28. maj
Danes goduje JUST
Ime Just izhaja iz latinskega imena Iustus, ki ga razlagajo iz latinske besede iustus v pomenu »pravičen, pošten; zakonit, utemeljen, tehten, pristojen; pravilen, pravi, reden«.
Moške različice imena: Justi, Justin, Justinus, Justo.
Ženske različice imena: Justa, Justi, Justika, Justina, Juština.
28. maj
MEDNARODNI DAN AKTIVNOSTI ZA ZDRAVJE ŽENSK
28. maja v številnih državah po svetu obeležujemo Mednarodni dan aktivnosti za zdravje žensk.
Ob mednarodnem dnevu so aktivnosti usmerjene izpostavljanju različnih problematik, med drugim ozaveščanju o boleznih srca in ožilja, osteoporozi, raku na materničnem vratu in osteoporozi.
Pomembno je, da se z majhnimi koraki in podporo dame skupaj aktivirajo za zdravje. Ob mednarodnem dnevu svetujejo uživanje zdrave in uravnotežene prehrane, opustitev kajenja, onesveščanje o fizičnih aktivnostih, predvsem pa je ključno, da redno preverjajo svoje zdravstveno stanje.
IŠČEJO TATOVE GRANITNIH PLOŠČ
V začetku maja so neznani storilci v Cezlaku med polnočjo in drugo uro zjutraj z osebnim terenskim vozilom srebrne barve in s pripeto dvoosno prikolico vstopili na dvorišče podjetja. Tam so naložili granitne plošče zelenkaste barve dimenzij 60 x 60 x 1,5 centimetra in se odpeljali. Gre za granitne plošče specifične barve, ki so uvožene iz Italije. Tri dni kasneje pa so se domnevno isti storilci okoli enih zjutraj z osebnim avtomobilom Mitsubishi Space Wagon in s pripeto dvoosno prikolico znamke Pongratz pripeljali do skladišča podjetja ob lokalni cesti Cezlak-Pesek v občini Slovenska Bistrica. Na prikolico so naložili več različnih predmetov v vrednosti okoli deset tisoč evrov, a jih je pri tem opazil občan, storilci pa so jo ucvrli peš in na kraju dejanja pustili tako vozilo kot tudi prikolico. “Osebni avtomobil (na fotografiji) je odjavljen iz prometa, zato bi želeli policisti pridobiti informacije, kdo ga je uporabljal, prav tako prikolico. Tudi granitne plošče so zelo specifične po barvi in niso domači proizvod, ampak uvoz iz Italije.” Policijska uprava Maribor poziva vse, ki bi vedeli karkoli o dejanju, naštetih predmetih in storilcih, da to sporočijo na interventno telefonsko številko 113 ali na anonimni telefon policije 080 1200.
VIR: čk, Večer
FOTO: Osebni avtomobil je odjavljen iz prometa, zato bi želeli policisti pridobiti informacije, kdo ga je uporabljal (PU Maribor)
NA LETOŠNJEM DNEVU LJUBEZNI TRI GLASBENE SKUPINE
Klub študentov Slovenska Bistrica je tudi letos izvedel prireditev Dan ljubezni.
V soboto, 28. maja, so v prostorih bivšega Crouzeta v Slovenski Bistrici nastopile tri glasbene skupine.
Za dobro vzdušje so poskrbeli Big foot mama, Rok’n’band in Skalama.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Jana Fras
ODPRTJE OBNOVLJENEGA JAKČEVEGA MLINA V REPU
Pohorski vodotoki so bili v preteklosti posuti s kmečkimi tehničnimi napravami, predvsem žagami in mlini, še posebej v soteski Oplotnice (nad 60 omenjenih objektov), Bistrice in Polskave. Bile pa so tudi na drugih, manjših vodotokih.
Danes skorajda ni primera, da bi bil kateri od teh tehničnih spomenikov ohranjen, da bi deloval. Zamenjali so jih priročnejši, na električni pogon.
Delavci ZZK so se v letu 2004 lotili tudi obnove enega od pohorskih vodnih mlinov – Jakčevega mlina v Repu. V celoti je bila obnovljena lesena streha, izgrajen je bil kamnit podstavek za mlinsko kolo, izdelan je bil nov dovodni mlinski žleb, obnovljena je bila “mehanika” mlina, urejena in očiščena je bila okolica, zgrajena razgledna brv, zazidana kamnita zapornica — zbiralnik za prenos vode k mlinu in odpravljene številne druge tehnične pomanjkljivosti. Celoten objekt je bil zaščiten pred vlago, urejena pa je bila tudi dohodna pot in opremljena s smerokazi. Natisnjenega je bilo kar nekaj predstavitvenega gradiva in spominkov.
