski adventni koledar in se spustili pod zemljo občudovat jaslice v pravljični prostor pod dvorno kapelo. Ogled jaslic je možen vsak dan od 11. ure.
VIR: Tomaž Ajd, Štajer’c
FOTO: Božični sejem na Štatenbergu (FB)
NOVO VODSTVO OOZ SLOVENSKA BISTRICA
Na volitvah, 26. novembra 2014, je bila izvoljena 25-članska skupščina OOZ Slovenska Bistrica. Na prvi redni seji te skupščine, ki je bila 16. decembra 2014, sta bila izvoljena novo vodstvo in nadzorni odbor Zbornice. Za predsednika Zbornice, za mandatno obdobje 2014–2018, je bil izvoljen Milan Skrbiš, mojster avtomehanik s Spodnje Polskave. Skupščina je izvolila tudi tričlanski nadzorni odbor v sestavi Robert Hojnik, Barbara Štern in Borut Valenčak. Predsednik Milan Skrbiš je imenoval še osem članov v devetčlanski upravni odbor, izmed teh tudi dva podpredsednika Zbornice.
Ob zaključku se je vodstvo zahvalilo Olgi Kalan, ki je Zbornico uspešno vodila kar dvanajst let. Za dobro sodelovanje v skupščini, upravnem odboru in sekcijah pa se je Olga Kalan zahvalila podpredsednikoma Mileni Valenčak in Samu Brbretu, Jožici Vinter za vodenje tekstilne sekcije, Ani Skrbinek za vodenje gostinske sekcije ter Rozaliji Lešnik in Zvonku Gmajnerju za delovanje v upravnem odboru in skupščini Zbornice.
Novoizvoljeni predsednik zbornice, Milan Skrbiš, se je zahvalil za zaupanje in obljubil, da se bo trudil ohraniti obrtnozbornični sistem v taki obliki, kot ga imamo, in ga celo izboljšati. V nadaljevanju je povedal: »Dovolite mi, da se vam v imenu vseh članov skupščine zahvalim za zaupanje, ki ste nam ga dali ob izvolitvi. Časi so namreč takšni, da se na vseh področjih pričakujejo spremembe, ki bi prinesle pozitivne učinke. Kot posamezniki se težko spopademo s takšnimi izzivi, verjamem pa, da skupaj lahko dosežemo več. Pošteno se bo treba boriti za naš obrtniški kruh in seveda skrbeti za ponovno oživitev in spoštovanje obrtniškega dela. Vem, da ne bo lahko. Upam pa, da nam bo obrtnikom skupaj z našo strokovno službo uspelo. Zahvala gre tudi članom skupščine za moje imenovanje in potrditev novega upravnega odbora, ki se zavezuje k poštenemu in korektnemu delu v prid obrtnikom.«
VIR: Stanka Kelih, sekretarka OOZ Slovenska Bistrica, Informator
FOTO: Samo Brbre
TRGOVINA S SPOMINKI JUNAKINJA GRAJSKE ZGODBE
Pogovor z Ursulo Hribernik, predstavnico bistriškega zavoda za kulturo za stike z javnostjo, sokoordinatorico kulturnih dejavnosti in vodjo trgovine s spominki
Ursula Hribernik je novembra diplomirala na ljubljanski filozofski fakulteti z nalogo Vse, kar prodajamo, ima svojo zgodbo – zasnova trgovine s spominki v gradu Slovenska Bistrica. Zdaj mlado diplomantko obiskovalci bistriškega gradu lahko opazijo v novi grajski trgovini s spominki, kjer skuša kot kulturologinja in antropologinja grajskim prostorom vdahniti drugačen življenjski ritem. Hribernikova je bila štipendistka bistriške občine, zato ni nič nenavadnega, da pričakuje redno zaposlitev v zavodu za kulturo.
Zakaj ste se odločili za takšno – zelo konkretno – diplomsko nalogo?
