6. april
Danes goduje VILJEM
Ime Viljem izhaja iz nemškega imena Wilhelm, ki je zloženo iz starovisokonemških besed willo v pomenu »volja« helm »čelada«.
Moške različice imena: Vili, Vilibert, Vilči, Vilhelm, Vilij, Vilim, Viljam, Vilijan, Viljan, Viljem, Vilm, Viljko, Vilko, Vilmos, Vilmoš.
Ženske različice imena: Vilhelmina, Viljana, Viljema, Viljemina, Vilma.
6. april
USTANOVLJEN NARODNI SVET ZA SLOVENIJO
Narodni svet za Slovenijo je bil na predlog bana Dravske banovine, dr. Marka Natlačena, ustanovljen ob napadu sil osi na Jugoslavijo 6. aprila 1941. V njem so bili zastopani predstavniki predvojnih političnih strank z izjemo komunistov. Ustanovitev Narodnega sveta za Slovenijo z jugoslovansko ustavo ni bila predvidena, šlo je za protizakonito, ad hoc oblikovano telo. Do ideje o ustanovitvi Narodnega sveta je načelnik SLS Fran Kulovec prišel na podlagi informacij, ki jih je dobil v Beogradu, da po nemškemu napadu Jugoslavija kot država ne bo več obstajala. Na njenih ruševinah naj bi nastala hrvaška država pa tudi »Slovenija bo najverjetneje postala neke vrste nemški protektorat«. Prav za uresničitev takšne rešitve, to je vzpostavitve slovenske države pod protektoratom nacistične Nemčije, je bil nato 6. aprila 1941 ustanovljen Narodni svet za Slovenijo. Odločitev je pomenila, da je slovenska politična elita povezala svoj obstoj z usodo sil osi v vojni. Pri takšni opredelitvi so nosilci oblasti v Dravski banovini izhajali iz prepričanja, da bodo v svetovnem spopadu zmagale sile osi. Po vesti, da je bila v Zagrebu 10. aprila 1941 proglašena NDH, je Narodni svet prevzel vrhovno oblast in s tem namenom začel pogovore s predstavniki jugoslovanske vojske v Dravski banovini o njihovi podreditvi Narodnemu svetu, ki pa niso bili uspešni. Tudi nadaljnja prizadevanja Narodnega sveta za uveljavitev suverenosti in njeno priznanje od Hitlerja niso obrodila sadov, ker jim ni uspelo niti priti v stik z nemško vlado v Berlinu. Po prihodu italijanske vojske v Ljubljano je predsednik Narodnega sveta za Slovenijo Natlačen 17. aprila 1941 izročil upravo civilnemu predstavniku italijanske vojaške uprave. Tako se je tudi povsem izčrpala njegova »zgodovinska« vloga, ki mu jo je namenil načelnik SLS Kulovec 3. aprila 1941, ko je strankarskim somišljenikom naročil ustanovitev Narodnega sveta za Slovenijo.
SNEG PORUŠIL ŠOTOR
6. aprila 2021 se je ob 6.39 na Partizanski cesti v Slovenski Bistrici zaradi teže mokrega snega porušil montažni šotor pred ZD Slovenska Bistrica. Gasilci PGD Zgornja Bistrica so zavarovali kraj dogodka, očistili šotor ter ga ponovno postavili za nadaljnjo uporabo.