Odprtju prenovljenega mlina 28. maja 2005 je prisostvovalo veliko število ljudi. V spomin na dogodek je bila posajena tudi spominska lipa. Danes obišče obnovljeni Jakčev mlin vsako
leto veliko število ljudi.
VIR: Gradišnik, Stanislav: Zbornik občine Slovenska Bistrica III, str. 622
FOTO: Jakčev mlin (Arhiv ZZK Slovenska Bistrica)
V LAPORJU SE SPOMINJAJO SVOJE ZGODOVINE
Pošta že v novih prostorih
600-letnico prve omembe župnije so krajani Laporja in Videža začeli praznovati že v nedeljo – To nedeljo bo sklepna slovesnost v šoli in cerkvi sv. Filipa in Jakoba
Letos mineva 600 let, odkar je bila prvič omenjena laporska župnija, zdajšnji prebivalci te krajevne skupnosti in sosednje vasi Videž pa že od nedelje praznujejo. Najbolj ponosni so prav gotovo na novo pošto, ki od ponedeljka dela v prav tako novem poslovno-stanovanjskem objektu. V torek, 23. maja, zvečer je bila v osnovni Laporje okrogla miza o prostorskih težavah šole, 24. maja so v Laporju posneli oddajo Veseli tobogan, 25. maja pa so se predstavili domači in ljudski godci iz okoliških krajev.
V petek, 26. maja, je bilo v Slomškovem domu v Laporju srečanje starejših krajanov, v soboto, 27. maja, pa so se predstavili gasilci, ki v tem kraju aktivno delujejo petdeset let. Sobota je bila prav poseben dan tudi zato, ker so se v ekshibicijskem nastopu predstavili najboljši metalci krogle iz Slovenije in Hrvaške. Po nastopu tekmovalcev so se v tem tehničnem športu lahko predstavili tudi gledalci. Zaključek laporskega praznovanja ob 600-Ietnici prvega zapisa o župniji je bila v nedeljo, 28. maja.
VIR: (ps), Večer
URADNO ODPRTJE BISTRIŠKEGA GRADU
Na današnji dan, 28. maja 1993, so z dnevom odprtih vrat odprli prenovljen bistriški grad za oglede.
VIR: ZZK Slovenska Bistrica
FOTO: Takole, s še ne obnovljenim pročeljem, je izgledal grad ob odprtju leta 1993 (Arhiv Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica)
MATIČEK NA FESTIVALU V VELENJU
Po zelo uspešni premieri gledališke igre Matiček se ženi bistriških amaterskih igralcev pod vodstvom režiserja Branka Gombača, je selektor Peter Božič predstavo uvrstil na republiški festival amaterskih odrov. Glavne vloge so igrali Milan Sajko (Matiček), Marko Cvahte (baron), Danica Godec (baronica) in Natalija Sinkovič (Nežka). Sceno je izdelal mojster Niko Matul, avtor izvirne glasbe pa je Marjan Krajnc.
VIR: B. S., Večer
ODHOD III. MDB MARIBORSKEGA OKRAJA
Danes dopoldne je iz Slovenske Bistrice odpotovala III. mladinska delovna brigada (MDB) mariborskega okraja, ki nosi ime “MDB Pohorski bataljon«. Brigado sestavlja 105 brigadirjev iz občin Maribor Tezno, Slovenska Bistrica in Rače. Brigada je odpotovala na gradbišče v Srbijo, kjer bo ostala dva meseca.
