Danes goduje TOMAŽ
Tomaž je svetopisemsko ime in izhaja iz latinskega imena Thomas, to pa tako kot grško Θωμς Thōmás iz aramejskega Toma z nekdanjim pomenom »dvojček«.
Ostale različice imena: Tom, Toma, Tomaj, Tomas, Tomaš (pri Prekmurcih), Tomažek, Tomčo, Tome, Tomek, Tomi, Tomica, Tomislav, Tomo.
USTANOVLJENA ENOTNA VLADA DEMOKRATIČNE FEDERATIVNE JUGOSLAVIJE
7. marca 1945 je bila ustanovljena enotna vlada Demokratične federativne Jugoslavije pod predsedstvom Tita.
Od 1945 in 1953 je bil predsednik vlade in minister za zunanje zadeve v vladi FLRJ. Leta 1948 se je sprl s Stalinom zaradi različnih pogledov na razmerja med državami v okviru Varšavskega pakta. Po Stalinovi intrigi z ustanovitvijo Informbiroja se je Tito odločil za odkrito nasprotovanje in razkol med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo.
Vsi ustavni akti Jugoslavije od Ustavnega zakona (13. januar 1953) so dovoljevali večkratno izvolitev Josipa Broza – Tita na najvišji položaj predsednika zvezne republike.
Dejansko si je Titov krog političnih sodelavcev po najhujši Stalinovi grožnji (leta 1948) podredil vse vzvode oblasti in postal nesporen vladar Jugoslavije. S pomočjo vojske in komunistične stranke je vladal Jugoslaviji vse do svoje smrti.
LITERARNI VEČER Z DR. MATEJO RATEJ
V torek, 7. marca smo se zbrali na literarnem večeru z dr. Matejo Ratej doma iz Korpelj, zgodovinarko in avtorico večjega števila knjig. Tema pogovora, ki ga je vodila g. Sonja Arbeiter je bila knjiga z naslovom Vojna po vojni, v kateri je avtorica proučevala Štajerske kmečke družine v dvajsetih letih 20. stoletja. V knjigi je avtorica vzela pod drobnogled štiri družine, ki jih je zaznamoval zločin v katerem je nasilna smrt doletela ženske. V vseh zgodbah je bil tako ali drugače prisoten vojak kmečkega stanu, ki se je vrnil s fronte ali iz vojnega ujetništva. Vse zgodbe je avtorica črpala iz bogatega arhiva sodnih spisov in v zgodbe vključila socialne, kulturne in zgodovinske posledice tragičnih dogodkov. Pogovor je bil zelo zanimiv, ko je 35 udeležencem večera, s preprostimi besedami predstavila takratni čas in dogodke, ki so ga zaznamovali.
Dr. Mateja Ratej je poleg že omenjene knjige napisala še več knjig med drugimi knjigo Markuzzijev meč – rojevanje človekovih pravic po I. svetovni vojni, Ruski diptih – iz življenja ruske emigracije v krajevini SHS, Begunstvo profesorha Tofana – kulturno zgodovinski prerez Maribora v dvajsetih letih 20. stoletja.
Seveda smo srečanje, kot po navadi, zaključili s klepetom in kozarčkom rujnega. Dame, ki so se srečanja udeležile so na pred večer 8. marca, Dneva žena, sprejele vrtnico.
VIR: Jožica Smogavec, DU Zgornja Ložnica
FOTO: Levo Sonja Arbeiter in desno dr. Mateja Ratej (DU Zgornja Ložnica)
DRŽAVNO TEKMOVANJE IZ SLOVENŠČINE ZA CANKARJEVO PRiZNANJE
2. osnovna šola Slovenska Bistrica je bila v soboto, 7. marca 2020, organizatorica in gostiteljica državnega tekmovanja za Cankarjevo priznanje, ki je potekalo. Na tekmovanju je sodelovalo okrog 130 tekmovalcev, spremljalo pa jih je več kot 100 mentorjev in ocenjevalcev.
