3. marec
Danes goduje MARIN
Ime Marin izhaja iz latinskega imena Marinus, to pa razlagajo z latinsko besedo marinus v pomenu besede »morski«.
Moške različice imena: Marinko, Marino, Rino.
Ženski različici imena: Marina, Rina.
3. marec
JOLANDA ČEPLAK POSTAVI DVORANSKI SVETOVNI REKORD NA 800 m
3. marca 2002 je na Dunaju potekalo 27. evropsko dvoransko prvenstvo v atletiki, na sporedu pa je bil ženski finalni tek na 800 metrov. Edina favoritinja za zmago je bila domačinka Stephanie Graf, ki je na prvenstvu tekmovala kot aktualna svetovna in olimpijska podprvakinja v tej disciplini.
Njeno zmago si je prišel ogledat deželni glavar avstrijske Koroške Jörg Haider, zlato medaljo pa naj bi ji podelil avstrijski smučarski as Hermann Maier. A je avstrijsko slavje in s tem veliko zabavo uničila slovenska tekačica Jolanda Čeplak. Avstrijko je v ciljnem šprintu prehitela za tri stotinke sekunde, ob tem pa s časom 1:55,82 postavila svetovni rekord.
NA OGLED DVE RAZSTAVI
Učenci bistriške osnovne šole so ustvarjali na temo spodbujanja miru in strpnosti
V prostorih Knjižnice Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica sta na ogled dve zanimivi likovni razstavi. V okviru mednarodnega projekta Pozdrav ptic miru so na OŠ Pohorskega odreda Slovenska Bistrica šolsko leto 202122 posvetili spodbujanju miru in strpnosti. Pod mentorstvom Mojce Kobale Pahor in Aleške Farazin so z učenci izvedli različne ustvarjalne delavnice in v sklopu medpredmetne povezave v šolskih prostorih pripravili razstavo likovnih del na temo ptice miru. “Učenci so znova pokazali svojo kreativnost. Tako so nastale čudovite ptice, ki s svojimi barvami kar kličejo po optimizmu. Ker bi jih bilo škoda pospraviti v omare, so se odločili, da jih posvetijo občanom mesta Slovenska Bistrica. Ptice miru so poletele na razstavo v Knjižnico Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica. Ob ogledu razstave boste deležni tudi pozitivnih misli in ob tem tudi vzpodbude, da naj v prihodnost zremo z optimizmom,” pravi knjižničarka Natalija Stegne. V slovenjebistriški knjižnici razstavljajo tudi člani Likovnega društva Paleta. Na ogled so postavili likovna dela, ki kar kličejo po soncu in pomladi. Na razstavi sodelujejo Štefka Jesenek – Šeša, Stanka Reis, Vojko Kumer, Franci Kolar, Svetlana Godec in Zvonimira Male. Med njimi se Franci Kolar predstavlja s prav posebno tehniko, poimenovano pinceladas, katere posebnost je v tem, da slikar po enkratnem nanosu različnih barv na čopič oblikuje želeni motiv. Obe razstavi sta na ogled do 24. marca.
