12. maj
Danes goduje PANKRACIJ
Ime Pankracij izhaja iz latinskega imena Pancratius, le to pa iz grškega Pankratios, ki je izpeljanka iz grške besede Pankretas, ki v grščini pomeni »vsemogočen«. Novogrška različica imena pa je Pangratios.
Slovenske različice imena: Pankrac, Pongrac, Pankras, Kras.
12. maj
MEDNARODNI DAN MEDICINSKIH SESTER
12. maja praznujejo medicinske sestre v Sloveniji in po vsem svetu. Na ta dan, leta 1820, se je rodila prva medicinska sestra na svetu, humanistka in ustanoviteljica moderne zdravstvene nege, Florence Nightingale. Mednarodni dan medicinskih sester praznujemo in obeležujemo že vse od leta 1965.
DRUGIČ NA GASILSKO OLIMPIJADO
Junija krst nove gasilske avtocisterne, za katero je del denarja prispevala slovenskobistriška občina, za preostalo še zbirajo donacije
Na letošnji gasilski olimpijadi v Celju bo slovenske barve zastopala tudi ekipa Prostovoljnega gasilskega društva Tinje. Desetina članov A bo na največjem gasilskem tekmovanju nastopila drugič, prvič je nastopila na olimpijadi leta 2017 v Beljaku. Udeležbo na “domači” olimpijadi so si zagotovili na izbirnem tekmovanju v Slovenski Bistrici, na njem so za člansko A-ekipo PGD Tinje nastopili Dominik Smogavec, Uroš Droftina, David Pišotek, Klemen Kos, Jože Mihelak, Uroš Vidmar, Simon Brglez, Marko Kangler in Bojan Smogavec. Rezerve so bili Lovro Smogavec, Jurček Klinc in Simon Ačko. Vodja ekipe je Marko Kangler, kondicijski trener Zoran Kregar, tehnični trener pa Franc Stopar. Tekmujejo že od leta 2003.
Jedro ekipe sestavljajo člani, ki tekmujejo že od leta 2003. Na začetku so se vaj udeleževali zaradi druženja, kasneje so njihove ambicije postale večje. Že leta 2006 so na državnem tekmovanju v mokri vaji osvojili drugo mesto. Od leta 2005 tekmujejo tudi na pokalnem tekmovanju Gasilske zveze Slovenije, na njem so leta 2017 zmagali, dosegli pa so tudi več drugih in tretjih mest. Leta 2011 so v Kopru zmagali na mednarodnem tekmovanju in kot nagrado za osvojeno prvo mesto prejeli motorno brizgalno. V letih od 2012 do 2014 so trikrat zapored osvojili pokalno tekmovanje v spajanju sesalnega voda. Leta 2013 so se prvič uvrstili na izbirno tekmovanje za olimpijado, a jim je 1,91 sekunde zmanjkalo do uvrstitve. Pohorska trma in vztrajnost sta jih nagradili leta 2017, ko so se prvič uvrstili na olimpijado, ki je bila v Beljaku. Ker je za naslednjo organizatorko olimpijade izbrana Slovenija, so se fantje odločili, da bodo vztrajali še en ciklus in si poskušali izboriti nastop na domačem tekmovanju. Z dosežki na občinskem, regijskem in državnem tekmovanju ter s povprečjem pokalnih tekmovanj 2017-2021 so se znova uvrstili v kvalifikacije, ki so bile aprila na stadionu v Slovenski Bistrici.
VIR: Tomaž Ajd, Štajer’c
FOTO: Članska A-ekipa PGD Tinje (PGD Tinje)
TONI GAŠPERIČ V KNJIŽNICI
Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica je v ponedeljek, 12. maja 2014, gostila Tonija Gašperiča, Belokranjčana, ki ga mnogi poznajo kot voditelja Veselega tobogana, radijskega voditelja, pisca humoresk, pisca besedil za narodno in narodno zabavno glasbo, scenarista, radijskega voditelja in kulturnega delavca.
