V obdobju po drugi svetovni vojni je Impol začrtal dolgoročno kadrovsko strategijo, ki je vključevala sistematično usposabljanje vajencev različnih strok. Zgodnje oblike vajeništva so bile tesno povezane z ustanovitvijo Industrijske metalurške šole leta 1948, katere delovanje je bilo neposredno namenjeno kadrovskim potrebam podjetja. Pouk je potekal v posebnih prostorih v Slovenski Bistrici – najprej v t. i. barakah za zdravstvenim domom, nato v nekdanjem minoritskem samostanu. Poudarek je bil na povezavi med praktičnim delom in šolskim poukom, pogosto ob zahtevnih delovnih pogojih in strogi disciplini.
Vajenci so bili vključeni v celovito učno shemo, ki je zajemala redno rotacijo po različnih delovnih enotah, izvajanje nalog, dnevnikov, in sprotno ocenjevanje. Vodenje vajencev je bilo organizirano prek vodij posameznih delovnih enot oziroma mojstrov, mentorjev, preddelavcev in vodij izobraževanja. Poleg formalnih šol so obstajale tudi samoiniciativne izobraževalne pobude, kot je šolanje tik po drugi svetovni vojni, ki je po vrnitvi mladih fantov v Slovensko Bistrico na pobudo Maksimilijana Ozimiča in drugih potekalo v nekdanji meščanski šoli na Vošnjakovi ulici, kjer danes domuje Upravna enota Slovenska Bistrica.
Skozi šestdeseta in sedemdeseta leta se je v podjetju število vajencev povečevalo, hkrati pa se je razvijala tudi organizacija njihovega dela. Po podatkih iz leta 1965 je Impol imel 85 vajencev, vendar še ni razpolagal z dovolj opremljeno delavnico za tehnično izobraževanje. Ugotavljali so tudi razlike med šolskim in dejanskim znanjem, predvsem zaradi pomanjkanja praktičnih demonstracij na strojih.
Vzporedno z vajeniškim sistemom se je v podjetju razvijala praksa počitniškega dela in delovnih praks za dijake ter študente. Počitniška praksa je bila namenjena predvsem štipendistom in je zajemala
podporna dela, medtem ko je proizvodno delo vključevalo zahtevnejše naloge v dejanskih delovnih procesih. Obe obliki dela sta imeli jasno določene pogoje, urnike in nagrade. Leta 1969 je na primer
proizvodno delo opravljalo 143 dijakov in dijakinj. Nagrade za opravljanje proizvodnega dela so leta 1970 znašale do 650 dinarjev – kar je bilo 70 % povprečne plače nekvalificiranega delavca.
Iz prispevka dr. Špele Bezjak, ki bo objavljen v jubilejnem zborniku Impol – 200 let ustvarjanja v prostoru in času
