5. februar
Danes goduje REGINA
Ime Regina izhajan iz latinskega imena Regina, ki je nastalo iz latinske besede regina v pomenu besede »kraljica«. Tudi iz moške oblike latinske besede regina to je rex, v rodilniku regis, je nastalo ime Rex. Imenu Rex v grščini ustreza Βασιλευς (Basiléus), latinsko Basilius, nemško Basil, rusko Vasilij, slovensko Bazilij, Vasilij, Vasja, Vsko, Vaso.
Ostale različice imena: Džina, Džinka, Gina, Rega.
5. februar
SVETOVNI DAN GLASNEGA BRANJA
Pod okriljem organizacije LitWorld od leta 2010 poteka 5. februarja Svetovni dan glasnega branja. Vabimo vas, da se tudi vi pridružite tej pobudi – v svoji skupnosti ali ustanovi, na šoli ali doma namenite nekaj minut glasnemu branju ter sebe in ljudi okrog sebe obdarite z lepoto besed.
MLADEN TRAMŠEK JE NOVI STARI PREDSEDNIK KONFERENCE SKEI IMPOL
5. februarja 2016 so za predsenika za novo petletno mandatno obdobje Konference SKEI Impol ponovno izvolili Mladena Tramška. Konferenca SKEI poleg rednega sindikalnega dela gospodari s počitniškimi kapacitetami, ki so v lasti družbe Impol, uporabljajo pa jih lahko zaposleni v vseh podjetjih. Sindikat veliko pozornosti posveča tudi zdravju, rekreaciji in dobremu počutju delavcev.
Za svoje zaposlene pa ne skrbijo le, dokler so delovno aktivni, temveč tudi med pripravami na upokojitev in po upokojitvi.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Aleš Kolar
PRIZNANJE BLAŽA KUMERDEJA OSNOVNI ŠOLI GUSTAVA ŠILIHA LAPORJE
Zavod Republike Slovenije za šolstvo vsako leto podeli največ pet priznanj Blaža Kumerdeja posameznikom, skupinam ali institucijam za odlično partnerstvo pri razvoju in uvajanju novosti v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Priznanje Blaža Kumerdeja se podeljuje za visoke dosežke pri zahtevnem delu z mladimi, za njihovo ustvarjalnost in inovativnost, za nove rešitve s področja načrtovanja in uresničevanja kurikuluma ter za širjenje idej v vseh oblikah informiranja in izobraževanja. Priznanje za leto 2013 je 5. februarja 2014 dobila tudi Osnovna šola Gustava Šiliha Laporje. Na mariborskem območju so od leta 2008 tretja šola, ki je prejela to prestižno priznanje.
Šola, ki nosi ime po pedagogu Gustavu Šilihu, spada med enooddelčne šole in predstavlja središče kulturnega in športnega življenja v Laporju. Njeno poslanstvo je vzgojiti mladostnika, ki je pripravljen na nadaljnje izobraževanje kot samostojen, ustvarjalen, samozavesten, kritičen in odgovoren posameznik. Vizija »Sami ne moremo narediti veliko, s skupnimi močmi pa zmoremo več« jih usmerja k skupnim vrednotam spoštovanja in medsebojne pomoči.
OŠ Gustava Šiliha Laporje si je priznanje zaslužila predvsem zaradi inovacijskega projekta Zgodnje učenje tujega jezika nemščine za razvijanje komunikacijske kompetence pri učencih, ki na šoli pod okriljem Zavoda RS za šolstvo poteka že od leta 2006. Bistvo projekta je reorganizacija tujega jezika nemščine, ki ga ponujajo učencem od 1. razreda naprej kot učni predmet, učni jezik in socialni jezik hkrati. Novost v vzgojno-izobraževalni praksi predstavlja obogaten osnovnošolski kurikul z integriranim poučevanjem tujega jezika in vnosom večjezične in medkulturne dimenzije. Šola je projekt razvijala in vsa leta glede na evalvacije spreminjala in dograjevala ter dosegla 4. stopnjo razvoja novosti na področju šolstva, t.i. invencijo. Zaradi odličnih rezultatov, ki jih beležijo z novim načinom poučevanja, sedaj na šoli na podoben način poteka tudi poučevanje angleškega jezika.