“Odločitev ni bila težka. Naloga je nastala na osnovi pogovora z direktorico bistriškega zavoda za kulturo Herto Žagar. Povedala mi je, da grad načrtuje odpreti trgovino s spominki in da naj bi bila trgovina drugačna od drugih tovrstnih prodajaln. Od tod praktičnost moje diplome. Na zagovoru sem bila uspešna. Nalogo so dobro ocenili tudi člani komisije, ki jo je vodil profesor dr. Janez Bogataj.”
Razložite bistvo svoje naloge?
“Najbolj me je zanimalo, kako v trgovini s spominki zapolniti odvečen prostor, ki ponavadi ostaja v takšnih prodajalnah. Želela sem ustvariti dinamičen prostor, v katerem bi obiskovalci opazili čim več predmetov. V načrtu imam celo, da bi trgovina postala nekakšen učni prostor. Ker sem obiskovala podobne trgovine v tujini in doma, sem si nabrala veliko izkušenj in najboljše skušam prenesti v bistriško grajsko trgovino. Odločila sem se, da bodo v trgovini predmeti s certifikati in da bodo na policah tudi izdelki domače in umetnostne obrti. Vabim domače mojstre, ki bi izdelali spominek. Ta naj bi čim več povedal o naših krajih.”
So že odmevi?
“So. Pred dnevi so trgovino obiskali bistriški direktorji in njihovo zanimanje je bilo veliko. V svoji nalogi sem predlagala, da bi Slovenska Bistrica dobila spominek na osnovi raziskovanja bistriškega kulturnega bogastva. Razmišljam o spominku, ki bo ponazoril nastanek mesta. Dober primer bi bila replika mestnega pečata iz druge polovice 13. stoletja. Ta spominek bi lahko bil celo občinsko protokolarno darilo. Lahko bi imeli grad in viteško dvorano na magnetih, beležko z Attemsovim grbom, prodajali bi značilne kulinarične izdelke, na primer bistriško bučno olje, ob praznikih bi pokazali značilnosti, za veliko noč denimo butare in pisanice. V trgovini pa že prodajamo na statvah tkane šale in torbice, ki jih izdeluje Mojca Tomšič.”
Kakšno prihodnost si še obetate za trgovino s spominki?
“Najprej moramo povečati ponudbo. Izdati je treba katalog in trgovina mora postati del grajske zgodbe. Januarja 2009 bomo v trgovini odprli delavnico in povabili osnovnošolce, srednješolce in otroke iz vrtca, da spoznajo zbirke in nam zaupajo kakšno domislico. Že zdaj pa vabimo obiskovalce, da nam pripovedujejo zgodbe, ki se jim utrnejo ob gledanju posameznih predmetov. Povedati moram, da vsi grajski predmeti nimajo natančne zgodovine.”
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Ursula Hribernik razmišlja tudi o uradnem občinskem spominku (Zdenko Kodrič)
Umrl je arheolog in publicist STANKO PAHIČ
Stanko Pahič, vodilni arheolog Podravja in Pomurja, se je rodil 21. oktobra 1924 v Lokanji vasi pri Slovenski Bistrici.
V osnovno šolo je hodil na Črešnjevcu in nadaljeval šolanje kot dijak mariborske gimnazije. Že kot dijak je pošiljal svoje literarne prispevke v Mlado jutro, prilogo ljubljanskega časopisa Jutro.
Kot petošolec mariborske gimnazije je leta 1941 doživel nemško okupacijo Jugoslavije. Da bi se izognil nasilni mobilizaciji v nemško vojsko, se je zaposlil na železnici in delal kot progovni delavec pri vzdrževanju telefonskih linij. Njegovo nevojaško skupino so poslali z Dunaja (Avstrija) globoko v Francijo. To je bilo že v času izkrcavanja zavezniške vojske v Normandiji (Francija). Čeprav ni bil nemški vojak, je bil poslanl v vojno taborišče in nato v Anglijo, kjer se je vključil v partizansko prekomorsko brigado in z njo končno prišel v Ljubljano prav na dan konca vojne 9. maja 1945.
