30. maj
Danes goduje IVANA
Ime Ivana je ženska oblika imena Ivan oz. Janez, ki izhajata iz grškega imena Ιoχαννης (Johánnês), Ιωαννης (Jôánnês), to pa iz hebrejskega Jehohannan, skrajšano Johann z nekdanjim pomenom »Jahve (to je Bog) je milostljiv, se je usmilil«. Ime je torej teoforično (to je, da ima sestavino Bog) in so ga prvotno dajali v zahvalo Bogu, ki jim je dal dolgo pričakovanega otroka.
Ženske različice imena: Ivi, Ivica, Ivana, Ivanka, Vanja, Jana, Janja.
Moške različice imena: Ija, Ivanček, Ivanko, Ive, Ivek, Ivi, Ivko, Ivo, Janez (Janko, Jani, Jan), Van, Vači, Vanče, Vanček, Vanči, Vančo, Vane, Vanek, Vanja, Vanjo.
30. maj
SVETOVNI DAN NOČNEGA MOČENJA
30. maja obeležujemo svetovni dan nočnega močenja, težave, s katero se srečuje približno desetina otrok. In njihovih družin. Namen tega dne je ozaveščanje javnosti o pomembnosti prepoznavanja in zdravljenja težave, kot je nočno močenje otrok in mladostnikov.
Nočno močenje postelje je nehoteno uhajanje urina med spanjem pri sicer popolnoma zdravih otrocih starejših od 5 let. Pri nekaterih se pojavlja vsako noč, pri nekaterih le nekajkrat tedensko.
Slovenija se je temu dnevu prvič pridružila leta 2017.
NJEN PRVI KRITIK JE MAMA
Literarni večer v Slovenski Bistrici z znano novinarko TV Slovenija Mojco Širok
Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica je ob dnevu knjižnice pripravila literarni večer z Mojco Širok. Prireditev so vključili v projekt Vošnjakova bralna značka za odrasle – Sezona umorov. Mojca Širok je novinarka in pisateljica. V bogati televizijski karieri je bila novinarka v zunanjepolitični redakciji in dolgoletna dopisnica iz Italije in Vatikana. Leta 2010 je pri založbi Mladinska knjiga izdala knjigo o italijanskih kriminalnih organizacijah Oblast brez obraza in pri založbi časnika Finance knjigo o političnem vzponu nekdanjega italijanskega premierja Silvia Berlusconija Zadnji rimski cesar. Leta 2014 je izdala knjigo Od Benedikta do Frančiška – revolucija v Rimskokatoliški cerkvi. Novembra 2017 je v izdaji tednika Mladina izšla njena biografija papeža Frančiška. Za svoj literarni prvenec, kriminalni roman Pogodba, je prejela knjižno nagrado Modra ptica.
Včasih se je “matrala”, spet drugič se je lepo bralo
V pogovoru s Sašo Šega Crnič je Mojca Širok zaupala, kdo je njen prvi kritik: “Prve tri knjige niso enostavne za brati. Lakmusov papir, kako se kaj bere, je v moji mami. Vse, kar napišem, dam najprej prebrati njej. Potem vidim, ali bo še kdo bral to knjigo. Pri Berlusconiju je prvo poglavje še šlo, potem je dvakrat rekla – oprosti, Bog, saj tega ne moreš čitati. Pri knjigi o mafijskih organizacijah italijanskega juga, ki je v bistvu tudi publicistična, strokovna knjiga, je mama rekla, da se ‘matra’, ker je navedenih toliko imen. Ko sta se zgodila odstop papeža Benedikta in izvolitev papeža Frančiška, sem pa že, ko sem se usedla, začela pisati z namenom, da mora uspeti. In mama je rekla – se strašno lepo bere.”