VIR: OŠ Gustava Šiliha Laporje
FOTO: Priznanje Blaža Kumerdeja (OŠ Gustava Šiliha Laporje)
NA 2. OŠ SLOVENSKA BISTRICA UČENCEM PODELILI PREŠERNOVE NAGRADE
V sredo, 5. februarja, so v telovadnici 2. osnovne šole Slovenska Bistrica pripravili proslavo ob kulturnem prazniku. Ob tej priložnosti je župan Občine Slovenska Bistrica dr. Ivan Žagar učencem šole podelil tudi 13 Prešernovih nagrad za ustvarjalnost na kulturnem področju.
V programu so sodelovali člani vojaškega orkestra slovenske vojske pod taktirko Rudolfa Sternada. Z njimi so nastopile solistke: Tanja Keber, Tanja Kusić in Tara Sinkovič. Splet pesmi z naslovom Gremo v kino pa so zapeli vsi učenci šole.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Edvard Grobler
DOL Z BISTRIŠKO KTV!
Zdaj zdaj je pričakovati, da bodo naročniki bistriškega kabelskega sistema prišli pred sedež studia in razprostrli transparent, na katerem bo pisalo Dol s KTV!
Nekaj je v tem zavodu za informiranje hudo narobe. To že skoraj leto dni poudarjajo v občinskem svetu in političnih strankah, o tem se govori v lokalih in na cesti, vendar v mestu ni Krpana, ki bi naredil red. Pri vsem tem je zanimivo, da nihče konkretno ne pove, kaj je narobe. Dobro, slika je zanič, ampak to je tehnično vprašanje, ki se lahko reši čez noč, tudi to, da se na ekranu pojavlja bolj ali manj dolgočasna novinarska ekipa, ni najhujše. Slabo je, ker je program nedorečen, ker nima ustrezne finančne podpore in ker KTV zdaj ni ne javni zavod ne zasebna družba. KTV je nekje vmes: je nedonošenček, ki ga k življenju hkrati obujata hudoben volk in nebogljena ovca. Za sedanje klavrno stanje sta zagotovo kriva dva: občina kot soustanoviteljica zavoda in društvo KTV. Tudi svet zavoda ni brez grehov. Nemoč bo nekdo izkoristil. Mogoče v ozadju stoji kak spreten koncesionar, ki tu in tam prilije olje na ogenj in čaka, da se bo sistem popolnoma sesul, potem pa se bo pojavil kot ptič Feniks in KTV potegnil iz pepela, da ne rečemo gnoja. Ko naročniki kabelskega sistema slišijo besedo koncesionar, se primejo za glavo, kajti njihovega sistema ne bo nihče brez njih privatiziral. Deloma imajo prav. Ampak dolgo ne smejo več čakati. Ko bo na ekranih “snežilo”, bo prepozno. Takrat bodo komaj čakali, da kabelski program nekdo prevzame in ga uredi, kot je treba. Prek KTV je mogoče usmeriti tudi internetne zveze. Vsak ve, da so cenejše od telefonskih.