Po vrnitvi je nadaljeval šolanje in bil med prvimi študenti arheologije v Ljubljani. Po diplomi leta 1952 se je zaposlil kot kustos arheološke zbirke v Pokrajinskem muzeju v Mariboru. Raziskoval je vsa arheološka obdobja (prazgodovino in rimsko dobo). Z dokumentiranjem podravskih in pomurskih arheoloških najdišč je veliko prispeval k dokumentiranju krajevne in pokrajinske zgodovine. Leta 1985 ni mogel več na teren, ker mu je bolezen poškodovala oči. Da se ne bi izgubilo njegovo raziskovalno delo, je začel izdajati tipkopisne knjižice, s katerimi je želel ohraniti vedenje na svoje terenske ugotovitve in spoznanja.
Stanko Pahič je umrl 16. decembra 2003 v Mariboru.
Vir: biografski-sb.si
16. december 1998
NA SPODNJI POLSKAVI USTANOVIJO KUD MATIČEK
Gledališka skupina KUD Matiček je bila na Spodnji Polskavi ustanovljena 16. decembra 1998. Združuje ljubitelje kulture in odra ter smeha in dobre volje. V društvu so dejavne tri sekcije: Mali Matički, odrasla gledališka skupina in literarna sekcija.
Skupina Malih Matičkov, starih od 5 do 15 let, je v različnih zasedbah pod mentorstvi pripravila že nekaj zanimivih projektov. Predstave so bile glasbeno, pevsko in gledališko obarvane. Naj jih nekaj naštejemo: Kdo je napravil Vidku srajčico, Babica pripoveduje, Mali Matički, Ljudske pesmi po domače v igri, pesmi in besedi, Božična pravljica, Boj na zelenjavnem vrtu, Čarovnik iz Oza in Cesarjeva nova oblačila, Kraljična in zobobol, Gostilna pri Micki in Franceljnu, … Velikokrat sodelujejo tudi v predstavah ‘velikih’ Matičkov.
Odrasla gledališka skupina se loteva vedno novih projektov. Radi nasmejimo občinstvo z dobrimi predstavami na odru. Začeli smo s komedijo Matiček se ženi, nadaljevali pa z Županovo Micko, Desetim bratom, zaigrali smo Partljičevega Moj ata, socialistični kulak, avtorski projekt Klopca, pa Manevre, Hladen tuš, Krape, muzikal Do-Re-Mi, predstavo Marija, sedmica, Klub vražjih moških. Trenutno aktualna pa je priredba prvega slovenskega humorističnega filma Vesna. Za svoje delo so bili tako igralci kot režiserji že večkrat nagrajeni s posebnimi priznanji. Leta 2004 smo prejeli tudi Občinsko priznanje za dosežke na področju ljubiteljske kulture.
Vsem ljubiteljem literature pa lahko z kar nekaj projekti postreže literarna sekcija pod vodstvom Milana Novaka. Veliko uspešnih recitacij in literarnih večerov je za nami: Železna cesta, Vrba, Povodni mož, Besede, elementi, Črno – belo valovanje, Povej mi kdo si, spominski večer Antona Ingoliča, Večer zelenega listja, Polskavski poetični večer, Brezmejnost, … Žetev pred setvijo smo poimenovali sedaj že tradicionalno literarno delavnico, ki na vasi odvija v jesenskem času.