Predvsem pa je Toni Gašperič humorist, ki zelo subtilno opisuje družbene razmere. Za žlahtni humor je lani prejel tudi Ježkovo nagrado, in sicer po pisatelju, igralcu, režiserju in humoristu Franu Milčinskem – Ježku.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Mihael Dreo
POHOD PO RITOZNOJU
Bistriško društvo vinogradnikov je v soboto, 12. maja 2012, organiziralo pohod po Ritoznoju. Pohod je postal tradicionalen, organizirajo ga zaradi promocije vinogradništva in vinogradnikov. Pot je razgibana in polna dogodivščin. Na postojankah so pohodnike pričakali vinogradniki s svojimi pridelki in vini, za katere prejemajo visoka priznanja in diplome. Pohod se je začel pri brunarici na Devini ob 10. uri, kjer so sprejemali prijave, vsak pohodnik je dobil kozarec, načrt poti in bon za malico.
VIR: Društvo vinogradnikov Ritoznoj
FOTO: Cerkvica sv. Marjete v Ritoznoju (Društvo vinogradnikov Ritoznoj)
POGIN RIB SPREJELI DOKAJ RAVNODUŠNO
Čeprav je v potokih Bistrica in Ložnica poginilo najmanj 200 kilogramov rib, Slovenska Bistrica ni ekološko niti preventivno reagirala
O poginu rib v potoku Bistrica v Slovenski Bistrici ulica še vedno govori. Ugibanj je veliko, strokovnega odgovora, zakaj sta potoka Bistrica in Ložnica naplavila nad 2000 rib, še ni. In ga bržkone tudi ne bo. Strokovnjaki iz ptujskega vodnega gospodarstva, ki mu je treba prijaviti onesnaženje rek in potokov, namreč menijo, da so bili o katastrofi obveščeni prepozno.
Ribe niso poginile zaradi naravnih razmer
Dokaj ravnodušna je bila tudi reakcija inšpekcijskih služb. Kot je znano, so ribiči Ribiške družine Slovenska Bistrica poginjene ribe opazili prejšnji torek zjutraj, vodno gospodarstvo pa so seznanili šele čez nekaj ur oziroma naslednji dan. Medtem je snov, ki je morila ribe, splavala v reko Dravinjo, morda se v Bistrici in Ložnici tako razredčila, da ni bilo mogoče ugotoviti strupenih snovi. Ptujsko vodno gospodarstvo je nesporno ugotovilo, da ribe niso poginile zaradi naravnih razmer, kar pomeni, da se niso zadušile zaradi pomanjkanja kisika v vodi.
Ribiči in naravovarstveniki so prepričani, da je potok Bistrica, ki teče skoz mestno jedro in se izliva v Ložnico, ta pa v Dravinjo, spet podoben mrtvi mlakuži. Trideset let so potrebovali, da so potok rešili iz krempljev onesnaževanja. Velika zasluga za to gre ribičem, prebivalcem Slovenske Bistrice, Komunali in ne nazadnje tudi družbi Impol, ki je namestila čistilne naprave. Na drugi strani pa so v industrijski coni Impol – tu obratuje skoraj 30 zasebnih firm – še obrati, ki pri čiščenju odpadne vode ne sledijo velikemu vzorniku. V potoku niso poginile le ribe in raki, ribiči so opazili, da so poginile pijavke in druge vodne živali, da o mikroorganizmih niti ne govorimo.
