6. julij
Danes goduje BOGOMILA
Ime Bogomila je ženska oblika moškega imena Bogomil (oziroma Bogumil), ki je slovansko teoforično (to je božje) ime, zloženo iz besed bog in mil, torej z nekdanjim pomenom »mil bogu, v božji milosti«.
Ženske različice imena: Boga, Bogdana, Bogoljuba, Bogomira, Bogoslava, Bogumila, Boguslava, Boža, Božidara, Mila, Milena, Milka.
Moške različice imena: Bogdan, Bogo, Bogoljub, Bogomir, Bogoslav, Bogumil, Boguslav, Bogumir, Božidar, Božo.
6. julij 1901
USTANOVLJENO SPLOŠNO SLOVENSKO ŽENSKO DRUŠTVO
Splošno slovensko žensko društvo je prvo slovensko feministično društvo. Ustanovljeno je bilo 6. julija 1901. Bilo je namenjeno vsem Slovenkam, ne glede na stan oziroma poklic. Sedež je imelo v Ljubljani, delovalo pa je za dobrobit vseh Slovenk. Glavni namen društva je bil izobrazba žensk. Prirejalo je predavanja, tečaje, razstave, dobrodelne akcije, shode za pridobitev ženske volilne pravice in drugih pravic žensk, prizadevalo si je za nezakonske matere in otroke, ločene in vdove, matere in samske ženske. Ukinjeno je bilo leta 1945.
Glavno vlogo pri nastajanju novega društva so imele ljubljanske “narodne dame” pod vodstvom Franje Tavčar in trgovke Josipine Vidmar.
Članice so bile lahko le ženske. Moški so k društvu pristopili kot podporni in ustanovni člani. Najzvestejša podporna člana društva sta bila Matej Hubad in Lavoslav Schwentner.
OBNOVA STARE ŠOLE V VOŠNJAKOVI UlICI
Bistriški občinski svet je 6. julija 2020 na izredni seji potrdil investicijski program za rekonstrukcijo in spremembo namembnosti nekdanje osnovne šole na Vošnjakovi ulici v upravno stavbo. Po prenovi bodo v stavbi uredili prostore za potrebe Upravne enote Slovenska Bistrica in delno Občine Slovenska Bistrica. Upravna enota Slovenska Bistrica se sedaj nahaja na dveh lokacijah, delno v občinski stavbi in delno v prostorih nad bistriško kinodvorano. Tudi Občina Slovenska Bistrica ima trenutno dislocirano enoto na Trgu svobode 5. To vpliva na učinkovitost organizacije dela v obeh organizacijah in storitev za uporabnike. Z naložbo bodo združili lokaciji upravnih služb in izboljšali kakovost storitev za uporabnike, saj bodo strnjene na enem mestu. Kot je pojasnil Branko Žnidar, direktor občinske uprave, bodo v pritličju prostori, ki jih stranke najpogosteje obiskujejo. V prve in drugem so predvidene pisarne, manjša dvorana za potrebe upravne enote in večja sejna dvorana za potrebe občine. V mansardi bodo uredili spremne tehnične prostore.
Z naložbo se bodo sprostili prostori občinske stavbe, kar bo omogočilo, da bodo tja preselili tudi njeno dislocirano enoto. Z rekonstrukcijo bodo obenem izboljšali energetsko učinkovitost objekta in zmanjšali stroške obratovanja. Naložba je ocenjena na dobra dva milijona evrov. 60 tisoč evrov bo sofinanciralo ministrstvo za javno upravo, preostali denar pa bodo zagotovili v občinskem proračunu. Dela bodo izvedli prihodnje leto.
VIR IN FOTO: Tomaž Ajd, Informator
ZAKLJUČEK ŠPANZLOVE SLIKARSKE ŠOLE
Od 28. junija do 6. julija 2014 je v Slovenski Bistrici, v organizaciji zavoda za kulturo, potekala že četrta slikarska šola Rudolfa Španzla s sodelavci.
Španzel je eden redkih sodobnih slikarjev, ki ustvarja po principu renesančnih umetnikov, svoja dela je razstavljal tudi v tujini in je dobitnik mnogih domačih ter tujih priznanj za dosežke v slikarstvu ter avtor portretov na slovenskih tolarskih bankovcih.