VIR: Bistričan.si
FOTO: Šotor pri Zdravstvenem domu (Bistričan.si)
GASILSKA ZVEZA SLOVENSKA BISTRICA Z NOVIM VODSTVOM
Gasilsko zvezo Slovenska Bistrica po novem vodita predsednik Franc Ačko in poveljnik David Prelog. Na volilni skupščini, ki je bila v petek, 6. aprila 2018, v prostorih PGD Laporje, so glasovali delegati iz 14 društev. Za predsednika so kandidirali Franc Ačko, ki je prejel enajst glasov, Robert Grum, ki je prejel en glas, in Franc Višič, ki je prejel dva glasova. Za poveljnika sta po odstopu Vinka Zobca ostala le dva kandidata, Jasmin Kaljun in David Prelog, ki je s 13 glasovi postal novi poveljnik Gasilske zveze Slovenska Bistrica. Izvolili so tudi nazorni odbor, ki ga sestavljajo: Alojz Kocijančič, Frančišek Špes, Mirko Slatenšek, Matjaž Leskovar in Ksenija Pristovnik. Tajniška dela bo opravljala Lavra Slatenšek. Potrdili so tudi častna predsednika Gasilske zveze Slovenska Bistrica, Jožeta Črešnarja in Alojza Kocijančiča, ki sta za svoje dolgoletno delo v gasilski zvez, prejela tudi plaketo. Dosedanji predsednik, Alojz Kocijančič, je poročal o delu za leto 2017. Iz poročila je razvidno, da so bili doseženi vsi zastavljeni cilji, nekdanji poveljnik Franc Stopar pa se je zahvalil operativnim gasilcem za uspešno opravljene intervencije in gasilskim desetinam, ki so na lanski olimpijadi v Avstriji dosegle vrhunske rezultate. Skupščine se je udeležil tudi dr. Ivan Žagar, župan Občine Slovenska Bistrica.
VIR: Janko Mlakar, Informator
FOTO: GZ Slovenska Bistrica
ODPRTJE RAZSTAVE O FOTOGRAFSKI DRUŽINI ČERIČ
V Galeriji Grad so 6. aprila 2016 odprli domoznansko razstavo o FOTOGRAFSKI DRUŽINI ČERIČ. Razstava je na interaktiven način prikazovala razvoj fotografije od njenih začetkov do digitalne dobe. Na ogled je bil postavljen izjemen fotografski material družine, ki že peto generacijo skozi fotografski objektiv beleži življenje in utrip časa na Bistriškem. Še od Jakoba Čeriča, ki je leta 1908 začel fotografsko obrt v družini, se je ohranilo popolnoma vse, kar je potrebno za izdelavo črno-bele in barvne fotografije, od najstarejših do sodobnih fotoaparatov, razmnoževalnikov, povečevalnikov, posod za razvijanje filmov in fotografij … do ateljejskega pohištva. Razstava je bila na ogled do 10. septembra.
VIR in FOTO: ZZK Slovenska Bistrica, Informator
ŠTATENBERG 2012 BREZ PISATELJSKEGA DRUŠTVA
Srečanje navzlic odsotnosti DSP bo, in sicer 15. septembra, organizatorji napovedujejo predstavitev pisateljev in njihovih knjig
Pisatelj Tone Dodlek in Bojan Sinič, urednik bistriške Panorame, sta pobudnika za obuditev štatenberškega srečanja pisateljev. Pred dobrimi tridesetimi leti je bil dvorec Štatenberg pomembno prizorišče ne samo slovenskih, ampak tudi jugoslovanskih pisateljev. Srečanja so bila večkrat prelomna v intelektualnem in literarnem smislu. Zato se je omenjenima pobudnikoma zdelo smiselno, da se pisateljska srečanja spet obudijo in se udeleženci na enodnevnem simpoziju soočijo z aktualnimi vprašanji družbe, umetnosti in politike. V Slovenski Bistrici so zato ustanovili najprej iniciativni odbor, pozneje še organizacijskega, srečanje prijavili na ministrstvo za kulturo in dobili denar za organizacijo.