Na zadnjem zasedanju občinskega sveta je bistriški župan Ivan Žagar hote ali nehote povedal zanimivo novico: za KTV se zanima mariborski studio RTS. Ta zasebna televizija v Slovenski Bistrici vidi svojo priložnost. Hvala bogu, da jo. Z njeno pomočjo bi lahko dobili solidnega informatorja. Dobili bi dober informativni program in navsezadnje bi RTS s svojim signalom posredoval še kaj več. Kdo ve, ali bi RTS želel urediti tudi tehnično plat KTV? Kaj torej narediti? Organizirati pogovor z naročniki, na osnovi njihovih predlogov pa sestaviti konkreten načrt o delovanju zavoda za informiranje. Brez kadrovskih sprememb seveda ne bo šlo, tudi brez denarja ne. Če hoče KTV še naprej ostati lokalni medij, se tem spremembam ne more izogniti. Če pa hoče postati nekaj več, če želi prestopiti prag politične neodvisnosti, potem bo njegova pot še bolj s trnjem posuta. Ampak – odločiti se bo treba. Še pred volitvami.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
5. februar 1981
KESONI ZA STEKLENICE
Našega okolja ne onesnažujemo samo s plastiko, ampak tudi s steklom. Steklenice vseh vrst ležijo po vseh smetiščih. Mnogo stekla konča med zobmi stroja za uničevanje in stiskanje smeti ali pa obleži kar na travi, v gozdovih in celo po planinah. Kljub pozivom nekaterih podjetij, da odkupujejo steklenice, marsikdo ni zainteresiran, da bi zbiral rabljene steklenice in jih nato prodajal. Enostavneje je steklenico kar odvreči in pri tem niti ne pomisli, da škoduje sebi in gospodarstvu.
Lani jeseni sem bila v Zvezni republiki Nemčiji in sem videla v ulicah posebne kesone ki so imeli obliko velike hruške z mnogo luknjami. V te luknje so mimoidoči kratko malo potisnili steklenice. Polne kesone so odpeljali v predelovalno industrijo in tako pridobili potrebne surovine. V mestih okrog Frankfurta sem videla take kesone v vsaki ulici. Ali bi ne kazalo tudi pri nas uvesti kaj podobnega?
VIR: Hilda Knez, Slovenska Bistrica, Pisma bralcev, Večer
ČETRTI TURNIR ZIMSKE ŠTAJERSKE LIGE
Zopet premoč Slovenske Bistrice
V Velenju je bil na sporedu IV. turnir zimske štajerske košarkarske lige. Nastopili so Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice, Murska Sobota, Rogaška Slatina in domači Partizan — Rudar, prosti pa sta bili ekipi Maribora B in KK Ruše. Tudi tokrat so bili najboljši košarkarji iz Slovenske Bistrice, ki so prepričljivo opravili z vsemi tekmeci in si zagotovili prvo mesto.
Tudi domačini so zabeležili dve pomembni zmagi proti Murski Soboti in Rogaški Slatini.
VIR: R. Fidel, Večer
FOTO: Fotografija je simbolična (Splet)
Rodil se je metalurg in kulturni delavec MIROSLAV GREGORIČ
Miroslav Gregorič se je rodil 5. februarja 1930 v Krškem očetu Miroslavu, po poreklu iz Žage pri Bovcu, in mami Mariji iz Krškega. Oče je bil po poklicu urar, mama pa gospodinja. Med 2. svetovno vojno je bil njegov oče od leta 1941 v partizanih. Prav zaradi tega so se z mamo in bratom Marijanom po kapitulaciji Italije81 umaknili na Dobe na Gorjancih. Bili so pregnanci in Mirko od leta 1943−45 zato ni obiskoval šole.
Osnovno šolo in gimnazijo je nato obiskoval v Brežicah. Po končani gimnaziji se je vpisal na Fakulteto za metalurgijo v Ljubljani.
Bil je štipendist makedonskega podjetja v ustanavljanju. Tovarna Impol iz Slovenske Bistrice ga je morala »odkupiti«. Leta 1959 se je tako tam zaposlil kot tehnik v livarni. Postal je vodja tehnične priprave proizvodnje, kot eden ključnih inženirjev priprave novih tehnoloških postopkov pri proizvodnji aluminija.
V letih 1963 in 1964 je bil na specializaciji v podjetju ‘Reynolds Aluminium’ v Arizoni (ZDA).
Kasneje je bil vodja centralne kontrole kakovosti v Impolu, kjer je bilo zaposlenih 90 sodelavcev. Vodil je tudi izobraževanje delavcev za metalurške tehnike v okviru tehnične šole v Slovenski Bistrici za potrebe Impola. Impolu je ostal zvest vse do upokojitve leta 1993.
