4. januar
Danes goduje ANGELA
Ime izhaja iz grške besede angelos (nosilec sporočila).Slovenske različice imena: Andja, Andjela, Andjelija, Andjelka, Andža, Andželina, Angelca, Angelika, Angelina, Angelica, Gela, Gelči, Geli, Gelica.
4. januar
IZHAJATI ZAČNO LUBLANSKE NOVICE, PRVI SLOVENSKI ČASOPIS
Lublanske novice so izhajale najprej kot poltednik, nato pa kot tednik od 4. januarja 1797 do 27. decembra 1800 in veljajo za prvi slovenski časnik. Razvile so se iz pratikarske tradicije. Pobudo za časnik je dal Žiga Zois, uresničil pa jo je Valentin Vodnik, ki je bil tudi urednik, pisec, prevajalec in tehnični oblikovalec.
Lublanske novice so izhajale v 100 izvodih, rednih naročnikov je bilo 33. V treh letih je izšlo 12.000 izvodov na 78.000 straneh. Okvirno so sledile Wiener Zeitungu, idejno pa novim razsvetljenskim in rodoljubnim idejam. Objavljale so zabavne in poučne vsebine ter novice iz politike, gospodarstva in kulture. Za ta čas so bile dokaj aktualne, saj so imele pri objavljanju novic štiridnevno zamudo.
PRAZNIK KS ZGORNJA LOŽNICA
4. januar je krajevni praznik KS Zg. Ložnica. Na ta dan se je rodil dr. Josip Vošnjak, ki je v 2. polovici 19. stoletja pomembno zaznamoval kraj, na venčeselskem pokopališču je tudi pokopan
KS Zg. Ložnica se ponaša s pestrim kulturnim utripom, ki ima dolgo tradicijo. V 2. polovici 19. st. je zdravnik, narodni buditelj in pisatelj Josip Vošnjak, katerega grob je na venčeselskem pokopališču (dan njegovega rojstva, 4. januar, si je izbrala KS za svoj praznik) pomagal Lovru Stepišniku ustanoviti Bralno društvo pod Pohorjem in Slovensko Bukvarnico. V spomin na prve zametke potujoče knjižnice je na obronkih KS speljana Stepišnikova pohodna pot, ki jo je uredilo Turistično društvo Zg. Ložnica, ki obuja stare šege (velikonočni ogenj, postavitev klopotca …); pomemben del so Ložniške ufarce, etnološka skupina, ki izvirno predstavlja praznovanja in kmečka opravila. Dolgoletno tradicijo ima KUD Lojzeta Avžnerja, ki združuje moško komorno skupino, ljudske pevce, dramsko skupino in folklorno skupino.
V KS deluje športno društvo, aktiv kmečkih žena in društvo podeželske mladine. Vse dejavnosti, skupaj s šolo, dosegajo vidne uspehe v kraju, občini in tudi širše.
Vsako leto je v spomin na zavzetje vojašnice leta 1991 občinska slovesnost, ob 10. obletnici pa so postavili spominsko obeležje.
Območje KS Zg. Ložnica je v geografskem pogledu gričevnato območje med Pohorjem in Dravinjskimi Goricami. Obsega vasi Zg. Ložnica, Kostanjevec, Gladomes, Korplje, del Vinarja in del Tinjske Gore. Reliefu ložniške pokrajine je dal današnjo podobo predvsem potok Ložnica s svojimi pritoki.
Severni del pokrajine leži na nadmorski višini 360 – 480 metrov in to je pas vinorodnega območja. Južni del ima značaj goric, kjer prehaja pohorski masiv pod tercialne sedimente.
Današnja podoba je rezultat zadnje razvojne faze, na katero je vplivala bližina industrije v Slov. Bistrici. Zmanjšalo se je število njiv, vinogradi in sadovnjaki pa so postali pomembna zemljiška kategorija.