Stroški analiz do nekaj tisoč evrov
Čeprav gre v Slovenski Bistrici za veliko onesnaženje potoka, v mestu minule dni ni bilo čutiti alarmantnega stanja. Komunalno podjetje je nemočno, občinska uprava pa se je na svoji spletni strani raje posvetila nedavni sečnji kostanjevega drevoreda v Kolodvorski ulici kot pa poginu v potoku. Inšpektorji, ribiči in okoljevarstveniki iz društva Vintgar bi morali biti ob nedavni katastrofi veliko bolj energični in glasni, če že ne agresivni. Skozi mesto je namreč nekaj časa tekla zastrupljena voda, in če ne drugega, bi ob potoku nujno morale stati opozorilne table, ribiči čuvaji in pripadniki civilne zaščite pa ljudi opozarjati na nevarnost. Ob potoku je osnovna šola s 500 otroki, tam je tudi osrednji bistriški vrtec, da bližnjega grajskega parka in stanovanjskih hiš niti ne omenjamo. In ko so nekateri prebivalci minulo sredo le nekoliko povzdignili svoj glas, so naleteli na mlačen odziv tistih, ki so odgovorni za opozarjanje na katastrofo: zavrnili so jih z blagim nasmeškom in besedami, saj ni tako hudo.
Mirjana Fesel iz ptujskega vodnega gospodarstva, ki je po zakonu o vodah pristojno za spremljanje nenadnega onesnaženja voda in za izvajanje ukrepov v času povečane ogroženosti in naravnih nesreč, je včeraj povedala: “Obvestilo o poginu rib smo prejeli od Regijskega centra za obveščanje v torek, 5. maja, ta od OKC ob 11.01, ta pa od RD Slovenska Bistrica okrog 9. ure. Domnevni val onesnaženja smo zasledili šele pri naselju Pretrež, in sicer smo ga evidentirali med približno 13.30 in 14. uro, to pomeni pet ali šest kilometrov nizvodno od domnevnega izpusta onesnaženja v reko Bistrico, ki naj bi bil domnevno na območju industrijskega kompleksa Impol. Vsak izpust čezmerno obremenjenih odpadnih vod ali onesnaženja, ki lahko čezmerno obremeni kakovost površinske vode, kot tudi že nastale posledice je treba takoj prijaviti na klicno številko 112. Samo ob zadostno hitri prijavi obstaja realna možnost, da se ugotovi povzročitelj onesnaženja. V primeru onesnaženja vodotoka Bistrice ocenjujemo, da je šlo za vizualno spremenjen izpust, saj je bil val onesnaženja v naselju Pretrež v Ložnici še vedno rahlo sivo motne barve. Do izpusta je po naši oceni prišlo že pred 8. uro zjutraj, predstavnik RD Slovenska Bistrica pa nam je potrdil, da so poginule ribe opazili že okoli 7. ure zjutraj. Vzorec vode, ki smo ga odvzeli v reki Ložnici v Pretrežu, je bil zelo razredčen in za nadaljnjo preiskavo ugotavljanja prisotnosti nevarnih snovi neprimeren. Opremljeni smo z opremo za terenske meritve, s katerimi pa ugotavljamo, ali gre za poslabšanje stanja v vodnem okolju zaradi izrednih naravnih razmer (pomanjkanje kisika zaradi visokih temperatur, suše, nizkih vodostajev, evtrofičnih procesov). Stroški raziskovanja so odvisni od nabora parametrov, znašajo nekaj sto pa tudi do nekaj tisoč evrov, če ni možno določiti domnevnega vira onesnaženja. Stroške analize plača tisti, ki je v danem trenutku njen naročnik, v nadaljevanju pa bi moral stroške kriti onesnaževalec oz. povzročitelj, če je seveda ugotovljen. Stroške delovanja naše službe, tudi če je treba izvesti monitoring, plača Agencija RS za okolje, s katero imamo sklenjeno koncesijsko pogodbo.”
Bistriška županja o poginu rib
Bolj po naključju kot namenoma je včeraj o poginu rib v potoku Bistrica govorila županja občine Slovenska Bistrica Irena Majcen. Na tiskovni konferenci, ki jo sklicuje pred zasedanjem občinskega sveta, je povedala, da je bila o dogodku obveščena, in ko je seznanila komunalno podjetje, se je njena aktivnost končala. Dodala je še, da je pričakovala večji angažma inšpekcijskih služb. OKC o onesnaženi vodi ni obvestil bistriške CZ, je še dodala županja in rekla, da je zadnji dogodek opozoril na neusklajeno delovanje državnih in lokalnih služb.