Tema slikarske šole sta bila slikanje in grafika, zasnovna pa tako, da so se je lahko udeležili dijaki, študenti in odrasli. Hkrati pa je bila tudi priprava za vpis na umetniške gimnazije in akademijo likovnih umetnosti. Pod strokovnim vodstvom so udeleženci šole nadgrajevali likovno znanje v risanju, slikanju, grafiki in drugih tehnikah.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Aleš Kolar
Umrla je pesnica in pisateljica JELKA SERNEC
Jelka Sernec, rojena Škofca, se je rodila 8. marca 1942 v Slovenski Bistrici očetu Leopoldu in materi Jožici, rojeni Kožuh.
V Slovenski Bistrici je končala osnovno šolo in nižjo gimnazijo in se leta 1957 vpisala na Prvo državno gimnazijo v Mariboru. Pomladi leta 1961 je na gimnaziji maturirala in še isti mesec na Državnem učiteljišču v Mariboru opravila diferencialne izpite iz pedagoških predmetov in maturo ter postala učiteljica.
Poleti leta 1961 se je poročila s Ivanom Sernecem, jeseni pa nastopila svojo prvo (in zadnjo) službo na osnovni šoli Pohorskega odreda v Slovenski Bistrici. Devetindvajset let je poučevala prvošolčke, ko se je zaradi bolezni morala čez noč upokojiti.
Svoje družinsko in poklicno življenje je leta 1989 ujela na papir v knjigi ‘Končno je bil čas’, katere soavtorja sta njena otroka Mihael in Helena. Njeno drugo delo iz leta 1990 nosi naslov ‘O času in ljudeh’, kjer je nadaljevala svoje zapisovanje dogajanja v času, kakor se odzrcalja v ljudeh in kakor ljudi odzrcalja. Prav tako je ves čas nadaljevala s pisanjem pesmi, ki jih je poimenovala ‘Pesmi iz mraka’, vendar ta »domača« pesniška zbirka nikoli ni izšla v knjižni obliki. Z možem Ivanom je sodelovala pri prevodu dveh knjig, zbirkah indijanske modrosti, izdanih leta 2000. V zadnjih letih življenja je napisala devetdnevnico z naslovom ‘9 dni z božjo služabnico Cvetano Priol’, ki jo je leta 2005 izdal Škofijski ordinariat v Mariboru.
Jelka Sernec je umrla po dolgotrajni bolezni 6. julija 2006 v Splošni bolnišnici (SBM) Maribor. Pokopana je v Slovenski Bistrici.
VIR: biografski-sb.si
BO BISTRIŠKI BAZEN SPLAVAL PO VODI
Do bazena kot športnega objekta, ki bolj kot za rekreacijo služi za namakanje in ohladitev v poletnih dneh, Bistričani gojijo pomenljivi dvom, nekateri celo odpor. Večinoma komentirajo, da je premajhen, neurejen in predrag. Zgolj otroško počitniško čofotanje, nič več. Pomisleki niso neupravičeni.
Eden izmed očitnih razlogov za to se je ponudil minuli vikend, ko naj bi stekla Voda za vse, medijsko oglaševani vseslovenski projekt t. i. plavalnega opismenjevanja. Pa ga ni bilo. Še huje, bazen je bil v soboto zaprt. Marjan Štimec, direktor Zavoda za šport Slovenska Bistrica, ta je upravljalec bazena, je kot razlog navedel premrzlo vreme in odsotnost odgovornih za projekt. Gre temu res čisto verjeti? Sobotno ozračje je bilo toplo, soparno, temperatura se je dvigala kar krepko proti 30 stopinjam. Dopoldan pa smo na prizorišču napovedane akcije – katere pomen ni majhen, glede na podatek, da je še vedno več kot 40 odstotkov Slovencev neplavalcev – upravljavca bazena in izvajalca projekta Športno društvo Ten Sport tudi srečali. Huh?! Zataknilo se je pri elektriki, ki je sploh ni bilo niti se napake na hitro ni dalo odpraviti, nato še pri komunikaciji med sodelujočimi, zavodom in športnim društvom.
Direktor slednjega sicer kategorično trdi, da vse teče, da je bazen tehnično brezhiben. Vsaj to. No, v nedeljo se je v njem res hladilo 35 kopalcev. Če pa zraven sobotne peripetije pogledamo še provizorično parkirišče pred objektom (tukaj nastopi Komunala, ki bi morala poskrbeti za parkiranje), ki že več mesecev zeva v gradbenem stanju – kot da bi nastajala kakšna megalomanska parkirna hiša – ki je le za silo uporabno, je mogoče ugotoviti, da le ni vse tako, kot zatrjujejo. Vendar bolj pomembno kot to, kdo največ šušmari okrog bazena, je le eno: velikanska škoda bi bila, če bi, kakršenkoli že, edini bazen v Slovenski Bistrici splaval po vodi.