KS Zg. Ložnica šteje okrog 1200 prebivalcev; najbolj zgoščeno je prebivalstvo na Zg. Ložnici, ki je kulturno in prosvetno središče. Staro središče se je imenovalo Venčesl, kar je še vedno v rabi domačinov. Župnijska cerkev Sv. Venčeslava datira iz leta 1251 in sta s cerkvijo Sv. Venčeslava iz Domanjševcev v Prekmurju edini v Sloveniji, ki imata zavetnika Venčeslava, češkega mučenika in svetnika – zato ni čudno, da so k nam prihajali romarji s Češkega. Cerkev je bila obdana z obzidjem, ker je bilo ob njej pokopališče. Znamenit je keltski nagrobnik, ki je vzidan za Z delu cerkve.
Leta 1880 je bila zgrajena šola, ki je bila 1940. leta požgana, po vojni pa je potekal pouk v baraki; leta 1955 je bila otvoritev sodobne šole, ki ji je bila leta 2004 prizidana večnamenska dvorana, leta 2016 pa vrtec.
Na lepo urejenem pokopališču je kužno znamenje, v spomin na razsajanje kuge v 14. stoletju. Celotna KS s svojim središčem vred kaže neverjeten napredek: lepo urejene hiše, asfaltirane ceste in druge pridobitve modernega časa.
Če pogledamo daleč nazaj v zgodovino, zasledimo prve omembe krajev že v letih od 1220 (Venčesl, Kostanjevec, Gladomes, Tinjska Gora) do 1498 (Korplje – ime izvira iz keltskega obdobja: corr-vrh). Vinarje (prva omemba l. 1480) in grad sta ovekovečena v pravljici Nevestica z zvezdico na čelu (Jože Tomažič – Pohorske bajke). Iz mlajše kamene dobe izvira ploščata sekira, na Kostanjevcu je bilo najdeno “rimsko korito”, v Gladomesu pa kapelica opozarja na srečno vrnitev fantov iz 1. svetovne vojne.
VIR: KS Zgornja Ložnica
FOTO: Zgornja Ložnica (KS Zgornja Ložnica)
40 LET KEGLJAŠKEGA KLUBA IMPOL
Tilen Topolšek kadetski državni prvak
Kegljaški klub Impol iz Slovenske Bistrice praznuje letos 40 let delovanja. Praznovanje so začeli že lani, saj je bil klub ustanovljen ob koncu leta 1977, uradno pa so ga registrirali v januarju 1978. Obletnico so okronali tudi z dobrimi rezultati, še posebno so se izkazale kegljačice, ki uspešno tekmujejo v prvi slovenski ligi. Po prvem delu tekmovanja so Bistričanke s polovičnim izkupičkom na sedmem mestu. Kegljači Impola, ki nastopajo v tretji slovenski ligi – vzhod, so prvi del prvenstva končali na četrtem mestu in se potegujejo za uvrstitev v drugo državno ligo. V klubu veliko pozornosti namenjajo tudi delu z mladimi. “Zadali smo si cilj, da pomladimo članske ekipe, tudi šest ekip, ki tekmujejo v regijski ligi. Načrtovali smo, da bi vključili tretjino mladih, zdaj pa jih imamo že več kot polovico. Še posebno smo ponosni, da je Tilen Topolšek osvojil naslov kadetskega državnega prvaka. Poleg tega okoli 30 dečkov in deklic uspešno tekmuje v slovenski ligi, kar nekaj jih je blizu vrha,” pravi Ivo Kunčič, predsednik Kegljaškega kluba Impol.
Prvenstvo v članskih ligah se bo nadaljevalo prihodnji konec tedna. Kegljavke Impola bodo v soboto, 13. januarja, gostovale pri Adrii, kegljači Impola pa pri drugi ekipi Konjic.
VIR: Tomaž Ajd, Štajer’c
FOTO: Tilen Topolšek, državni kadetski prvak (Aleš Kolar)
ŠARH: NE ZAPRAVITE TE LEPE DOMOVINE!