VIR: Zdenko Kodrič, večer
FOTO: Bistriški ribiči so iz potoka Bistrica minuli teden pobrali nad 2000 rib. Viktor Rogina je bil med prvimi, ki so našli poginule postrvi potočnice (Zdenko Kodrič)
IMENITEN POZNAVALEC HUGA WOLFA
Nazadnje je bil ravnatelj glasbene šole v Slovenj Gradcu in dolgoletni korepetitor Pevskega zbora Emila Adamiča
Jožetu Leskovarju sta občina Slovenska Bistrica in Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti vročila visoki priznanji. Dobil ju je zaradi svojega izjemno pomembnega dela v slovenski glasbi in udejstvovanja v kulturi in šolstvu. Županja občine Slovenska Bistrica Irena Majcen je Leskovarju v viteški dvorani bistriškega gradu vročila spominsko plaketo z grbom občine, direktor sklada za kulturne dejavnosti Igor Teršar pa mu je podelil Gallusovo plaketo.
Jože Leskovar se je rodil v Slovenski Bistrici, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo, po učiteljišču v Mariboru in kratkem učiteljevanju na Pernicah, pa se je zaposlil v Osnovni šoli Slovenj Gradec. Ob ustanovitvi tamkajšnje glasbene šole je postal tudi prvi učitelj klavirja. Nekaj časa je bil ravnatelj Osnovne šole Pod Graško goro (Šmiklavž). Leta 1958 se je dokončno preselil v Slovenj Gradec. Na Pegadoški akademiji je ob delu diplomiral za predmetnega učitelja glasbe. Od leta 1968 do 1984 je bil pomočnik ravnatelja Osnovne šole Slovenj Gradec in potem ravnatelj Glasbene šole Slovenj Gradec do upokojitve leta 1993.
Ob učiteljevanju je bil zborovodja osnovnošolskih zborov, tudi dekliškega zbora na ekonomski šoli, vodil pa je še odrasle zbore, od velikih zborov do oktetov, s katerimi je nastopal v domovini in v Avstriji, Italiji, na Češkem, na Hrvaškem in v Srbiji. Tri desetletja je bil korepetitor UPZ Emila Adamiča. Z Mladinskim pevskim zborom je na mednarodnem pevskem festivalu v Celju leta 1981 osvojil srebrno plaketo. Obnovil je delo Kulturnega društva Slovenj Gradec, postal prvi predsednik Društva Huga Wolfa, kot glasbenik pa je priredil in harmoniziral mnoge ljudske pesmi, ki so izšle v več zbirkah.
V času ravnateljevanja v glasbeni šoli je obnovil rojstno hišo Huga Wolfa, dal na pročelje postaviti njegov doprsni kip ter spominske in nagrobne plošče Wolfovih v atriju šolske zgradbe, posvetil pa se je tudi študiju rodbinskega debla skladatelja. Dokazal je njegovo slovensko poreklo tudi po očetovi strani (Vouk), začel polagati temelje za Wolfov muzej in poskrbel za spomine Wolfove sestre Modeste Wolf, poročene Strahser, z naslovom Spomini na dom (Erinnerungen aus meinem Elternhause) in podnaslovom Spomini na otroštvo Huga Wolfa, da so izšli v posebni dvojezični knjigi, opremljeni z nekaterimi izvirnimi dokumenti (1994). Bil je tajnik prireditvenega odbora prireditev v počastitev 130. obletnice Wolfovega rojstva (1990). Leskovar je soavtor dokumentarnega filma o Hugu Wolfu in začetnik tradicionalne mednarodne poletne solopevske šole. Pevski zbor Emila Adamiča ga je razglasil za častnega člana društva, enako Društvo Huga Wolfa (1997). Za pedagoško in glasbeno delovanje je prejel več nagrad in priznanj: častno plaketo Mladinskega pevskega festivala v Celju, medaljo dela, Vrunčevo nagrado, zlato plaketo Zveze kulturnih organizacij Slovenije, red zaslug za narod s srebrno zvezdo, Gallusovo listino ZKO Slovenije, odličje Svobode s srebrnim listom ZKO Slovenije, Bernekerjevo nagrado, nagrado Mestne občine Slovenj Gradec in medaljo Zveze kulturnih društev Maribor.
