26. februar
Danes goduje ANDREJ
Ime izvira iz latinskega imena Andreas, ta pa iz grškega Ανδρέας (Andreas). Beseda ander pomeni (moški), v rodilniku andros. Grški pridevnik andréios pa pomeni možat, pogumen. Kot možni prevod imena Andrej nekateri navajajo Hrabroslav.
Iz grškega imena Andreas, ki izvira iz besede aner »človek« (rodilnik andros »od človeka«). V Novi zavezi je bil apostol Andrej brat apostola Simona Petra. Legenda pravi, da je bil križan na križu v obliki črke X. Je zaščitnik Škotske, Rusije in Grčije.
Moške različice imena: Andraš, Andraž, Andre, Andrés, Andrea, Andreas, András, Andi, Andrija, Andro, Andrejček, Andrejko, Andrew, Andy, Andrejc, Draš, Draško, Drejc, Drejče; Andrei, Andrzej, Ondřej.
Menske različice imena: Andreja, Andrejka, Andrea.
26. februar
IZBRISANIH 25.671 PREBIVALCEV SLOVENIJE
Izbrisani so prebivalci Slovenije, ki jih je Ministrstvo za notranje zadeve 26. februarja 1992 nezakonito izbrisalo iz registra stalnih prebivalcev. S tem so izgubili svoj pravni status in z njim povezane ekonomske, zdravstvene in socialne pravice. Zanje je začel veljati zakon o tujcih, torej so bili obravnavani kot tujci, ki nezakonito prebivajo v Sloveniji. Med izbrisanimi so bile tudi v Sloveniji rojene osebe.
Izbris je prizadel 25.671 ljudi, ki so imeli jugoslovansko državljanstvo in običajno tudi republiško državljanstvo ene od drugih jugoslovanskih federativnih republik, v Socialistični republiki Sloveniji pa so imeli prijavljeno stalno bivališče. Po osamosvojitvi Slovenije 25. junija 1991 so državljanstvo novonastale Republike Slovenije dobili prebivalci z republiškim državljanstvom Socialistične republike Slovenije. Prebivalci, ki so imeli na dan odcepitve republiško državljanstvo drugih republik SFRJ in stalno prebivališče v SR Sloveniji, so imeli pravico, da v šestih mesecih oddajo vlogo za državljanstvo.
Mnogi niso pridobili državljanstva novonastale države, ker niso bili obveščeni, da morajo pridobiti novo državljanstvo in vloge niso oddali ali pa ker je bila njihova vloga zavrnjena ali zavržena ali pa je bil postopek ustavljen. Posledično jim je bil odvzet status stalnih prebivalcev. Stalno prebivališče so jim lokalni upravni organi odvzeli po centralnem internem navodilu Ministrstva za notranje zadeve pod vodstvom ministra Igorja Bavčarja in državnega sekretarja Slavka Debelaka.
24. junija 1998 je slovensko Ustavno sodišče odločilo, da je bil izbris neustaven. Višina odškodnin, ki naj bi jih izbrisani prejeli, je bila še dolgo sporna.