Dva tisoč pohodnikov in politični vrh pri Treh žebljih
»To je kraj bridkega spomina na enega od najbolj tragičnih dogodkov v drugi svetovni vojni na slovenskih tleh,« je danes zbranim povedal obrambni minister Roman Jakič, slavnostni govornik pred spomenikom padlih partizanov Pohorskega bataljona pri Treh žebljih na Osankarici. Zgodba je res tragična in zavita v tančico skrivnosti, saj se tudi po 71 letih menda natančno ne ve, kaj se je dogajalo tistega usodnega 8. januarja 1943 (in nekaj dni pred tem), ko je približno dva tisoč okupatorskih vojakov obkolilo bataljonski tabor pri Treh žebljih in v neenakem boju pobilo vseh 69 bork in borcev legendarnega bataljona, ki so se nemškim zavojevalcem več ur hrabro upirali. Poleg dnevne politike so tudi o tem danes razpredali nekateri pohodniki, ki so se iz Osankarice odpravili na prireditveni prostor. Približno dva tisoč ljudi se je udeležilo spominske slovesnosti, med njimi številni vojaki in policisti. Ker z avtom dostop ni mogoč, helikopter pa zaradi gostih smrek ne more pristati, so na prizorišče po dobre pol ure pešačenja prisopihali poleg ministra Jakiča še predsednik države Borut Pahor, kmetijski minister Dejan Židan in med drugimi predsednik državnega zbora Janko Veber. Jakič je v govoru poudaril, da je Osankarica dokaz, kako Štajerska kljub okupatorjevemu nasilju nikoli ni dovolila, da jo ponemčijo. »Prepričan sem, da lahko iz spomina na optimizem, ki je navdajal borke in borce slovenskega narodno-osvobodilnega partizanskega boja, črpamo moč za doseganje naših ciljev tudi takrat, ko se ti zdijo, da so težko dosegljivi,« je sklenil Jakič. Spominske slovesnosti se je udeležil tudi 83-letni Srečko Šarh, sin legendarnega borca Alfonza Šarha in brat treh padlih mladoletnih junakov Valčka, Pepčka in Lojzka, ki mu je največja želja, »da te lepe domovine ne zapravijo«. Politike pa okrcal, da zgolj gojijo sovraštvo med ljudmi.
VIR: Bojan Rajšek, Večer
FOTO: Spomenik padlim pri Treh Žebljih (Arhiv ZZK Slovenska Bistrica)
BISTRIŠKI FUNKCIONARJI SO SI RAZDELILI OD 55 DO 77 TISOČ DINARJEV
Varčevanje, da te — kap!
Predsednik izvršnega sveta so Slovenska Bistrica zaradi debelega poračuna nima slabe vesti in pravi, da se na občini obnašajo varčno
Bistriški funkcionarji so se tik pred novim letom »bogato obdarili«. Kako tudi ne, saj so vsi voljeni in imenovani iz te podravske občine — poleg sedmih občinskih funkcionarjev, na čelu s predsednikom izvršnega sveta in županom, ter sekretarjev skupščine občine in občinskega izvršnega sveta pa sodniki in občinski sodniki za prekrške — odnesli za veselo silvestrovanje domov kuverte, v katerih je bilo od 55 do 77 tisoč dinarjev poračuna.
Toliko je znašala namreč za posamezne funkcionarje »trinajsta plača« na osnovi zakona o funkcionarjih, ki so ga uveljavili tik pred začetkom leta. Zaradi tega nimajo sploh nobenih pomislekov, kot nam je razlagal Franc Jug, predsednik izvršnega sveta skupščine občine Slovenska Bistrica, ki pravi, da so plače poračunali tako pozno le zaradi tega, ker so čakali na kategorizacijo občin. Na tej osnovi znaša njegova in županova plača 5,2 povprečne plače gospodarstva, in ko so do teh izračunov oktobra prišli, so počakali še na stališča občinske komisije za volitve in imenovanja posameznih funkcionarjev ter razlike od dneva imenovanja posameznih funkcionarjev tudi izplačali v skladu s sklepom izvršnega sveta. Hkrati visoka izplačila opravičuje z zmanjšanjem občinske uprave za več kot 20 ljudi, s humanim reševanjem presežnih delavcev v družbenih dejavnostih, skratka z varčevanjem! Zase pa pravi, da mu je zakon omogočal že septembra 25 tisočakov plače, zadovoljil pa se je s 14 tisoč dinarji.