VIR: FB stran KUD-a Matiček
GORDIJSKI VOZEL
V Impolu, odnedavna državnem podjetju, pravijo, da vzrok za podržavljenje ne tiči v izgubi trgov niti v znižanju proizvodnje ali v prevelikem številu zaposlenih. »Nasprotno, proizvodnjo želimo povečati, nimamo pa dovolj obratnih sredstev. Potrebovali bi sveža sredstva, po obrestni meri, kot jo ima naša zahodna konkurenca. Ob tem pa je naša usoda v veliki meri odvisna od pravilne odločitve vlade glede električne energije, ki je potrebna za proizvodnjo
našemu največjemu dobavitelju Talumu iz Kidričevega. To in pa dejstvo da za dokončanje 40 milijonov mark vredne investicije v stiskalništvu potrebujemo dodatna sredstva v višini 30 milijonov mark, nas je privedlo do odločitve, da se damo podržaviti. To leto bomo končali brez državne pomoči, v naprej pa pričakujemo, da nam bodo pomagali poiskati in najti take bančne vire, ki bodo konkurenčni zahodnim,« pravi Jernej Čokl in dodaja, da se tako ne bi
smelo dogajati, da morajo denar za skoraj pol proizvodnje iskati v tujini in nabavljati aluminij povsod po svetu, ko pa imamo proizvajalca aluminija v neposredni soseščini. V Impolu so prepričani, da je njihov pravi vir aluminija Talum in prav rešitev starega gordijskega vozla, ki se imenuje aluminijska industrija Slovenije je v rokah države.
VIR: (ps), Večer
FOTO: Jernej Čokl (Večer)
SPODNJA POLSKAVA: VETERAN NE MIRUJE
58 let že piha v instrument
PGD Spodnja Polskava je letos proslavilo 65-letnico ustanovitve pihalne godbe. Z njo je slavil pomemben jubilej tudi veteran godbe 75-letni Franc Pokrivač s Spodnje Polskave, ki že od vsega začetka igra pri godbi.
Četudi sta danes z ženo sama in jima ne zmanjka domačih opravil, Franc vedno najde toliko časa, da pridno piha v instrument. Pravi, da mu je igranje po napornem kmečkem opravilu edino razvedrilo. Ne zmeraj tihi glasovi močnega basa njegovi ženi niso bili vedno najbolj všeč, kljub temu pa kaže zanj razumevanja, saj se zaveda, da si je Franc z njim izbral koristen oddih, pihalni godbi v kraju pa je še nadalje koristen.
Franc Pokrivač še vedno redno obiskuje vaje enkrat na teden, po potrebi pa večkrat. Franc je eden najstarejših godbenikov te vrste v severovzhodni Sloveniji. Sam pravi, da bo v instrument pihal, dokler bo zdrav. Še posebno je vesel, da so prav letos dobili nove instrumente, saj so 65 let uporabljali stara pihala.
VIR IN FOTO: V. Horvat, Večer
SERGEJ KRAIGHER GOVORIL V SLOVENSKI BISTRICI
Množična udeležba na volitvah v petih okrajih Mariborske oblasti je razorožila nergače in sovražne elemente v Slovenski Bistrici
Na uspešnem množičnem zborovanju v Slovenski Bistrici je govoril tov. Sergej Kraigher
V Domu kulture v Slovenski Bistrici je bilo te dni zelo dobro organizirano volivno zborovanje, na katerem je govoril tudi minister tov. Sergej Kraigher. Sicer je bilo v predvolivni dobi v Slovenski Bistrici že dokaj predvolivnih sestankov, toda bili so slabo obiskani, predvsem zaradi agitacije in slabe priprave sestankov. Ker so na sestankih prav malo razpravljali o gospodarskih vprašanjih, niso bili zanimivi in niso mogli privabiti večjega števila volivcev. Tudi kritike je bilo na množičnih sestankih v Slovenski Bistrici doslej prav malo. Treba je poudariti, da je krajevni odbor Osvobodilne fronte doslej še mnogo premalo storil za aktivacijo množic. Tudi ostale množične organizacije doslej niso znale prav razgibati članstva v predvolivnih pripravah. Posledica takega mrtvila v množičnih organizacijah je bila, da so volivci pogosto kritizirali razne nepravilnosti doma ali na ulici namesto na množičnih sestankih.
V zadnjih dneh pa je tudi Slovenska Bistrica oživela. Zdi se, da je množična udeležba na nedeljskih volitvah po ostalih okrajih Mariborske oblasti popolnoma razorožila še onih nekaj nergačev in sovražnih elementov, ki se ne morejo vživeti v novo stvarnost in hočejo zavreti kolo zgodovine. Velika udeležbe in živahna diskusija na zadnjem množičnem zborovanju v Slovenski Bistrici to najbolje dokazuje.