VIR: Zdenko Kodrič, večer
FOTO: biografski-sb.si
KONEC JUNIJA ROK ZA OBNOVO
Popraviti bo treba tudi Rimsko ulico, opozarja republiški cestni inšpektor – Cesto skozi Zgornje Poljčane je gradilo mariborsko cestno podjetje
Komisija za tehnični pregled upravne enote Slovenska Bistrica je po opravljenem ogledu obnovljene ceste skozi Zgornje Poljčane ugotovila, da so gradbena dela sicer zadovoljivo izvedena, kljub temu pa so člani komisije ugotovili nekaj pomanjkljivosti. Direkcija za ceste pri ministrstvu za promet meni, da morajo napake v križišču cest proti Poljčanam in Boču odpraviti do konca junija tega leta. Odpraviti jih mora mariborsko cestno podjetje, deloma na svoje, deloma pa tudi na stroške direkcije za ceste.
S cesto je res nekaj narobe. To lahko potrdijo stanovalci ob glavni cesti in cesti na Boč in številni vozniki. Križišče je bolj ali manj nepregledno, zadnja prometna nesreča, ki se je pripetila prvega maja, je dokaj trden dokaz za to, da je križišče oziroma odcep proti Boču problematičen. Čeprav so omenjeno cesto in odcep gradili mnogo let, je inšpekcija za ceste ugotovila več napak, vse so ekonomsko in tehnično utemeljene in so vidne tudi v projektih izvedenih del. Inšpektorji so pomanjkljivosti ugotovili pri varovalni ograji, pri izmeri in odkupu zemljišča, kjer je tekla obnova ceste in odcepa, pri priključku Rimske ulice na državno cesto, ta odsek je treba popraviti tako, da bo nemoteno vključevanje vozil na cesto Zgornje Poljčane – Rogaška Slatina, zagotoviti je treba tudi preglednost pri zavijanju proti Boču, pri Ciglerjevi hiši je treba popraviti kanalizacijo za meteorno vodo. V Direkciji za ceste Republike Slovenije še dodajajo: ker je priključek ceste na Boč v sredini ostrega ovinka, je prestrm, ker veliko vozil podrsa po asfaltu, bo treba priključek spremeniti, in sicer z novim projektom. Ublažiti bo treba naklon ceste, z naklonom se preglednost ne bo bistveno zmanjšala, opozarja direkcija za ceste. Preglednost bo povečana šele takrat, ko bodo znižali brežino, zgrajeno iz kamnite obloge in ograje.
Prebivalci ob cesti na Boč in v Rimski ulici so prepričani, da je treba krivdo za slabo izvedbo obnove pripisati pripravam pred gradnjo in projektu. Ljudje, ki živijo ob omenjenih cestah, so bili pripravljeni pomagati strokovnjakom, vendar so vsako njihovo pobudo zavrnili. Vse kaže, da so bili projektanti, izvajalci del in upravna enota naveličani sporov, ki so nastali pri meritvi zemljišč in ceste. Zaradi meritev in lastništva se je gradnja tudi ustavila za leto ali dve. Vse kaže, da cesta tudi po 30. juniju, ko je rok za dokončno obnovo ceste, ne bo idealna za vožnjo, predvsem po cesti proti Boču.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Poljčane (Štajerski val)
SREČKU RAJHU PLAKETA ZA ZASLUGE
12. maja 1983 Srečko Rajh od Odbojkarske zveze Slovenije prejel plaketo za zasluge pri razvoju odbojke v Sloveniji in takratni Jugoslaviji.