Lepo in prav, ko bi ne bil še živ spomin na to, kakšne težave so imeli z zahtevami po višjih
plačah bistriški učitelji, čeprav so bili po zakonu do njih upravičeni. V občinskem izvršnem svetu so jih vlekli za nos kar tri mesece, preden so jim dovolili višja izplačila, čeprav je denar za to bil. Kot v zadnjem primeru, je šel prav tako iz integralnega proračuna občine. Poučeni se enako dobro spominjajo, kako je bil na predzadnjem zasedanju občinske skupščine predsednik sveta odločen, da funkcionarskih plač ne bodo zvišali. Naslednji mesec pa so sprejeli sklep o tajnosti teh plač. Da o obubožanem gospodarstvu občine in plačah delavcev ne pišemo in tudi o tem ne, da so občinski uslužbenci odnesli domov pred novim letom zgolj akontacije plač.
Franc Jug sicer pravi, da se težav v gospodarstvu zaveda in da bodo funkcionarji poskušali visoke place opravičiti z delom. Njegovo razmišljanje o tem pa najbolj zgovorno izpričuje stavek: »Ne poznam bedaka, ki ne bi vzel tega, kar mu zakon dovoljuje!«
VIR: Vlado Paveo, Večer
NOVA STANOVANJSKO-POSLOVNA ZGRADBA
Nova stanovanjsko-poslovna zgradba se je odlično ujela v okolje mesta. V njej so dobili prostor nova najsodobnejša lekarna, stanovanjsko podjetje in v stanovanjskem delu 11 družin.
VIR IN FOTO: Večer
DEDEK MRAZ JE OBISKAL OTROKE IN MLADINO
Posebno lepo so praznovali Novo leto v Slovenski Bistrici
Nedvomno so v preteklih novoletnih dneh doživeli največ radosti, veselja in presenečenj najmlajši in mladina. Tako je Dedek Mraz v dneh pred novim letom obiskal mladino na vseh osemletkah, v otroških vrtcih in domovih. Veselja, smeha in prešerne radosti kar ni hotelo biti konec.
V občini Slovenska Bistrica so lani posvetili prihodu dedka Mraza in novoletnemu veselju mnogo več pozpornosti kot pretekla leta, Dedek Mraz je s svojim spremstvom obiskal tudi najbolj oddaljene otroke na Pohorju, ki jim bo prijetno srečanje ostalo še dolgo v spominu. Pa tudi sicer je bila Slovenska Bistrica odeta v praznično novoletno obleko, saj so povsod stala novoletna drevesa, gorele raznobarvne lučke itd.
Poleg tega pa so bile še številne družabne novoletne prireditve s plesom, zabavnimi programi in kulturnimi točkami.
VIR: Z. I., Večer
4. januar 1943
Rodil se je inž. strojništva in društveni delavec GABRIJEL CINTAUER
Gabrijel Cintauer se je rodil 4. januarja 1943 v Slovenski Bistrici očetu Francu Cintaverju in materi Berti Cintaver, rojeni Topolčnik. Družino je dopolnil še brat Franc Cintaver.
Gabrijel je obiskoval osnovno šolo v Slovenski Bistrici med leti 1950–54 in v istem kraju nižjo gimnazijo med leti 1954–58. Po zaključenem osnovnem šolanju se je leta 1958 vpisal na Srednjo tehnično šolo Maribor, kjer je leta 1962 uspešno maturiral. Šolanje je nadaljeval na Višji tehnični šoli Maribor in jo 14. januarja 1966 uspešno zaključil z diplomo in pridobil izobrazbo inženir strojništva.
16. decembra 1967 se je poročil z Jelko Cintauer, rojeno Hojnik. V zakonu sta se jima rodila sin Robert in hčerka Tadeja.
Leta 1966 se je kot pripravnik zaposlil v tovarni Impol, kjer je nadaljeval z delom tudi po vrnitvi s služenja vojaškega roka, kot vodja projektivno konstrukcijskega oddelka Investicijska oprema od 1967 do 1983. Od 1983–87 je bil zaposlen v Tovarni olja Slovenska Bistrica kot vodja proizvodnje, nato pa med 1987–90 tehnični vodja podjetja Monter Poljčane. Leta 1990 se je vrnil v Impol kot vodja obrata Investicijska oprema, kar je ostal do lastninjenja podjetja, po lastninjenju pa je bil tehnični vodja novonastalega podjetja Impol Inotechna od 1990–97. Leta 1997 je na občini Slovenska Bistrica prevzel dela in naloge vodje oddelka za gospodarstvo in bil istočasno direktor Stanovanjskega sklada občine in opravljal to delo vse do upokojitve 1. marca 2007.