VIR: zi-, Večer
ODPRTA NEMŠKA ŠOLA NA SPODNJI POLSKAVI
Komisarični šolski vodja Fritz Gerl je odprl nemško šolo na Spodnji Polskavi 28. maja 1941. Tega dne se je začel nemški pouk. Pouk je bil vsak dan, na začetku samo z deset- in štirinajstletnimi učenci. Kmalu potem so popisali tudi mlajše šoloobvezne otroke in nadaljevali pouk v štirih razredih. Dne 6. junija je bila premeščena iz šole na Zgornji Polskavi na tukajšnjo šolo učiteljica Marta Beranek. Sredi junija je prišel z učiteljišča v Gradcu učiteljiščnik Willy Meier. Bivša jugoslovanska učitelja, Avgust in Ana Kopriva, sta bila 1. avgusta poklicana – do preklica – v službo. Šolsko leto se je s podelitvijo spričeval končalo 15. avgusta 1941. Šolo na Spodnji Polskavi je upravljal komisarični šolski vodja Fritz Gerl s šole na Zgornji Polskavi. Na Spodnji Polskavi so učili učiteljica Marta Beranek, učiteljiščnik Willy Meier ter učitelj Avgust Kopriva in njegova žena Ana Kopriva. Število učencev: I. razred (1. šolsko leto) 10 dečkov in 17 deklic; II. razred (2./3. šolsko leto) 21 dečkov in 21 deklic; III. razred (4./5. šolsko leto) 9 dečkov in 24 deklic; IV. razred (6.–8. šolsko leto) 18 dečkov in 15 deklic; skupno 135. Šest šoloobveznih otrok s Spodnje Polskave je obiskovalo meščansko šolo v Mariboru oziroma realno gimnazijo na Ptuju; 15. avgusta 1941 je bilo odpuščenih iz šole 8 dečkov in 3 deklice.
VIR: Mirko Munda: Spodnja Polskava in njena stoletja, str. 253
Umrl je trgovec in posestnik IVAN ŠKVARČA
Trgovec in posestnik Ivan Skvarča s Spodnje Polskave 25 je 28. maja 1937 pri 55 letih naredil samomor. V Mariborskem večerniku Jutra, je 31. maja 1937 pisalo: »Obešenec v skladišču. Ko so nekatere stranke prišle v trgovino 55-letnega Ivana Skvarče v Sp. Polskavi, so našle sicer trgovino odprto, toda trgovca ni bilo. V trgovini se je nabralo precej ljudi, ki so zaman čakali Skvarčo, da bi jim postregel. Neka stranka pa je naposled vendarle odšla v skladišče, da bi trgovca poklicala, toda našla je Skvarčo na nekem tramu obešenega. Kaj ga je gnalo v tako žalostno smrt, doslej še ni ugotovljeno.«
Zakaj je storil samomor, ni znano, Spodnjepolskavčani so o razlogih samo ugibali. Vdova je bila Alojzija Stvarča. Ivan Skvarča in Alojzija Skvarča, rojena Šajtegl, sta pri notarju v Slovenski Bistrici novembra 1932 sklenila izročilno in dedno pogodbo, s katero je Ivan Skvarča izročil in prepustil ženi Alojziji polovico svojega posestva, ki je bilo ocenjeno na 31.000 dinarjev. S tem dokumentom sta pogodbenika tudi sklenila, da ob smrti enega ali drugega, če takrat ne bosta imela otrok, preživeli deduje vso zapuščino umrlega. Po smrti Ivana Skvarča so med zapuščinsko obravnavo ugotovili, da ima umrli več deset dolžnikov. Tako mu je do Rozalija Puhfink s Spodnje Polskave dolgovala 2232 dinarjev, Helena Senekovič, babica na Pragerskem, 354 dinarjev, posestnica Neža Zafošnik 3000 dinarjev, N. Kiker, žena spodnjepolskavskega sedlarja, 2392 dinarjev, mlinar Franc Orthaber 2459 dinarjev itn. Na seznamu je bilo skupno 39 dolžnikov. V trgovini je bilo za okoli 25.000 dinarjev zalog v različnem blagu. Zapuščinska razprava je bila sklicana za 24. avgust 1937. Na njej je sodišče posestvo Ivana Skvarča prisodilo vdovi Alojziji, priznalo je tudi zalogo blaga v trgovini v višini 25.000 dinarjev in terjatve v višini 37.941 dinarjev. Vrednost inventarja v trgovini so strokovnjaki ocenili na 2000 dinarjev. Na drugi strani je imel Ivan Skvarča tudi dolgove. Največ je dolgoval podjetjem, ki so mu dobavljala blago, med posamezniki pa sedlarju Štefanu Kikerju (1879 dinarjev). Sodišče je med terjatve štelo tudi pogrebne stroške in izdelavo nagrobnega spomenika. Vsota terjatev je bila dobrih 30.000 dinarjev, tako da se je vrednost zapuščine Alojzije Skvarča povzpela na 63.124 dinarjev.