VIR: Nina Ambrož, Večer
ŽALOSTNA PODOBA PRED CERVIJO NA AREHU
S kulturnim spomenikom huje kot svinje z mehom ali Svinjak pred cerkvijo na Arehu
Takrat pred leti, ko so letalske granate padale na radijski in TV-pretvornik na Pohorju in so krovci na strehi Arehove cerkve pribijali zadnje kose novega skrilavca na novo cerkveno streho, so potekala obnovitvena dela za celovito zunanjo obnovo tega prelepega kulturnega spomenika, markantnega bisera bistriškega in ruškega Pohorja.
Za njegovo obnovo so se takrat ogrevali v Rušah, Mariboru in v Slovenski Bistrici, kamor cerkev pravzaprav sodi, čeprav stoji prav na meji z ruško občino. Izdatno so tudi denarno pomagali …
In ni je razglednice, niti turistične zloženke s tega konca Pohorja, ki ob vsem drugem ne bi pokazala tudi ugledne cerkvice na Arehu, pravilneje podružnične cerkve sv. Henrika, ki spada v župnijo Šmartno na Pohorju.
Od tistihmal nisem več hodil tam okoli, čeprav mi je po zadnjem ogledu žal, da je nisem večkrat obiskal in opozoril na napake, ki se sčasoma pojavijo. Skrb za njeno sprotno vzdrževanje so vsi opustili. Od cerkvenih ključarjev do matične župnije in župljanov.
Navedeni so namreč njeni gospodarji in upravljavci. Nihče ni v teh letih po obnovi vsaj prebarval novih vrat in drugih lesenih delov, ki vidno propadajo, nihče ni na okna namestil kovinskih polic, ki bi preprečile zatekanje in odpadanje fasade. Škoda!
Toda ne pišem zategadelj. S hitro akcijo se da vse take napake pravočasno odpraviti. Zavedati se je namreč treba, da stoji cerkev na višini nad 1200 metrov in je veliko bolj izpostavljena vremenskim nevšečnostim in ujmam. Pišem pravzaprav zaradi nečesa, kar se sedaj dogaja s cerkvijo in z njeno neposredno okolico. Oni dan me je namreč poklical upravnik Ruške koče in mi potožil, da se name obračajo zato, ker so ga povsod drugod že odslovili z obrazložitvijo, da za kaj takega niso pristojni.
In za kaj gre in kdo naj primer rešuje?!
Nevesten lastnik iz okolice Ruš (njegovega priimka mi v Ruški koči niso znali povedati) je pred poldrugim mesecem tam pustil par konj, ki brez nadzora in brez strehe nad glavo živita kot brezdomca na zelenicah okoli Areha. Na policijski postaji v Rušah morajo zanju prav gotovo dobro vedeti, saj je eden od konj poškodoval avtomobil nekemu gostu pred hotelom Areh. In da bi bila ironija še večja, sta si ubogi živali uredili začasen hlev kar pod zvonico cerkve na Arehu, tam, kjer smo v času obnove namestili železna vrata za ogled in prezračevanje cerkve – prostor, kjer se zbirajo verniki, preden vstopijo v cerkev. In sedaj tam konja že mesec in pol živita, prenočujeta in, razumljivo, tudi iztrebljata. Zaprepadeni turisti (tudi ob mojem obisku sta bila dva avtobusa in kup šolarjev v Čandrovi koči) pa nemo opazujejo debele kupe konjskega govna, pregnetenega s konjsko scalnico. Ali si lahko kaj takega sploh predstavljate?! In obiskovalci, ki jim uspe priti v cerkev še ob stranskem vhodu, imajo zaradi smradu občutek, da so v živinskem hlevu.
Kje je odgovornost lastnika konj, kje so vzgibi vseh tam živečih, kje so turistični delavci, kje so inšpekcije, kje je nekdo, ki bi tako ravnanje prekinil?
Javno kličem na intervenco v bran sakralnemu kulturnemu spomeniku, v bran porajajočemu se slovenskemu turizmu in v bran pred človeško aroganco!
