V ponedeljek, 18. maja 2026, je v organizaciji Knjižnice Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica, enote Makole, potekalo že 4. medgeneracijsko srečanje Gremo po pravljico, ki je tudi tokrat dokazalo, kako dragoceni so trenutki, ko se med seboj povežejo različne generacije – ob zgodbah, naravi in pristnem človeškem stiku.
Tokratna gostja srečanja je bila Mojca Veler, vzgojiteljica in izvajalka gozdnih terapij, ki je udeležence popeljala v svet gozda, pravljic in čuječega opazovanja narave. Projekt Gremo po pravljico v knjižnici povezuje lokalna društva, šolo, vrtec in posameznike vseh generacij. Namen srečanj ni le branje pravljic, temveč predvsem druženje, medsebojno poslušanje in ustvarjanje skupnih doživetij.
Srečanje se je začelo v knjižnici, kjer so udeleženci skupaj prebirali pravljico Gozdne skrivnosti. Prav vsak udeleženec je prebral del zgodbe, zato je pravljica zaživela v posebni toplini skupnega branja. Otroci, starši, babice in dedki so skupaj odkrivali skrivnosti gozda in življenja v njem. Tako kot glavna junakinja Lili v pravljici tudi sami niso le poslušali zgodb, ampak so jih začeli doživljati.
Po branju jih je pot vodila v bližnji pomladni gozd, poln svežega zelenja, ptičjega petja in spokojnosti. Ob drugi pravljici Nekoč sem bila drevo je Mojca Veler na hudomušen in prijeten način prisotnim približala elemente gozdne pedagogike in gozdne terapije. Ob tem je povedala misel, ki je marsikomu ostala v srcu: »Jaz nisem terapevt. Terapevt je gozd. Jaz samo odpiram vrata vanj.«
In res – gozd je tisti dan na široko odprl svoja vrata. Otroci so raziskovali naravo z radovednimi očmi, odrasli pa so ob njih za trenutek pozabili na vsakodnevni hiter tempo življenja. Udeleženci so gozd doživljali z vsemi čuti – poslušali so šumenje dreves, tipali so lubje, liste, vonjali pomlad in opazovali drobne podrobnosti, ki jih sicer pogosto spregledamo.
Današnji svet je hiter, glasen in močno prepleten z digitalnimi vsebinami, zato so takšni trenutki še toliko dragocenejši. Gozdna terapija človeku ponuja možnost, da se za trenutek ustavi, zadiha in ponovno vzpostavi stik s seboj ter z naravo. Tokrat je pravljica našla svoj prostor med drevesi, gozd pa je postal tiha učilnica miru, poslušanja in povezanosti. »Knjižnica je prostor, kjer smo vsi enaki in se poslušamo – ko glasno beremo in tudi drugače. Danes smo mi prisluhnili gozdu in gozd je prisluhnil nam,« je ob zaključku srečanja povedala knjižničarka Mojca Plaznik Plavec, ki je poskrbela za prijeten zaključek srečanja. Posebna zahvala in pohvala ji gre za srčnost, predanost ter številne ideje, s katerimi projekt Gremo po pravljico v Makolah povezuje ljudi vseh generacij in ohranja dragoceno moč pripovedovanja in branja.
Marjeta Klajnšek