BISTRIŠKI URADNIKI PROTI VETRNI ELEKTRARNI
Krajanom Kalš, ki so že dlje časa opozarjali na sporno vetrno investicijo podjetja Maks-Invest energija, je prikimala Upravna enota Slovenska Bistrica in napovedala zavrnitev izdaje gradbenega dovoljenja
Podjetju Maks-Invest energija iz Slovenskih Konjic, ki ga obvladuje Marko Davorin Kokol, se načrt, da bi v naselju Kalše služilo z vetrno energijo, očitno ne bo izšel. Potem ko je kar precej krajanov tega malega zaselka v občini Slovenska Bistrica vztrajno nasprotovalo postavitvi male vetrne elektrarne, so jim zdaj prikimali še uradniki. Upravna enota Slovenska Bistrica je napovedala, da gradbenega dovoljenja, za katero je v imenu investitorja zaprosila odvetniška družba Francija Matoza, ne bo izdala. Skupina krajanov iz Kalš je vesela. Investitor je brez besed. Investitor je zavajal in prikazoval napačne podatke Potem ko so podrobno proučili projektno in drugo dokumentacijo Maks-Investa energije, zakonodajo, argumente krajanov in drugih udeležencev v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, so bistriški uradniki ugotovili, da vloga za gradbeno dovoljenje ne izpolnjuje predpisov v več točkah. Iz dokumenta, ki ga je UE Slovenska Bistrica izdala 23. februarja, je mogoče razbrati, da je investitor zavajal in prikazoval napačne podatke. Med drugim je nepravilno prikazal moč vetrnice (tip Vensys 82), češ da ima nazivno moč 0,999 MW, čeprav podjetje Vensys izdeluje vetrne elektrarne z najnižjo močjo 1,5 MW. Četudi bi vetrnica bila programirana na nižjo moč, so gabariti objekta (višina stolpa in lopatic) za območje sredi gozda, kjer bi stal, predimenzionirani. Investitor naj bi bil zavajal tudi z velikostjo zemljišča oziroma gradbišča, na katerem bi bil poseg v prostor. Na oddelku za kmetijstvo in okolje, ki ga vodi Sonja Dežman Nemec, so presodili, da je vetrna elektrarna zasnovana preblizu stanovanjskim objektom, pri čemer je treba upoštevati zvočni vpliv in (ne)varnost, ki izvira iz delovanja vetrnice (žled, kosi ledu ipd.). Razdalja do najbližje hiše je namreč 160 metrov, znotraj 500 metrov je kar 20 stanovanj, čeprav je priporočljiva splošna praksa, ki jo navaja ministrstvo za okolje in prostor, da naj bo odmik 700 metrov.
Veselje krajanov z grenkim priokusom
Direktor in lastnik Maks-Invest energije Marko Davorin Kokol stališč upravne enote, na katere se lahko odzove v 30 dneh, za Večer ni želel komentirati, češ da mu odvetnik še ni posredoval dokumenta. Lea Ornik, krajanka Kalš, je v imenu vseh, ki so opozarjali na sporno vetrno elektrarno (tudi z neuspešnim referendumom), povedala, da so veseli odločitve upravne enote. Tudi zato, “ker je zelo korektno vodila postopek, upoštevala pomisleke, pripombe, raziskala področje postavitve vetrnih elektrarn, za katero ni zakonodaje, in preštudirala prakso v tujini. Veseli smo, da je prevladal razum. Čeprav ima odločitev grenak priokus, saj smo na dejstva s konkretnimi argumenti opozarjali svet krajevne skupnosti (Šmartno na Pohorju, op. p.), ki pa nam ni prisluhnil.” Če bo investitor oporekal uradni odločitvi, kar pričakujejo, pravi Ornikova, “bomo vztrajali. Če bo potrebno, tudi s postopki na sodišču.” Društvo Alpe Adria Green, ki je krajanom pomagalo s strokovnimi interpretacijami in bilo v postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja za vetrnico na Kalšah vključeno kot stranski udeleženec, izpostavlja, da že leta opozarjajo “ministrstvo za okolje in prostor in ministrstvo za infrastrukturo, ki je pobudnik umeščanja vetrnih elektrarn, da so prebivalci brez pravne zaščite, saj za umeščanje teh industrijskih objektov kjerkoli ni predpisov. Kratkovidna politika poslancev je odločila, da je male vetrne elektrarne do 1 MW dopustno graditi na kmetijskih zemljiščih v poenostavljenem postopku. A tak kolos ni majhen. Gospodarska pobuda je sicer svobodna, vendar ima hkrati vsakdo pravico do zdravega življenjskega okolja.”