VIR: Tomaž Ajd, Štajer’c
FOTO: Ptice miru (Knjižnica Josipa Vošnjaka)
IZJEMNI USPEHI MLADIH BISTRIŠKIH ŠAHISTOV
Po tednu izjemno napetih bojev, polnih preobratov, presenečenj in predvsem iskrivih idej, se je v soboto, 3. marca 2018, v Portorožu zaključilo 25. mladinsko državno prvenstvo. Barve našega kluba so zastopali trije nadobudneži v skupini fantov do 10 let (F-10). In to kako! Pred začetkom tekmovanja so Liam Lugarič Kotnik, Tito Kolja Veber in Matic Sep navdušili že s samo uvrstitvijo na državno prvenstvo, kjer pa so pokazali, da s tem še zdaleč niso rekli zadnje besede. Liam in Tito sta bila vse do zadnje poteze v igri za mesta povsem pri vrhu, na koncu pa si je 3. mesto po izjemno napeti zadnji partiji priboril Liam, ki je skozi celoten turnir prikazal izjemno zrelo igro. Tito je kljub nesrečnemu zadnjemu porazu končal na še vedno zelo dobrem 7. mestu (poudariti velja, da je nastopil v povečini leto starejši konkurenci, kar daje njegovemu rezultatu še toliko večjo veljavo!). Matic je začel nekoliko slabše, nato pa je z odličnim finišem in kar tremi zaporednimi zmagami pokazal močen značaj in zasedel končno 19. mesto. To pa še ni pomenilo konca bistriških uspehov v Portorožu, saj je zadnji dan sledilo še pospešeno državno prvenstvo, na katerem je Liam po novih izvrstnih predstavah zbral 7,5 točke iz devetih partij in osvojil naslov državnega podprvaka. Zelo sta se izkazala tudi Tito in Matic s 5,5 točke in s 5 točkami, zasedla sta končno 12. in 23. mesto med 52 tekmovalci. Uspehi predstavljajo nov kamenček v mozaiku bistriškega šaha, ki v zadnjih letih doživlja renesanso tudi med našimi najmlajšimi.
VIR IN FOTO: Mateja Tomazini, Informator
PRIPRAVE ZA 20. JUBILEJNI TEDEN VSEŽIVLJENJSKEGA UČENJA
Na današnji dan, v torek, 3. marca 2015, so se v prostorih Ljudske univerze Slovenska Bistrica sešli izvajalci Tedna vseživljenjskega učenja. Ta bo letos v Sloveniji z naslovom Naša prihodnost potekal že dvajsetič, v Slovenski Bistrici pa devetnajstič zapored.
Prireditve ob jubilejnem Tednu vseživljenjskega učenja so se nato zvrstile od 15. do 22. maja ter v širšem terminu tudi do 30. junija. Direktorica Ljudske univerze Slovenska Bistrica Brigita Kruder je poudarila, da je Parada učenja leta 2014 na Trgu svobode v Slovenski Bistrici uspela v vseh pogledih. Sejemskega dogodka se namreč udeležilo kar okoli 1800 ljudi, veliko bistriških idej so prevzeli tudi na nacionalnem nivoju. Sicer pa bodo letos izvedli tudi nagradni natečaj. Do konca aprila želijo spodbuditi drugačno razmišljanje o temah, ki jih dostikrat nekritično povzemamo iz medijev. Najboljši v sedmih razpisanih kategorijah bodo prejeli tudi denarne nagrade.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Aleš Kolar
V KNJIŽNICI JOSIPA VOŠNJAKA PREDAVANJE O RADIESTEZIJI
V Knjižnici Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica so v ponedeljek, 3. marca 2014, gostili predavanje o radiesteziji – vplivu škodljivih sevanj na ljudi. Milan Zavasnik, ki se z radiestezijo ukvarja že 25 let, jo je predstavil in tudi praktično prikazal.
Radiestezist pri svojem delu za zaznavo pozitivnih in negativnih sevanj uporablja bajalice, nihalo, L antene, rožete in elektronske aparature. Na podlagi kvalitetno opravljenih meritev lahko ugotovi težave, ki jih ima oseba.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Mihael Dreo
STEKLA AKCIJA ‘ZA MAJINO SOBO’
Dobrodelno akcijo za 26-letno Majo Kostovo, ki je bila pol leta v komi, so začeli v vrtcu Otona Župančiča Slovenska Bistrica, kjer je opravljala pripravništvo in jo je čakala tudi zaposlitev
Maja Kostova iz Oplotnice je bila za otroke pravi magnet. Januarja letos je dopolnila 26 let. Potem ko ji je odpovedalo srce, je bila pol leta v komi. Ko se je začela prebujati, se je začela učiti na novo, za njo je poldrugo leto rehabilitacije v Soči in Dornavi. Brez njenih domačih, predvsem mame in očeta, ter njene neizmerne volje do življenja ji ne bi uspelo napredovati. Kljub temu so posledice kome hude, še vedno je odvisna od drugih, priklenjena na voziček. Poleg tega vidi samo sence, loči svetlobo in temo. Strokovnjaki se zelo trudijo, vendar ne morejo napovedati, koliko lahko Maja še pridobi z rehabilitacijo. Ob koncu tedna je v domači oskrbi v Oplotnici. Hiša, v kateri živijo, ni grajena za tako hudega bolnika. Da bi Maji omogočili dostojno življenje odraslega človeka, se je v Slovenski Bistrici začela dobrodelna akcija. Z njo želijo Bistričani in Oplotničani zbrati denar za gradnjo prizidka k domači hiši.