Med delom se je nenehno izpopolnjeval na tečajih in seminarjih.
Gabrijel Cintauer je bil aktiven tudi v športnih, družbenih in kulturnih organizacijah. Najpomembnejše funkcije, ki jih je opravljal: član upravnega odbora in predsednik in član častnega razsodišča Planinskega društva Slovenska Bistrica; dolgoletni predsednik Društva upokojencev (DU) Slovenska Bistrica; predsednik Medobčinske zveze društev upokojencev Slovenska Bistrica (prej Občinska zveza DU); podpredsednik Zgornjepodravske pokrajinske zveze DU Maribor; delegat skupščine Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS); član Nadzornega sveta Delfin hotel ZDUS d.o.o. Izola; rezervni vojaški starešina Teritorialne obrambe – čin kapetan I. razreda PZO; poveljnik voda PZO Impol, poveljnik baterije PZO IMPOL; član Občinskega štaba TO zadolžen za organizacijo mobilizacije in personalne zadeve; Veteran vojne za Slovenijo; član delavskega sveta v Impol-u in Tovarni olja Slovenska Bistrica; član sveta JZ Zdravstvenega doma in Lekarne Slovenska Bistrica, Zavoda za zaposlovanje, enota Slovenska Bistrica in Kreditne banke Maribor; član Sveta Rudnika urana Žirovski vrh – v ustanavljanju; ustanovni član Društva za KTV, član UO, predsednik društva; predsednik org. odbora Podob bistriških domačij; uradna oseba za sklepanje zakonskih zvez UE Slovenska Bistrica.
Za svoje delo je prejel številna priznanja.
VIR: biografski-sb.si
SMRTNA DIRKA MED OSEBNIM IN TOVORNIM VLAKOM
Danes zjutraj se je posrečilo preprečiti strahovito železniško nesrečo, da katere bi prav gotovo prišlo blizu postaje Hajdina na progi Ptuj–Pragersko. Osebni vlak je kakor navadno krenil iz Ptuja proti Mariboru. Na odprti progi pred Hajdino je strojevodja Korman iz Maribora opazil, da se mu bliža z vso naglico težko naložen tovorni vlak. Proga je tam visela in tovornega vlaka ni bilo mogoče več ustaviti. Istočasno je strojevodja opazil tudi železniškega čuvaja, ki je ustavil osebni vlak. Tega so obvestili s hajdinske postaje o preteči nesreči. Strojevodja Korman je bil toliko duha priseben,
da je z vsemi zavorami zavrl osebni vlak, ki se je ustavil in nato takoj vozil ritensko nazaj proti Ptuju. Razvila se je tekma s tovornim vlakom. Potniki seveda nevarnosti niso videli, niti niso vedeli, zakaj se vozijo v nasprotni smeri. Šele na Ptuju, kjer je bila nevarnost že mimo, so zvedeli, kako jih je strojevodja rešil gotove smrti, s katero so tekmovali.
VIR: Večernik
4. januar 1928
AVTO SPUSTIL DUŠO NA KLOPCAH
Kljub hudi zimi se naši meščani in meščanke prav pridno vozijo k gledališkim predstavam v Maribor. Vse bi bilo prav, če bi potoma ne bilo klanca na Klopcah, na katerem je danes vsled naduhe spustil neki avto svojo dušo in ni bilo druge pomoči, kakor da so možakarji vpregli svoje sile v obnemogli avto in ga spravili na varno.