V Rimu zapeta severnjakinja
Mojca Širok se je dotaknila tudi življenja v italijanskem glavnem mestu. “Če živiš v Rimu, ga ne moreš imeti rad. Promet je nemogoč, ljudje se tudi po dve uri vozijo v službo. Ko se srečuješ z vsakodnevnim besom, si rečeš, grem in ne pridem nikoli več nazaj. Ampak tudi Rimljani tega nikoli ne naredijo. Je pa res, da je vedno manj tiste čarobnosti, po kateri je bilo mesto nekoč znano. Tudi če te je Rimljan včasih ogoljufal, te je ogoljufal z nasmeškom. Bila je lahkotnost bivanja, mene so vedno dražili, da sem zapeta severnjakinja,” je povedala Mojca Širok, ki je na literarnem večeru predstavila tudi svoje pestro novinarsko delo.
VIR: Tomaž Ajd, Štejerc
FOTO: Tjaša Brglez
PRIHODNOST MLADINSKEGA CENTRA NA PLACU POD VPRAŠAJEM
Upravni odbor Kluba študentov Slovenska Bistrica je 30. maja 2015 sprejel sklep o prekinitvi sodelovanja s podjetjem BitSpot d.o.o, ki je v Mladinskem centru Na placu opravljalo gostinsko dejavnost. Na klubu so se za prestruktoriranje delovanja odločili predvsem zaradi pomanjkanja finančnih sredstev po Dnevu ljubezni, projektu, ki so ga bili zaradi obilnega dežja primorani odpovedati. Odpoved dogodka, ki za primer slabega vremena ni bil zavarovan, je proračun bistriškega kluba študentov oškodovala za 14.599 €.
Nezavidljiv finančni položaj v katerem so se znašli je botroval vedno manjšemu številu projektov organiziranih s strani študentov in je tudi eden od glavnih razlogov za prekinitev gostinske dejavnosti v mladinskem centru. Predsednik Kluba študentov Slovenska Bistrica, Matevž Skrbiš je povedal, da mladinski center Na placu svoja vrata zapira, ker klub sam ne more več vzdrževati prostorov in plačevati vseh fiksnih stroškov, ki nastanejo pri raznih prireditvah in dogodkih. Stroški elektrike, ogrevanja, interneta, televizije, varovanja so na mesec znašali okrog 1000€.
Po pretečenem trimesečnem odpovednem roku 12. septembra MC Na placu tako ne bo več deloval kot gostinski objekt, še vedno pa bo odprt za čas koncertov, projektov, tečajev in drugih dogodkov, ki jih bo organiziral klub. Sprememb v upravnem odboru Kluba študentov ne načrtujejo, pravijo, da jih je kriza povezala in okrepila, ter obljubljajo, da bodo jeseni finančno močnejši ponovno začeli izvajati projekte. Sodelovanja z novim gostinskim partnerjem študenti ne načrtujejo.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Rok Rutnik
V GRASLOVEM STOLPU RAZSTAVA KERAMIČNIH SKULPTUR LJUBICE ZGONEC ZORKO
V petek, 30. maja 2014, je v Graslovem stolpu v Slovenski Bistrici postavila na ogled svoje keramične umetnine Ljubica Zgonec Zorko, vodja Centra za domačo in umetnostno obrt v slovenski Bistrici. Umetnica je doslej sodelovala s samostojnimi ter skupinskimi razstavami doma in na tujem ter prejela številne nagrade.