VIR: Mirko Munda: Spodnja Polskava in njena stoletja, str. 270
PRAGERSKO
Odkar imajo na Črešnjevcu pri Pragerskem občino socijalisti in komunisti v rokah, se gospodari prav slabo. Ni nam zato, da bi občinske gospodarje napadali, vendar smo pa primorani, da jih javno pozivamo, da nam vsaj ceste popravijo. Kajti tri leta že prosimo, toda vedno zastonj. Poglejmo samo cesto, katera se odcepi od okrajne, ki vodi Iz Pragerskega v Slov. Bistrico. Ta cesta je kar od začetka v takem stanju, da je groza. Luknje na cesti so globoke je kot sami cestni jarki. In ta del ceste veže kar štiri vasi, namreč: Leskovec, Stari log, Vrhlovo in Črešnjovec. Kako naj posestniki vozijo po takih cestah in celo zdaj, ko pride spravljanje sena? Gorje pa še tedaj, kadar je slabo vreme; takrat pa niti ne more. Pripomnimo samo, če se polomijo vzmeti pri vozu, kar se je še pred kratkim zgodilo, se ne čudimo, da si še živina nog ne polomi. Prosimo merodajne oblasti, naj tem gospodom zatrobijo, da nemudoma popravijo ta del ceste, da se ne bode nazadnje še kaka nesreča pripetila. Da, doklad bi znali ti gospodje navijati, toda cest popravit pa ne.
VIR: Prizadeti, Tabor
STIGER IN C. KR. POŠTNO RAVNATELJSTVO
Na slovenjebistriškem poštnem uradu je bila doslej nastavljena poštna oficijantinja gdč. Wester, ki je izpolnjevala svojo službo izredno vestno ter bila vsled svoje prijaznosti napram strankam splošno priljubljena. Imela je samo to napako, da je bila Slovenka in se kot taka ni hotela družiti s tamošnjo nemčursko pseudo-inteligenco. To je dalo očku Stigerju povod, da je hitel v Gradec, kjer je dotično uradnico pri poštnem ravnateljstvu tako dolgo črnil, dokler mu niso obljubili, da jo prestavijo. In tako se je sedaj zgodilo, da so gdč. Wester nemudoma dirigirali v Kindberg na Gornje Štajersko. Na njeno mesto je prišla ženska, ki ne razume besedice slovenski, ter se vrh tega še huduje nad slovenskimi šolarji, da jih ne razume. To je pač od sile, če se poštno ravnateljstvo ukloni zahtevi kakega Stigerja in pošlje slovensko uradnico med Nemce, nemško pa v Slov. Bistrico, kjer se ima opraviti po večini s slovenskimi strankami. Smo že prišli tako daleč, da bo c. kr. poštno ravnateljstvo upoštevalo migljaje takih nestrpnežev a upravičene potrebe slovenskega ljudstva pa brezobzirno preziralo? Stigerju pa svetujemo, naj rajše bolje študira svoj železniški načrt, ker se spet dvomi, da se bo nameravana želja rentirala. Pa to nič ne de, samo da se povzdigne mesto, saj jamstvo prevzame slovenski okraj, katerega pa sedaj spravlja nemčurski okrajni zastop v vedno večje dolgove. Zato pa proč z nemčursko samovlado!
VIR: Domovina
VLOM V ZGORNJEPOLSKAVSKO CERKEV
V začetku 19. stol. je bilo na področju Slovenske Bistrice 80.000 avstrijskih vojakov. To je bil čas Napoleonovih osvajanj. Leta 1809 so se skozi Zgornjo Polskavo pomikali francoski vojaki. Kar 1.000 so jih morali prenočiti domačini. Bili so nasilni. Vlamljali so v kleti in ropali domove. 28. maja so vlomili tudi v cerkev. Po robu se jim je postavil komisar z okoli 100 kmeti. Branilci so ubili 3 francoske vojake, 14 pa so jih ujeli in zaprli v Frajštajnu.
V spomin na ta dogodek so Polskavčani ob glavni cesti postavili kip sv. Antona. Danes na tem mestu stoji samo še približno meter in pol visoka soha, ob kateri je posajena vrtnica (na prazni parceli med Šarhovo ulico in picerijo Lev). Kip je izginil po 2. sv. vojni.
VIR: Marija Markič: Moja, tvoja, naša zgodba, str. 23-24
