V projektu Crouzator 2 sodeluje tudi Ana Krošlin s svojo idejo, ki jo je poimenovala Moja Bistriška pravljična pot.
Kaj te je spodbudilo k sodelovanju v projektu Crouzator 2 in s kakšno idejo oziroma izdelkom sodeluješ?
Sodelovanje v projektu Crouzator 2 me je pritegnilo zaradi enkratne priložnosti, da svojo idejo o interaktivnem domišljijskem doživetju za otroke dejansko uresničim. Sama bi za razvoj te ideje zagotovo potrebovala več časa in motivacije, saj takšni projekti zahtevajo ogromno vztrajnosti. Crouzator pa ti omogoča okolje, ki te ves čas spodbuja k napredku, saj imaš jasno zastavljen cilj – v kratkem času razviti prototip.
Projekt mi je ponudil tudi podporo v smislu strokovne pomoči mentorjev, ki pomagajo izpiliti idejo in finančna sredstva, ki omogočajo pripravo prototipa.
V projektu sodelujem z idejo, ki sem jo poimenovala Moja Bistriška pravljična pot. Gre za inovativno interaktivno izkušnjo, ki otroke (in njihove spremljevalce, kot so starši, stari starši) spodbuja k razvoju lastne domišljije, jih vabi v naravo, stran od ekranov in ostale moderne tehnologije in jim hkrati približa kulturno dediščino Slovenske Bistrice.
Moja ideja združuje gibanje, medgeneracijsko sodelovanje in ustvarjalnost v edinstveno pravljico, ki jo otroci zapišejo sami oz. s pomočjo spremljevalca, korak za korakom.
Kako bi opisala svojo izkušnjo s projektom? Kaj te je najbolj navdušilo?
Moja izkušnja s projektom je izjemno bogata in raznolika! Po eni strani sem skozi srečanja spoznala ogromno novih ljudi, poglobila obstoječa poznanstva in postala del čudovite ekipe. Vsi udeleženci so posamezniki z neverjetnimi zgodbami in izvirnimi izdelki, nad katerimi sem popolnoma navdušena. Poleg tega sem imela priložnost sodelovati z enkratnimi mentorji – strokovnjaki s svojih področij, ki so s svojim znanjem in podporo pomagali oblikovati mojo idejo. Verjamem, da bomo z nekaterimi v prihodnosti še sodelovali.
Po drugi strani pa je bila izkušnja tudi precej naporna. Kratko časovno obdobje trajanja projekta, zahtevnost usklajevanja vseh obveznosti in obdobje v letu, ko se je projekt izvajal, so bile kar izziv. Kot mama trem majhnim otrokom, podjetnica in gospodinja sem največkrat našla čas za delo na projektu šele pozno ponoči. To je pomenilo, da je bilo spanja v tem obdobju še precej manj kot običajno!
Kljub vsemu pa mi je projekt dal ogromno – ne le strokovnega znanja, ampak tudi osebne rasti in nepozabne izkušnje.
Kako ocenjuješ vlogo mentorjev in kaj novega ste izvedeli na predavanjih, ki so jih pripravili v okviru projekta? Kako je ideja napredovala skozi projekt, kaj se bo izboljšalo, kaj bo drugače?
Največja vrednost mentorstva je bila v tem, da so mi pomagali ohraniti jasnost in fokus ter pogledati širšo sliko. Ko si popolnoma predan svoji ideji, se lahko hitro ujameš v detajle in ne opaziš svojih lastnih zablod. Mentorji so me spodbujali k razmisleku o dolgoročnem potencialu moje ideje in me opozarjali na vidike, ki jih sama morda ne bi opazila. Poleg tega sem dobila tudi strokovne nasvete na področjih, kjer nimam toliko izkušenj.
Hkrati pa je bilo tudi nekaj izzivov. Vsak mentor je imel svojo vizijo, kako naj bi moj izdelek izgledal, kar je bilo verjetno posledica tega, da ga na začetku nisem znala dovolj jasno opisati. To je včasih prineslo predloge, ki niso bili skladni z mojo prvotno vizijo. V teh trenutkih sem se odločila, da vztrajam pri svoji začetni ideji, ker se mi zdi, da če bi preveč odstopila od tega, kar sem si želela ustvariti, izdelka ne bi mogla dokončati tako iskreno in z vsem srcem.
Sicer je ideja skozi projekt doživela nekaj prilagoditev in izboljšav, vendar je njen osnovni namen ostal enak. Moja “Bistriška pravljična pot” je še vedno tisto, kar sem si zamislila na začetku – doživetje, ki spodbuja domišljijo, povezuje generacije in oživlja kulturno dediščino.
Bi se v prihodnosti ponovno vključila v podoben projekt? Zakaj?
Z veseljem! Kot sem že omenila, je bila izkušnja izjemno bogata in polna priložnosti za preizkušanje svojih lastnih meja – tako znanja kot idej. Obenem sem spoznala čudovite ljudi, s katerimi sem stkala nova poznanstva, ki bodo zagotovo ostala.