Tudi po upokojitvi je sodeloval s svojim edinim podjetjem pri prevajanju strokovne dokumentacije v in iz angleščine, saj je bil, kot je sam rekel zase, »poročen« z Impolom.
Blizu mu je bila kultura − umetnost, proza in poezija. Bil je strastni ljubitelj klasične glasbe. Pel je pri moškem pevskem zboru Delavsko-prosvetnega društva (DPD) Svoboda Slovenska Bistrica, ki ga je vodil pokojni učitelj in ravnatelj glasbene šole Milan Mlakar.
Bil je tudi predsednik takratne Zveze kulturnih organizacij (ZKO; sedaj Zveza kulturnih društev, ZKD, op. ur.).
Miroslav Gregorič je umrl 1. oktobra 2018 na svojem domu v Slovenski Bistrici, pokopan je v Brežicah.
VIR: biografski-sb.si
5. februar 1930
Rodil se je strokovnjak za tehnologijo čiščenja odpadnih voda MITJA RISMAL
Dr. Mitja Rismal se je rodil 5. februarja 1930 v Slovenski Bistrici v učiteljski družini.
Osnovno šolo je obiskoval do tretjega razreda v Slovenski Bistrici, nato pa v Ljubljani, kjer je do leta 1944 obiskoval gimnazijo, ko se je kot šele 14-letni fantič pridružil partizanom. Po osvoboditvi je končal gimnazijo in maturiral leta 1948 v Ljubljani in se v jeseni vpisal na gradbeni oddelek Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Diplomiral je leta 1957 na gradbeni fakulteti v Ljubljani.
Prva Rismalova zaposlitev je bila pri Vodni skupnosti v Murski Soboti, leta 1958 pa začel delati kot projektant v hidrotehniki pri Komuna-projektu v Mariboru, kjer je ostal do leta 1967, ko je s skupino sodelavcev ustanovil Biro za hidrotehniko pri Zavodu za urbanizem v Mariboru – ZUM. Najprej je bil vodja biroja in pozneje direktor.
V šolskem letu 1968/69 vpisal in pozneje tudi dokončal podiplomski študij iz sanitarnega inženirstva na Tehnološki fakulteti v Delftu na Nizozemskem. Leta 1973 je na gradbeni fakulteti v Zagrebu izdelal magistrsko nalogo in po nostrifikaciji podiplomskega študija v Delftu dosegel naziv magistra, specialista s področja sanitarne hidrotehnike. Leta 1977 je uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo na Gradbeni fakulteti Univerze v Zagrebu.
Med letoma 1960 in 1978 je prof. dr. Rismal predaval na Visoki tehniški šoli v Mariboru predmeta Vodovod in kanalizacija ter Hidravlika. Leta 1978 je bil izvoljen za izrednega profesorja, leta 1983 pa za rednega profesorja na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani,. Od leta 1980 je bil zaposlen na Inštitutu za zdravstveno hidrotehniko, kjer je predaval predmete Vodovod, Osnove čiščenja voda ter Čiščenje pitnih voda.
Bil je mentor ali somentor pri številnih diplomskih nalogah, 12 magistrantom in 3 doktorandom. Več let je bil tudi predstojnik Inštituta za zdravstveno hidrotehniko.
Dr. Mitja Rismal se je upokojil leta 1997.
VIR: biografski-sb.si
5. februar 1929
ZMRZNIL JE
Iz “Spominske knjige”
»Takoj po novem letu je začelo snežiti in nastopil je tako oster in krut mraz, kakor ga že dolgo let ni bilo. Od 17. januarja do 14. februarja je kazal mrazomer povprečno – 20 stopinj Celzija, večkrat tudi do – 25 stopinj. V noči od 4. do 5. februarja je na Bukovcu blizu Gromberžana zmrznil viničar Gradišnik iz Morja.
VIR: Mirko Munda: Zgornja Polskava in njena okolica, str. 129-130
NAMESTO NA PLES DAROVAL 100 K
Tukajšnji trgovec g. Pintar daruje Jugosl. Matici znesek 100 K, ker se vsled bolezni ni mogel odzvati vabilu na ples v Slov. Bistrico. Če bi vsi temu vzgledu sledili, kako bogata, bi postala še ta predpust naša Jugoslovenska Matica.
