29. junij
Danes godujeta PETER in PAVEL
Ime Peter izhaja iz latinskega imena Petrus. Le to pa izhaja iz latinske in grške besede petra v pomenu besede »skala«, prevedeno iz aramejskega imena Kefa, ki tudi pomeni »skala«.
Moške različice imena:Pera, Perica, Perko, Pero, Petar, Petček, Petja, Petjan, Petko, Petre.
Ženska različica imena: Petra.
Ime Pavel izhaja iz latinskega imena Paulus. To razlagajo iz latinskega pridevnika paulus v pomenu besede »majhen«.
Moške različice imena: Pavl, Pavle, Pavlek, Pavlin, Pavlo, Pavo, Paul, Nandino
Ženske različice imena: Pavla, Pavli, Pavlina, Paula Pavla, Pavli, Pavlina, Paula.
29. junij
TRETJI DAN VOJNE ZA SLOVENIJO
V noči s petka na soboto, 29. junija 1991, so se predstavniki Slovenije v Zagrebu sestali s tremi zunanjimi ministri Evropske skupnosti in predsednikom ZIS. Sprejeli so dogovor o ustavitvi sovražnosti, ki pa je bil tako nejasen, da do njegove uresničitve ni prišlo.
Dopoldne so se vdali vojaki in zvezni policisti, ki so bili obkoljeni v letalski bazi JLA na letališču Brnik. V skladišču goriva JLA v Mokronogu je podoficir streljal na poveljnika, ki se je hotel vdati, in grozil, da bo razstrelil rezervoar z gorivom. Uspešen je bil napad na bojno oklepno vozilo JLA pri Moretinih in spopad policistov z vojaki JLA pri Škofijah. V Štrihovcu je bila razbita tankovska kolona, ki je prodirala proti Šentilju. Tanki razpadle kolone so pozneje sestavljali tankovsko četo TO.
Od Predsedstva in Vlade RS je JLA s pisnim ultimatom zahtevala kapitulacijo Slovenije. Zadnji rok je bil 30. julija ob 9. uri. Zvečer se je sestala slovenska skupščina, se opredelila za mirno rešitev krize, vendar slovenska neodvisnost ni smela biti ogrožena.
OBNOVLJENI PROSTORI V STAVBI NEKDANJEGA PODJETJA CROUZET
Občina Slovenska Bistrica je obnovila dodatne prostore v stavbi nekdanjega podjetja Crouzet na Partizanski ulici v Slovenski Bistrici. V njej bodo odslej delovali podjetje Impos – Tednik Panorama, Društvo Sožitje, glasbena skupina Jebela cesta, taborniški rod Črno jezero Slovenska Bistrica, Evropa Donna, Fridina Mišnica in program učne pomoči Centra za socialno delo Slovenska Bistrica. Predstavnikom najemnikov je v sredo, 29. junija 2016, ključe izročil župan Občine Slovenska Bistrica dr. Ivan Žagar. Naložba je stala okoli 80 tisoč evrov.
VIR IN FOTO: Informator
DRUŠTVO SOŽITJE V NOVIH PROSTORIH
29. junija 2016 je Društvo Sožitje iz rok župana dr. Ivana Žagarja prejeli ključe novih prostorov na lokaciji Partizanska cesta 24. To je bila njihova že tretja večja selitev. Najprej so »gostovali« v prostorih RK, leta 2005 so dobili v brezplačen najem dva prostora v Marinškovem domu, leta 2015 so se preselili v zgornje prostore, spodnja etaža pa se je v celoti namenila za potrebe Vrtca Otona Župančiča. Vendar se je že takrat govorilo, da bo potrebna še ena selitev, kajti tudi zgornji prostori Marinškovega doma so bili namenjeni dejavnosti vzgoje in izobraževanja.
V spomladanskih mesecih letošnjega leta nas je občina povabila na ogled morebitnih novih prostorov na zdajšnji lokaciji. Žal so lahko ponudili le prostore v zgornji etaži, čeprav se zavedajo, da ni v skladu s smernicami listine »Občina po meri invalidov«, ki jo je občina prejela v lanskem letu.