Akcijo Za Majino sobo so začeli v vrtcu Otona Župančiča Slovenska Bistrica, kjer je Maja Kostova opravljala pripravništvo in tu jo je čakala tudi zaposlitev. V vrtcu ocenjujejo, da bo za gradnjo potrebnih 25 do 30 tisoč evrov. Ta denar skušajo zbrati na več načinov: s pomočjo Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica bodo 15. aprila priredili avkcijo umetniških slik priznanih akademskih slikarjev, na tradicionalni prireditvi Vrtec poje in pleše, 13. maja, bodo zbirali prostovoljne prispevke za ta namen, organizirali bodo zbiranje starega papirja v vrtcih in osnovnih šolah na območju Upravne enote Slovenska Bistrica in zbirali prostovoljne prispevke. V bistriškem projektnem biroju Ideaal Projekt so se že odzvali povabilu, arhitektka Mojca Kraševac je pripravila mapo za prizidek. Odzvalo se je tudi Območno združenje Rdečega križa Slovenska Bistrica, odprli so poseben transakcijski račun, na katerem zbirajo pomoč za Majo. Za sobo so našli pleskarja, vodovodnega inštalaterja in darovalca stavbnega pohištva.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
Umrl je častnik ALOJZ VINDIŠ – DUNDA
Alojz Vindiš, s partizanskim imenom Dunda, se je rodil 16. maja 1926 na Pragerskem očetu Rudolfu, železničarskemu delavcu, invalidu brez ene roke, ki se je leta 1940 utopil, in materi Geri. Imel je brata Karla in sestro Silvo.
Po končani osnovni šoli v domačem kraju se je vpisal na tehniško šolo v Mariboru, a jo je pustil, ker se mu je upiral pouk v nemškem jeziku in se je šel raje učit za avtomehanika.
Kot domoljubno vzgojen fant je težko gledal ponemčevanje in nevarnost, da nacisti Slovence uničijo, zato je med partizane na Pohorje odšel že poleti 1943 kot 17-letnik in je bil prvi partizan ali vsaj med prvimi s Pragerskega. Da bi zavaroval starše ter brata in sestro (Nemci so se namreč družinam partizanov maščevali tako, da so jih pošiljali v koncentracijska taborišča), naj bi po pripovedovanju prič pred odhodom na Pohorje odložil na bregu Drave pri Mariboru svojo obleko, kar naj bi nakazovalo, da se je med kopanjem v reki utopil.
V bojih se je izkazal kot hraber partizan in tovariši so ga zelo cenili. Ker je bil pripravljen sodelovati v vsaki akciji, ki jo je organizirala njegova enota, si je pridobil tolikšno zaupanje soborcev in ugled med njimi, da je že po letu dni postal pomočnik komisarja brigade Miloša Zidanška – Pohorske brigade; proti koncu vojne je opravljal dolžnost pomočnika komisarja Šlandrove brigade. Bil je med najmlajšimi partizanskimi poveljniki na Štajerskem.