Tov. Kraigher je na zborovanju podrobno orisal pomen in naloge naše mlade ljudske oblasti ter težave, s katerimi se bori. /…/
/…/ Burno odobravanje in vzklikanje po njegovem govoru je bilo dokaz, kako velik dojem je napravilo na prisotne objektivno in odkrito prikazovanje položaja doma in po svetu. Volivci so nato dobivali pojasnila na razna vprašanja glede odkupa, preskrbe in komunalnih zadev.
Na predlog tov. Mihca so se prisotni volivci obvezali, da bodo na dan volitev stoodstotno volili do osme ure zjutraj.
VIR: T. M., Vestnik
FOTO: Sergej Kraigher (Wikipedija)
16. december 1917
OBČINE MAKOLSKEGA OKOLIŠA PODPIŠEJO MAJNIŠKO DEKLARACIJO
Župnik župnije Makole je sklical v makolskem župnišču, 16. decembra 1917, župane občin Makole, Sv. Ana, Dežno, Pečke, Štatenberg in Stopno. Zapisali so skupno Izjavo v podporo Majski deklaraciji. Izrekli so zaupanje dr. Korošcu, ki naj deluje v duhu dr. Kreka ter obsodili dva poslanca, ki sta izstopila iz Jugoslovanskega kluba v tem usodnem času. Zaželeli so, da bi se vsi poslanci združili v Jugoslovanskem klubu in v enotni Slovenski ljudski stranki (SLS). Vsi župani so s svojim podpisom in občinskimi pečati potrdili veljavnost skupne izjave. Nato so po svojih občinah začeli akcijo zbiranja podpisov. Vsaka občina je pred podpisi napisala še svojo poslanico. Tako so zbrali:
V občni Sv. Ana, 130 podpisov (81 ž, 49 m);
V občini Dežno, 189 podpisov;
V občini Jelovec-Makole, 47 podpisov (31 ž, 16 m);
V občini Pečke pri Makolah, 103 podpise;
V občini Stopno, 166 podpisov;
V občini Štatenberg, 203 podpise.
VIR: Pogorevc Edmund, Zbornik občine Slovenska Bistrica III, str. 262
FOTO: Deklaracijska izjava občin makolskega okoliša (Zbornik občine Slovenska Bistrica III, str., 261)
USTANOVLJENA HRANILNICA IN POSOJILNICA SPODNJA POLSKAVA
“Hranilnico in posojilnico Spodnja Polskava” so ustanovili 16. decembra 1906 in uradno registrirali 30. marca 1907. Za delež v njej je bilo treba odšteti dve kroni. Spodnjepolskavski kmetje so imeli pred tem najbližji in najugodnejši denarni zavod v Slovenski Bistrici. Tam je delovala okrajna hranilnica in posojilnica in v njej je imela Spodnja Polskava svojega zastopnika. Ta zavod je ustvaril vsako leto približno 10.000 kron dobička, ki so ga namenjali za popravila cest in za druge za okraj koristne naložbe. Zato so kmetje plačevali manj okrajnih doklad oziroma dodatkov k državni davščini. Ampak samo nekaj časa, približno do takrat, ko so na Spodnji Polskavi ustanovili svojo hranilnico in posojilnico. Morda so jih prav spremembe v Slovenski Bistrici spodbudile, da so ustanovili svoj denarni zavod. Okrajno zastopstvo, v njem je sedelo 22 Nemcev in 10 Slovencev, je namreč na predlog predsednika Alberta Štigerja in notarja Hermana Wiesthalerja sklenilo okrajno hranilnico in posojilnico preoblikovati v samostojen zavod. Po tej spremembi ustvarjenega dobička ni več delilo okrajno zastopstvo, ampak nemško ravnateljstvo. In odtlej so lahko slovenskobistriški Nemci 10.000 kron namenjali za »svoje dobre namene«. Za tak sklep je glasoval tudi član okrajnega zastopa iz Spodnje Polskave