Člani društva so namreč osebe z motnjo v telesnem in duševnem razvoju, kar pomeni, da jih kar nekaj uporablja invalidski voziček in jim tako arhitekturne ovire predstavljajo precejšno oviro pri naši mobilnosti.
Po zagotovilu župana in občinskih služb se bo iskala druga, bolj ustrezna lokacija. Prostora, ki so ju dobili v brezplačen najem, so preuredili tako, da je manjši namenjen pisarniški dejavnosti društva, drugi, večji pa je namenjen izvajanju posebnih socialnih aktivnosti, kot so različne oblike klubov, ustvarjalne delavnice, izobraževalni in socialni programi za nevključene, izobraževanje OMDR in staršev …
V društvu so veseli, saj so tako dobili v uporabo dva res lepa , predvsem pa svetla prostora, v katerih se bodo člani zagotovo prijetno počutili.
Če bodo razpoložljiva sredstva zadoščala, si želijo opremiti prostor še televizijo, tako da bi lahko uporabljali prostor tudi za kakšno obliko samopomoči oz. varstva svojih članov, če bi se pokazala potreba tudi po tej obliki dejavnosti.
VIR IN FOTO: Tanja Pušnik, Informator
EMA TROBENTAR NAJBOLJŠA PROSTOVOLJKA
Mladinski svet Slovenije je pod častnim pokroviteljstvom predsednika države Boruta Pahorja na zaključni prireditvi 29. junija na Brdu pri Kranju razglasil najboljše prostovoljce in prostovoljske projekte v letu 2014. Med 202 prijavama na natečaj je bila tudi prijava Leo kluba Slovenska Bistrica, ki je za naj prostovoljko predlagal Emo Trobentar. Ta je v starostni kategoriji do 19 let prejela naziv prostovoljka leta.
VIR IN FOTO: Informator
BISTRIŠKO SREDNJO ŠOLO OBISKALI ŠPANSKI DIJAKI
V tednu do 29. junija 2011 je bila Srednja šola Slovenska Bistrica gostiteljica 45 dijakov in desetih spremljevalcev iz španskega mesta Lorca, ki ga je pretekli mesec prizadel močan potres. Gre za izmenjavo pevskih zborov. Člani pevskega zbora iz bistriške šole so Špance obiskali februarja letos in so tam pripravili skupni koncert.
Za goste iz Španije so v srednji šoli pripravili pester program: minulo soboto so španski srednješolci preživeli z bistriškimi družinami, v nedeljo so jim pripravili piknik pri Treh kraljih, športne igre in pohod do Črnega jezera. Dijaki in učitelji so gostom prikazali pokrajino, ki je precej drugačna od sušne na jugu Španije, kjer prevladujejo nasadi oljk in sredozemsko rastlinje. V ponedeljek so si ogledali Ljubljano, se s pletnami popeljali do Blejskega otoka in obiskali še Postojnsko jamo. Včeraj so se okopali v ptujskih Termah, zvečer pa so prisostvovali koncertu v telovadnici Srednje šole Slovenska Bistrica. Po koncertu so dijaki gostom ponudili značilne slovenske jedi in jih naučili plesati polko ter nekaj slovenskih besed; zaigrala jim je tudi šolska glasbena skupina. Danes, v sredo, bo goste iz Španije v gradu sprejel še župan Slovenske Bistrice dr. Ivan Žagar.
V srednji šoli so nam učitelji in dijaki povedali, da je mednarodna izmenjava odlična priložnost za druženje, za spoznavanje drugih kulturnih okolij in učenje španskega jezika.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
IVAN DVORŠAK O FORMI VIVI
“Če nisi vztrajen, ničesar ne dosežeš”
Če ne bi bilo Ivana Dvoršaka, mariborskega kiparja, ki se je pred leti z družino preselil v Makole in tam odprl umetniško galerijo, ta majhen kraj sredi Haloz ne bi imel kiparskega festivala. Pa ga ima, čeravno so nekateri menili, da umetniški festival v kraju z ljudmi, katerim se še sanja ne, kaj je prava umetnost, preprosto ne more uspeti.