VIR: Nina Ambrož, Večer
FOTO: Želja, da bi v Kalšah postavil vetrno elektrarno, se Maks-Invest energiji precej maje (Andrej Petelinšek)
V EKSPLOZIJI PLINA POŠKODOVAN STANOVALEC
Gasilske sirene, ki jih je bilo v sredo tik pred polnočjo slišati na območju Slovenske Bistrice, so tulile zaradi požara v stanovanjski hiši v Kovači vasi. Zagorelo je zaradi eksplozije plina, pri čemer se je poškodoval 31-letni stanovalec hiše. Okoli 23.50 je v svoji hiši sam zaznal vonj plina, zaradi česar je poskusil zapreti ventil jeklenke. “Ko je zapiral ventil, je plin prišel v stik z ognjem iz peči na drva, v kateri so kurili, nakar je eksplodiral,” je sporočil Bojan Kitel iz mariborske policijske uprave.
Poškodovanega, ki je bil ob dogodku v hiši sam, so z reševalnim vozilom odpeljali v Univerzitetni klinični center Maribor.
V intervenciji so posredovali gasilci PGD Slovenska Bistrica in Zgornja Bistrica. Ogenj je poškodoval kuhinjo, hodnik in stopnišče ter uničil okoli 30 kvadratnih metrov ostrešja s kritino. Zakaj je prišlo do uhajanja plina, bodo ugotavljali kriminalisti.
VIR: čk, Večer
NAJVEČ ŠKODE V GOZDOVIH
Na Bistriškem za 4,5 milijona evrov škode po žledu in kasnejši odjugi
Po prvih ocenah je februarski žled na območju občine Slovenska Bistrica povzročil za okoli 4,5 milijona evrov škode. Največ v gozdovih, čeprav končna ocena še ni znana, saj jo bo zaradi razsežnosti potrebno še podrobneje oceniti. Veliko škode je utrpelo tudi elektrogospodarstvo ter cestna oziroma komunalna infrastruktura, najprej zavoljo žleda, potem pa je svoje prispevala še odjuga, zaradi katere se je na Slovenjebistriškem sprožilo šest večjih zemeljskih plazov, katerih sanacija bo stala vsaj petino uvodoma omenjene škode. Ob že tako skromno odmerjenih in v naprej opredeljenih občinskih virih se v občini Slovenska Bistrica že sprašujejo, kako bodo zmogli sanirati posledice na lokalni infrastrukturi, ki je neposredno odvisna od proračunskega denarja. Zato si po besedah župana Ivana Žagarja precej obetajo od v minulem tednu sprejetega interventnega zakona: “Upam, da bo tudi v naše okolje kanilo kaj od tega denarja, da bomo lahko izpeljali nujno potrebno sanacijo poškodovanih objektov, kot je slišati, pa lahko Slovenija računa tudi na pomoč Evropske unije.” V občini, ki je najnujnejše ukrepe z enotami civilne zaščite in gasilci, kar zadeva prevoznost cest in pomoč pri čiščenju tras daljnovodov, že opravila, je veliko dela ostalo še na gozdnatih območjih. “S predstavniki Zavoda za zaposlovanje RS smo se že dogovarjali o usposabljanju iskalcev zaposlitve za delo v gozdovih. Dodatno usposabljanje je nujno, ker je delo v gozdovih že sicer zahtevno, v sedanjih razmerah pa še dodatno oteženo.” Čeprav so ob žledu in plazovih, ki so na lokalnih cestah onemogočali promet, sproti zagotavljali prevoznost, bo v sklopu sanacije potrebno urediti še brežine, odvodnjavanje ter očistiti teren: “Tudi ta škoda bo znašala več kot milijon evrov. Najbolj nujne posege financiramo iz rezervnega sklada oziroma intervencijskih sredstev,” pojasni Žagar.