V partizanih je srečal svojo bodočo ženo Vero, rojeno Igričnik iz Hrastnika, s partizanskim imenom Slavka, borko Šlandrove brigade. Poročila sta se leta 1947. V zakonu sta se jima rodila dva sina.
Uniformo je slekel šele po dobrem desetletju, leta 1954. Po osvoboditvi je namreč moral kot pripadnik 14. divizije z njo oditi v Vršac (Srbija), od tam pa so ga premestili najprej v Osijek (Hrvaška) in nato v Beograd (Srbija), po tem v Zagreb (Hrvaška) in nazadnje v Mursko Soboto, kjer je približno dve leti poveljeval enotam, ki so varovale mejo v Prekmurju.
Alojz Vindiš je bil eden tistih domoljubov, ki so vse svoje življenje posvetili tovarištvu in solidarnosti. S tovariškim odnosom do soborcev je poskrbel, da je njegova partizanska enota živela tudi po vojni. Leta 1953 so po njegovi zaslugi ustanovili Skupnost borcev XI. slovenske narodnoosvobodilne uradne brigade (SNOUB) Miloša Zidanška – Pohorske brigade.
Kot dolgoletni predsednik odbora je odločilno pripomogel, da sta o njegovi prvi partizanski enoti izšli dve knjigi – monografija Mirka Fajdige Zidanškova brigada, Ljubljana, 1975 in knjiga Mirka Fajdige Pohorski partizani 1943, Ljubljana, 1985.
Da bi tudi mladi ohranjali in razvijali vrednote narodnoosvobodilnega boja, je bil leta 1959 ustanovljen rod tabornikov XI. SNOUB Miloša Zidanška, ki je tudi z njegovo pomočjo dobil čez nekaj let svoj prostor v Gornjem Gradu.
Alojz Vindiš − Dunda je umrl 3. marca 2010 v Mariboru, pokopan je na Spodnji Polskavi.
VIR: biografski-sb.si
NAMENU SO PREDALI DVORANO ZA ZIMSKI TRENING
V Športnem parku Slovenska Bistrica so 3. marca 2006 predali namenu športno dvorano za zimski trening atletov.
Ob dvorani so tudi pokrite tribune za spremljanje športih dogajanj na nogometnem stadionu in atletskih prizoriščih.
VIR: Arhiv Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica
FOTO: Dvorana za zimski trenig (Peter Bradan)
PRI REŠEVANJU – DODATNA ŠKODA
Zaradi prevrnjene cisterne je bila zaprta cesta Slovenska Bistrica – Poljčane
Danes okrog 9.15 se je med naseljema Žabjek in Križni vrh na cesti Slovenska Bistrica—Poljčane prevrnila prikolica cisterne Petrola, v kateri je bilo domala 12.000 litrov bencina super. Zaradi tega je bila omenjena cesta zaprta za promet do 14.30. Škode še niso ocenili, vendar pa je iz cisterne steklo 200 do 300 litrov bencina. Prikolica kot tudi vozila in dvigalo, ki je prispelo na pomoč pa so bili dodatno poškodovani pri reševanju, ki je bilo slabo organizirano.
Nesolidarni vozniki
»Bencin, ki ga vozil, je bil namenjen v Poljčane,« je povedal voznik cisterne Božidar Demšar iz Bresternice. »Na klancu na Križni vrh vozilo, ki je s tovorom vred težko več kot 33 ton, na mokrih granitih kockah kratko malo ni več moglo naprej. Ugasnil sem motor in vozilo zavrl, pod kolesa pa zataknil zagozde. Nato sem hotel ustaviti kakšen tovornjak, da bi mi voznik pomagal. Mimo se je peljalo šest zasebnih avtoprevoznikov, vendar mi ni noben hotel ali mogel pomagati. Končno se je ustavil voznik iz Konstruktorja, ki ga poznam le na videz. Med tem ko je iskal vlečno vrv, sem bil jaz tovornjaku, ta pa je pričel nenadoma drseti po klancu navzdol. Malo za cisterno so stala tri vozila, in da ne bi treščil vanje, sem zasukal volan, misleč, da se bo prikolica tako naslonila na škarpo. Toda prikolica seje prevrnila, vse, kar sem lahko storil, je bilo, da sem dobro zategnil ventile na cisterni in podstavil posode, da sem prestregel nekaj odtekajočega bencina.«
Božidar Demšar je poklicni voznik šest let in v tem času še ni imel nobene nesreče. Včasih sta bila na takšnih prevozih dva voznika, zaradi varčevanja pa odhaja sedaj na pot le eden, je povedal.