in lastnik opekarne na Pragerskem Franz Steinklauber. Okraj pa ni izgubil samo dobička hranilnice in posojilnice, ampak se je tudi zavezal, da bo vsako leto za železniško progo Črešnjevec–Slovenska Bistrica, ki so jo zgradili leta 1908, namenil 4000 kron. Na kmečka pleča so tako »kmečki prijatelji«, kot je zapisal časnik Straža 2. januarja 1909, prevalili v slovenskobistriškem okraju okoli 14.000 kron davka več. Člani »Hranilnice in posojilnice Spodnja Polskava« so imenovali za prvega načelnika Franca Heberja, domačega župnika, in izvolili prve odbornike: Matevža Pogorevca, Martina Vodenika, Franca Božička, Jožeta Rajšpa in Franca Oplata. Vsi razen Oplata, ki je bil s Pokoš, so bili Spodnjepolskavčani. V spodnjepolskavski hranilnici in posojilnici si je lahko denar spodobil vsak, ki je imel dva poroka; ta dva sta jamčila za vračilo posojila. O odobritvi posojila je odločal hranilnični odbor. Ljudje so si sposojali denar za gradnjo in popravilo hiš, tudi za študij na Dunaju, in ga vračali različno hitro. Obresti za posojilojemalce so bile 3,5-odstotne, za vlagatelje pa 3–odstotne. Razlika 0,5 odstotka je bila presenetljivo mala. Spodnjepolskavčani so delovanje hranilnice in posojilnice ocenjevali kot pošteno in so ji zaupali.
Gradivo o delu spodnjepolskavske hranilnice in posojilnice, ohranjeno v Pokrajinskem arhivu Maribor, je žal borno. Iz njega lahko izvemo, da so njeni člani na občnem zboru leta 1937 spremenili pravila zavoda. Po novem se je imenoval »Hranilnica in posojilnica v Spodnji Polskavi, zadruga z neomejenim jamstvom«. Poslovni delež novega člana oziroma zadružnika so določili v višini 10 dinarjev, stari zadružniki pa so morali plačati razliko med prejšnjim deležem 0,50 dinarja in 10 dinarji. Upravni odbor je imel po novem šest članov, skupščina pa je volila tudi njihove namestnike. V nadzornem odboru so bili trije člani in tudi oni so imeli namestnike.
Skupščina je za novega načelnika izvolila Josipa Črepinka, Spodnja Polskava 95, ker je prejšnji načelnik Štefan Orthaber umrl. Črepinko je bil dotlej član načelstva, v hranilnici in posojilnici je deloval od leta 1919. Odborniki so postali Ivan Cafuta, Spodnja Polskava 70, Josip Lah, Spodnja Polskava 101, Martin Kacijan, Spodnja Polskava 107, Franc Zafošnik, Spodnja Polskava 12, in Rudolf Koban, Spodnja Polskava 10. Ivan Cafuta je članom poročal, da ima zadruga več nezaščitenih dolžnikov, ki so jih s priporočeno pošto pozvali, naj plačajo obresti oziroma zapadlo glavnico ali pridejo v zadrugo, da podaljšajo zadolžnico. Žal, je opozoril Cafuta, nekateri dolžniki na opozorila sploh ne reagirajo. Na redni skupščini »Hranilnice in posojilnice v Spodnji Polskavi« 14. aprila 1940 v hranilničnih prostorih pri cerkvi svetega Štefana je bilo od 65 navzočih samo 22 članov. Zapisnik je pisal Ivan Cafuta, dolgoletni občinski tajnik, za predsednika upravnega odbora pa so izvolili Josipa Črepinka, za njegovega namestnika Ivana Cafuto, za odbornike pa Franca Zafošnika, Rudolfa Kobana, Martina Kacijana in Josipa Laha. Za namestnike so bili predlagani in izvoljeni Ivan Trol, Alojz