28. julij
Danes goduje ZMAGO
Ime Zmago je novejša slovenska ustreznica imena Viktor (Victor), ki je zloženo iz besede zmaga (victoria).
Moške različice imena: Viktor, Zmagomir, Zmagoslav.
Ženski različici imena: Zmaga, Zmagoslava.
28. julij
SVETOVNI DAN HEPATITISA
28. julija obeležujemo Svetovni dan hepatitisa.
Hepatitis je skupno ime za vnetje jeter, ki nastane zaradi različnih vzrokov. Najpogosteje ga sprožijo virusi. Poznamo vsaj sedem virusov, ki povzročijo virusni hepatitis (hepatitis A, B, C, D, E, F in G).
Virusi se med seboj razlikujejo po načinu prenosa in po sposobnosti vzdrževanja kronične okužbe. Virusni B in C hepatitis sta tiha ubijalca, saj so lahko ljudje kronično okuženi, a za to ne vedo. Zato je pomembno, da se pred okužbo zaščitimo z čim bolj varnim načinom življenja in cepljenjem oziroma se odločimo za testiranje.
Dejstvo je, da je kronični hepatitis B z ustreznim zdravljenjem postal obvladljiva bolezen, zdravljenje hepatitisa C pa je sploh eno najuspešnejših protivirusnih zdravljenj. V Sloveniji je po oceni okuženih ali s hepatitisom B ali hepatitisom C okoli 40.000 oseb. Cepljenje je možno samo proti hepatitisu A in hepatitisu B.
V VARSTVU VSE VEČ OTROK
Od začetka počitnic do jutrišnjega dne v slovenjebistriški Osnovni šoli Pohorskega odreda in 2. osnovni šoli zagotavljajo varstvo za učence prve triade. Stroške subvencionira Občina Slovenska Bistrica, zato starši plačajo le štiri evre za malico in kosilo. Letos je varstvo trajajo uro dlje, in sicer od 6.30 do 15.30, je povedala pomočnica ravnateljice na OŠ Pohorskega odreda Marija Predikaka. Pri njih je bilo v varstvu okoli 30 otrok, na 2. osnovni šoli pa okoli 40. Opažajo, da je vsako leto več prijavljenih otrok, v zadnjih treh letih se je na njihovi šoli število podvojilo, pravi Jasmina Zidovnik, ena od treh učiteljic počitniškega varstva. Pestro paleto dejavnosti so pripravili: od družabnih iger, dejavnosti v šoli in okolici, sprehodov, obiska knjižnice, iger v parku … Otroci se imajo med počitnicami v šoli lepo, vsak najde kaj zase. Ivona je ob našem obisku dejala: “Super je!” Uroš je bil prav tako vesel, da se igra prijatelji. Nuša pa je po vrsti naštela, kaj počnejo: “Zjutraj obujem copate. Nato se igram družabne igre, potem je malica, potem gremo ven, nato pa imamo kosilo. Najraje sem v telovadnici, kjer delamo bunkerje. Rada tudi plešem. Imam se zelo fajn. Tu imam še sestrico Zojo.”
VIR: Irena Brdnik, Štajer’c
FOTO: Tudi na igralih pred Osnovno šolo Pohorskega odreda, nameščenih junija z donacijo Impola, otroci preživljajo počitniške dni. To podjetje je vsaki od omenjenih osnovnih šol podarilo 4500 evrov (Irena Brdnik)
PLEČNIKOVA DELA NA UNESCOVEM SEZNAMU SVETOVNE DEDIŠČINE
28. julija 2021 je Odbor za svetovno dediščino Unesca na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine vpisal izbrana dela arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani. Slovenija je nominacijo izbranih Plečnikovih del v postopek vložila januarja lani.
Izbor del obsega sedem sestavnih delov: Nabrežja Ljubljanice z mostovi od Trnovskega pristana do Zapornic in Trnovski most, Vegova ulica z Narodno in univerzitetno knjižnico, Kongresni trg s parkom Zvezda, arheološki park pri Rimskem zidu, Plečnikove Žale ter cerkvi sv. Mihaela v Črni vasi in sv. Frančiška Asiškega v Šiški.