Hitro zavarovanje
Kmalu za miličniki, ki so poskrbeli za zavarovanje, je prišla na kraj nesreče tudi posebna enota zavoda za gasilsko in reševalno službo Maribor, pod vodstvom vodnika Jožeta Frasa. Po cesti, po kateri je tekel bencin, so razpršili peno. Iz cisterne so prečrpali bencin.
Ob 12.30 se je začela reševalna akcija. Ni znano, kdo ji je poveljeval, saj je bilo poveljnikov več.
Strojnik dvigala Srečko Grindl, ki je kasneje pokazal še največ prisebnosti, je z dvigalom nato nalahno dvignil prikolico, Voznik Demšar pa je baje na povelje nekega gasilca sedel v tovornjak. Prižgati bi moral motor, da bi nastal v zavornem sistemu tovornjaka zadosten pritisk. Vozilo Petrola takrat še ni bilo priključeno h gasilskemu vozilu, ki naj bi mu pomagalo čez klanec. V akciji je sodeloval tudi vodja avtoparka Petrola, zato je tolikaj bolj nenavadno, da je sedel za krmilo spet Demšar, ki je bil zaradi nesreče že tako pretresen. Petrolovo vozilo se je najprej premaknilo za kakšen meter naprej, nato pa spet pričelo drseti po klancu navzdol. Ogroženim se je posrečilo odskočiti, vozilo s prikolico pa je treščilo v dvigalo in se dodatno poškodovalo. Samo na dvigalu je več kot za 20.000 dinarjev škode.
Kasneje nihče od tistih, ki so sodelovali v akciji ni vedel, kdo je poveljeval; gasilci, ki so skrbeli predvsem za protipožarno zaščito, ali predstavnik Cestnega podjetja, ki naj bi imel pri vsem skupaj vendarle glavno besedo, ali še kdo.
Končno je gasilski avto vendarle potegnil Petrolovo cisterno čez klanec, nato pa so gasilci še sprali cestišče, ki je bilo zaradi pene spolzko.
VIR: S. Niedorfer, Večer
FOTO: Zgoraj: Gasilci so po cesti razpršili peno, kajti odtekajoči bencin bi se lahko vnel; Spodaj: Petrolovo vozilo je zaneslo po klancu navzdol in je treščilo v reševalno dvigalo (O. K.)
Rodil se je častni občan občine Slovenska Bistrica MARIJAN STREHAR
Marijan Strehar se je rodil 3. marca 1952 na Planini pod Šumikom v občini Slovenska Bistrica kot eden izmed šestih Streharjevih otrok.
Bil je gojenec šole za rezervne častnike nekdanje Jugoslovanske ljudske armade (JLA).
Leta 1974 je poklicno vstopil v vrste Teritorialne obrambe (TO) Slovenije. Bil je med organizatorji 17. maja 1990 ustanovljene Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ), kot odgovor na grožnje s strani jugoslovanske federacije za zavarovanje naše samostojnosti.
Skupaj z brigadirjem Vladimirjem Miloševičem in njegovim pomočnikom, nekdanjim načelnikom Generalštaba Slovenske vojske, generalmajorjem Alojzem Šteinerjem, je med vojno za Slovenijo poveljeval pri blokadi vojašnice v Slovenski Bistrici.