Tekmovalci, mentorji in ocenjevalci so se zbrali v šolski telovadnici, kjer jih je Lori Zafošnik, učenka 8. b, popeljala skozi kratek program, prek katerega so gostje spoznali našo šolo in okolico. Pozdravili so jih tudi ravnateljica Sonja Arbeiter, župan dr. Ivan Žagar in Ljiljana Mićović Struger, vodja tekmovanja iz Zavoda za šolstvo, OE Maribor. Za glasbene točke so poskrbele Hana Hren, Valentina Pučnik in Mima Hren.
Mentorji in ocenjevalci so bili izredno navdušeni nad organizacijo tekmovanja, za kar se lahko zahvalijo Tanji Keber, učiteljici slovenščine, ki je skrbno uredila vse tehnične potrebe tekmovanja.
VIR in FOTO: Katja Leva, Informator
ZBOROVALI TUDI ČLANI BORČEVSKE ORGANIZACIJE Z ZGORNJE BISTRICE
V soboto, 7. marca 2015, so se na zboru zbrali članice in člani Krajevne organizacije borcev za vrednote NOB Zgornja Bistrica, ki ji predseduje Borut Kruder.
Na zboru so obravnavali in sprejeli poročila o delu borčevske organizacije, svečano sprejeli nove člane in članicam čestitali za 8. marec, mednarodni dan žensk. Zbor so popestrili s kulturnim programom. Beseda je tekla tudi o naši pretekli in polpretekli zgodovini, o 1. in 2. svetovni vojni ter povojnih pobojih.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Edvard Grobler
BISTRIČANKA JANJA RAKUŠ IZDALA PETO KNJIGO
Pretekli mesec je pri mariborski knjižnici založbi Pivec izšla peta knjiga Bistričanke Janje Rakuš z naslovom Voodoo valček za epileptike. Gre za konceptualno literarno delo o hiper grafičnem romanju v 36 urah in večplasten presek satiričnega minimalizma in alkemične destilacije besede.
Nevidna sled, ki povezuje celoten tekst v romaneskno celoto, je vprašanje radikalne svobode, razodete s pomočjo epileptičnih napadov. Epilepsija je v romanu zarisana kot skica za prosojnost bivanja, obravnavana kot medicinski, zgodovinski in umetniški fenomen. Voodoo valček je predvsem zgodba o štirih epileptikih, katerih usodno srečanje povzroči konec starega in rojstvo novega Sveta. Poglavja so povezana z več kot 40 digitalnimi risbami, ki jih je avtorica upodobila z računalniško miško.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Aleš Kolar
LETEČI ŽAN
Že pred časom smo na tem mestu pisali o fenomenu slovenskobistriške družine Tomazini. Oče, mati in dva fanta, danes 17-letni Aljoša in leto mlajši Žan, so svoje življenje zapisali kraljevski igri. Figurice na črno-belih poljih jim diktirajo vsak dan. Fantoma na tekmovalnem prizorišču, staršema pa z ustvarjanjem pogojev za nemoteno delo in nastopanje, kar še zdaleč ni lahka naloga. Fanta sta s slovensko konkurenco pometala že od mladih nog. Prva mesta so postala stalnica, pokali in kolajne so neusmiljeno zahtevali vse več kvadratnih metrov površin. Posamičnim zmagam so sledile ekipne, najprej za osnovno, nato za srednjo šolo, pozneje tudi za klub, ki se je z bratoma že ustalil med slovenskimi prvoligaši. Kljub vsemu pa Slovenska Bistrica svoje velike, zgodovinske priložnosti ni prepoznala v celoti. Dva doma vzgojena bisera bi s tolikšnimi uspehi v večini okolij sprožila revolucijo.