Trauner, Ivan Sagadin, Ferdo Šetar, Štefan Esih in Ivan Orthaber. Člani novega nadzornega odbora so postali Karol Soršak, Ivan Amon in Ludvik Orthaber ter njihovi namestniki Ivan Žagar, Ivan Pušnik in Ivan Rus. Skupščina se je seznanila z delom upravnega in nadzornega odbora. V letu 1939 so se hranilne vloge povečale za 4619 dinarjev, člani so dvignili 22.821 dinarjev. Vrnjenih je bilo za 6882,50 dinarja posojil. Poslovanje je bilo vzorno, je poročal nadzorni odbor. Dobiček v višini 318,70 dinarja so prenesli v rezervni sklad. Skupščina je tudi sklenila, da se zadruga ne sme zadolževati, da sme v prihodnjem letu sprejeti za 10.000 dinarjev novih hranilnih vlog in odobriti posameznemu članu do 5000 dinarjev posojila. Okrožno gospodarsko sodišče v Mariboru je 22. junija 1955 na predlog komisije za likvidacijo kreditnih zadrug pri Ministrstvu za finance LR Slovenije »Hranilnico in posojilnico Spodnja Polskava« izbrisalo iz zadružnega registra, s tem datumom je torej dokončno prenehala obstajati.
VIR: Mirko Munda, Spodnja Polskava in njena stoletja, str 341
FOTO: Župnišče, cerkev svetega Štefana za njim, stavba hranilnice in posojilnice ter (skrajno desno) ubožna hiša leta 1911. (Fototeka: Pokrajinski arhiv Maribor)
Rodil se je krojaški mojster IVAN OJCINGER
Ivan Ojcinger se je rodil 16. decembra 1882 v Slovenski Bistrici očetu Blažu, vrtnarju in materi Tereziji, rojeni Steinbacher.
Osnovno šolo je obiskoval v Slovenski Bistrici, za krojača pa se je šolal leta 1905 na Dunaju in leta 1927 v Gradcu (oba Avstrija).
Kot ugleden in daleč naokoli dobro poznan krojaški mojster, ki je imel svojo krojaško delavnico v Slovenski Bistrici, je bil znan na tem štajerskem koncu po kvalitetnih, predvsem modnih izdelkih. Njegova delavnica je bila usposobljena tako za žensko kot tudi moško modo. Šival je za mnoge znane Bistričane, tudi za družino grofa Ferdinanda III. Attemsa. V delavnici je imel vedno po več vajencev in pomočnikov.
V njegov lokal – delavnico so redno zahajali znani Bistričani na klepet o vsakdanjih domačih dogodkih in aktualnih dogodkih po svetu.
Poročen je bil z Viktorijo (*23. 11. 1895 †9. 6. 1973), s katero sta imela dve hčerki, Viktorijo – Vikico in Terezijo – Rezo, ki pa nista imeli svojih otrok. Poleg njiju sta posvojila, oziroma sta bila skrbnika tudi Erni Vidmar, Avgustu Vidmarju in Viliju Vidmarju, po smrti njihovih staršev. Tudi zanje sta skrbela kot za svoje.
Živel in delal je v hiši na sedanji Ljubljanski cesti 10 v Slovenski Bistrici, ki je sedaj v lasti Andreje Vidmar, hčerke Vilija Vidmarja.
Pri družini Ojcinger je stanovala tudi pisateljica Marija Vojskovič, ki je čas, preživet pri njih, opisala v knjigi Ajčkin čas.
Bil je tudi dolgoletni cerkveni ključar, pritrkovalec na cerkvene zvonove, inovator in podporni član Gasilskega društva Slovenska Bistrica.
Ob nedeljah sta se z ženo rada podala na dolge sprehode: v Spodnjo Novo vas, v Visole in na Spodnjo Ložnico.
Ivan Ojcinger je umrl 30. junija 1964. Pokopan je v družinskem grobu na bistriškem pokopališču skupaj z ženo, hčerko Viktorijo in zetom Albinom.
VIR: biografski-sb.si
