10. maj
Danes goduje IZIDOR
Ime Izidor izhaja iz grškega imena Isídoros, ki je zloženo iz imena egiptovske boginje Izide (grška beseda Isis je nastala iz egip. besede Ese, ki pomeni »sedež, prestol«), ter grške besede doron, ki pomeni »dar«.
Moške različice imena:Dorči, Dore, Isidor, Izo, Ido, Sidor.
Ženske različicee imena:Izidora, Dora, Iza.
10. maj
SVETOVNI DAN GIBANJA ZA ZDRAVJE
Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) je leta 2002 proglasila 10. maj za Svetovni dan gibanja. Aktiven življenjski slog bistveno prispeva k ohranjanju oziroma izboljšanju našega zdravja ter preventivno deluje pred pojavom različnih zdravstvenih zapletov. Po podatkih SZO predstavlja telesna nedejavnost namreč četrti glavni dejavnik tveganja za splošno umrljivost (6% smrti).
MOJCA KOS IN PRIMOŽ JEVŠENAK PREJEMNIKA LINHARTOVEGA PRIZNANJA
V nedeljo, 10. maja 2015, je v Slomškovem domu v Slovenski Bistrici potekalo regijsko Linhartovo srečanje odraslih gledaliških skupin. Predstavile so se štiri skupine, med njimi tudi dramska skupina KUD Janka Živka Poljčane, ki je navdušila s predstavo Rogonosec ali življenje vaških plejbojev.
Srečanje so zaključili s podelitvijo petih posebnih priznanj za najboljše glavne in stranske vloge ter skupinsko igro. Med dobitniki sta tudi dva igralca iz občine Slovenska Bistrica. To sta Mojca Kos in Primož Jevšenak. Priznanje sta dobila za odlično odigrani vlogi v predstavi dramske skupine KUD Štefana Romiha Črešnjevec z naslovom Niti tat ne more pošteno krasti.
VIR: Tomaž Ajd, Informator
FOTO: Mojca Kos (Aleš Kolar)
MEŠANI PEVSKI ZBOR S ČREŠNJEVCA SLAVIL 30-LETNICO DELOVANJA
V nedeljo, 10. maja 2014, je bilo na Črešnjevcu še posebej slovesno, saj so člani Mešanega pevskega zbora Štefana Romiha praznovali 30 let aktivnega delovanja, ki so ga obeležili tudi s koncertom.
Zametki zborovskega petja na Črešnjevcu segajo že v obdobje pred prvo svetovno vojno, vendar v sestavi moških pevskih zbor vse do sezone 1984/1985, ko je bil ustanovljen mešani pevski zbor.
Danes šteje zbor od 35 do 40 članov. Svojo pevsko pot je okronal s številnimi mednarodnimi in domačimi priznanji, prejel pa je tudi Listino Občine Slovenska Bistrica. Njegovi pevci se udeležujejo tudi domačih prireditev in revij. Vsako leto pripravijo tudi dva koncerta, enega ob koncu sezone, drugega pa ob božično novoletnih praznikih.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Aleš Kolar
BO OBISK MINISTRA ZA PROMET NA VRHOLAH ODLOČILEN?
Ali bodo krajani štirih krajevnih skupnosti bistriške občine še vztrajali s protestnim zborovanjem, napovedanim za to soboto
Danes dopoldne bo Slovensko Bistrico obiskal Janez Božič, minister za promet. Njegov obisk je pričakovan, to soboto dopoldne naj bi krajani Vrhol in Prelog v bistriški občini zaprli državno cesto Slovenska Bistrica-Tepanje. S tem dejanjem naj bi opozorili državo na nevzdržne razmere ob tej zelo prometni cesti. Vsak dan jo prevozi 500 tovornjakov, 5600 osebnih avtov, 50 avtobusov in 140 priklopnikov.