Bojan Sinič, urednik in organizator štatenberškega srečanja, ki je bilo 15. septembra 2012, je povedal, da so k sodelovanju povabili Društvo slovenskih pisateljev (DSP), ki je obljubilo podporo in zagotovilo člane v organizacijskem odboru. Pred dnevi pa je dobil pismo DSP, v katerem je zapisano, da je upravni odbor DSP obravnaval odločitev in ugotovil, da se v trenutni nezanesljivi situaciji DSP ne loteva novega in nepredvidenega oziroma neplaniranega projekta, kot je pisateljsko srečanje Štatenberg 2012. DSP in njegove načrte je namreč ogrozila namera vlade o radikalnem varčevanju. Poleg tega je Evropska prestolnica kulture izčrpavajoče mobilizirala intelektualne zmogljivosti mariborskega pisateljskega kroga in DSP. Seveda ta odločitev ne izključuje, da se tega projekta v prihodnje, ob bolj naklonjenih okoliščinah, ne bi lotili. V organizacijskem odboru naj bi iz DSP sodelovali Janja Vidmar, David Bedrač in Veno Taufer. A kot kaže mnenje upravnega odbora DSP, je omenjena trojica sodelovanje začasno odpovedala. Srečanje kljub temu bo, poudarjajo organizatorji, pripravili ga bodo pisatelja Tone Dodlek in Marjan Pungartnik, Alojz Gorčenko, župan občine Makole, Patricija Brdelak, direktorica bistriške knjižnice, Herta Žagar, direktorica Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica, Štefka Skledar, predsednica Turističnega društva Štatenberg, Vlado Leskovar iz družbe Impol, Anica Korošec iz bistriške knjižnice ter Lucija Hrženjak in Bojan Sinič od tednika Panorama. Srečanje bo po odstopu DSP spremenilo vsebino. Sredi septembra bodo predstavili nekaj slovenskih pisateljev in njihova najnovejša dela. Prihodnje leto bodo prizadevanja nadaljevali, letošnje srečanje pa bodo priključili kiparskemu simpoziju Forma viva Makole 2012.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Društvo slovenskih pisateljev se v nezanesljivi situaciji ne želi lotiti pisateljskega srečanja Štatenberg 2102, a to v drugačni obliki kljub temu bo (Zdenko Kodrič)
ZGORNJA POLSKAVA – VODA DO DNEVA BORCA
Mladinci bistriške občine so 30-letnico mladinskih delovnih brigad proslavili s pravo brigadirsko akcijo – kopali so jarek za vodovod,« smo včeraj zapisali.
Treba je še povedati, da je sto mladincev včeraj na Zgornji Polskavi izkopalo kar 400 metrov jarka za vodovodno cev, računajo pa, da bo cel vodovod v dolžini osmih kilometrov narejen najkasneje do 4. julija, dneva borca. Če pa bo šlo vse po sreči, bo voda pritekla po njem že kakšnih štirinajst dni prej. Naš fotoreporter je s kamero zabeležil nekaj utrinkov z akcije.
VIR: -niš, Večer
FOTO: Kot se spodobi, je nad delovnimi rokami vihrala brigadirska zastava (D. Cvetinič)
Umrla je hotelirka JOSIPINA KRULC
Josipina Krulc, rojena Jug, se je rodila 7. marca 1879 na Videžu (občina Slovenska Bistrica) očetu Juriju in materi Mariji, rojeni Strmšek.
Poročila se je na Smolnik nad Rušami, kjer se jima je z možem rodil sin Vinko Gornjak. Po smrti moža je Josipina, poročena Gornjak, prodala posesti v Smolniku in leta 1900 v Slovenski Bistrici na zdajšnji Ljubljanski cesti kupila hišo s kmetijo.
Ponovno se je poročila, tokrat s Francem Krulcem (1870−1911). Kjer je sedaj Caffe Hof, je vodila gostilno in prirejala prireditve na prostem. Oboje, kmetijo in gostilno, je leta 1922 prodala družini Jožeta Freliha (gl. Anton Frelih) in od zakoncev Tomšič kupila tedanji hotel ‘Austria‘ na Glavnem trgu (danes Trg svobode, op. ur.). Pri vodenju hotela ji je pomagal sin Vinko, ki je vodil tudi posestva. Krulčeva je dala leta 1939 pritličje hotela v celoti obnoviti, obnovila oziroma na novo je zgradila tudi gospodarska poslopja za hotelom.
Hotel je bil središče družbenega dogajanja v mestu, kjer so se zbirali predvsem Slovenci. V njem je bil tudi slovenski narodni dom. Lastnica hotela, ki se je v času njenega vodenja imenoval ‘Beograd’, je ostala vse do nacionalizacije leta 1948 (hotel se je po nacionalizaciji imenoval ‘Planina’, od leta 1992 pa so v njem poslovno-trgovski prostori, op. ur.).
Josipina Krulc je umrla 6. aprila 1969 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopana.
VIR: biografski-sb.si
Umrl je duhovnik MARTIN GABERC
Martin Gaberc se je rodil 29. septembra 1883 na Črešnjevcu (občina Slovenska Bistrica).
