Vinko Gornjak se je rodil na Smolniku nad Rušami 17. januarja 1899 materi Josipini Krulc, kasnejši lastnici hotela ‘Avstria’ in posestnici v Slovenski Bistrici.
Po končani osnovni in meščanski šoli (1911−14) je nadaljeval šolanje na Sadjarski in vinarski šoli v Mariboru (1914−17), kjer ga je takratni direktor šole Franc Zweifler priporočil za nadaljnji študij v Klosterneuburgu pri Dunaju (Avstrija). Že kmalu po vpisu je bil zaradi izbruha 1. svetovne vojne mobiliziran in poslan na soško fronto. Po končani vojni se je javil med Maistrove borce (1918−19) in bil pozneje več let predsednik občinske Zveze borcev za severno mejo v Slovenska Bistrica. Študij v Klosterneuburgu je nadaljeval po vojni in ga leta 1922 končal z odliko. V Tullnu (Avstrija) je istega leta opravil še čebelarski tečaj, nato pa se je na izpopolnjeval na Višji vinarski in sadjarski šoli v Bad Kreuznachu v Porenju (Nemčija) ter na posestvu Hahnheimu pri Mainzu (1922−23, Nemčija).
Po vrnitvi domov je najprej vodil materino posestvo v Slovenski Bistrici, kjer je ustanavljal in vodil okrajne in občinske kmetijske organizacije: kmetijsko podružnico, sadjarsko in vrtnarsko podružnico ter podružnico vinarskega društva. Enajst let je bil predsednik podružnice Kmetijskega društva, upravnik njenega poskusnega posestva ‘Ritoznoj’ in skladišča ter trgovine za preskrbo kmetijstva. Ustanovil je in več let vodil Selekcijsko društvo za belo slovensko govedo ter Gozdno-pašniško zadrugo na Pohorju. Največjo skrb je posvetil izobraževanju kmečke mladine, zato je ustanovil kmetijsko nadaljevalno šolo in društvo kmečkih fantov in deklet; prirejal je predavanja in strokovne tečaje. Tako je bil skoraj 20 let osrednja osebnost vsega napredka v okraju, zato ga je banska uprava leta 1932 imenovala za banskega svetnika, leta 1935 pa je bil izvoljen za poslanca v beograjski parlament.
S pričetkom 2. svetovne vojne so Nemci in nemčurji prilagodili delo strokovnih organizacij svojim interesom. Za narodnozavednega Gornjaka tam ni bilo prostora, zato se je umaknil na svoje posestvo in se pridružil aktivistom Osvobodilne fronte (OF).
Po osvoboditvi je bil izvoljen za člana Okrajnega ljudskega odbora (OLO) Poljčane in okrožja v Mariboru, razen tega je delal v raznih komisijah, svetih in skladih v gospodarstvu, v selekciji, semenarstvu in varstvu rastlin. Leta 1949 je bil imenovan za upravnika kmetijskega gospodarstva v Slovenski Bistrici, kjer si je prizadeval, da bi z arondacijo in melioracijami pridobil zemljišča za sodobno pridelavo, za obnovo sadovnjakov in vinogradov. Več kot desetletje je bil predsednik Vodne skupnosti Ložnica, ki je regulirala 8 km struge in izboljšala 640 ha zamočvirjenega sveta. Iz tistega časa so tudi obširni vinogradi v Kovači vasi in Ritoznoju. Na svoji parceli je nekaj let prideloval po 60 do 100 ton sadja, ki ga je odkupilo podjetje Sadje in zelenjava iz Ljubljane ali podjetje Povrtnina iz Maribora.
Po upokojitvi leta 1965 je Gornjak opravljal le razne strokovne in družbene naloge kot delegat v Zvezi društev kmetijskih inženirjev in tehnikov Slovenije ter v kmetijski zadrugi.
Vinko Gornjak je umrl 31. maja 1993 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopan.

VIR: biografski-sb.si