VIR: Tabor
Rodil se je kmet, župan in soustanovitelj spodnjepolskavske gasilske godbe MATIJA BATIER
Matija Batier se je rodil 5. februarja 1880 v Gorici pri Pragerskem.
Z ženo Marijo nista imela otrok, zato sta posvojila deklico Marijo iz Kranja.
Decembra 1907 je bil s še nekaterimi Spodnjepolskavčani in Leopoldom Šerbinekom iz Frama (ta je postal prvi kapelnik) soustanovitelj spodnjepolskavske gasilske godbe.
Matija Batier je bil maja 1921 na prvih občinskih volitvah v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) kot socialni demokrat izvoljen za spodnjepolskavskega župana. Županovanje je prevzel od dotedanjega predstojnika občinske uprave Avgusta Koprive.
Batier je bil na občinskih volitvah avgusta 1924 za župana izvoljen še drugič.
3. avgusta 1945 je bil pred Sodiščem slovenske narodne časti v Slovenski Bistrici obsojen na eno leto izgube narodne časti. Očitali so mu, da naj bi »v letih 1941–1945 podarjal nemškemu Rdečemu križu prostovoljne prispevke«.
Matija Batier svoje kazni ni »odslužil«, ker je decembra 1945 umrl.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je tovarnar VINCENC STERNBERGER
Vincenc Sternberger se je rodil 5. februarja 1827 očetu Vincencu st., ki je skupaj z bratom Antonom vzpostavil prve zametke tovarne Impol.
Brata Vincenc in Anton Sternberger sta 19. marca 1825 od Ignaca Greissmayerja kupila plavž in kovačijo na Zgornji Bistrici. Posest je zajemala dve kotlarni in dve stanovanjski hiši. Še isto leto sta pričela izdelovati bakrene izdelke.
Sledili so nadaljnji nakupi bratov Sternberger, ki sta svoje premoženje povečala tudi z nakupom gozdov, s pomočjo katerih sta zagotovila dovolj lesa, ki so ga uporabljali za kurjavo v obratih in izdelavo oglja. Okrog leta 1840 je bilo zaposlenih že 20 delavcev.
Kovačnica je bila v lasti bratov Sternberger vse do leta 1863, ko je umrl Anton Sternberger. Podjetje, ki se je takrat imenovalo ‘Bratje Sternberger’, je 5. januarja 1864 poslalo dopis na Okrožno sodišče Celje, v katerem je spremenilo lastništvo. Lastnik je ostal Vincenc Sternberger, pridružila pa sta se mu Vincenc ml. in Jožef Sternberger, ki sta po smrti Vincenca Sternbergerja st. leta 1881 postala edina lastnika. Obrat ‘Bratje Sternberger’ je leta 1891 pridobil certifikat za obratovanje parnega kotla. Proizvodnja je potekala s primitivnimi sredstvi, kljub temu je bila tovarna za tiste čase moderna. Zaposlenih je bilo približno 100 delavcev. Iz leta 1897 je ohranjena skupinska fotografija takrat zaposlenih delavcev.
Leta 1908 je umrl Jožef Sternberger in s tem se je tudi končalo lastništvo družine Sternberger. Njegove dedinje, hčerke Jožefina, Andreja in Olga, ter solastnik Vincenc Sternberger ml. so se namreč leta 1909 odločili, da bodo obrat prodali. Kupil ga je Jožef Kernn. Obrat je postal podružnica obrata iz Budimpešte (Madžarska).
Vincenc Sternberger je umrl 29. maja 1912 in je pokopan v Slovenski Bistrici.
Leta 2019 so njegov grob prekopali, spomenik pa odstranili.
VIR: biografski-sb.si
FOTO: Skupna fotografija delavcev v obratu Bratje Sternberger leta 1897 (Impol 190 let)