Ko je služboval kot župnik v Gornji Radgoni, so na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, ko je nemška vojska brez vojne napovedi napadla Kraljevino Jugoslavijo, v Gornjo Radgono vdrli nemški vojaki. Ko je Gaberc zjutraj vstal, odgrnil zaveso, da bi odprl okno, ga je zadela krogla nemškega okupatorja. Mariborski Kulturbund je pred tem objavil, da se ob prihodu nemških enot ne sme nihče prikazati na ulici ali na oknu. Nič hudega sluteči duhovnik Martin Gaberc je bil na mestu mrtev. Bil je med prvimi žrtvami 2. svetovne vojne na Slovenskem.
Martin Gaberc je umrl 6. aprila 1941 v Gornji Radgoni, kjer je tudi pokopan.
VIR: biografski-sb.si
TUDI NA SPODNJI POLSKAVI LEDENELA SRCA
V nedeljo, 6. aprila 1941, na sicer hladen dan, so tudi na Spodnji Polskavi ledenela srca. Okoli pete ure zjutraj so sile »osi« brez vojne napovedi napadle Jugoslavijo.
Na Spodnji Polskavi so že zjutraj slišali prve strele, nad njo so drveli nemški bombniki in lovci ter bombardirali in obstreljevali železniški postaji na Pragerskem in v Račah, kjer je bil ubit strojevodja, kurjač pa je bil hudo ranjen.
Kroniko za obdobje od 6. aprila 1941 do 9. maja 1945 je napisal tudi Lambert Gerbič, ravnatelj Državne osnovne šole Spodnja Polskava, kot se je takrat imenovala: »Politični položaj v kraju 6. aprila 1941: Ob napadu Nemčije sta vladali v kraju silna zmeda in negotovost. Ljudje so bili sicer na splošno nezadovoljni z bivšim jugoslovanskim režimom in posamezniki so bili prepričani, da se bodo s prihodom Hitlerja vrnili ‘zlati časi stare Avstrije’. Le maloštevilni so si bili na jasnem, kaj prinaša ‘nacionalsocializem’. Vsi pa so negotovi čakali, kaj se bo zgodilo, kajti nihče ni pričakoval tako hitrega zloma vojske Kraljevine Jugoslavije.
Kulturbunda v kraju ni bilo. Ilegalni zaupnik stranke Hitlerjeve NSDAP za ta okoliš je bil – kot se je izkazalo pozneje – sin solastnice opekarne Steinklauber na Pragerskem Erich Steinklauber. Ni bilo zaznati niti posebnih akcij petokolonašev niti špijonaže, če pri tem nista sodelovali simpatizerki nacionalsocializma na Spodnji Polskavi Julijana Koller in Marija Zigrosser. Umika jugoslovanske armade v kraju ni bilo čutiti, ker Spodnja Polskava ne leži ob glavnih prometnicah, niti v vasi aprila 1941 ni bilo vojske.
VIR: Mirko Munda – Spodnja Polskava in njena stoletja, 307-308
Rodil se je planinec in alpinist HINKO MORAUS
Hinko Moraus se je rodil 6. aprila 1931 v Slovenski Bistricije in je bil dijak Tehnične srednje šole v Ljubljani.
S plezanjem se je začel ukvarjati leta 1946.
Za prvomajske praznike leta 1952 se je skupaj z Jožetom Uršičem, Milanom Uršičem in Ivanom Vančem Uršičem, Francem Karnerjem, Otom Martinjakom, Konradom (Dadom) Braučičem in Oskarjem Langom odpravil v Julijce z namenom, da preplezajo kakšno smer. V soboto zjutraj, 3. maja, je z brati Uršič in Karnerjem odšel v severno steno Špika. Med plezanjem je začelo deževati in zato so se mladi plezalci, ki so plezali v dveh skupinah, odločili za povratek. Pri povratku je v navezi Hinko Moravs in Ivan Uršič enemu od njiju spodrsnilo in je za seboj potegnil še tovariša, ki je bil navezan z njim. Padla sta 200 metrov globoko in bila takoj mrtva. Ko so ostali videli nesrečo tovarišev, so se v steni zavarovali in čakali pomoči. Ta pa je žal prišla prepozno.
