17. december

Jubilej je visok in preteklost bogata. Ni lahko pisati zgodovino, ki se je začenjala v 12. stoletju, pa vendar se je že pred časom redni predavatelj na mariborski pedagoški akademiji in zgodovinar Jože Koropec, raziskovalno in tudi življenjsko vezan na slovensko-bistrško območje, lotil te obširne naloge. Ob 750-letnici Slovenske Bistrice dobivajo njegova raziskovanja še eno pomembno obeležje.
V kratki študiji, ki jo je objavil pred leti v zborniku »Slovenska Bistrica 1941—1971«, so številni podatki in zanimivosti iz zgodovine Slovenske Bistrice in krajev okoli nje. »Od naselitve slovenskih prednikov na to območje, konec šestega stoletja, pa vse do dvanajstega stoletja ni bilo nobenih poročil o življenju v teh krajih,« poudarja. Sele stoletje kasneje so se začele pojavljati številnejše vesti, ki jih je bilo mogoče izbrskati iz zapiskov župnikov s tega področja.
»Slovensko bistrška zemlja je bila v trinajstem stoletju pretežno zajeta v tako imenovani Pohorski županiji, ki so jo med leti 1220 in 1230 popisali v urbarju. V njej je na blizu 200 kmetijah bivalo okoli tisoč ljudi, in za primerjavo — danes na istem ozemlju živi skoraj petkrat več ljudi,« pravi. Prav v tistem času, torej pred 750 leti, je nastal bistriški trg, ki se je osemdeset let kasneje, med leti 1304 in 1310, dokončno razvil v mesto.
V tem obdobju so meščani Bistrice že imeli svoj pečat, ki je prikazoval mestno obzidje z vrati ter poleg večjega srednjega stolpa še dva manjša. Na zunanji strani je bilo srednjeveško obzidje zavarovano z vodnim jarkom, leta 1321 so imeli prvega mestnega stražarja, za leto 1339 pa so med drugim bile značilne napetosti med Bistrico in Ptujem — zaradi trgovine. Ptujčani so jih pomirili s tem, da so jim dovolili prodajati njihovo blago na ptujskih sejmih.
»Mesto je bilo dobro utrjeno, saj je teta 1446 vzdržalo pritisk ogrske vojske, ki je štela kar tisoč mož. Tudi Turkom v napadih v petnajstem stoletju ni uspelo, da bi se ga polastili, še več, v času po letu 1472, ko so Turki oropali Spodnjo Polskavo, so Bistričani tem vaščanom pomagali prepoditi napadalca.« Čeprav je bilo mesto konec 15. stoletja revno, je imelo svojega šolnika, bolnišnico in ”obrtniškega” zdravnika-padarja.
Turki so na ozemlje sedanje slovenskobistriške občine prišli zadnjič leta 1532 in ga hudo opustošili. Požgali so mesto, številne vasi in gradove, le Gromberk se je uspešno upiral. Prebivalstvo je bežalo v višje predele, ponekod pa so se naselili tudi hrvatski uskoki. Njihovo naselje pri Jurišnji vasi je tudi dobilo ime Turiška vas.
»Med leti 1572 in 1573 so kraje zajeli kmečki upori, nekaj let predtem (1565) pa so bistriški podložniki ob vedno hujšem nasilju plemičev napisali pritožbo, dolgo več kot trideset strani, v kateri se mesto prvič imenuje Slovenska Bistrica.«
V stoletjih zatem je v mestu cvetela obrt, leta 1744 so začeli graditi Jožefovo baročno cerkev, postavljali so spominske stebre, vse to pa je v Slovensko Bistrico privabilo številne priznane umetnike. V istem letu, ko so si ameriške kolonije pridobile neodvisnost (1776), so v mestu začeli obvezno šolanje, kraj pa je štel skupno sto hiš.In industrija? »Leta 1825 je mlada kovinarska delavnica imela dvajset delavcev — in ta je bila predhodnica današnjega Impola.
Še to: leta 1846 je zdrvel čez bistrško ozemlje prvi vlak, mesto je takrat štelo okoli tisoč prebivalcev.«
To je le nekaj slik iz pretek]osti. V svojih 750 letih jih je Slovenska Bistrica prav gotovo videla veliko — žal tudi takih, ki so očem in peresu ostale skrite.

VIR: M. Pn., Večer
FOTO: Šarhov trg (D. Cvetnič)