“Niti malo nisem podvomil o tem, da Makolčanom festival ne bi zlezel pod kožo. Ravno nasprotno, ko sem prišel v ta kraj, sem menil, da je treba nekaj narediti, da ti ljudje potrebujejo poživitev, dogajanje, ki bi jim popestrilo njihovo življenje,” razlaga Dvoršak. Ne pozabi povedati, da festivala, ki je dobil ime Forma viva, to pa zaradi tega, ker umetniki ustvarjajo na prostem, ne bi bilo, če mu ne bi ob strani stali ljudje, ki razmišljajo podobno, kot je on. Danes je sedemčlansko društvo, ki prav tako nosi ime Forma viva, usklajena ekipa, ki verjame v to, da bo festivalsko dogajanje v Makolah postalo tradicionalno. Še več, Ivan Dvoršak je prepričan, da se bodo prireditve sčasoma razširile na sosednje občine.
Umetnik, ki je že vse svoje življenje predan svoji veliki ljubezni, kiparstvu, ustvarja skulpture iz varjenega železa, v teh dneh, ko smo ga obiskali, kuje načrte za drugi festival, ki se bo začel čez dobra dva meseca. Čeprav se priprave nanj že bližajo koncu, je treba, tako Dvoršak, uskladiti še veliko stvari. “Z organizacijo festivala je veliko dela,” prizna, “vendar pa mi je vse, kar je povezano s festivalom v veliko veselje. Ne morem opisati občutkov, ki jih imam, ko opazujem tukajšnje krajane, ki že komaj čakajo, da se bo v Makolah spet nekaj dogajalo. Da bodo lahko vsaj za nekaj časa pozabili na vsakdanje skrbi in se zabavali.”
Zadovoljen je, da bo lahko sokrajanom letos ponudil še več. Poleg dvanajstih kiparjev in treh slikarjev iz Slovenije in tujine, ki bodo ustvarjali na prostem, na različnih mestih v Makolah in okolici, se namreč obeta zanimiv spremljevalni program. Ne bo manjkalo ne glasbe ne petja in plesa. Na svoj račun bodo prišli vsi – tako mladi kot stari. In čeravno tudi letošnji proračun za festival še zdaleč ni tak, kot bi moral biti, Dvoršak verjame, da bo sčasoma bolje. “Mnogi so menili, da nam sploh ne bo uspelo. Zdaj ko vidijo, da festival živi, ima svoje ime, obiskovalce in prizadevne organizatorje, bodo spremenili mnenje. Res pa je, da so nekateri že na začetku verjeli v nas – denimo občina Slovenska Bistrica z županom Ivanom Žagarjem, ki je tudi letos naš pokrovitelj.”
Eno od prizorišč festivalskega dogajanja, ki je bilo lani zelo obiskano, je Dvoršakova galerija. Ta je, kot porečejo mnogi, ki jo obiščejo, nekaj posebnega, v Sloveniji morda celo edinstvenega. Najti jo je namreč na Dežnem pri Makolah, ki leži na 500 metrih nadmorske višine. Morda je v Sloveniji celo najvišje ležeča umetniška galerija in zato zelo privlačna za vsakega obiskovalca. V njej je razstavljen sicer majhen del Dvoršakovega umetniškega ustvarjanja: skulpture iz varjenega železa. Razstavljal jih je že po vsej Sloveniji pa tudi v tujini, na kar je, razumljivo, zelo ponosen. Četudi je skromen, se dobro zaveda, da ljudje, ki ga poznajo, cenijo njegovo prizadevnost in vztrajnost. “Če nisi vztrajen, ničesar ne dosežeš,” je prepričan Ivan Dvoršak. Ob vsem tem, kar počne, pa mu še zmeraj ostane dovolj časa za družino, ki je za slovenske razmere precej velika: ima namreč pet otrok in enega vnuka.
VIR: Sanja Verovnik, Večer
FOTO: Ivan Dvoršak (Vzajemnost)
ZAČENJAJO SE BISTIŠKI POLETNI VEČERI
Na letni terasi GIT-a Murko v Slovenski Bistrici je bila, 29. junija 1994, zvečer prva od vrste poletnih prireditev, ki jih je to zasebno gostinsko podjetje začelo organizirati poleti 1993. Gost prvega poletnega večera je bil Stojan Auer, pogovor z njim pa se bo začel ob 20. uri.