VIR: biografski-sb.si
SLIKA MARIJE POMAGAJ V CERKVI SV. TROJICE
Nedelja, 12. maja 1946, je bila za zgornjepolskavsko katoliško občestvo eden največjih praznikov v vsej zgodovini Zgornje Polskave. Ob dveh popoldne se je zbralo na Spodnji Polskavi ogromno ljudi. Slavnostno vzdušje so polepšali godba na pihala in več pevskih zborov. V nabito polni cerkvi so belo oblečena dekleta položila Marijino sliko na poseben okvir in jo skozi dolg špalir, v katerem je bilo po oceni v »Spominski knjigi« približno 8000 ljudi in se je vil do konca vasi, v procesiji, na čelu katere je šlo 13 duhovnikov in za njimi 22 konjenikov, odnesla proti Zgornji Polskavi. Na meji med župnijama je procesijo pozdravil Franjo Koban.
Kakšne pol ure pozneje je bila Marija Pomagaj v cerkvi svete Trojice na Zgornji Polskavi.
VIR: Mirko Munda, Zgornja Polskava in njena okolica, str. 147
FOTO: Oltar Marije Pomagaj (Arhiv Slavka Osebika)
NADPASTIR TOMAŽIČ V SLOVENSKI BISTRICI
12. maja 1935 so prišli prevzvišeni nadpastir dr. Ivan Jožef Tomažič v Slov. Bistrico delit zakrament sv. birme.
Ob tej priložnosti je opravil vizitacijo in se vpisal v župnijsko kroniko s temi besedami: »Z zanimanjem pregledal ob van. vizitaciji 12/5 1935. + Ivan Jožef, škof«.
VIR: Kronika župnije sv. Jerneja Slovenska Bistrica
FOTO: Vpis škofa Tomažiča v župnijski kroniki (Kronika župnije sv. Jerneja Slovenska Bistrica)
HUDA NESREČA
60-letni vpokojeni železničar Jakob Šuster se je peljal z motornim kolesom v Lušečko vas. Pri prelazu konjiške železnice pa je zavozil s prvim kolesom med tračnice. Kolo se je sunkoma ustavilo, voznika pa je vrglo več metrov daleč. Priletel je z glavo na tir in tam nezavesten obležal s hudimi poškodbami na glavi in težkimi notranjimi motnjami. Po zdravniškem pregledu so ga prenesli domov.
VIR: Mariborski večernik Jutra
SOKOL POLJČANE
Proslavi materinski dan v svoji dvorani na binkoštno nedeljo ob 1/216- uri. Na sporedu so: nagovor, deklamacije in petje ter Špicarjeva mladinska pravljična igra »Martin Napuhek« v režiji s. Šolarjeve. Nastopi blizu 40 otrok. Ker je čisti dobiček namenjen za prehrano siromašne dece, se preplačila hvaležno sprejemajo. Predprodajo vstopnic je
prevzel iz prijaznosti trgovec g. Sima. Posetite prireditev v velikem številu!
Zdravo!
VIR: Mariborski večernik Jutra
PRAGERČAN POSTANE STROJEVODJA PARNE LOKOMOTIVE
Med Slovenci na pomembnejših delovnih mestih na Južni železnici v 19. stoletju je mogoče najti tudi Alberta Arnolda, rojenega na Pragerskem, ki je bil od 12. maja 1883 strojevodja parne lokomotive (Lokomotivführer). Arnold je bil prava izjema, v kurilnicah so Slovenci dobili v najboljšem primeru delo kot kurjači ali upravljavci parnih strojev.
VIR: Mirko Munda: Pragersko – kronika, str. 139