VIR: Mariborski večernik “Jutra”
SPODNJEPOLSKAVČANOM IN PRAGERČANOM PRVIČ ZASVETILA ELEKTRIČNA LUČ
Julija 1924 je bilo v spodnjepolskavski občinski hiši prelomno zborovanje za Spodnjo Polskavo in Pragersko. Na dnevnem redu je bila električna luč! Obisk je bil velik; navzoči so ustanovili zadružno elektrarno za oba kraja. O pripravah za napeljavo omrežja, pogodbi z elektrarno Falo, ki naj bi dobavljala elektriko, postavitvi transformatorja in drugih potrebnih delih na Spodnji Polskavi in Pragerskem sta poročala pobudnik akcije Pavel Glančnik in spodnjepolskavski nadučitelj Avgust Kopriva. Občina Spodnja Polskava je namenila za elektrifikacijo 150.000 dinarjev, prijav za razsvetljavo in priključke za stroje je bilo več, kot so pričakovali tudi največji optimisti. Glančnika so imenovali za načelnika zadruge, Koprivo za tajnika.
Po tem zborovanju je šlo naprej zelo hitro. Podjetje Siemens in falska elektrarna sta na Spodnji Polskavi postavila transformator, potegnili so napeljavo od hiše do hiše in 4. januarja 1925 ob 17. uri je Spodnjepolskavčanom in Pragerčanom prvič zasvetila električna luč. Od tega dne se je spremenil tudi zunanji videz spodnjepolskavskega območja. V spodnjepolskavski šolski kroniki piše, da se je slovesnosti 4. januarja 1925 sredi Spodnje Polskave udeležilo mnogo domačinov in okoličanov, člani občinskega odbora, požarna bramba z godbo, odbor zadružne elektrarne, inženirji podjetja Siemens, ki je zgradilo omrežje, ter ravnatelj celjske zadružne zveze Janko Lesničar, ki je bil na trgu pri Marijini sohi eden od treh slavnostnih govornikov. Poleg njega sta govorila še Pavel Glančnik in Avgust Kopriva.
Prvi dan je v 55 hišah zasvetilo 630 žarnic, elektrika je poganjala motorje moči 42 konjskih sil. Že ob odprtju pa so se priglašali novi zadružniki, tako da je bilo videti, kot da bo spodnjepolskavska občina v razmeroma kratkem času popolnoma elektrificirana. A ni bila, recimo železniška postaja je dobila električno razsvetljavo šele leta 1935, na najstarejšem še delujočem transformatorju na Pragerskem, na tistem pri kolodvoru, pa je bila včasih letnica 1937.
VIR: Mirko Munda: Pragersko – kronika, str. 64
FOTO: Transformator pri postaji na Pragerskem iz leta 1937 (Iz zbirke dokumentov Matjaža Luknerja)
Rodil se je zdravnik, politik in narodni buditelj JOSIP VOŠNJAK
Josip Vošnjak se je rodil 4. januarja 1834 v Šoštanju.
Leta 1861 je nastopil službo zdravnika v Slovenski Bistrici. Zaradi narodnobuditeljskih idej je bil že ob prihodu opozorjen zaradi politične agitacije. Osnoval in ustanovil je tednik ‘Slovenski gospodar’, 1867, naslednje leto pa časopis ‘Slovenski narod’. V teh letih je tudi zmagal na volitvah za deželnoknežji zbor kot slovenski poslanec. V delu iz leta 1867 − ‘Slovenci, kaj čemo’, je podal tudi slovenski politični program: enakopravnost slovenskega jezika v šolah in uradih, samouprava v občinah in združitev vseh Slovencev v Notranji Avstriji.
Odlikoval se je kot govornik na prvem slovenskem taboru v Ljutomeru leta 1868 in kasneje na taborih v Žalcu in Šempasu na Primorskem. Ob tem je napisal brošuro Slovenski tabori. Njegova zasluga je tudi ustanovitev slovenjebistriške Čitalnice v letu 1868. Po njegovem odhodu v Šmarje pri Jelšah in kasneje v Ljubljano so narodno buditeljska prizadevanja v občini zamrla.
Pomembna so njegova srečanja sodelovanja z Lovrom Stepišnikom na Zgornji Ložnici in srečanja s pisateljem Josipom Jurčičem in Ferdinandom Dominkušem na Zgornji Polskavi.