Minister Božič je o težavah, povezanih s to cesto, aprila letos za Večer izjavil: “Problematika prometa težkih tovornih vozil na državnih cestah, ki potekajo vzporedno z avtocestami, in interes lokalnih skupnosti, da se težki tovorni promet preusmeri na avtoceste, sta ministrstvu za promet poznana. Ministrstvo je zato v letu 2005 pripravilo predlog, državni zbor pa ga je tudi sprejel in v petem odstavku 46. člena Zakona o javnih cestah določil, da lahko minister za promet na državnih cestah skozi naselja ali mimo njih, vzporedno s katerimi potekajo državne ceste enakih ali boljših prometno tehničnih lastnosti, določi prepovedi in omejitve prometa tovornih vozil, katerih največja dovoljena masa presega 7,5 tone, razen za prevoze teh vozil v lokalnem prometu, če je to potrebno zaradi povečanja pretočnosti prometa ali varstva pred hrupom in drugimi emisijami prometa.”
Iniciativni odbor za pripravo protestnega zborovanja krajanov štirih krajevnih skupnosti je krajane obvestil, da bo minister za promet še pred sobotnim zborovanjem obiskal Vrhole in Preloge in se sam prepričal o hudih razmerah, ki vladajo ob cesti. Krajani pričakujejo ministrovo obljubo: prepovedati ali vsaj omejiti tovorni promet po cesti med Slovensko Bistrico in izvozom na avto cesto v Tepanjah. Krajani in iniciativni odbor pričakujejo, da bo ministrstvo promet omejilo najpozneje do julija 2006.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
TINJČANI SO BILI ZA
V krajevni skupnosti Tinje v Občini Slovenska Bistrica so se prebivalci v nedeljo, 10. maja 1992, na referendumu odločali za krajevni samoprispevek. Volilna udeležba je bila 91-odstotna, za samoprispevek pa se je izreklo 78 odstotkov volivcev. To omogoča, da bodo program v naslednjih petih letih uresničili. Vanj so zapisali asfaltiranje ceste Urh.Fošt, gradnjo družbenega – gasilskega doma, urejanje makadamskih cest (Gladomes-Fošt, Tinjska Gora I-Tinjska Gora II, Planina) in drugo komunalno urejanje v KS.
VIR: Večer
TUDI PETIČ SO REKLI »DA«
Največja želja krajanov Šmartnega na Pohorju je čimprej dograditi nov gasilski dom. Gradnje tega zanje tako pomembnega objekta so lotili Lani. Kakšno četrtino sredstev so dobili od družbenopolitičnih in delovnih organizacij, ostale tri četrtine pa prispevali sami.
Zanimivo je, da v kraju ni človeka, ki ne bi kakorkoli pomagal pri gradnji gasilskega doma. Kmetje so prispevali les, eden od njih ga je dal kar 15,5 kubika, krajani denar, pomagali pa so še s tisoči ur prostovoljnega dela. Domala vsakega krajana so vpregli v delo, ki ga zna, in tako je dom rasel kot goba po dežju. Omeniti je treba, da je veliko pomagalo tudi gozdno gospodarstvo Maribor.
Pred kratkim pa se je krajanom Šmartnega pri gradnji gasilskega doma zataknilo. Zmanjkalo jim je denarja, vendar upajo, da bo dom nared za otvoritev do 22. julija, dneva vstaje. Do takrat bo treba urediti še tla v nekaterih prostorih, namestiti svetila in nabaviti notranjo opremo.
Tisti, ki skrbijo za gradnjo doma, in teh ni malo, menijo, da jim bo prepotrebna sredstva tudi tokrat uspelo zbrati. Nekateri ljudje, pravijo, so za dom prispevali že po petkrat, vse organizacije v naši krajevni skupnosti nam pomagajo zato na dograditev doma gledamo z optimizmom.
Gasilski dom, plod truda in odpovedovanja vsega kraja, po otvoritvi kajpak ne bo namenjen samo gasilcem. Sejna soba bo na razpolago vsem družbenopolitičnim in ostalim organizacijam. V Šmartnem na Pohorju zrejo s ponosom na svoj gasilski dom, saj v njem vidijo vso uspešnost skupnega nastopa. Toda čeprav še ni skončan, jim pogled često uide na in luknjavo cesto, ki jo nameravajo, prav tako s skupnimi močmi, kmalu modernizirati.