Zaslovel je, ko je poveljeval teritorialcem, ki so pod njegovim vodstvom poskrbeli za uspešno osvojitev enega največjih skladišč orožja in streliva jugoslovanske vojske na Zgornji Ložnici. Tam je imela JLA na tisoče ton bojnega streliva, orožja in drugih sredstev. S tesnimi prijatelji je akcijo praznjenja skladišča in skrivanja streliva v pohorskih gozdovih izpeljal v celoti. Zato so ga ljudje na bistriškem koncu in v vojaških vodah celotne Slovenije zelo spoštovali.
Marijan Strehar je tragično in v nepojasnjenih okoliščinah preminil 24. maja 2012 med Smolnikom in Mucovo pečino na Ruškem Pohorju. Pokopan je na Šmartnem na Pohorju.
VIR: biografski-sb.si
IVAN VOKAČ PONOVNO IMENOVAN ZA UPRAVITELJA ŠOLE
Ko se je Ivan Vokač vrnil iz izseljenstva v Srbiji je bil novembra 1945 najprej postavljen za učitelja, spet na Zgornji Polskavi, in nato 3. marca 1947 vnovič za upravitelja na isti osnovni šoli.
VIR: Mirko Munda: Zgornja Polskava in njena okolica, str. 239
KONCERT PEVSKEGA ZBORA ŽELEZNIČARJEV
Koncert v Slov. Bistrici priredi v soboto 3. marca pevski zbor «Zveze jugoslovanskih železničarjev» iz Ljubljane pod vodstvom pevovedje g. M. Premelča. S pestro izbranim vzporedom bo glasbo ljubeče občinstvo gotovo jako zadovoljne. Začetek ob pol 8. uri zvečer.
VIR: Jutro
DNEVNA KRONIKA
Kake Ijudi kandidira JSDS za župane?
Dne 3. marca 1922 se je vršila pred mariborskim sodiščem vzklicna razprava v znani zadevi bivšega župana v Račjem Franca Kobana. Vzklicni senat je potrdil sodbo prvega sodnika iz razlogov prve obsodbe. Obtoženci so doprinesli za svojo vlogo, s katero se je čutil
Koban v svoji županski časti prizadet, deloma dokaz resnice, deloma pa dokaz verjetnosti. Dokazano je, da se je Koban v Kaščevi gostilni izrazil proti gostilhičarju, »da on ni za Srbe, da zmiraj bolj gor drži na Avstrijo”, »da smo predani Srbom”, »da nas je dr. Korošec prodal”, »da so on in njegova stranka za republiko”. Ko so prišli na Ogrskem boljševiki na krmilo, je izrekel »pobožno” željo, »da bi le vdrli boljševiki tukaj sem, da bi se jim pridružili”. Koban je bil član »Schulvereina“ ter je zanj agitiral. Priče so tudi izpovedale, da je Koban na shodih hujskal proti državi. Nadalje je Kobanu po pričah dokazano, da je ukradel na pokopališču v Zg. Polssavi lepo, 3 metre visoko tiso. Da pa osebi, o kateri se govori in kateri je jasno dokazano, da je samolastno vzela tujo lastnino, da je po stavila mesto velikega, lepega marmornatega spomenika, ki ji je bil dan v popravilo, manj vredno, manjšo in staro nagrobno ploščo, ki je na nepojasnjen
način izginila s pokopališča v Poliskavi, — ki je na pokopališču v Slov. Bistrici naložila marmornato nagrobno ploščo in več rezanih kamnov ‘ter jih hotela brez dovoljenja odpeljati, — osebi, o kateri se govori, da je tihotapila denar v Nemško Avstrijo, in ki je bila radi hudodelstva poneverbe kaznovana z dvomesečno ječo, da taki osebi prebivalstvo ne more zaupati in lahkim srcem prepustiti županskega rnesta, pač ni treba posebej povdarjati. S tem je dovolj jasno dokazano, kake ljudi so hoteli socialni demokratje postaviti za župane.
VIR: Tabor