Nominacijo je pod vodstvom ministrstva za kulturo koordiniral Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Projekt vpisa je obsegal interpretacijo, sistem ohranjanja in upravljanja Plečnikove dediščine.
Slovenija ima poleg Plečnikovih del na Unescovem seznamu svetovne naravne in kulturne dediščine še štiri vpise, od tega dva v kategoriji kulturne dediščine: prazgodovinska kolišča na Ljubljanskem barju in rudnik živega srebra v Idriji, v enoti naravne dediščine pa: Škocjanske jame in starodavne bukove gozdove. Na reprezentativni seznam svetovne nesnovne kulturne dediščine človeštva pa so uvrščene štiri posebnosti Slovenije: Škofjeloški pasijon, obhodi kurentov, klekljanje čipk v Sloveniji in suhozidna gradnja.
VIR: Monika Kirbiš Rojs, bistrican.si
FOTO: Jože Plečnik (Wikipedija)
VARNOSTNI SOSVET O POŽIGIH LAPORJU
Varnostni sosvet v Laporju sprejel ukrepe zaradi požigov v krajevni skupnosti
Zaradi požigov na območju Laporja in Hošnice se je v torek, 28. julija 2015, na izredni seji v prostorih Krajevne skupnosti Laporje sestal Varnostni sosvet občine Slovenska Bistrica.
Poleg članov varnostnega sosveta so se ga udeležili tudi predstavniki KS Laporje in predstavniki Gasilskega društva Laporje. Na sestanku so se seznanili z varnostnimi razmerami na širšem območju Laporja in Hošnice, kjer so bili lani in v preteklem tednu na delu storilci požigov.
Sprejeli so sklep, da bodo projekt varovana soseska, ki deluje v mestu Slovenska Bistrica, razširili še na območje Laporja in Hošnice. Tako bodo v operativno pokrivanje območja poleg policistov, ki to delo že opravljajo, vključili še občinske redarje in varnostnike podjetja Varnost. Sklenili so tudi, da bodo s pomočjo policistov k sodelovanju, kjer bi se lahko požigi nadaljevali, vključili še gasilce PGD Laporje. Sicer pa preko medijev pozivajo ljudi, ki imajo kakršnekoli informacije o požarih, ki so se zgodili na omenjenem območju, da obvestijo policijo na anonimno telefonsko številko 080 – 1200.
VIR IN FOTO: Studio Bistrica
OLJARICA JE NAREDILA NAJVEČ BIODIZLA
V prvi polovici leta so v Kranju izdelali 2000 ton biodizla, polnijo pa tudi vso stekleno embalažo
Lanskega februarja so kranjsko Oljarico priključili k Tovarni olja Gea iz Slovenske Bistrice, za ta korak pa so se seveda odločili lastniki, ki so presodili, da slovenski oljarji tako lahko obdržijo korak s tujimi proizvajalci in uvozniki. Že pred tem je Gea prevzela domžalsko oljarno in tam opustila proizvodnjo. V Kranju, kjer jim je s ponarejeno diplomo zakuhal tudi nekdanji direktor, nad zvezo z bistriškimi oljarji nikoli niso bili preveč navdušeni, občasna nezadovoljstva pa še kar trajajo. Slišati je različne očitke, odgovore nanje pa smo poiskali pri Leopoldu Turnšku, predsedniku uprave delniške družbe Gea.
Najprej je pojasnil, da ne držijo namigi na opuščanje proizvodnje v nekdanji Oljarici. Res je, da so v Slovensko Bistrico preselili polnjenje olj v plastiko, vendar so hkrati v Kranj preselili polnitev v vse steklene embalaže. Osrednja kranjska dejavnost postaja proizvodnja biodizla. Samo letos so ga naredili 2000 ton, kar je največ na Slovenskem, računali pa so na še precej več, vendar imajo težave v proizvodnji, saj se stroji, ki jih je avstrijski dobavitelj naročil na Slovaškem, nenehno kvarijo, zato vsak mesec nastajajo tudi desetdnevni zastoji. Turnšek pravi, da zaradi določil pogodbe z dobaviteljem opreme za zdaj ne morejo sami izboljšati tehnologije, pričakuje pa, da bodo zaplet odpravili do konca leta. Ves biodizel prodajo v Avstrijo. Zaradi nedonosnosti opuščajo proizvodnjo kuhanega krompirja, v Slovenski Bistrici pa se bodo najverjetneje tudi odpovedali programu začimb in obdržali le cvrtje čebule.