Keramične skulpture Ljubice Zgonec Zorko predstavljajo na slovenski likovni sceni zanimivo popestritev predvsem zaradi tehnološke in motivske specifike, saj se ukvarja z eno najzahtevnejših ter hkrati najstarejših uporabno obrtnih in umetniških zvrsti. Likovna motivika umetnice je že od samih začetkov njene ustvarjalnosti povezana z vodo, enim od štirih filozofskih elementov, pri čemer črpa navdih predvsem iz fosilov školjk, kjer prevladujejo oblike spirale. Valovi časa, kakor je svoje skulpture poimenovala Zgonec Zorkova, spominjajo na podvodne arheološke najdbe, ki so izgubile svojo prvotno obliko, a vendarle valovi časa v sebi nosijo globoko sporočilo. Dogodek je obiskal tudi minister Dejan Židan, oceno o razstavi je podal likovni kritik Mario Berdič, v svet čarobnega zvoka pa je obiskovalce popeljala psihoterapevtka Lučka Ungar z gongi.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Rok Rutnik
MECEN IN NJEGOV SLIKAR VABITA V BISTRIŠKI GRAD
V petek, 30. maja 2008, ob 19. uri, so v salonih in predporočni dvorani gradu Slovenska Bistrica odprli razstavo slik baročnega slikarja in Attemsovega dvornega freskanta F. I. Flurerja. Razstavljene so bile njegove vedute in portreti Attemsov, kakor tudi avtoportret avtorja.
Mecena grofa Ignaca Matijo Attemsa in slikarja je predstavil kustos Narodne galerije v Ljubljani, dr. Ferdinand Šerbelj, razstavo pa je odprl generalni direktor Direktorata za kulturno dediščino pri Ministrstvu za kulturo R. Slovenije, dr. Damjan Prelovšek.
V kulturem programu odprtja so nastopili: sopranistka Teja Letonja in baritonist Samo Ivačič, ki ju je na klavirju spremljal Tom Hajšek.
Razstavljena dela so naslikana v tehniki olje na platnu.
To je bil za zavod za kulturo in Bistričane nedvomno izjemna priložnost, da so lahko na enem mestu videli dela tega avtorja, ki so drugače sicer »razmetana« po različnih državnih ustanovah, galerijah in muzejih. Bistričani so znali izkoristiti to enkratno priložnost in so si razstavljena dela ogledali v velikem številu, pa tudi časa je bilo dovolj. Razstava je bila namreč odprta vse do sredine septembra.
VIR: Silvo Husu, Grajski stolpec, Tednik Panorama
FOTO: F.I. Flurer: Morsko obrežje z ladjo v popravilu, olje na platnu, hrani Narodna galerija Ljubljana (Grajski stolpec)
NEURJE PRIZADELO TUDI SLOVENSKO BISTRICO
Močno deževje je 30. maja 2006 dodobra napolnilo pohorske hudournike, med katerimi že dolgo največ preglavic povzroča Dravinja. Ta je med Poljčanami in Majšperkom poplavila nekaj sto hektarov travnikov in njiv, bregova pa je prestopil tudi potok Ložnica na bistriškem območju. Gasilci so imeli največ dela na območju Zgornje Polskave, kjer je potok spet poplavil cesto na Ogljenšak. Načelnik štaba civilne zaščite v občini Slovenska Bistrica Danilo Podlesnik je povedal, da so že sredi popoldneva aktivirali operativni del štaba, v pripravljenosti pa so predvsem gasilci. Vse do večera je Dravinja naraščala in za nekaj ur na majšperškem območju zaprla promet na regionalni cesti Poljčane–Majšperk. Z nočjo so se pohorski hudourniki nekoliko umirili.
VIR: Večer
USTANOVLJENO ŠPORTNO DRUŠTVO KOŠTRUNI TINJE
Začetki organiziranega športnega udejstvovanja segajo daleč tja v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so se na skromnem igrišču, danes mu pravimo “staro igrišče”, pred nekaj leti smo namreč dobili novo pri osnovni šoli, igrale posamezne tekme, zlasti v nogometu.
Športno društvo “KOŠTRUNI”, pa je bilo ustanovljeno leta 2004. Predvsem z namenom, da privabi v svoje vrste čim več prebivalcev teh krajev, ki hočejo združiti zdravje, naravo, šport in dobro družbo. Društvo je bilo ustanovljeno dokaj pozno. Kljub temu pa skozi vsa leta organizira tri zdaj že tradicionalne športne prireditve. Snowboardcross, nogometni turnir in kolesarsko dirko na Tri Kralje.