VIR: Tomaž Karat, Večer
FOTO: Škoda, ki jo je tudi v bistriških gozdovih povzročil žled, še dolgo ne bo sanirana (Marko Vanovšek)
26. februar 2013
ZA BISTRIŠKO OBVOZNICO DESET MILIJONOV EVROV
Obvoznica bo bistriško mestno jedro razbremenila tovornega prometa
V Slovenski Bistrici, kjer so že v okviru Urbanistične zasnove v letu 1998 načrtovali gradnjo zahodne obvoznice, je po dobrih štirinajstih letih končno sklenjena ena od ključnih faz izdelave občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN) za to dobra dva kilometra dolgo državno cesto; sprejemati so ga začeli že v letu 2008. Prva razgrnitev je bila lani aprila, drugo pa so z javno obravnavo sklenilite dni. Na traso, ki bo imela pet glavnih priključkov na že obstoječo lokalno cestno mrežo, sta na javni razgrnitvi bili podani dve pripombi. Ena se je nanašala na odmik trase od zasebnega objekta, druga na nadomestitev križišča s krožiščem, na katero se bo priključila. Obe bodo skušali v skladu z obstoječimi urbanističnimi zasnovami upoštevati in vnesti v predlog občinskega podrobnega prostorskega načrta, ki naj bi ga občinski svet sprejel do sredine tega leta. “Z zahodno obvoznico bi mestno jedro razbremenili tovornega prometa, hkrati pa predvsem Impolu omogočili lažjo povezavo z avtocesto, občanom pa zagotovili višjo stopnjo prometne varnosti,” je ob javni razgrnitvi dopolnjenega osnutka OPPN povedal župan občine Slovenska Bistrica dr. Ivan Žagar in dodal: “Sama investicija je skupaj s priključki in komunalno opremo ovrednotena na okoli 10 milijonov evrov, večji del teh sredstev bomo s pomočjo države, ki naš projekt po zagotovilih odgovornih podpira, skušali pridobiti iz evropskih sredstev v sklopu naslednje finančne perspektive.” Mestno jedro, ki ga dnevno prevozi več tisoč vozil, bi z izgradnjo zahodne obvoznice v tem delu lokalnega okolja bilo razbremenjeno vsaj tovornega prometa. Kljub potrebam pa je za zdaj začetek gradnje težko napovedovati, ker bo ob finančni konstrukciji pred tem treba sprejeti še prostorski načrt in pridobiti gradbeno dovoljenje.
VIR: Tomaž Karat, Večer
FOTO: Potek obvoznice (Bistričan.si)
SE RITOZNOJČANU VREMENA RES JASNIJO?
Bližajoča pomlad ne obeta nič dobrega
Bistriški Ritoznojčan je od lanskega maja v stečaju • Kmetijska zemljišča v rokah zemljiškega sklada • Poslovna stavba v postopku denacionalizacije
Blizu 90 zaposlenih v bistriškem Ritoznojčanu je maja lani izgubilo delo, saj je podjetje doletel stečaj. Že pred letom, ko so v takratnem vodstvu podjetja videli, da se iz dolgov in obveznosti ne bodo mogli rešiti, sklad za razvoj je njihovo vlogo, da jih podržavi, zavrnil, so kmetijska zemljišča dali v najem. Kasneje je lastnik nekdaj ritoznojskega zemljiškega imetja postal sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, ki že sklenjenih najemnih pogodb ni spreminjal.
Bistričani so na stečaj svojega kmetijskega kombinata gledali z mešanimi občutki, meneč, da bi se v občini, kjer je kmetijstvo eden temeljev razvoja, vendarle morala najti ustreznejša rešitev in upali, da bodo rešili vsaj blagovno znamko Ritoznojčan. Ker zdaj nekateri vedo povedati, da se bo Ritoznojčan vendarle spet postavil na noge, smo za pojasnilo vprašali Vlada Rebernaka, stečajnega upravitelja v Ritoznojčanu: »Stečajni postopek teče naprej, devet zaposlenih dela, kar je v takem primeru treba narediti, vendar moram povedati, da so govorice o kakršnemkoli oživljanju Ritoznojčana nerealne, vsaj v tem času. Ostali smo namreč brez pedi kmetijske zemlje, ta je prešla v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Mi sicer dajemo v najem vinograde in sadovnjake, vendar ti niso več nase imetje. Tudi poslovna zgradba, kjer smo, je v postopku denacionalizacije. V takih razmerah je res nemogoče pričakovati, da bi Ritoznojčan lahko ponovno oživel.«
Bistriška vina so se na trgu že dobro uveljavila in blagovna znamka Ritoznojčan je pomenila kakovost. Kaj bo z blagovno znamko, se še ne ve, razmišljali so o prodaji le-te, vendar zanimanja za nakup ni bilo.