VIR: (ps), Večer
FOTO: GIT Murko (menza) na razglednici iz začetka sedemdesetih let (Arhiv Silva Husuja)
POSEG V TRISTOLETNI PARK
Kaj bodo rekle naslednje generacije?
Spoštovano uredništvo!
Prosim, da v pomoč pri borbi za ohranitev vsaj še ostankov nekdanjega in sedanjega bistriškega parka, ob sedanjem posegu občinskega sisa telesnokulturne skupnosti — kluba tenisarjev, za kar je pristojni organ občine Slovenska Bistrica (kot v letu 1986, ob uničenju 100-letne zaščitene lipe ob ograji bivšega zadružnega doma v Šmartnem na Pohorju, oziroma nekdanjega župnišča, ki so ga požgali med NOB partizani, da so pregnali iz njega stanovalce — okupatorja!) spomladi 1986 izdal potrebna dovoljenja, »zatulim v luno« še jaz. Kaj bodo rekle naslednje generacije — po mojem nič! (Večer z dne 24. maja). Spoštovani tovariš Stane Gradišnik — strokovni delavec občinskega sisa kulturne skupnosti Slovenska Bistrica. Dovolite mi, prosim, da se tudi jaz pridružim vašemu vprašanju, na katero si pa drznem odgovoriti — da prav nič ne bodo rekle, ker čas izbriše in pozabi vse. Vendar se vam, osamljenemu volku, pridružujem in skupaj z vami tulim v luno, ki je itak mrtev planet, njej podobno pa tudi organ občine Slov. Bistrica, ki je kljub nasprotovanju izdal dovoljenje za poseg v bistrški 300-letni park, eno izmed največjih preostankov preteklosti in kulturne znamenitosti. Da je ta moja trditev resnična, kot tudi vse, kar ste o tem parku izbrskali med dokumenti, po uradnih listih, MUV in publikacijah Zavoda za varstvo narave in kulturne dediščine SRS, izdani pri Certusu Maribor in Turističnem društvu v Slovenski Bistrici (naslovna stran zloženke je Slovenska Bistrica, v drobnem tisku pa opis in priporočila, kaj vse je možno videti v tem mestu, kot zanimivost — omenjen je tudi bistriški park in znani dvostranski gabrov drevored po starosti in dolžini).
Da pa oba brezmočno tuliva v luno kot sva že mnogokrat (uničenje Ančnikovega gradišča na Urhu-Tinju — kmet je potreboval zemljišče za funkcionalne, koristne namene pri gospodarstvu!). Uničenje lipe ob ograji zadružnega doma (bivšega!) v Šmartnem na Pohorju, ki Je bila celo spomenik še iz NOB (pod njo so delili krajanom heimatbundovske legitimacije, odločali o usodi Pohorcev s tega dela Pohorja, ali bodo smeli ostati doma na kmetijah ali pa bodo z belo legitimacijo odšli v koncentracijska taborišč!). Uničenje te lipe je občanka opazovala več kot leto dni, o dokončnem uničenju obvestila vas in ko ste nastopili kot branilec vsaj še preostanka (1,5 metra debla!), kot navzoč pri sestavi zapisnika ob razpravi dne 13. junija 1986, ste morali ugotoviti in spoznati, da je pri uničenju sodeloval sam referent za urbanizem (bil in je nadzorni strokovnjak nad gradnjo, brez katerega ni izdaje gradbenega dovoljenja!), pa tudi najodgovornejši funkcionarji v krajevni skupnosti, DPO, društvih kraja. Generacije. ki sedaj odraščajo in se vzgajajo v novi šoli pa o pomenu te lipe niso nikoli nič slišale in tudi ne bodo, kot ne naslednje generacije za njimi.
Da se povrnem k zloženki, ki propagira turizem na območju občine Slov. Bistrica (samo grad Štatenberg v KS Makole, obnovljeno cerkev Trije kralji). Povsod so okoli kulturnih znamenitosti sodobnost, motenje miru, avtomobilska in druga športna obsedenost. (Pred leti sem hodil še k pokojnemu čebelarju v Strug po med, pa sem pešec od avtobusne postaje v Čepkah zbujal s sopotnico tolikšno pozornost pri vaščanih ob cesti, pri poljedelskih delavcih, da so prenehali delati in so zijali za nama, kot bi bila prispela s pravkar pristalimi neznanimi letečimi predmeti. Ob prihodu v kraj, v Strug, pa niso mogli prebivalci verjeti, da je v današnji avtomobilski obsedenosti mogoče priti peš!)