Ob prevzemu Oljarice je bilo v Kranju 68 zaposlenih, zdaj jih tam dela 40. Na očitek, da niso poskrbeli za vse odvečne delavce, Leopold Turnšek odgovarja: »Vsem smo zagotovili odpravnine, skupini uslužbenk pa smo ponudili delo v Slovenski Bistrici, vendar se zanj niso ogrele in so prav tako dobile vse, kar jim po zakonu pripada. Več razprav je v zvezi z nagrajevanjem, pri čemer pa moram povedati, da so imeli zaposleni v Kranju okoli 30 odstotkov višje plače od zaposlenih v Slovenski Bistrici. Zdaj plačni sistem usklajujemo. Kolikor mi je znano, nobeden od nekdanjih zaposlenih v Oljarici ni brez dela, tako da bi težko pritrdil mnenju, da smo s prevzemom povzročili kakšne socialne probleme. Povem naj še, da prav zdaj načrtujemo nove programe, pri tem pa bo kranjska lokacija še posebno zanimiva.
VIR: Danilo Utenkar, Delo
FOTO: Oljarica Kranj (Gorenjski glas)
OD JESENI NA ŠTIRIH LOKACIJAH
Centralno šolo je v minulem šolskem letu obiskovalo 689 otrok, mestno dislocirano enoto 245 in podružnično na Zgornji Ložnici 96 – Kdaj bo mesto dobilo še eno osnovno šolo
Osnovna šola Pohorskega odreda iz Slovenske Bistrice bo v novem šolskem letu poleg centralne šole imela še dve dislocirani in podružnično šolo na Zgornji Ložnici. Razmere za pouk – obiskuje ga 1030 otrok – so bolj ali manj neustrezne. Z novim šolskim letom se bodo še poslabšale, kajti oddelki petih razredov se bodo preselili v prostore bistriške ljudske univerze. Prav zavoljo te selitve bo šola imela v prihodnjem letu dve dislocirani enoti: v Vošnjakovi ulici in na Partizanski cesti. Najboljše delovne razmere so v obnovljeni ložniški šoli.
Vodstvo šole poudarja, da spada bistriška mestna osnovna šola med največje v državi. Pouk so organizirali v 45 oddelkih, v šolah je zaposlenih 87 učiteljev ter 24 administrativnih in tehničnih delavcev, pet je zaposlenih prek javnih del. Čeprav so v šoli imeli precej težav zaradi prostorske stiske, so učitelji uspešno prebrodili uvedbo devetletke. Težave so bile predvsem pri organizaciji pouka izbirnih predmetov v 7. in 8. razredu in nivojskega pouka v 8. razredu. Problem so rešili tako, da so na predmetni stopnji pouk izbirnih predmetov, dopolnilni in dodatni pouk ter razredne ure začeli ob pol osmih zjutraj, preostali pouk razredne in predmetne stopnje pa ob 8.20. Ko so uvedli to obliko pouka, so morali spremeniti tudi avtobusni prevoz učencev, ki se vozijo v Slovensko Bistrico iz bližnjih krajev. Vozači so bili zato v šoli že pred pol osmo zjutraj, vračali pa so se po 14. uri. V šoli so morali zaradi tega organizirati varstvo. Kljub slabim prostorskim razmeram so v mestni šoli pouk v celoti realizirali. Vso šolsko leto pa je vodstvo šole razmišljalo o obnovi šole oziroma novogradnji. Šola je pri uresničitvi nove naložbe nemočna, računa pa, da jim bosta pomagali občina in država. Skrajni čas je, da se začne graditi nova šola. Občina Slovenska Bistrica je sicer že napovedala, da ima gradnja mestne šole prednost pred drugimi šolskimi in športnimi naložbami. Ni še popolnoma jasno, kako bo občina zagotovila denar za novo šolo. Bistričani namreč morajo prispevati 60 odstotkov denarja, ministrstvo za šolstvo in šport pa 40 odstotkov. Na uvedbo mestnega samoprispevka občina ne razmišlja, kar pomeni, da bo morala denar zagotoviti iz proračuna in s pomočjo kreditov oziroma zadolževanja.