Da bi bila zgodba še zanimivejša, sta si brata za šahovnico povsem nasprotna. Starejši Aljoša šahu pristopa znanstveno, po vzorcu starih velikih mojstrov, previdno, zavedajoč se, da je znanje orožje. Žan je nasprotje, značilen predstavnik moderne dobe. Neustrašni, moderni bojevnik, ki šahira predvsem za zmago in ga končna resnica niti ne zanima preveč. Trend, ki ga je v visoki šah uvedel legendarni Mihail Talj in ki še kako ustreza današnjemu trenutku. Krutim časom, kjer šteje le uspeh, naslovnice, zmaga, prvo mesto. Žan Tomazini v slovenskem mladinskem šahu pooseblja vse našteto. 16-letnik je v zadnjih letih poletel kot nekakšen Peter Pan, nanizal strahovit, neverjeten niz rezultatov: štiri zaporedna prva mesta ob le treh oddanih remijih v več kot 30 partijah! Z brutalnim, “letečim” slogom šahiranja, ki nasprotnikom ledeni kri v žilah in jih paralizira. Pred partijo z Žanom vsakdo ve, da ga čaka pekel, brezkompromisen napad za vsako ceno, kjer bo sadove pobral le tisti, ki to preživi.
Fant, v katerem se nedvomno skriva energija nenadkriljivega Albina Planinca, je sedaj na razpotju. Domača zgodba je zaključena, tukaj mladim nima več česa dokazati. Edina logična je pot v svet in iskanje ciljev na svetovnih in evropskih prvenstvih. To je težak projekt, ki se ga bo ekipica (strokovno jo vodi nekdanji selektor slovenske ženske reprezentance Primož Riegler) morala še kako premišljeno lotiti. SP v Mariboru 2012 bo Žanova velika priložnost, časa za priprave je še več kot dovolj. Tudi za naskok na vrh.
VIR: Georg Mohr
FOTO: Ž. Tomazini – Belšak, Rogaška Slatina 2011 (Večer)
Umrla je profesorica in pisateljica ZLATA VOKAČ
Dr. Zlata Vokač se je rodila 23. septembra 1926 v Murski Soboti učiteljema Medic, ki sta službovala v Murski Soboti.
Osnovno šolo je obiskovala v Puščavi pri Lovrencu na Pohorju, kamor so se preselili kmalu po njenem rojstvu. Do začetka vojne leta 1941 se je šolala v Mariboru in živela v internatu, takrat pa so bili z družino izgnani v Bosno. Ko so se leta 1945 vrnili, je nadaljevala šolanje in s sestro živela pri sorodnikih v Mariboru. Leta 1950 je se je vpisala na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je tri leta kasneje diplomirala iz ruskega jezika s književnostjo in primerjalne književnosti.
Poučevala je slovenščino in ruski jezik na gimnazijah, srednjih in višjih šolah v Mariboru in drugod, med drugim med leti 1953–57 tudi na nižji gimnaziji v Slovenski Bistrici.
Še naprej se je izobraževala, leta 1973 je v Beogradu magistrirala, kasneje pa v Zagrebu tudi doktorirala.
Leta 1983 se je upokojila, vendar je še naslednja štiri leta honorarno predavala.
Na temo literarne teorije in sodobne ruske umetnosti je napisala veliko člankov in razprav ter sodelovala na mednarodnih srečanjih.
V zrelih letih se je lotila pisanja leposlovja in svoj prvi roman z naslovom Marpurgi izdala pri oseminpetdesetih letih.
Zlata Vokač je umrla 7. marca 1995 v Mariboru.
VIR: biografski-sb.si
MOST ČEZ DRAVINJO V POLJČANAH ŽE STOJI
Za cestne priključke ni dovolj zemlje
Z republiškim denarjem so v Poljčanah vsaj za silo pokrpali svoje ceste – Lansko jesen začeta gradnja mostu čez Dravinjo bo skoraj končana, še vedno pa za cestne priključke nanj ni dovolj zemlje
O cestah, ki so v bistriški krajevni skupnosti Poljčane potrebne temeljite obnove, smo že večkrat pisali. Največje luknje na cesti skozi naselje so lani sicer pokrpali, še vedno pa je tod veliko regionalk, ki jih bo morala država čimprej “spraviti v red”. Tako je letošnja zima dodobra načela regionalno cesto od Slovenske Bistrice do Poljčan in naprej do Rogaške Slatine. Odsek te ceste Križni Vrh je popolnoma uničen in so na njem le zaplate asfalta, zato je zelo nevaren za vse, ki se po tej cesti vozijo.
