29. marec

Le redko se zgodi, da nesreča človeka potisne v novi svet, med zvezde. Francu Pinterju se je življenje po letu 1977 čisto obrnilo. Iz obratnega elektrikarja v tovarni stekla v Slovenski Bistrici se je povzpel v olimpijca, velikega športnika, dobitnika vseh mogočih nagrad, priznanj in kolajn. Pinter živi v Slovenski Bistrici. Po prometni nesreči, ki se je zgodila na Pohorju, je tri leta preživljal pekel, potem pa kot strela z jasnega: na rehabilitaciji v Ljubljani je spoznal invalide, ki se radostim življenja niso želeli odreči. Z njimi je začel trenirati. “Vse živo sem treniral, metal sem na koš, všeč mi je bila atletika in šele leta 1991 sem našel svoj šport. Začel sem trenirati z zračnim orožjem in si takoj izbral svojega idola. Rajmonda Debevca.”
Ker je izbral svojega vzornika, je moral izbrati tudi njegovo orožje in novo športno disciplino: streljanje z malokalibrsko puško. In s tem orožjem je Franc Pinter na paraolimpijskih igrah v Atlanti, Sydneyju in Atenah osvojil tri srebrne medalje. Zdaj je tako rekoč sredi priprav za nove olimpijske igre, prihodnje leto bo odpotoval v Peking, še prej pa na evropsko in svetovno prvenstvo. “Vsak dan treniram,” pove Pinter, “treningi so naporni, razmere na srečo dobre. Z zračno puško trenira v Slovenski Bistrici v prostorih Strelskega kluba Jesen Spodnje Prebukovje, trening za malokalibrsko puško pa je v Ljubljani. Vsi njegovi (žena, hčerki in sin) ga podpirajo, njegov šport so sprejeli, čeprav težko usklajujejo življenjski ritem. “Ženo sem spoznal na morju, v Pineti, invalidi smo igrali košarko in nekdo je po zvočniku naznanil moje ime. In ona je mislila, da je v Pineto prišel nekdo drug, ki se sicer piše Pintar, radovednost jo je prignala k igrišču, me videla, spoznala sva se, zaljubila in poročila. Naj še povem, da je v Pineti delala kot vzgojiteljica, letovali so otroci iz Krope. Nepozabni trenutki. Dvajset let že trajajo.”
Pinter pohvali svoje okolje, ki ima dovolj dober posluh za športnike invalide. Občina Slovenska Bistrica je zelo pozorna do mojih uspehov, vsako medaljo so kronali s sprejemom pri županu, tudi politika nam je naklonjena, da o predsednikih države niti ne govori. “Ker nisem preveč zahteven, dobro funkcioniram, ko pa dosežeš kak pomemben cilj, je pozneje podpora zelo korektna. Če ne bi imel sponzorjev, bi težko živel, na mesec dobim 425 evrov, in ko plačam svoj del položnic in obveznosti, ostanem brez ficka. Upokojen sem 28 let, denarne probleme rešimo v družini. Sicer pa naj povem, da štiri velike tekme plačajo sponzorji, dve zveza za šport invalidov, ostale tekme gredo na moj račun in račun kluba.”
Bistriški olimpijec še pove, da se že posveča mladim. Ni njihov trener, pravi, nasvete jim daje, rad zaupa kakšno skrivnost, na primer, kako je treba pregnati vse misli in se posvetiti le prstu na petelinu puške. To je silno težko, poudarja, leta prinesejo ne samo rutino in zanesljivost, ampak tudi psihološko trdnost. Sicer pa vse to velja tudi v življenju. Človek mora biti trden in zaupati vase. Mesto Slovenska Bistrica se mu zdi, da je tako okolje: trdno, razvojno usmerjeno. Všeč so mu ljudje, ki imajo tako naravo. “Če Slovenski Bistrici uspe realizirati projekt Alureg, bo občina na konju,” še dodaja in se spomni na Bloudka, ki je bil tudi trden človek. A Bloudek mu gre po glavi! Franc Pinter je njegov nagrajenec. Pred kratkim je dobil Bloudkovo plaketo. Nanjo ni ponosen samo sam, ampak tudi njegovi športni prijatelji.

VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Franc Pinter s športnim priznanjem, ki se imenuje po Stanku Bloudku (Zdenko Kodrič)