Če moj izdelek dejansko zaživi, pa bo imela od tega nekaj tudi širša družba, še posebej naši otroci. Prav zato bi tak projekt z veseljem ponovila.
Kakšna priporočila bi dala tistim, ki bi želeli sodelovati v podobnih projektih?
Izkoristite priložnost, ki vam je ponujena! Morda je prav vaša ideja tista, ki bo zaživela in ustvarila nekaj izjemnega.
Kako bi po tvojem mnenju lahko projekt izboljšali ali nadgradili?
Želim si, da bi Občina prepoznala potencial svojih občanov in to pametno izkoristila. Če lahko v tako majhnem krogu ljudi nastane toliko kakovostnih in inovativnih idej, potem verjamem, da jih je v naši skupnosti še veliko več – samo čakajo, da dobijo priložnost.
Upam, da bo projekt doživel še kakšno novo edicijo, ki bo zagotovo vključevala izboljšave in nadgradnje na podlagi preteklih izkušenj.

Sicer pa je tvoja zgodba o škratu Črešku v lokalnem okolju zelo dobro sprejeta. Kdo je škrat Čreško in kaj želiš z njim sporočiti?
Škrat Čreško je moj četrti otrok, če se malo pošalim. Je prijazen, majhen škrat, ki živi v češnjevem drevoredu v našem kraju. Čreško otrokom pomaga odkrivati moč domišljije, ustvarjalnosti in igre. Spodbuja jih k raziskovanju sveta okoli sebe in razvijanju njihove edinstvene kreativnosti.
Otroška domišljija je ena najlepših stvari – čista, iskrena in brez omejitev. Žal pa se zdi, da jo je v današnjem času včasih težko najti.
Sama sem človek z veliko domišljije. Vem, da mi je zaradi tega bilo v življenju lepo. In to si želim za svoje otroke, zato jim to želim predati naprej. Mojim otrokom in otrokom našega majhnega kraja. Iz teh želja so se rodile tudi pravljično-ustvarjalne urice, ki jih skupaj z vzgojiteljico Darjo Ovčar enkrat mesečno brezplačno pripravljava za vrtčevske in šolske otroke v naši krajevni skupnosti.
Vse te aktivnosti pa so pripeljale tudi do nastanka pravljice o škratu Črešku.
Kako to, da si se jo odločila napisati?
Otroci na naših pravljično-ustvarjalnih uricah so pravljico o Črešku pravzaprav sami priklicali! Po letu in pol teh druženj so me začeli spraševati, kdo je pravzaprav škrat Čreško, ki jih je pozdravljal s plakatov. Namesto logotipa sem si na začetku namreč zamislila lik tega škrata, ki sedaj vsak mesec otroke vabi na pravljično-ustvarjalne urice.
No, in to me je spodbudilo, da skozi pravljico povem: Kdo je škrat Čreško?
Nato pa sem se odločila, da jo glede na vse pozitivne odzive tudi izdam v obliki knjigice. Z go. Jožico Tomazini, ki je ustvarila ilustracije, in go. Štefanijo Krhlanko, ki je lektorirala besedilo, smo združile moči in naredile res lušten izdelek. Pričakujem, da bo kmalu izdana.

So bili povod tvoji trije otroci? Kako so jo oni sprejeli?
Seveda, oni so glavni motivator za vse te moje podvige! Moji otroci tudi vedo, kje Čreško živi – v točno določeni češnji v drevoredu – pravzaprav so oni meni povedali v kateri! In na naših sprehodih ga pogosto gremo iskat. Žal ga nikoli ni doma, ker vedno trkamo na njegova mala vrata, ki pa jih ne odpre. Res lepo je, kako so ga vzeli za svojega.
Imam pa na tem mestu tudi eno luštno prigodo.
Imeli smo srečanje vrtčevskih otrok pod češnjami. Otroci so se lovili in skrivali, nakar eden izmed tistih, ki Čreškota poznajo, zakliče “poglejmo, če je Čreško doma”. Ostali otroci, ki ga (še) ne poznajo niso natančno razumeli o kom govori, ampak so se z veseljem pridružili igri. In nato so vsi klicali in iskali škrata Srečka (!) – prav luštno je bilo, ker so ga tako poimenovali – dejansko jim prinaša srečo!
Kako nameravaš zgodbo nadaljevati?
Zagotovo želim z ustvarjanjem nadaljevati! Trenutno v moji glavi nastajata že dve novi interaktivni pravljici. Obenem si želim, da tudi Moja Bistriška pravljična pot dejansko zaživi in omogoči Bistriškim otrokom in ostalim obiskovalcem, da napišejo svojo čisto posebno pravljico.
Kakšne imaš načrte za v prihodnje?
Ostajam zvesta svoji primarni karierni poti kot računovodkinja, ki jo z veseljem opravljam. A pisanje in ustvarjanje z otroki ostajata moj najlepši in najljubši hobi. Vesela sem, da sem našla ravnovesje med tema dvema področjema, ki sta si sicer zelo različni, a me obe izpolnjujeta.
Moj največji cilj za zdaj je, da s svojimi pravljicami in projekti spodbudim čim več otrok k ustvarjanju in razvoju domišljije.