Začetki društva segajo v leto 2004, ko je bila izvršena ustavna seja društva (30.5.2004). Na tej seji je sodelovalo 18 utanoviteljev društva, ki so se dogovorili o imenu društva, znaku društva, članih upravnega društva … Prvi predsednik športnega društva je tako postal Mirko Smogavec, ki še danes uspešno nadaljuje svoj drugi mandat. V demokratičnem stilu so bili izvoljeni tudi drugi člani upravnega odbora.
V letu 2007 se je športno drušvo Tinje zaradi lažjega in kvlitetnejšega dela razdelilo na štiri različne sekcije.
KOLESARSKA SEKCIJA
Namen kolesarske sekcije so skupna kolesarska druženja, različni izleti in pa tudi resnejši treningi in obiskovanje tekem. Od leta 2008 naprej imajo svojo klubsko kolesarsko prvenstvo, v letu 2009 pa smo si uredili klubske prostore, kjer lahko treniramo tudi pozimi.
BORDERSKA SEKCIJA
V sekciji se ukvarjajo predvsem z organiziranjem raznovrstnih tekmovanj na snegu saj imajo od leta 2005 naprej vso potrebno opremo za meritev časa in postavitev smučarskih ali boarderskih prog. Seveda pa ne manjka dni, ko se borderji podajo raziskovat bele strmine na Slovenskih in tujih smučiščih.
NOGOMETNA SEKCIJA
Glavni cilji sekcije so predvsem druženja na nogometnem igrišču, organizirajo pa tudi treninge za najmlajše. Že nekaj let je ustanovljena nogometna ekipa Šd Tinja, ki obiskuje raznovrstne malonogometne turnirje v okolici.
POHODNIŠKA SEKCIJA
V sekciji pohodništvo zaenkrat v lastni režiji organizirajo izlete. Imajo tudi vsakoletni , lahko rečemo tradicionalen pohod k polnočnici cerkvi Sv. Treh raljev na Pohorju. Drugače pa se člani društva udeležujejo izletov in pohodov v organizaciji drugih planinskih in turističnih društev.
VIR IN FOTO: Športno društvo “Koštruni” Tinje
ŠEST BISTRIŠKIH OSNOVNOŠOLCEV NA DRŽAVNO TEKMOVANJE V VESELI ŠOLI
Na državno tekmovanje v Veseli šoli, ki je bilo v nedeljo, 30. maja 1993 v Ljubljani, se je uvrstilo tudi 6 bistriških osnovnošolcev, ki so osvojili prva mesta na občinskem tekmovanju v Oplotnici. Med četrtošolci sta se v znanju Vesele šole poskusili Mojca Krajnc in Jerneja Kodrič iz OŠ Poljčane, med petošolci Miha Valenčak, učenec iz Oplotnice, v kategoriji šestih razredov sta mlade Bistričane zastopali Petra Ravš in Petra Draškovič s Spodnje Polskave. Med sedmošolci je tekmoval Matej Rajh s Črešnjevca, v skupini osmošolcev pa Bogdan Jurak iz Slovenske Bistrice.
VIR: (ps), Večer
NELIKVIDNOST NA VIDIKU
Gospodarska, gibanja v občini Slov. Bistrica lani in v prvem trimesečju letos
Medtem ko je gospodarstvo v bistriški občini doseglo lani dobre rezultate, se letošnje prvo trimesečje nikakor ne more primerjati s tem obdobjem lani. Najbolj vzbujata skrb hitro večanje zalog in pojavljanje nelikvidnosti. Nekatere TOZD so po prvih treh mesecih dosegle minimalen ostanek dohodka, predvsem bistriška oljarna.