Med srečanji s prijatelji v Stepišnikovem »Zidarskem mlinu« na Zgornji Ložnici je spoznal viničarsko hčer Katarino Ozimič, po domače Kobanovo, rojeno 9. novembra 1845, iz bližnje Tinjske Gore. Ta je 14. marca 1868 doma pri starših rodila Josipovo prvo hčer Mario oziroma Minko. 12. junija 1875 je spet rodila hčer, Rozo. Obema je bil krstni boter Lovro Stepišnik. 3. novembra 1877 se je rodila še tretja hči, v matično knjigo vpisana že kot Vošnjak Ljudmila (Milka) Katarina Zora, ki pa je še ne petletna 20. julija 1882 umrla za davico. Dva meseca prej se je namreč Vošnjak »končno« poročil s Katarino in na ta dan, 11. septembra 1877, tudi »priženil« obe prvi dekleti. V rojstni knjigi je ob imenih obeh prvih hčera v posebnem okencu pripis z izstopajoče opaznim črnilom: »Jaz dr. Josip Vošnjak se pripoznavam kot očeta tega otroka in potrjujem to z lastnoročnim podpisom v pričo podpisanih svedokov.« Podpisana sta − kot tudi poročni priči − Ivan Železnikar, notarski koncipient v Slovenski Bistrici, in Lovre Stepišnik, posestnik v Slovenski Bistrici. 11. oktobra 1879 se jima je rodil še zadnji, četrti otrok in prvi sin Mihael Samo.
Svojo starost je Vošnjak preživel v Visolah (od 1895−1911).
Josip Vošnjak je umrl 21. oktobra 1911 v Visolah pri Slovenski Bistrici. Pokopan je na pokopališču na Zgornji Ložnici (Venčeslju).
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je gospodarstvenik, gradbenik in trgovec, plemič GVIDON PONGRATZ
Gvidon (tudi Gvido) Pongratz, starejši brat Oskarja Pongratza, se je rodil 4. januarja 1822 na Zbelovem. Oba izhajata iz močne rodbine Pongratz.
Po končani trgovski šoli si je nabiral delovne izkušnje po kolonialnih trgovinah v Gradcu (Avstrija), nato pa je stopil na samostojno podjetniško pot.
Kot podjetnik je bil najprej samostojni dobavitelj za gramoz, železniške prage in brzojavne drogove pri gradnji t. i. Južne železnice od Celja do Ljubljane. Obenem je vzel v zakup tudi poštne vožnje med Celjem in Trstom (Italija, med leti 1843−51) in se naselil v Ljubljani. Kasneje se je preselil v Zagreb (Hrvaška) in postal tam predvsem gradbeni podjetnik, sicer pa je v podjetništvu, sam ali z družabniki, posegel tudi na druga področja, pri čemer je deloval predvsem po slovenskem in hrvaškem ozemlju, deloma pa tudi izven njiju.
Kot gradbeni podjetnik je zgradil veliko železniških prog, med njimi železniške proge Pragersko‒Ormož‒Velika Kaniža (Hrvaška, 1860), Zidani Most‒Zagreb‒Sisak (oba Hrvaška) s kolodvori v Zagrebu in Sisku, Zagreb‒Karlovac (oba Hrvaška), Karlovec‒Ogulin‒Reka (vsi Hrvaška), del koroške železnice Maribor‒Celovec (Avstrija), sodeloval je tudi pri gradnji gorenjske železnice Ljubljana‒Trbiž (Italija) ter dokončal 4 km dolg železniški nasip čez Ljubljansko barje, ki je prejšnjim graditeljem povzročal nepremagljive težave.
Prevzemal je tudi uravnavo rečnih strug in izsuševalna dela na močvirnih področjih ter gradnjo mostov, različnih pristaniških gradenj in različnih stavb (kaznilnica v Lepoglavi, Hrvaška; cerkev sv. Petra v Zagrebu in splošna bolnišnica v Zagrebu).
Med vojno med Avstrijo in Sardinijo leta 1859 in ob okupaciji Bosne in Hercegovine leta 1878 je prevzel oskrbovanje avstro‒ogrske vojske. V več mestih je prevzel tudi zakupe mitnin in užitnin.
Gvidon Pongratz je umrl 31. decembra 1889 v Zagrebu.
VIR: biografski-sb.si