Če nujnost gradnje ponazorimo z nekaj podatki, bo hitro jasno, da Slovenska Bistrica potrebuje še eno mestno šolo: centralno šolo v Kopališki ulici je v šolskem letu 2004/2005 obiskovalo 689 učencev v 28 oddelkih, povprečno število otrok v oddelku pa je bilo 24,61; v dislocirani enoti v Vošnjakovi ulici je bilo 245 otrok v enajstih oddelkih, v oddelku pa jih je bilo povprečno 22; podružnično šolo je v minulem šolskem letu obiskovalo 96 učencev v šestih oddelkih, v razredih jih je sedelo 16.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: V Vošnjakovi ulici je zdaj dislocirana enota osnovne šole. Nekdaj je bila to nemška ljudska šola, odprli so jo leta 1908 (Zdenko Kodrič)
Umrl je nekdanji direktor EMMI-ja GVIDO SMOLAR
Gvido Smolar se je rodil 1. septembra 1909 v Trobljah pri Slovenj Gradcu v kmečki družini s petimi otroki.
Obiskoval je Ljudsko šolo v Slovenj Gradcu in se nato izučil za lesnega manipulanta.
Vojaščino je odslužil kot mornar v Boki Kotorski (Črna Gora). Po odsluženi vojaščini se je zaposlil pri lesnem trgovcu Urbiču v Zagrebu (Hrvaška) in zanj odkupoval les v Framu. Takrat je navezal dobre stike s pohorskimi kmeti, lastniki gozdov, od katerih je kasneje tudi sam odkupoval les.
Leta 1941 se je poročil z Lizo, rojeno Tomažič (*1906 †2007), s katero sta med 2. svetovno vojno pomagala partizanom. Rodili so se jima trije otroci: Rudi, Gvido in Marija (poročena Kobale). Proti koncu vojne je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko.
21. januarja 1946 je zaprosil za dovoljenje za obrt in ponovni zagon Kopačeve žage na Zgornji Bistrici. 26. septembra 1946 mu je takratni Krajevni ljudski odbor v Zgornji Bistrici izdal odločbo o ustanovitvi krajevnega lokalnega podjetja Žagotrgoles. Predmet poslovanja je bilo žaganje lesa vseh dimenzij, izdelovanje lesenih zabojev ter nakup in prodaja vseh vrst lesa.
Podjetje je vzelo od Jožefe Kopač iz Slovenske Bistrice v najem žago, poljarmenik na električni pogon, zračno sušilnico za les in zgrajen skladiščni prostor. To je bil začetek poslovanja podjetja, ki je na začetku štelo sedem zaposlenih. Leta 1949 se je podjetje preimenovalo v Krajevno žago in se ni več ukvarjalo s preprodajo lesa, temveč le z razrezom tujega lesa in s proizvodnjo lesenih izdelkov. Leta 1952 so razrezu hlodovine dodali še mizarsko dejavnost. Formiran je bil lasten obrat zabojarna, ki je do takrat delovala v okviru tovarne Impol. Zaposlenih je bilo 30 ljudi.
Leta 1964 se je podjetje preselilo v prenovljene prostore na obrobju grajskega parka v Slovenski Bistrici. Pričela se je modernizacija proizvodnje in transporta ter uvedba sodobnejših tehnoloških procesov. Podjetje se je tudi preimenovalo v EMMI (EMbalaža in MIzarstvo). Vse od ustanovitve podjetja EMMI leta 1946 do upokojitve leta 1966 je bil Gvido Smolar direktor podjetja.
