Občina Slovenska Bistrica bi ob zdravstvenem domu na Partizanski cesti rada postavila dom za ostarele. Sicer navidezno optimalna lokacija se je izkazala za skrajno neprimerno. Mnenje stroke je negativno. Ogorčeni prebivalci mestnih krajevnih skupnosti in civilne iniciative so se na javni tribuni spraševali: “Kaj se dogaja z občino, da se tema z domom obrača in vleče že nekaj let? Preverite svojo moralo in pozabite na politične igre; je kapital napačne barve?” Objekt bi namreč moral biti že zgrajen. Ne samostojen, temveč kot razširjena dejavnost poljčanskega Doma dr. Jožeta Potrča, ker glede na normative ta pokriva 125 odstotkov potreb bistriškega območja, ki vključuje Slovensko Bistrico, Makole, Poljčane in Oplotnico.
“Občina zato nima možnosti, da bi pridobila koncesijo,” je pojasnila Irena Jereb, vodja oddelka za družbene dejavnosti na občini Slovenska Bistrica, in pozabila, da bi upoštevajoč ekspanzivno imigracijo in bistriški gospodarski razcvet, ki so ga polna predvsem kapitalska in oblastniška usta, najbrž bilo treba razmišljati bolj dolgoročno in socialno. Vsekakor pa prodorno in angažirano. Recimo z apelom na ministrstvo, naj spremeni kvote pokritosti. Na bistriškem območju je starejših od 65 let skoraj pet tisoč oziroma dobrih 13,5 odstotka prebivalcev. Demografski trendi kažejo, da se bo delež starejših naraščal povsod v Evropi.
Rušenje spomenika
Še večji problem je historično zemljišče. Občina vztraja pri parceli na koncu nekoč eminentnega in najdaljšega gabrovega drevoreda na svetu ob zdravstvenem domu, ki ima status zavarovanega območja oz. spomenika državnega pomena. Strokovnjaki iz območnih enot Zavoda za varstvo narave in Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKD) ter člani bistriškega naravovarstvenega društva Vintgar se s pozidavo ne strinjajo. “Trg, mestno jedro, grad in park so edinstveni ponos Slovenske Bistrice. Ostalo je tako kozmopolitsko, da lahko vidimo kjerkoli,” razmišlja Miran Krivec iz mariborskega ZVKD.
Kako bo občina našla alternativno območje, večine krajanov pretirano ne zanima. Kje in kdaj, da. “Ne želimo na obrobje ali v industrijsko cono,” se bojijo obremenjeni z negotovo prihodnostjo.
“ZVKD je prepričan, da je to ostanek renesančnega parka, ne glede na to, da je že bil degradiran s postavitvijo osnovne šole, telovadnice in zdravstvenega doma,” je Jerebova nadaljevala z vlačenjem starih okostnjakov in poudarila: “Ministrstvo za kulturo je zagotovilo, da bo omogočilo gradnjo in spremenilo odlok.” A ga doslej še ni. Odgovor, čigavo luč, strokovno ali oblastniško, bo prižgalo ministrstvo, na Večeru čakamo že več dni. Kalvarija je zapletena. Na stroko naj bi se menda vršili pritiski občine in ministrstva.
Potencialne lokacije
“Razen nekaj zeljnih glav, ne vem, kaj bi na tem zemljišču lahko padlo,” je zabrusila županja Slovenske Bistrice Irena Majcen. Le kje je čut za okolje, kulturo in zgodovino? In ključno, kakšne so potrebe starejših? Danes so ob zdravstvenem domu res le neugledni vrtovi. Lahko bi bilo drevje. Zelene površine, ki jih v hitro rastočem mestu že kronično primanjkuje, bodo s pozidavo za večno izgubljene.
“Po prostorskem planu ni drugega območja,” trdi Majcnova. “Hajdina in Juršinci bosta akt spremenila zavoljo doma za starejše,” je županjino sprenevedanje negiral Srečko Štajnbaher, vodja ZVKD, enote Maribor. Tudi mariborski župan Franc Kangler, strankarski kolega Bistričanke, je pri spremembi načrtov spreten. Da gre morda za apatijo, opisuje Krivec: “Na ponudbo, da bi skupaj poiskali lokacijo in preverili lastništvo zemljišč, z občine ni bilo reakcije.” Občinski veljaki se tudi niso obrnili po nasvet na gerontološki Inštitut Antona Trstenjaka, ki se med drugim ukvarja z arhitekturnimi in okoljskimi svetovanji.
Predloga mariborskega ZVKD, s katerima se strinjajo tudi vintgarčani, da bi dom stal v starem gospodarskem objektu Crouzet ali tik za zdravstvenim domom, občini nista všeč. Ljudje razmišljajo o ozemlju med Sparom in Impolom, travniku za drugo osnovno šolo, zemljišču nasproti kopališča, kjer naj bi stalo skejtersko igrišče, in o coni med novimi stanovanjskimi hišami in Tušem. Idilično jaso v gozdu med Kajuhovo ulico proti Visolam, kjer bo kmalu tekla obvoznica in ne bo prav nič marginalizirana, so že poselili psi. Tam je vežbališče.
Podjetniški (ne)interes in prodaja
“Občina nima finančnih sredstev, da bi lahko sama začela z gradnjo. Imeli smo že dva ali tri razpise za sofinancerja. Vendar tudi zadnji ni uspel,” je razkrila Jerebova.
Namige, da se občina skriva za nesoglasjem stroke, ker v bistvu nima pravega interesa poskrbeti za ostarele, je županja zavrnila. Demantirala je tudi špekulacije, da je gerontološki objekt zgolj krinka za dober posel in gradnjo profitabilne večnadstropne stolpnice, ki naj bi zrasla na parkovni zemlji ob zgradbi za starejše. Argumenti so nekoliko dvomljivi. Občina namreč zemljišče prodaja (70,2 evra za kvadratni meter). Dejstvo je, da kapital vselej gradi s profitabilnim namenom, ne socialnim. Zraven doma lahko zraste marsikaj. Dr. Jože Ramovš iz Trstenjakovega inštituta celo opozarja, da pri nas postavljajo zastarele domove tretje generacije izpred 40 let in po vzoru bolnišničnih hotelov: “V Nemčiji take domove zaradi nezasedenosti zapirajo. Gradijo pa sodobne domove četrte generacije, ki so po arhitekturi in konceptu dela prijaznejši stanovalcem. Čakalne vrste so samo še za te vrste domov.”
Kdo se poteguje za posel, na občini skrivajo. Informacije, da naj bi gradil Vegrad, nam v zloglasnem podjetju niso niti potrdili niti zanikali. Ker sta se tribune udeležila vodilna delavca Granita, ki ima izkušnje v nedavno zgrajenem domu za starejše v Lenartu, smo preverili še njihove ambicije. “Nimamo interesa,” je bil jedrnat direktor komerciale Boris Ignjatovič.

VIR: Nina Ambrož, Večer
FOTO: Na spomeniškem zemljišču pri zdravstvenem domu v Slovenski Bistrici, kjer bi lahko stal park, županja Irena Majcen vidi le zeljne glave (Marko Vanovšek)