VIR: (sn), Večer
FOTO: Šmartno na Pohorju (KS Šmartno na Pohorju)
Rodil se je računalničar in prostovoljec ROMAN DORN
Dr. Roman Dorn se je rodil 10. maja 1952 v Slovenski Bistrici.
Po končani osnovni šoli v Slovenski Bistrici se je vpisal na srednjo tehniško šolo v Mariboru in jo leta 1971 uspešno zaključil. Že leta 1970 pa je na Internacionale Ausbildung Center fuer automatische Datenverarbeitung na Dunaju (Avstrija) pridobil naziv programerja na sistemu IBM 1401 in IBM 360. Študij je nadaljeval na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, kjer je bil med študijem ves čas študent demonstrator pri sedmih različnih predmetih. Diplomiral je leta 1977 kot študent prve generacije na smeri računalništvo in informatika. Magistriral je decembra 1985 z delom Optimizacija prevajalnikov. Januarja 1994 je uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Razpoznava in vrednotenje vzorcev prstnih odtisov in doktoriral na področju računalništva.
Maja 1978 je bil prvič izvoljen v naziv asistenta za področje računalništva in informatike, kar je nato ostal do upokojitve v januarju 2011. V letih 1979−80 je bil dodatno zaposlen v Energoinvestu pri razvoju tehničnih programov in uvajanju računalnika Delta, v letih od 1978−83 pa je sodeloval na projektu Najavni center v avtomatski telefonski centrali v Moskvi, ki je bil zgrajen za potrebe poletne olimpijade. 18 mesecev je s presledki testiral in uvajal njegovo osebje.
Dorn je bil ustanovni član slovenskega društva Informatika in bil v sedemdeseth letih nekajkrat član organizacijskega odbora simpozija Informatica na Bledu. V letih 1980−92 je vodil seminarje iz matematike in več računalniških predmetov na dopisni delavski univerzi Univerzum, Srednji gradbeni šoli in Srednji računalniški šoli Vič v Ljubljani. V letih 1984−87 je bil znanstveni sodelavec razvojnega oddelka Iskre Telematike v Kranju. Na fakulteti je sodeloval v več laboratorijih pri projektih za industrijo in svetoval več doktoratom.
Bil je med organizatorji prvega republiškega tekmovanja v računalništvu za srednješolce leta 1976 in bil do leta 1989 predsednik organizacijskega odbora, nato pa je prevzel koordinacijo zagovorov nalog mladih raziskovalcev. Bil je eden pobudnikov in nato soorganizator prve mednarodne računalniške olimpijade za srednješolce (ekipna tekmovanja) pod okriljem ICC (Mednarodna organizacija za obštudijsko dejavnost (Nova Gorica 1988). Sodeloval je na več seminarjih mentorjev v okviru ICC v Münchnu, Hannovru in Hamburgu (vsi Nemčija) in v Budimpešti (Madžarska), vodil jugoslovanski ekipi na olimpijadah Munster 89 (Nemčija) in Varna 90 (Bolgarija). Slovenske ekipe srednješolcev je vodil na računalniških olimpijadah IOI v Stocholmu (Švedska), Eindhovnu (Nizozemska), Veszpremu (Madžarska), Cape Townu (Južna Afrika), Setubalu (Portugalska), Antalyji (Turčija), Pekingu Kitajska), Novy Saczu (Poljska), Meridi (Venezuela), Zagrebu (Hrvaška), Kairu (Egipt), Pravetzu (Bolgarija), Waterlooju (Belgija) in Pattayi (Tajska).
Roman Dorn je okviru delovanja v Zveze organizacij za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS) sodeloval pri organizaciji mikroračunalniških sejmov, ki so leta 1991 prerasli v odmevno sejemsko prireditev INFOS, ki je bila nato več kot 10 let osrednja slovenska računalniška prireditev.