Poleg službe je bil Gvido Smolar aktiven tudi na družbenem področju v večih organizacijah in društvih: igral je rog v godbi na pihala, bil član planinske organizacije in nekaj časa tudi njen sekretar, deloval v Društvu upokojencev, katerega predsednik je bil, v gasilskem društvu, turističnem društvu, zvezi borcev …
Gvido Smolar je umrl 28. julija 1996 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopan.
VIR: biografski-sb.si
V ZAČETKU SEPTEMBRA SPET BISTRIŠKI TEDEN
Predstavili se bodo Makolčani
Od 4. do 12. septembra bo v Slovenski Bistrici potekal deseti Bistriški teden. Večina kulturnih, kulinaričnih (tekmovanja) in razstavno-predstavitvenih dejavnosti bo potekala v prostorih gradu oziroma na grajskem dvorišču, gostinski del prireditve pa naj bi se letos odvijal zunaj gradu.
Nikolaj Murko v imenu organizatorja, domačega turističnega društva, ki ga sicer daje zaspanost, napoveduje, da bo tudi tokratno septembrsko druženje Bistričanov zanimivo. »Kot vselej se bodo s svojimi kulinaričnimi dobrotami predstavile članice aktivov kmečkih žena, poskrbeli bomo za zabavo otrok, osnovnošolci pa se bodo v dnevih Bistriškega tedna pomerili v poznavanju svojega kraja.« Bistričani bodo tokratne septembrske prireditve obogatili še z izdajo turističnega prospekta, pripravljajo izdajo nove razglednice in novega mestnega turističnega zemljevida.
Na jubilejnem gostinskem tednu se bodo predstavili Makolčani. Ti napovedujejo svečani začetek svojih dni v nedeljo, 5. septembra, na dvorcu Štatenberg.
VIR: (ps), Večer
POČASNOST PRI VPISOVANJU POSOJILA
Ko so v številnih slovenskih občinah že presegli 100 odstotkov pri vpisu posojila za ceste, so v občini Slovenska Bistrica do 23. julija zbrali 8,709,930 dinarjev ali 94,49 odstotka. Občani v delovnih organizacijah so vpisali 8 milijonov dinarjev, preostalih 462.770 dinarjev pa so prispevali občani v krajevnih skupnostih In uporabniki družbenih sredstev.
Z doseženimi rezultati pri vpisu posojila v občini niso povsem zadovoljni, zato sta komite in občinska konferenca zveze komunistov Slovenska Bistrica ponovno pozvala delovne sredine, zlasti člane zveze komunistov, da se polno angažirajo in z zgledom prispevajo k uspešnejši izvedbi te pomembne družbene akcije.
Čeprav so v več delovnih organizacijah zadovoljivo zaključili vpis (v TOZD Livarna v Impolu so dosegli 150,4 odstotka), v nekaterih delovnih sredinah niso niti dosegli polovico načrtovane vsote. Tako je doslej vpisalo v TOZD Steklarna Slovenska Bistrica od 276 zaposlenih le 53 delavcev, ki so vpisali 80.000 dinarjev. V TOZD LIP Oplotnica, kjer je zaposlenih 169 delavcev, je posojilo vpisalo le30 delavcev. V TOZD LIP Slovenska Bistrica so izpolnili le 59 odstotkov načrtovane vsote, v TOZD LIP Spodnja Polskava pa 65. V TOZD Granit je od 350 zaposlenih doslej vpisalo posojilo 158, itd. Med tistimi, ki doslej še niso izpolnile načrtovanih obveznosti, je 30 delovnih organizacij oziroma TOZD. Poleg njih pa doslej še niso pričeli vpisa v devetih krajevnih skupnostih, in sicer: Studenice, Laporje, Makole, Leskovec, Spodnja Polskava, Zgornja Polskava, Zgornja Ložnica, Tinje in Oplotnica. Od 39 delovnih organizacij in TOZD so posojilo vpisali le tri.
V primeru, da bodo v vseh omenjenih sredinah po dopustih nadomestili zamujeno, v to prav gotovo ni treba dvomiti, se bo tudi občina Slovenska Bistrica pridružila tistim občinam, ki so le več deset odstotkov presegle načrtovano vsoto.