Trije alpinisti iz Slovenske Bistrice (Martinjak, Braučič in Lang), ki so ostali v koči v Martuljku, so v nedeljo zvečer poklicali na pomoč reševalce iz Kranjske Gore, ki pa so zaradi slabega vremena z reševanjem lahko začeli šele v ponedeljek zjutraj. Ko so po velikih težavah prodrli v bližino ponesrečencev, sta bila Franc Karner in Jože Uršič še živa, Milan Uršič pa je medtem zaradi izčrpanosti umrl. Reševanje je bilo zaradi vremena izredno oteženo in poklicali so na pomoč še Jeseničane. Medtem je zaradi izčrpanosti umrl še četrti iz skupine plezalcev, Franc Karner. Zadnji je med reševanjem umrl Jože Uršič.
Vseh pet alpinistov je pokopanih v skupnem grobu na pokopališču v Slovenski Bistrici.
VIR: biograsfski-sb.si
POSKUS ŽEPNE TATVINE
25-letnl ključavničarski pomočnik J. Bračun iz Zagreba, ki je že 3krat radi tatvine predkaznovan, je med vožnjo od Pragerskega proti Slovenski Bistrici segel Antonu Cundru v notranji suknjin žep, prijel za listnico in jo vlekel iz žepa. Brezdvomno je hotel ukrasti Cundru listnico, v kateri je imel 2600 K gotovine, ni se mu pa posrečilo, ker je Cunder žeparja prijel za roko. Bračun je bil obsojen na 6 mesecev težke ječe.
VIR: Tabor
Rodil se je kmet JURIJ KUŠAR
Jurij Kušar se je rodil 6. aprila 1913 v Zgornji Brežnici (občina Slovenska Bistrica).
Leta 1941 se je vključil v osvobodilno gibanje v domačem kraju. Nemci so na podlagi zbranih podatkov o sodelavcih Osvobodilne fronte (OF), ki so jih pridobili preko svoje široko razvejane mreže sodelavcev, in na podlagi izdaj, ki so jih iz ujetih zapornikov izvlekli z mučenjem, že leta 1941 začeli z množičnimi aretacijami. Tako so sredi junija 1941 aretirali tudi Jurija Kušarja ter ga odpeljali v zapor. Zaradi njegovega sodelovanja z OF so Nemci preganjali tudi njegovo družino.
Od septembra 1941 do oktobra 1942 so nacisti talcem dovolili pisati poslovilna pisma verjetno zato, ker so pričakovali, da bodo jetniki, ki so preživeli huda mučenja in so vedeli, da bodo čez uro ali dve ustreljeni, klonili in bodo svarili svojce pred nevarnostjo, da bodo torej ta pisma zasejala med Slovenci strah in obup. Vendar so talci v večini pisem svojce tolažili, jih hrabrili, dokazovali so, da jih okupator ni zlomil. Ko so nacisti spoznali, da svojega namena ne dosegajo, pisanja poslovilnih pisem niso več dovolili.
Jurij Kušar je bil skupaj s še nekaj drugimi aktivisti kot talec ustreljen 7. julija 1942 v Celju.
Pred usmrtitvijo je napisal poslovilno pismo svoji družini.
»Ljubi moji stariši bratje in sestre!
Pošiljam Vam zadnji pozdrav in želim Vam vse kar si sami naj bolj želite. Pozdravljam vso žlahto in vse sosede. Vsem se prav iskreno priporočam v molitev.
Jaz sem danes v Celju ustreljen.
Zahvaljujem se vsem kateri mi je v življenju kaj dobrega storil. Odpuščam vsem kteri mi je hudo želel.
Bog Vas ohrani
Kuschar Georg
Moje stvari želim da daste nekaj bratu Francu in švagru Čmevcu. Kake čevlje ali pa črevlje sporočam svojemu birmskemu botru Karlu Železnigu v Konjicah. Če bo gdo mogel ga prosim, da naroči včasih kako sv. mašo za mojo dušo.
Molite pa le vsi zame jaz sem končal.«
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je duhovnik JOSIP PIRKMAYR
Josip Pirkmayr, duhovnik, se je rodil 6. aprila 1810 v Ljubljani.
Leta 1832 je bil posvečen v duhovnika. Kot kaplan in župnik je služboval v več krajih na Koroškem in slovenski Štajerski, med leti 1845−64 pa je bil župnik na Zgornji Polskavi.
Josip Pirkmayr je bil sodelavec ‘Drobtinic’ že od njihovega prvega letnika.
Umrl je 13. novembra 1873 v Zabukovju nad Sevnico.
VIR: biografski-sb.si