Tudi meni, ki sem predstavnik najstarejše generacije (70 let mi je že), ki sem v času aktivnega dela spoznal vse kraje, njihove zgodovinske in kulturne znamenitosti, zlasti pa neštetokrat obiskal bistriški park, saj imam sorodnike v okoliških vaseh po prednikih, je posega vanj iskreno žal. Toda ustaviti pričetih del ne bova mogla, le tuliva lahko na luno, kot osamljena volkova, kot sem zapisal že v uvodu. In ob najinem tuljenju se bodo morda nekaj časa brzdali in vznemirjali, potem bo pa vse steklo, kot je po porušenju stare polskavske šole, v katero je hodil še živeči pisatelj Anton Ingolič. Človek, ki je imel pogum, da se je lotil rušenja, brez katerega bi ne bilo temeljnega kamna za novo šolo, je pa sčasoma postal »junak dneva«. Takšen bo konec tudi posega v bistriški park, njega tišino bo poleg ptičjega žgolenja (če je tega kaj z ozirom na hrup motornih vozil) oživljalo kričanje igralcev na teniških igriščih, navijačev — in oživel bo in se prebudil iz 300-letnega spanja kot Trnjulčica v pravljici. Zmaga se žal le prek trupel žrtev.
VIR: Milan Verk, Na produ 3, Maribor, Pisma bralcev, Večer
FOTO: Grajski (mestni) park v Slovenski Bistrici (Peter Bradan)
PETI PRAZNIK KS LAPORJE
Prebivalci krajevne skupnosti Laporje, ene od treh manj razvitih KS občine Slovenska Bistrica, praznujejo peti krajevni praznik. Slovesnosti so začeli danes, 29. junija 1979, in sicer s šahovskim turnirjem v osnovni šoli Laporje. Zvečer je bila še slovesna seja skupščine krajevne skupnosti. Na praznični večer so mladi iz krajev Žabljek in Laporje zakurili kresove. 30. junija je bil v Laporju turnir v odbojki ter tekmovanje pionirskih in mladinskih gasilskih desetin iz vse občine Slovenska Bistrica. Prav tako so podelili šestim krajanom odličja OF, dva pa bosta prejela priznanje krajevne skupnosti. Krajevna skupnost Laporje šteje približno 1700 občanov, od katerih jih je 400 redno zaposlenih v industrijskih središčih Slovenski Bistrici in Mariboru.
VIR: V. Horvat, Večer
FOTO: Laporje (Bistričan.si)
NAGRADE LAPORSKIM UČENCEM
Učenci osmega razreda osnovne šole v Laporju so leta 1971 dosegli pomemben uspeh. Osmi razred so izdelali prav vsi učenci, kar ni uspelo nobenemu od osmih razredov že več kot 10 let
Letošnji osmi razred v Laporju je obiskovalo 20 učencev, od katerih so trije dosegli odličen uspeh. Branka Šimec, Mira Uršič in Zlatka Kurnik so za odlični učni uspeh prejele tudi najvišje jugoslovansko priznanje medaljo sklada bratov Ribarjev, ki jo podeljujejo za najboljše učne uspehe v osnovnih šolah. Boljši učenci so prejeli še knjižne nagrade. Skupno s tremi odličnjaki je bilo devet prav dobrih,sedem dobrih in eden zadosten. Takšen uspeh jim je prinesel tudi letos najboljšo povprečno oceno 3,6, kar je za to šolo velik uspeg.
Ob koncu šolskega leta so si učenci ogledali delovni organizaciji Impol in steklarno v Slovenski Bistrici. Vsi učenci osmega razreda v Laporju, ki ne bodo nadaljevali šolanja, že imajo zagotovljena delovna oz. učna mesta.
VIR: V. H., Večer
Nemci ustrelijo bežečega trgovca in režiserja MARKA ŽITNIKA
Marko Žitnik se je rodil 9. aprila 1913 na Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici.