Občinski štab za izvedbo javnega posojila za ceste si prizadeva, da bi v občini presegli znesek vpisanega posojila, to je več kot 9 milijonov dinarjev. V tem primeru bi presežena sredstva lahko uporabili za modernizacijo regionalnih cest v občini, kot na primer cesta Poljčane — Makole, ki je velikega pomena za razvoj manj razvitih območij krajevnih skupnosti Makole in
Studenice.
VIR: A. Žunec, Večer
NAJLEPŠA KOLONIJA ZA DECO V JUGOSLAVIJI
Počitniški dom kraljice Marije pri Sv« Martinu na Pohorju je najleše urejena kolonija za letovanje dece v Jugoslaviji
V Počitniškem domu kraljice Marije na Pohorju letuje slabotna, gorskega zraka potrebna deca neimovitih in srednjih slojev v starosti 7 do 14 let. Po večini prihaja sem na počitnice mladina iz delavskih središč, kakor iz Maribora, Trbovelj, Zagorja, Celja, Ljubljane in drugih industrijskih krajev in mest naše banovine ter države.
Ustanovitelj tega doma je Društvo za zdravstveno zaščito otrok in mladine v Mariboru. Akcijo je započelo društvo v spomin na poroko Nj. Vel. blagopokojnega kralja Aleksandra I. Zedinitelja z Nj. Vel. kraljico Marijo.
Že pred letom 1929. je pošiljalo društvo otroke na počitnice. Otroci so stanovali v šoli, spali so po razredih na slami, pozneje na slamnjačah, a jedli so v gostilnah. Kmalu je občutilo društvo velike nedostatke v higienskem, zdravstvenem in vzgojnem oziru. Videlo je, da takšno letovanje ne more biti trajno in da bo brezuspešno. Manjkali so namreč lastno gospodinjstvo in dnevni prostori za slabo vreme. Otroci so morau biti v deževnih dneh v zatohlih razredih in so se valjali po prašni slami, kar seveda ni ustrezalo zdravju. Ni bilo umivalnic s toplo vodo, ne kopalnic in kopališča na prostem. Prav tako ni bilo igrišč na prostem, ker ni imelo društvo lastne zemlje. V primeru bolezni pri otrocih društvo ni razpolagalo z bolniškimi sobami, zaradi pomanjkanja prostorov ni mogel biti zdravnik stalno na razpolago in poleg vsega tega so bili še mnogi drugi nedostatki.
Vse to je napotilo društvo, da je kupilo leta 1929. pol ure od vasice Sv. Martina posestvo 23.1593 ha veliko, ki leži v višini 850 m. Kmalu je društvo dokupilo še 8.2805 ha zemlje in pred nekaj leti se je povečalo posestvo še za 2 ha. Mnogo je pridobil dom z avtomobilsko cesto, ki drži iz Slovenske Bistrice preko Sv. Martina prav do praga Počitniškega doma.
Na tem posestvu je stala majhna kmečka hiša, ki so jo prezidali tako, da je že prvo leto lahko letovalo 70 deklic. Pozneje so to hišo dvignili, tako da stoji danes na tem mestu krasna dvonadstropna hiša — dom za deklice. Poleg tega doma so postavili še tri barake, kjer so spali dečki. Ena izmed teh barak je služila za ambulanto. Obenem so zgradili in sijajno uredili gospodarsko poslopje, ki služi za ekonomijo, pralnico itd. V zadnjih letih je dom pridobil še mnogo: društvo je postavilo lep dom za dečke, kjer je prostora za 54 postelj. V tem domu je tudi velika dvorana, ki služi za dnevni prostor in igralnico ob slabem vremenu. Otrokom sta na razpolago knjižnica in mnogo družabnih iger.