VIR: Slavica Pičerko, Večer
FOTO: Ritoznoj (Bistričan.si)
26. februar 1985
ŠOLANJE PSOV V SLOVENSKI BISTRICI
Kinološko društvo Slovenska BIstrica priredi tudi letos tečaj za šolanje psov vseh pasem. Vsi, ki želijo svojega štirinožnega prijatelja izšolati na vajah sledenja, poslušnosti in za obrambo, naj se zberejo v petek, 1. marca ob 16. uri na društvenem vežbališču v Tirgotu.
VIR: Večer
EDEN MRTEV, DRUGI POŠKODOVAN
Na magistralni cesti blizu Črešnjevca v občini Slovenska Bistrica se je danes ob 15.40 pripetila zelo huda prometna nezgoda. Kombi zastava 850, v katerem sta F. T. iz Maribora, in B. G. iz Maribora (kdo od njiju je vozil, še ugotavljajo), je pri vožnji proti Mariboru začelo zanašati. Zapeljal je prek vozišča, trčil v odbojno ograjo in jo izruval. Po trčenju je kombi obrnilo za 180 stopinj in je z levo bočno stranjo trčil v drog električne napeljave. Oba sta pri tem padla iz vozila; B. G. je umrl, F. T. pa se za poškodbami zdravi v mariborski bolnišnici.
VIR: Večer
NA POTI K ZDRUŽITVI
V Impolu v Slovenski Bistrici so pripravili osnutek sporazuma za združitev s TGA, Kidričevo.Osnutek sporazuma, ki je je v tisku in bo predan v javno razpravo 5. marca t. l., temelji na naslednjih odločitvah za združitev v Združeno aluminijsko industrijo Slovenije:
– delavci delovnih organizacij (Impol, Slovenska Bistrica in TGA, Kidričevo) se združujejo zaradi hitrejšega in uspešnejšega razvoja osnovne in predelovalne industrije aluminija, enotne proizvodne orientacije, skupne razvojne politike, skupnega nastopanja na domačem in tujem tržišču, specializacije proizvodnje in delitve proizvodnega programa, boljšega izkoriščanja proizvodnih zmogljivosti, skupnega nastopanja pri družbenih organizacijah, bančnih in drugih institucijah, večje socialne varnosti delavcev itd.
Osnutek sporazuma je razdeljen na več poglavij in ga bo dobil vsak član kolektiva.
VIR: S. Ž., Večer
JUBILEJNI 100. OBČNI ZBOR PGD SLOVENSKA BISTRICA
26. februarja 1972, ob 18. uri, je v prostorih doma armije v Slovenski Bistrici potekal jubilejni, 100. občni zbor, PGD Slovenska Bistrica.
Ob tem so v kroniko zapisali:
». . . z uspehi in neuspehi prepleteno življenje meščanov in okoličanov, je rodilo svoje sadove na gospodarskem, kulturnem in tudi na tako humanem področju, kot je delavnost prostovoljnega gasilskega društva . . .«
VIR: Kronika PGD Slovenska Bistrica
FOTO: Govornik na jubilejne občnem zboru (Kronika PGD Slovenska Bistrica)
PODTIKAL JE POŽARE
Nekaj dni po aretaciji Albina Tergleca so objavil hudodelska dela tega požigalca. Med požari, ki jih je podtaknil, je bil 26. februarja 1932 tudi požar pri Rihardu Vauhniku na Bukovcu.