Zbora združenega dela in krajevnih skupnosti sta danes sprejela stališče, s katerim naj bi se gospodarstvo skušalo odločneje upreti kritičnemu položaju. Ta stališča so že sprejeli občinski svet, občinski sindikalni svet in družbenopolitični zbor SO Slov. Bistrica. V tem pomembnem dokumentu je med drugim zapisano, da bo treba strokovno oceno, koliko so bili doseženi cilji, ki so si jih ob združevanju zastavile delovne organizacije. Treba si bo bolj prizadevati za zmanjšanje zalog, pri finančnem poslovanju pa pokazati večjo disciplino. Izvršni svet in komisije pri družbenopolitičnih organizacijah naj delajo v tesnejši povezavi, da ne bi več prihajalo do podvajanja razprav o istih problemih in do zavzemanja neenotnih stališč.
Čeprav je bistriško gospodarstvo lani doseglo skoraj 35-odstotno večanje izvoza, letos izvoza ne bo mogoče tako povečevati. Tudi zato naj bi delovne organizacije temeljito proučile možnosti za izvoz v dežele tretjega sveta. Hkrati naj vse TOZD skušajo čimbolj zmanjšati uvoz reprodukcijskega materiala.
VIR: J. Štruc, Večer
Umrl je duhovnik IVAN OREL
Ivan Orel se je rodil 18. oktobra 1899 v Mozirju.
Gimnazijo je obiskoval in končal v Celju, bogoslovje pa v Mariboru, kjer je bil 28. junija 1925 posvečen v mašnika.
Najprej je bil kaplan v Št. Ilju pod Turjakom (1. 8. 1925−24. 11. 1926), nato na Prevaljah (25. 11. 1926−15. 8. 1934) in v Vojniku (16. 8. 1934−31. 7. 1938). 1. avgusta 1938 je bil imenovan za župnika na Zgornji Polskavi in ostal na tem mestu do svoje smrti leta 1970. Takrat je s sabo prinesel figure za jaslice, ki jih je sam naredil, ko je bil kaplan v Vojniku. Figure so visoke približno 40 cm in jih na Zgornji Polskavi postavljajo v jaslice še danes.
Med 2. svetovno vojno je bil eden redkih, ki mu je okupacija prizanesla in je ostal na svojem delovnem mestu. V teh burnih časih, ko so Nemci zasedli Štajersko in začeli preseljevati ljudi, prepovedali slovenščino v javnem življenju in preganjali vse domoljube, posebej pa duhovnike in druge izobražence, se je zgornjepolskavski župnik Ivan Orel zaobljubil skupaj s svojimi farani, da bodo, če srečno preživijo vojni vihar, postavili oltar v čast Mariji Pomagaj. Ko je imel 11. maja 1941 zadnjo slovensko pridigo v cerkvi, je postavil na stranski oltar sliko Marije Pomagaj z Brezij in pridigal o njej, nato pa izročil vso župnijo njej v varstvo.
Leta 1943 je dal naslikati kopijo brezjanske Marije pri šolski sestri Rafaeli Eggr v Innsbrucku (Avstrija).
Po vojni so 29. aprila 1946 sliko ponesli najprej na Brezje, kjer je bila blagoslovljena, nato pa še v ljubljansko stolnico in se pred njo zahvalili za varstvo v vojnih časih.
12. maja leta 1946 so sliko slovesno sprejeli na Zgornji Polskavi in jo umestili na stranski oltar.
Na Zgornji Polskavi je bil s svojo skromnostjo, prijaznostjo in delovno vnemo pri župljanih zelo priljubljen in spoštovan. Skupaj z njimi je leta 1959 obnovil cerkveno streho in prepleskal notranjost cerkve.
Ivan Orel je umrl zaradi kapi 30. maja 1970 na Zgornji Polskavi. Pokopan je na zgornjepolskavskem pokopališču.