Velika pridobitev doma je lasten vodovod, ki je napeljan v vse zgradbe. V obeh glavnih poslopjih so umivalnice z mrzlo in stalno toplo tekočo vodo, kopalnice, mrzle in tople prhe. Namesto barake, ki je bila za ambulanto in so jo podrli, stoji sredi mecesnovega drevja bolniški paviljon s petimi prijaznimi sobicami. Sem premestijo vsakega bolnika s katerokoli boleznijo. Je pa tudi za izolirnica, ker je predeljena v dva ločena oddelka, če bi se pojavila kakšna nalezljiva bolezen. Pod hribom na pripravnem mestu leži bazen, ki ga je društvo pred nekaj leti povečalo (10 X 30 m) in higienično preuredilo. Obenem je zgradilo predbazen (15 X 15 m), ki služi za sedimentacijo in ogrevanje. Od predbazena teče voda v bazen po stopni častem žlebičku, kjer se voda še čisti in greje. Vse je urejeno tako odlično, da ima veda povprečno temperaturo 20’ C, mnogokrat pa tudi 22* C.
Slabih pet minut od gospodarskega poslopja stoji lastna električna centrala ob potoku Bistrici. Elektrarna je brez dvoma največjega pomena. Elektrika ne daje samo vsem poslopjem razsvetljave, temveč tudi črpa vodo s črpalko v vse objekte (dnevno 30 000 litrov vode) in goni gospodarske stroje.
Pa tudi obširnemu posestvu posveča društvo pažnjo. Za domom za deklice leži ogromen vrt, ki daje domu vso povrtnino in zelenjavo. V sezoni redijo 8 do 10 krav, ki dajejo dnevno nad 100 litrov mleka, tako da je dom docela preskrbljen z domačim miekrm. Prav tako uporabljajo domačo mast, saj redijo poleg krav tudi svinje. Izmed posevkov je največ krompirja, ki v tej višini izvrstno uspeva. Polje, travniki in gozdovi so kultivirani. Zasajeno je
nad 400 mladih sadnih dreves. Velikega pomena je torej lastno posestvo, ki ga je društvo krasno preuredilo, da imajo otroci mnogo zabave. Deklice imajo svoje in dečki svoje igrišče, kjer je pripravljeno za odbojko, ping-pong itd.
Vsako leto sprejme društvo nad 450 otrok na letovanje po 30 dni v treh skupinah od 10. junija do 10. septembra. Od ustanovitve do danes je letovalo tu nad 6.000 otrok. Na počitnice pošiljajo otroke vsako leto banska uprava dravske banovine, mestna občina mariborska in zdravstveni domovi. Preostala mesta izpopolnijo otroci, ki jih pošiljajo starši sami po nasvetu zdravnikov. Število teh rase od leta do leta.
In kaj delajo otroci v tem domu? Jed, spanje, igranje je njihovo opravilo. Jedo 5 krat dnevo, po obedu spijo dve do tri ure, ostali čas pa posvetijo igranju in kopanju. Na svežem planinskem zraku, na soncu in v vodi, ob zdravi in tečni hrani in v najlepšem redu se krepijo telesno in duševno. Veselje jih je gledati pri jedi, ko jedo vsi z velikim tekom. Zato ni čudno, da pridobi otrok v enem mescu 3 do 4 kg, nekateri tudi 6 kg. Vsaka skupina ima 4 prefekte in 4 prefektke, tako da je dodeljena za vsakih 20 otrok ena nadzorna moč. Glavno nadzorstvo v domu imajo odborniki — šolski upravitelji iz Maribora, gospodinjstvo je v rokah gospodinjske šole »Vesne«, zdravstveno vodstvo pa ima šef Zdravstvenega doma v Mariboru, ki preskrbi vsako leto zdravnika in zaščitno sestro, ki sta ob času sezone stalno v počitniškem domu.
Tako vrši Društvo za zdravstveno zaščito otrok in mladine s sedežem v Mariboru, katerega last je ta počitniški dom, nalogo, ki se ne da opisati z nekaj kratkimi stavki.
Društvo je bilo deležno že mnogo priznanj in hvale ter je prejelo za svoje delovanje kraljevo nagrado 10.000 din. Počitniški dom, ki je najlepše urejena kolonija v Jugoslaviji, vzdržujejo društvo z razpoložljivimi denarnimi sredstvi in urejenim gospodarstvom, dalje mesto Maribor, razni meceni, država in banska uprava z vsakoletnimi prispevki. Posebna zahvala gre Ženskemu društvu, ki je nabralo za investicijo nad pol milijona dinarjev. Glede na veliko delo, ki ga je društvo izvršilo in ki ga še bo, bi bilo želeti od odločujočih faktorjev še izdatnejše podpore. Mladina bo vsem hvaležna.