V krajevni skupnosti Poljčane in bistriški občini cestno gradnjo sicer postavljajo med prioritetne investicijske naloge, vendar sami denarja za ureditev te ceste nimajo. Na težave že leta opozarjajo državo, kjer pa se tudi zgovarjajo, da morajo denar nameniti za potrebnejše cestne gradnje.
Po dolgih let prepričevanj in celo groženj s cestnimi zaporami so lansko jesen v Poljčanah vendarle začeli graditi novi most čez reko Dravinjo, nanj pa naj bi po projektih speljali tudi sodobnejšo cesto. Zdaj se zatika pri pridobivanju potrebnih zemljišč za cestno širitev, domačini so svoj kos zemlje ob načrtovani cesti sicer že odstopili (proti plačilu seveda), zatika pa se pri enem od lastnikov tamkajšnje zemlje, ki bi moral soglašati z “odvzemom” 480 kvadratnih metrov svojega zemljišča. V krajevni skupnosti Poljčane bodo še ta teden imeli sestanek sveta in se bodo skušali dokončno dogovoriti o spornem zemljišču, obenem pa bodo dorekli svoj letošnji plan investicij v krajevni skupnosti.
VIR: Slavica Pičerko, Večer
FOTO: Novi most čez Dravinjo bo dovolj trden (Slavica Pičerko)
7. marec 1987
MATIČEK JE NAVDUŠIL
Režija je bila v rokah Branka Gombača
“Veseli smo, ker smo za bistriški oder pripravili novo gledališko predstavo, veseloigro Antona Tomaža Linharta Veseli dan ali Matiček se ženi,” je po premieri, 7. marca 1987, v domu kulture v Slovenski Bistrici povedal predsednik DPD Svoboda Slovenska Bistrica Peter Štefanič.
Občinstvo je igralce Matička, ki ga je režiral Branko Gombač, nagradilo z bučnim aplavzom. Režiser je znova ustvaril igro, ki bo nekaj časa polnila dvorano. Bogata scena (Niko Matulj) je dopolnjevala igro igralcev, ki ob prvem nastopu niso imeli treme.
Dramaturg predstave Tone Partljič je dejal: “Lahko rečem, da je ljudskot repertoarja zafnjih let v Slovenski Bistrici vsekakor kvalitetna. Po Desetem bratu in Kastelki je Matiček zagotovo vrh v zbirki režiserja Branka Gombača. Mislim, da igralske ekipe ni zbegala lanska kritika, ki ne pusti slavcu, da bi pel, kot mu je Bog grlo ustvaril, če poenostavljeno citiram Prešerna. Matička igrajo v vseh profesionalnih gledališčih – in to leto bo tudi na repertoarju mariborske Drame.”
VIR: Samo Brbre, Večer
FOTO: Na eni od vaj sta igralca Danica Godec kot baronica Rozala in Marko Cvahte kot baron Naletel (S. B.)
BRV ČEZ POLSKAVO
Brv povzroča ljudem bojazen, da se bo zruši z brvjo vred v Polskavo, Zelo potreben in nujen bi bil tu most za pešce in vozila. Danes pa mora voznik z vozom kar preko struge, kar je zvezan o z nevarnostjo ali pa mora voziti daleč okrog, da pride do istega cilja. Svoječasno je banovina prepustila ves material mosta, ki so ga podrli ob priliki regulacije ceste, in ta naj bi služil za gradnjo novega mosta. Sedaj poteka že drugo leto, a z delom še sploh niso začeli. V interesu varnosti ljudi je, da se ta most kaj kmalu zgradi.