Na njegovem pogrebu 1. junija se je pokazalo, kako je bil priljubljen pri sobratih in faranih. Pogrebne obrede je opravil s sv. mašo in poslovilnim govorom ob grobu ordinarij dr. Maksimilijan Držečnik, somaševal je pomožni škof dr. Vekoslav Grmič, ki je imel v cerkvi tudi pridigo in v njej orisal dober značaj duhovnika župnika Ivana Orla. Pogreba se je udeležilo 68 duhovnikov. Ob grobu so se poslovili poleg ordinarija še dekan Jože But iz Slovenske Bistrice v imenu dekanijske duhovščine, dr. Josip Meško v imenu 13 še živečih Orlovih sošolcev iz bogoslovja, župnik in prodekan Alojzij Žagar v imenu faranov pokojnikove rojstne župnije Mozirje, cerkveni ključar Martin Kelhar v imenu faranov Zgornje Polskave, ministrant v imenu otrok in mladenič v imenu mladine, duhovni pomočnik pokojnega Milan Kšela pa se je zahvalil vsem, ki so prišli na pogreb.
VIR: biografski-sb.si
ŠPORTNE TEKME NA PRAGERSKEM
30. maja 1942 so bile na Pragerskem športne tekme. Na okrajnem tekmovanju v Mariboru je skupina mladenk s Spodnje ter Zgornje Polskave in s Pragerskega zasedla prvo mesto.
VIR: Mirko Munda: Spodnja Polskava in njena stoletja, str. 254
Rodil se je kmečki sin ALOJZ KOREN
Alojz Koren se je rodil 30. maja 1928 na Črešnjevcu (občina Slovenska Bistrica).
Bil je v Šercerjevi brigadi.
Nemci so ga kot talca 27. decembra 1944 ubili v Spodnji Novi vasi (občina Slovenska Bistrica).
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je ANTON KANCLER – MARJAN
Anton Kancler, s partizanskim imenom Marjan, brat Ivana − Mirka Kanclerja, se je rodil 30. maja 1919 na Spodnji Polskavi.
Leta 1935 se je šel učit za kovača v Maribor, nato je delal kot kovaški pomočnik v Mariboru, na Muti in v tovarni Zugmayer in Gruber (sedaj Impol, ur.) v Slovenski Bistrici.
Že v Kraljevini Jugoslaviji je sodeloval v naprednem gibanju ter se po nemški okupaciji pridružil uporniškemu gibanju v Slovenski Bistrici in na Spodnji Polskavi. V Slovenski Bistrici je postal član celice Komunistične partije Slovenije (KPS), po aretacijah drugih članov celice in pretrganih zvezah z Mariborom pa je navezal stike z Okrožnim komitejem KPS na Ptuju. Spodnjepolskavska uporniška skupina je sodelovala z Ruško četo in z njimi 15. oktobra 1942 razmaknila železniške tire med Račami in Pragerskim. Ko je na tisto mesto pripeljal tovorni vlak, je iztiril. Anton Kancler se je po tej akciji pridružil borcem Ruške čete.
V začetku novembra so Antonu Kanclerja naročili, naj poišče Pohorski bataljon. S soborcem sta se 3. novembra 1942 na Žigartovem vrhu srečala s patruljo Pohorskega bataljona. Zveza je bila vzpostavljena in Ruška četa se je pridružila bataljonu. Anton Kancler je bil borec 3. čete Pohorskega bataljona ter se dobra dva meseca udeleževal pohodov in spopadov bataljona s sovražnikom.
Na dan poslednjega boja Pohorskega bataljona, 8. januarja 1943, Anton Kancler ni bil v taboru, ampak član bataljonske patrulje v okolici Slovenski Bistrici. Ko se je patrulja vračala v tabor, so v njegovi bližini padli tudi njeni člani: Jože Knific – Iks, Franc Blažič – Vinko, sin Alfonza Šarha Lojzek in Anton Kancler – Marjan. Najprej so jih pokopali na pokopališču v Čadramski vasi pri Oplotnici, po vojni pa so njihove ostanke prenesli v Ruše in jih pokopali v grobnico pri spomeniku NOB.
VIR: biografski-sb.si