Avgusta 2019 je vodil slovensko ekipo na tretji juniorski olimpijadi − EJOI − European Junior Olympiad in Informatics, ki je bila v Mariboru.
Njegov hobi je bilo modelarstvo, predvsem modelna železnica sistema HO.
Roman Dorn je umrl 23. junija 2023 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopan.
VIR: biografski-sb.si
ZABAVNI VEČER NA SPODNJI POLSKAVI
Mladinci in mladinke so priredili v dvorani gostilne Mohorko na Spodnji Polskavi pod vodstvom učiteljice Weixler dobro uspel zabavni večer (že drugi na Spodnji Polskavi).
VIR: Mirko Munda: Spodnja Polskava in njena stoletja, str. 254
POLOŽEN TEMELJNI KAMEN ZA KOČO PRI TREH KRALJIH
V četrtek, 10. maja 1934, na praznik vnebohoda, ob 10.30 je SPD podružnica Slovenska Bistrica na Treh kraljih pripravila slovesnost s sveto mašo in polaganjem in blagoslovljenjem temeljnega kamna za kočo pri Svetih Treh kraljih.
Na prireditev so prišli tudi planinci iz Maribora. Z vlakom ob 5.24 so se z mariborskega kolodvora odpeljali do Slovenske Bistrice, od tam pa so skupaj s slovenjebistriškimi planinci krenili peš do Svetih treh kraljev. Drugi pa so krenili že v sredo do Sv. Areha, tam prenočili v Ruški koči, in v četrtek zjutraj krenili k Trem kraljem.
VIR: Večernik
ZAHVALA
Tvrdka »Gebrüder Böhler« v Kapfenbergu je napravila za cerkev v Spodnji Polskavi veliki zvon, ki se harmonično vjema z ostalimi tremi bronastimi, zraven še majhen zvon za smrtno uro. Župljani smo z obema zvonovoma prav zadovoljni in priporočamo tvrdko prav toplo.
Spodnja Polskava, dne 10. maja 1925.
VIR: Slovenski gospodar
SPODNJA POLSKAVA — TRG
Občinski zastop v Spod. Polskavi je sklenil soglasno v zadnji seji, storiti pri okr. glavarstvu v Mariboru prve potrebne korake, da se” Spod. Polskava povzdigne v trg.
Poljčane-Pekel. 10. majnika 1907 se zopet vršijo občinske volitve v občini Pekel. Cenjeni slovenski volilci, postavite se po robu peklenskim gospodom in ne dajte se še dalje voditi od peklenskega Kramerja! Ali še ni prišel čas, da bi vzeli občino v svoje roke? Ven s tujci iz občinskega odbora! Bodite sami svoji gospodarji!
VIR: Novi slovenski Štajerec
Rodil se je kipar in pozlatar IVAN SOJČ
Ivan Sojč se je rodil 10. maja 1879 v Ljubnici pri Vitanju v kmečki družini.
Njegovo nadarjenost je prvi opazil Anton Aškerc, kaplan v Vitanju. Štirinajstleten se je leta 1893 začel učiti pri pozlatarju in podobarju Antonu Krašovicu v Celju. Po njegovi smrti se je od leta 1895 učil pri pozlatarju in podobarju kiparju Ignaciju Oblaku in postal njegov pomočnik. Med letoma 1898−99 je delal v delavnici kiparja Ivana Cesarja v Mozirju. Nadalje se je izpopolnjeval in delal v Avstriji in Nemčiji pri več kiparjih oziroma podobarjih.
Na pobudo kiparja Ludwiga Schadlerja z Dunaja je začel samostojno delati. Sprva je imel od leta 1908 delavnico v domači Ljubnici, nato v Vitanju, leta 1911 pa se je preselil v Maribor, kjer je živel in delal do smrti. Z družino najprej živel v najemniškem stanovanju na Cankarjevi ulici, leta 1928 pa so se preselili v hišo na Razlagovo ulico, ki jo je Sojč kupil tega leta.
