22. avgust

“Tudi sam se sprašujem, ali obstaja kriza?” je rekel Janko Predan, upokojeni psihiater in odličen poznavalec glasbene in gledališke umetnosti. “Ko brskam po svojem spominu, ugotavljam, da je kriza krinka za nemoč, izgubo dostojanstva, je krinka neumnosti in pritlehnosti. Za politiko je kriza torišče uvedbe avtoritativnosti in poslušnosti. Ko se vse to uveljavi, gre za odvisnost ljudi od oblasti in politike. Ko človeku vzamem odgovornost, pomeni, da mu vzamem občutek za krivdo in mu dajem sposobnost poslušnosti,” poudarja Predan.
“Francoski psihiater Boris Cyrulnik pravi, da za to, da človek gre na policijo in prijavi neki dogodek, mora biti silno močan, travmatizirana žrtev pa je šibka, ponižana in umazana. Take ljudi oblast potrebuje. Zato se ne čudim, da oblasti krizo obešajo na veliki zvon. Močan človek in tisti, ki je zadovoljen z življenjem, bo premagal vse travme in tudi krizo,” pravi Predan, ki je pred nedavnim slavil 70-letnico. Po njegovem mnenju krize človek ne bo preživel s poslušnostjo, sramom in odvisnostjo, ampak z dozorelostjo. Dozorevanje pomeni spoštovanje narave, ta ima nesluteno moč za regeneracijo, dodaja Predan in se nakremži, ko ga vprašamo, kako “stoji” Slovenska Bistrica med krizo.
“Bistričan ima hrbtenico. Gre za močnega in odločnega človeka. Žal se je njegova podoba nekoliko spremenila. V ljudeh ni več pohorskega potenciala: ni dovolj trdnosti in žilavosti, samosvojosti in originalnosti. Preseneča me, da ljudje molčijo, ko vidijo v vojašnici top in tank, obrnjena proti mestu oziroma trgovskemu središču. To kaže na to, da je Slovenska Bistrica za prišleka militantno območje. To pa ni res!” je kritičen Predan. “Topovi in tanki spadajo v ropotarnico zgodovine, spominjajo na socialistični čas, in če se ne motim, je bil taisti top v osamosvojitveni vojni usmerjen proti občini in Pohorju. Bistričan ni militanten človek! Tisti top v vojašnici pa kaže, kot da je.”
Janko Predan ne bi bil Janko Predan, če se ne bi ozrl še na nekaj slabih strani svojega mesta. Motijo ga vpadnica v mesto z Jožefa, Juhartova hiša, nepokošena trava proti tovarni Impol, lovski dvorec, Partizanska cesta, na kateri so številni prazni lokali, in moti ga, ker Bistrica nima alternativne kulturne scene: “Izstopa le zavod za kulturo. Tam je premišljen in kvaliteten kulturni in umetniški program. Žal se zgodba tu konča.” Ko je kot maturant mariborske Prve gimnazije napisal nalogo Kulturni razvoj Slovenske Bistrice med letoma 1918 in 1960, je ugotovil, da je bila kultura zelo raznovrstna v vseh krajih občine. Res pa je, da je bila povezana s politiko, s Sokoli in Orli. Danes politika v kulturo ne posega, je pa v vseh krajih ni. Zdaj izstopa Spodnja Polskava in mogoče še kak kraj, pred drugo svetovno vojno so bili aktivni na Tinju. Po drugi svetovni vojni je deloval simfonični orkester, tudi gledališki oder s Kamenikom je bil fenomenalen.
“Kaj pa zdaj?” se vpraša Predan in utihne. Po premoru opozori še na nekaj svetlih točk, ki mestu dajejo pečat: Kolodvorska ulica z mladimi kostanji, okolica gradu in ne nazadnje tudi Senegačnikovi bendi, ki so še pred nedavnim popestrili mestni kulturni utrip. Ko išče skupni imenovalec mesta, ko psihološko črto mesta omeji na enoto, reče, da so Bistričane močno zaznamovali referendumi. Državni so zmeraj propadli. To pomeni, da je bistriški volivec izgubil občutek za realnost, na drugi strani se kaže, da je Bistričan poslušen in da ga vodi politika. Ta nastavek je sicer značilen za vse Slovence in Slovenska Bistrica ni izjema, poudari psihiater. “In ko že govorim o politiki, naj povem, da na državni ravni nimamo dovolj kompetentnih ljudi, na občini ja,” poudari in doda, da se na politični sceni ljudje ne odzivajo po lastni pameti. Zdaj, na primer, v mestu ni človeka, ki bi reagiral na sušo in poudarjal vlogo prehrambne verige. V Sloveniji imamo le nekaj več kot 7000 hektarjev namakalnih površin, spadamo pa v najbolj vodnata območja v Evropi. Je temu kriva kriza? “Kje pa! To je območje butalskega duha!”

VIR IN FOTO: Zdenko Kodrič, Večer