VIR: Večernik
VLOM V URANJEKOVO TRGOVINO
Marca 1934 so tatovi vnovič vlomili v Uranjekovo trgovino na Levarjih, odnesli različnega blaga v vrednosti 13.000 dinarjev in povrhu še podtaknili ogenj, ki je upepelil gospodarsko poslopje ter v njem seno in več strojev. Pragerski orožniki, vodil jih je Ivan Velikogne, so kljub temu, da vlomilci niso pustili nobenih sledov, po dolgi in vztrajni preiskavi uspešno raziskali tudi to kaznivo dejanje. Zagrešil ga je Stanko Ferfolja iz Makol. Med zaslišanjem je priznal, da se je ponoči 7. marca pripeljal na Zgornjo Polskavo iz Maribora s kolesom in da je prišel v Uranjekovo trgovino skozi okno, ki ga je odprl s pomočjo železnega droga. Med vlomom je nosil rokavice. Ukradene stvari je stlačil v vrečo in se vrnil v Maribor. Večino stvari je prodal na sejmu podeželanom.
VIR: Mirko Munda: Zgornja Polskava in njena okolica, str. 328-329
FOTO: Levarje s trgovino in z gostilno Uranjek (Arhiv Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica)
Rodila se je hotelirka JOSIPINA KRULC
Josipina Krulc, rojena Jug, se je rodila 7. marca 1879 na Videžu (občina Slovenska Bistrica) očetu Juriju in materi Mariji, rojeni Strmšek.
Poročila se je na Smolnik nad Rušami, kjer se jima je z možem rodil sin Vinko Gornjak. Po smrti moža je Josipina, poročena Gornjak, prodala posesti v Smolniku in leta 1900 v Slovenski Bistrici na zdajšnji Ljubljanski cesti kupila hišo s kmetijo.
Ponovno se je poročila, tokrat s Francem Krulcem (1870−1911). Kjer je sedaj Caffe Hof, je vodila gostilno in prirejala prireditve na prostem. Oboje, kmetijo in gostilno, je leta 1922 prodala družini Jožeta Freliha (gl. Anton Frelih) in od zakoncev Tomšič kupila tedanji hotel ‘Austria‘ na Glavnem trgu (danes Trg svobode, op. ur.). Pri vodenju hotela ji je pomagal sin Vinko, ki je vodil tudi posestva. Krulčeva je dala leta 1939 pritličje hotela v celoti obnoviti, obnovila oziroma na novo je zgradila tudi gospodarska poslopja za hotelom.
Hotel je bil središče družbenega dogajanja v mestu, kjer so se zbirali predvsem Slovenci. V njem je bil tudi slovenski narodni dom. Lastnica hotela, ki se je v času njenega vodenja imenoval ‘Beograd’, je ostala vse do nacionalizacije leta 1948 (hotel se je po nacionalizaciji imenoval ‘Planina’, od leta 1992 pa so v njem poslovno-trgovski prostori, op. ur.).
Josipina Krulc je umrla 6. aprila 1969 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopana.
VIR: biografski-sb.si
POŽAR UPEPELIL VEČJI DEL STUDENIC IN SAMOSTANA
7. marca 1788 ob pol osmih zvečer se je iz neke kovačnice v Studenicah razširil ogenj, ki je v nekaj urah upepelil ves trg, cerkev, župnišče in večino samostanskih stavb, pa tudi gradič nad trgom, ki se je zrušil v dolino in pokopal pod seboj Zofijin stebrasti spomenik. Od uničenih samostanskih stavb so obnovili le cerkev z zvonikom in zahodnim traktom, nekdanji priorat in upravno poslopje.
VIR: Jože Curk, Studenice — pomemben spomenik naše umetnostne zgodovine,
Časopis za zgodovino in narodopisje, 1980, št. 2
FOTO: G. M. Vischer: Studeniški samostan v 17. stoletju (Arhiv ZZK Slovenska Bistrica)