Zadnja leta 1. svetovne vojne je preživel na Dunaju in tam z ornamenti in reliefi opremljal dvorne kočije, 2. svetovno vojno pa je preživel v izgnanstvu v Srbiji, kjer je opravljal priložnostna kiparska dela.
Svoje znanje je prenašal na poznejšega restavratorja, pozlatarja in rezbarja Franja Vrabca, učil pa je tudi hčerko Ernestino in sina Ivana. Hči je bila pozlatarka, Ivan pa kiparski vajenec. V očetovi delavnici je hči delala do poroke (1938), sin pa do začetka 2. svetovne vojne.
Sojč je bil tudi predsednik Slovenskega obrtnega društva, član mariborske zbornice in mestni odbornik, predsednik stavbne zadruge Obrtniški in vajenski dom v Mariboru.
V Sojčevem opusu prevladujejo sakralna dela. Za cerkve na slovenskem delu Štajerske, Koroške in v Prekmurju, pa tudi nekatere na Hrvaškem, v Avstriji in Nemčiji je naredil oltarje, tabernaklje, prižnice, lesene nastavke krstilnikov, spovednice, posamezne kipe in reliefe.
Eno redkih večjih del s profanim motivom je bronasti kip Predica, podoba delavke v narodni noši, izdelan leta 1937 za mariborskega tovarnarja Josipa Hutterja.
Pomemben del Sojčevega opusa predstavljajo nagrobniki.
Udeleževal se je tudi natečajev za spomenike. Kip Anton Martin Slomšek z Blažetom in Nežico iz leta 1938 v Slovenski Bistrici, narejen za fasado Slomškovega doma, ki je najstarejša kiparska upodobitev motiva te skupine na Slovenskem, je bil celo prvi javni spomenik Slomšku.
Manjši del evidentiranega opusa predstavlja arhitekturno kiparstvo. Na ogredju glavnega portala osnovne šole v Mežici, zgrajene leta 1926 po načrtih mariborskega stavbenika Maksa Czeike, sta njegova puta. Sojčev je gotovo tudi nesignirani kip sv. Jurija (1918) v vogalni niši Juhartovega dvorca (gl. Franc Juhart), arhitekta Maksa Czeike, na Mariborski cesti v Slovenski Bistrici.
Ivan Sojč je umrl 21. marca 1951 v Mariboru.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je vladni svetnik FRANC DIZMA ATTEMS
Franc Dizma grof Attems se je rodil 6. avgusta 1688 v Gradcu (Avstrija) očetu Ignaciju Mariji I. grofu Attemsu, in materi Mariji Regini Wurmbrand, poročeni Attems (*1659 †1715).
Po končanem študiju na Leydenski univerzi je leta 1712 postal notranjeavstrijski vladni svetnik. Cesar Karel VI. ga je nato imenoval za tajnega svetnika in podpredsednika notranjeavstrijske dvorne komore, že leta 1738 pa tudi za njenega predsednika. Ko je cesarica Marija Terezija dvorno komoro razpustila, ga je povzdignila v predsednika vrhovnega notranjeavstrijskega revizorja.
Franc Dizma je še povečal družinsko posest z leta 1736 kupljenima posestvoma Dornava in Markovci pri Ptuju.
Iz njegovih dveh zakonov sta se razvili dve družinski veji Attemsov Svetokriških. Leta 1713 se je poročil z 19-letno Marijo Zofijo grofico Herberstein. Rodil se jima je sin Ignac Marija II. Attems, ustanovitelj slovenjebistriške veje Attemsov Svetokriških. Po smrti žene leta 1715 se je leta 1717 poročil z Marijo Julijano grofico Wildenstein. Z njunim sinom Marijo Francem Attemsom se je vzporedno z bistriško razvila še graška veja ‘Gösting’.
Franc Dizma Attems je umrl 10. maja 1750 v Gradcu.
VIR: biografski-sb.si