VIR: Jutro
FOTO: Počitniški dom kraljice Marije (Arhiv ZZK Slovenska Bistrica)
Rodil se je elektrotehnik JOŽE VIDMAJER
Jože Vidmajer se je rodil 28. julija 1929 v Slovenski Bistrici očetu Jožefu Vidmajerju in materi Mariji Vidmajer, rojeni Soršak. Oba sta bila umorjena kot žrtvi povojnih pobojev v Veleniku pri Slovenski Bistrici.
Po končani osnovni šoli v Slovenski Bistrici se je začel leta 1944 kot vajenec učiti za elektrikarja pri mojstru Boku v Slovenski Bistrici, okoli leta 1946−47 pa je nadaljeval uk v Impolu, kjer se je kasneje tudi redno zaposlil. Med leti 1961−64 je v Mariboru obiskoval in končal tudi elektrotehnično šolo.
Dolga leta je bil t. i. »majster« oz. vodja elektro delavnice v Impolu.
V zakonu z Elizabeto, rojeno Marguč iz Gladomesa, se jima je rodila hčerka Anita.
Bistričani, predvsem tisti starejši, ki so bili lastniki prvih črno‒belih televizorjev, se ga spominjajo po tem, da je bil med prvimi, ki so jih popravljali. Delavnico za popravila je imel v kleti svoje hiše. Izdeloval in montiral je tudi strešne televizijske antene.
Jože Vidmajer je umrl 14. junija 2017 v Mariboru, pokopan je v Slovenski Bistrici.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je kolar JAKOB RAZBORŠEK ml.
Jakob Razboršek ml. se je rodil 28. julija 1911 na Cigonci.
Izučil se je za kolarja.
Januarja 1946 so ga aretirali in kot žrtev povojnih pobojev neznano kje umorili.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je prvi potujoči knjižničar LOVRO STEPIŠNIK
Lovro Stepišnik se je rodil 28. julija 1934 v Arclinu pri Vojniku očetu Gašperju, mlinarju in materi Mariji, rojeni Podpečan. Pred letom 1847 je prišel kot deček s starši na Zgornjo Ložnico, kjer so kupili »Zidarski mlin«.
Venčeseljski duhovnik Karl Križe ga je v nedeljski šoli učil brati in pisati. Lovro se je navdušil za slovensko pisano besedo, nanj pa sta vplivala tudi izobraženi kmet Zafošnik in škof Slomšek, h kateremu je hodil po knjige.
Stepišnikov mlin je bil shajališče vaščanov, potujočih pesnikov in pripovednikov, vanj je prihajal tudi pohorski pesnik Jurij Vodovnik. Stepišnik je prepisoval njegove pesmi in jih posojal sosedom. Ko je pesnik umrl, je Stepišnik napisal rokopisno Zberko pesmi Jurija Vodovnika, zapisoval je vreme in ljudske običaje, po potrebi je prepisal tudi kako knjigo. V zimi 1861/62 se je spoznal z Josipom Vošnjakom. Leta 1863 sta s pomočjo venčeseljskega duhovnika Antona Freliha ustanovila Bralno društvo pod Pohorjem in Slovensko bukvarnico. Knjige je Stepišnik nosil v košu od hiše do hiše in jih posojal ter jih po enem mesecu zamenjal. Z ljudmi se je pogovarjal o knjigah, ljudskih šegah, vražah in vremenu in leta 1883 napisal knjigo Ženitvovanjske navade na Štajerskem, ki je doživela več ponatisov. Leta 1870 je prodal mlin sorodnikom škofa Slomška in se preselil v Slovensko Bistrico, kjer se je družil s Slovenci v župnišču in v gostilni Petra Novaka, kjer je bilo slovensko narodno središče v nemški meščanski okolici.
Lovro Stepišnik je umrl 16. februarja 1912 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopan.
VIR: biografski-sb.si