Ali bo kdo vendarle reagiral? Prvo potezo bom napravil podpisani, in to tako, da bom zaradi sramu pred napakami drugih dal nesnago počistiti, prostor pa zavarovati. Vse drugo pa bodo morali narediti tisti, ki so pristojni za reševanje takega primera.
Naj živi »zgledni« pohorski turizem!
VIR: Stane Gradišnik, Slovenska Bistrica, Večer
FOTO: Takole je izgledala cerkev sv. Henrika na Arehu leta 1991, takoj po obnovi (Arhiv ZZK Slovenska Bistrica)
UVRSTILI SO SE NA GASILSKO OLIMPIJADO
Kljub precejšnjim težavam, s katerimi se pri svojem delu srečujejo člani prostovoljnega gasilskega društva Šmartno na Pohorju, njihove ekipe v zadnjem obdobju dosegajo pomembne delovne in še posebno tekmovalne rezultate. Društvo šteje sto dvajset članov, ob tem pa uspešno delujeta še pionirska in ženska gasilska enota, ki je ena izmed redkih tovrstnih pri nas.
Prva in druga moška ekipa PGD Šmartno na Pohorju sta se z odličnimi rezultati uvrstili na gasilsko olimpijado, ki bo leta 1997 na Danskem.
VIR: Viktor Horvat, Večer
ODLIČJI OB PRAVEM ČASU
V tovarni olja v Slovenski Bistrici so v začetku letošnjega leta na temelju gospodarskih kazalnikov iz preteklega leta sprejeli petletni sanacijski program prizadevanj za izboljšanje razmer v proizvodnji jedilnih rafiniranih olj.
Doslej ji je sicer že uspelo delovno organizacijo kadrovsko okrepiti, zastavili pa so si tudi trdnejši proizvodni načrt. S kooperanti so tudi sklenili dogovore za rednejšo oskrbo s surovinami.
So pa na letos novosadskem sejmu dosegli lep uspeh; osvojili so kar dve najvišji odličji za svoja proizvoda. Zlato medaljo so dobili za olje favorit in veliko zlato medaljo za proizvodnjo rafiniranih jedilnih olj. To priznanje so letos Bistričani dobili edini v Jugoslaviji.
VIR: V. H., Večer
FOTO: Olje favorit bistriške oljarne z odličjem (Večer)
BRAČIČEVA BRIGA MINIRA STROJNICO TOVARNE ZUGMAYER UND GRUBER
Julija 1944 se je štab XIV. divizije zadrževal na Rogli blizu spuščališča (imenovali so ga Signal), kamor naj bi zavezniška letala s padali spuščala partizanom opremo, strelivo, zdravila in orožje. Stražil jih je Pohorski odred, za prehrano vseh pa je skrbela Bračičeva brigada. Bračičeva brigada je v tem času izvajala rekvizicije in akcije zlasti na našem ozemlju. Večkrat je minirala železniško progo Maribor—Celje, poskušala je tudi zažgati tovarno bakrenih izdelkov Metallwerke Zugmayer und Gruber v Zgornji Bistrici. V noči od 6. na 7. julij je minirala strojnico v tej tovarni.
VIR: Lojze Penič: Okupacija in narodnoosvobodilni boj, Zbornik občine Slovenska Bistrica I., 1983, str. 411
MALARIJA PRED VRATI MARIBORA
Malarija, ki je do sedaj strašila pri nas večinoma ob južnem obrobju jadranske obale, se vtihotaplja v zadnji dobi vse bolj tudi v Dravsko banovino. V zadnjih dveh letih pa se zelo naglo širi na jugozapadnem delu Dravskega polja, kjer so zanjo najbolj prikladna tla. Med Hočami, Rogozo, Slivnico, Framom, Polskavama, Podovo in dalje proti jugovzhodu je Dravsko polje kar posejano z raznimi »ribniki«, mlakužami in močvirji. Tu so tla, kjer že davno prebiva komar mrzličar ali anofeles, prenašalec malarije, ki pa do sedaj ni imel prilike prenašati te bolezni, ker ni bilo še na ozemlju bolnikov z malarijo. Vzročnik malarije živi namreč edinole v krvi malaričnega človeka, od koder ga prenaša mrzličar na zdravega, če piči namreč mrzličar malaričnega človeka, vsrka z bolnikovo krvjo tudi vzročnika te bolezni, to je vrsto nekih mikrobov-praživalic iz družine plasmodijev. S pikom prenese potem razvitega in razmnoženega vzročnika v kri zdravega človeka in ga tako okuži.