VIR: Mirko Munda: Zgornja Polskava in njena okolica, str. 131, 132
USTANOVLJENO PGD ZGORNJA BISTRICA
26. februarja leta 1900 je bilo na seji ustanovljeno Prostovoljno gasilsko društvo Zgornja Bistrica. V register pri deželnem uradu v Gradcu je bilo vpisano 14. aprila 1900, pod številko 1169.
Na volitvah ustanovne skupščine so bili izvoljeni: Josef Bluttaumüller za poveljnika; Johann Jagoditsch za namestnika; Michael Spess za tajnika; Johann Werhovscheg za blagajnika; Anton Engelwart za orodjarja; Ferdinand Pliberscheg za prvega vodjo napada; Josef Koren za drugega vodjo napada; Paul Tramschek za prvega napadalca in Johann Brinovetß za drugega napadalca.
Društvo je tega dne kupilo rabljeno brizgalno od gasilcev iz Slovenske Bistrice. Podjetje Bruder Steinberger jo je popravilo in usposobilo, na Dunaju pa so kupili prvih dvesto metrov gasilskih cevi.
VIR: Kronika PGD Zgornja Bistrica
FOTO: Ustanovna listina PGD Zornja Bistrica
Rodil se je zdravnik IVAN RAJŠP
Ivan Rajšp st. se je rodil 26. februarja 1885 na Spodnji Polskavi očetu Jakobu in materi Tereziji, rojeni Jakše.
Medicino je študiral na Dunaju (Avstrija) in se med študijem preživljal z inštruiranjem otrok iz bogatih družin. Diplomiral je leta 1910 in kot zdravnik asistent štiri leta delal v bolnišnici Franc Jožef na Dunaju.
Tam je spoznal Marijo, rojeno Nikoladoni, avstrijsko državljanko iz južne Švice, in se po končani 1. svetovni vojni, 15. junija 1920, z njo poročil. Vsa vojna leta je bil zdravnik na frontah od Galicije do Soče.
Na soški fronti je leta 1918 padel v italijansko ujetništvo. Internirali so ga v Verono (Italija). Ko se je vrnil iz ujetništva, je delal kot vojaški zdravnik v bolnišnici v Mariboru, njegova žena Marija pa kot avstrijska državljanka ni smela priti v Slovenijo. Zato sta se poročila na avstrijski strani meje, v Spielfeldu (Špilje). Zahvaljujoč Ivanovemu šolskemu prijatelju Ivanu Senekoviču, načelniku mariborske policije, je Marija po poroki le dobila državljanstvo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS).
Kmalu sta odšla v Celje, ker je Ivan Rajšp dobil v tamkajšnji bolnišnici službo. Postal je primarij internega ter infekcijskega oddelka ter sočasno predstojnik celjske bolnišnice. Vodil jo je do leta 1941.
Protituberkulozni dispanzer v celjski bolnišnici je začel delovati leta 1924. Na začetku je na tem področju − dokaj skromno ter brez ustreznih diagnostičnih in medicinskih pripomočkov − oral ledino Ivan Rajšp.
Malo pred začetkom 2. svetovne vojne so Ivana Rajšpa mobilizirali v jugoslovansko vojsko. Ko je Kraljevina Jugoslavija kapitulirala, so ga internirali v bližino Berlina (Nemčija), kjer je zamenjal nemškega zdravnika, ki je bil na fronti.
Spomladi 1945 se je peš, izčrpan in bolan vrnil iz Berlina v Celje, kjer pa ga delovno mesto v bolnišnici ni čakalo, zato se je zaposlil v Slovenj Gradcu.
Ivan Rajšp st. je umrl 24. avgusta 1948 v Zagrebu (Hrvaška).
VIR: biografski-sb.si