Izučil se je za trgovca in imel kmalu dve svoji trgovini; eno na Križnem Vrhu (občina Slovenska Bistrica) ob cesti Slovenska Bistrica − Poljčane, drugo pa na Zgornji Ložnici (občina Slovenska Bistrica) v Kosovi hiši blizu šole.
Leta 1936 je na Zgornji Ložnici srečal mladega brezposelnega učitelja Julija Titla, ki je z mladimi januarja 1936 prevzel vodenje kulturnega društva ‘Javne narodne knjižnice’, da bi dali prednost prirejanju ljudskih iger. Junija 1937 so dobili dovoljenje, da so ‘Javno narodno knjižnico’ preimenovali v ‘Prosvetno društvo v Venčeslju pri Slovenski Bistrici’. Marko Žitnik se jim je pridružil kot režiser, pri režiji pa sta mu pomagali učiteljici Hedvika Povh in Frančiška Brodnik. Tako so zaigrali deset iger in Zgornja Ložnica je bila znana po njih. Ko je novembra 1937 odšel Julij Titl na služenje vojaščine, je nastalo zatišje.
Marko Žitnik je približno v tem času predal trgovino na Zgornji Ložnici v najem trgovskemu pomočniku Antonu Cvahtetu (očetu Marka Cvahteta) in njegovi ženi Katarini, sam pa je delal v svoji drugi trgovini na Križnem Vrhu.
Po nemškem napadu na Jugoslavijo leta 1941 je Marko Žitnik s fanti s Črešnjevca in Laporja organiziral uporniško skupino, ki je zbirala orožje in se povezala s podobno uporniško skupino v Rogaški Slatini. Žal je bil v tej skupini tudi izdajalec. Ko je Marko Žitnik 29. junija 1942 delal v trgovini na Križnem Vrhu, se je iz Rogaške Slatine pripeljal avtobus z nemškimi policisti, ki so ga hoteli aretirati. Toda Žitnik jim je ušel in stekel proti gozdu pod trgovino, a ga je nemški policist smrtno zadel, še preden je dosegel gozd. Na kraju njegove smrti danes stoji skromen kamen z napisom: »Tu je padel 29. 6. 1942 Žitnik Marko«.
VIR: biografski-sb.si
Umrl je duhovnik JOSIP ZIDANŠEK
Josip Zidanšek se je rodil 4. marca 1858 v Špitaliču pri Slovenskih Konjicah.
Po končani ljudski šoli v Špitaliču in Celju je nadaljeval šolanje na Celjski gimnaziji (1870−78). V letih 1879–84 je v Mariboru študiral bogoslovje in bil leta 1883 posvečen. Duhovniški poklic je začel opravljati kot kaplan v Slovenski Bistrici, nadaljeval kot škofijski tajnik v Mariboru, bil začasni profesor biblicistike in po opravljenem izpitu redni profesor Nove zaveze v mariborskem semenišču. Bil je tudi ravnatelj dijaškega semenišča v Mariboru.
Kot biblicist je leta 1898 obiskal Palestino in vtise strnil v knjigi Prvo splošno avstrijsko jubilejno romanje v sveto deželo. Napisal je tudi daljšo razpravo in prevedel in priredil Novi zakon.
Josip Zidanšek je umrl 29. junija 1930 v Mariboru, kjer je tudi pokopan.
VIR: biografski-sb.si
ANTON JEROVŠEK OPRAVIL ZRELOSTNI IZPIT Z ODLIKO
Konec tega meseca je bil je na tukajšnji c. kr. gimnaziji zrelostni izpit, k kateremu se je oglasilo 15 učencev VIII. gimnazijalskega razreda. Vsi so prestali skušnjo jako povoljno, med njimi sledeči 4 z odliko: Anton Jerovšek, iz Slov. Bistrice, France Krošelj iz Kapel pri Brežicah, Volčič Miroslav iz Maribora in Roman Trstenjak iz Hoč poleg Maribora. Vsi 4 odličnjaki so vrli Slovenci, rešili so torej s svojo jekleno marljivostjo in vse hvalevredno bistroumnostjo čast svojega milega naroda. Tako je prav, to pričakuje od slovenskih dijakov draga domovina ! Svetila njim lepa bodočnost.
VIR: Slovenec
FOTO: Anton Jerovšek (Wikipedija)
Naroči se na novice prek RSS