Pred mesecem dni smo čitali v »Večerniku«, da je v Ptuju par slučajev malarije. Nič posebnega! Več kakor par jih je na Pragerskem. Nad 20 slučajev malaričnega oboljenja je tudi v Račah, kjer je postalo neko pravo ognjišče te bolezni. V zadnjem času ni tedna, da ne bi obolel kak prebivalec na njej. Do sedaj je pač še najbolj razširjena med otroci od 3 do 15 let, med šolarji je osem slu čajev, med temi 6 letošnjih obolenj. Če ni možno brezplačno zdravljenje siromašnih bolnikov v bolnišnici, naj bi dobivali brezplačno vsaj kinin, kakor je to organizirano tudi v južnih krajih.
Kaj storiti? V ribnike naj se nasadijo ribice gambuzije, ki bodo kolikor toliko zatrle komarjevo zalego. Prebivalstvu pa naj se brezplačno nudi kinin. Od lani na letos se je število bolnikov potrojilo. V južnih pokrajinah, posebno v Hercegovini, bodo to bolezen po težkih borbah kmalu iztrebili, poskrbimo tudi mi, da preprečimo nevarnost nadaljnjega širjenja.
VIR: Večernik
PRAGERSKI SOKOL ZBIRAL DENAR
Da bi zbrali čim več denarja za načrtovano gradnjo doma, so člani Sokola na Pragerskem v nedeljo, 6. julija 1922, popoldne pripravili na vrtu kolodvorske restavracije (pod kostanji) Franceta Dolničarja telovadni nastop z veselico ob živi glasbi. Program so popestrili s pevskimi točkami ter z deklamacijami sokolskega naraščaja in mladinsko igro »Deklica s tamburico«.
VIR: Mirko Munda: Pragersko – kronika, str. 226
PRAZNIK POLETJA
Olepševalno društvo v Slovenski Bistrici je ob prazniku poletja (žetve), kot že nekaj let, postavilo svojo stojnico. To leto so svojo stojnico poimenovali »Skodelica sreče«, kjer so ponujali čaje.
Fotografijo je posnel Franc Erben.
VIR: Premzl, Primož: Območje med Pohorjem in Bočem na starih razglednicah, Zbornik občine Slovenska Bistrica III., 2009, str. 359.
FOTO: Stojnica Olepševalnega društva leta 1913 (Arhiv ZZK Slovenska Bistrica)
Rodil se je učitelj GABRIJEL MAJCEN
Prof. Gabrijel Majcen se je rodil 6. julija 1858 v učiteljski družini pri Mariji Snežni v Slovenskih goricah (danes Zgornja Velka).
V Mariboru je obiskoval nižjo gimnazijo in učiteljišče. Po končanem učiteljišču leta 1878 in strokovnem učiteljskem izpitu leta 1880 je leta 1887 opravil še izpit za učitelja meščanske šole. Leta 1908 je postal profesor.
Učiteljeval je po raznih šolah, tudi Sv. Juriju, na Zgornji Ložnici, na Krčevini, na vadnici in moškem učiteljišču. V šolskem letu 1880/81 je bil učitelj v Ljudski šoli Slovenska Bistrica.
Takrat so na Zgornji Ložnici gradili prvo zidano šolsko zgradbo. Ko je bila v mesecu maju 1881 pripravljena za šolski pouk, je slovenjebistriška ljudska šola začasno poslala učitelja Gabrijela Majcna, da organizira začetek redne državne ljudske šole. Majcen je zbral učence in 11. junija 1881 je bil prvi dan pouka v Ljudski šoli Sv. Venčeslja, ki je trajal še julija in avgusta 1881. Gabrijel Majcen je bil prvi državni učitelj na Zgornji Ložnici. Prepričal je sošolca Ivana Povha, da je zaprosil za delovno mesto učitelja na tej šoli in ta je bil 11. oktobra 1881 že na Zgornji Ložnici. Kot šolnik je Majcen izdal več priročnikov za delo v šoli.
Leta 1909 se je upokojil in je živel v Petrovem selu pri Mariboru.
Gabrijel Majcen je umrl 13. marca 1940 v Mariboru.
VIR: biografski-sb.si
