Ob postavitvi označevalnih tabel ob bistriških drevoredih smo se pogovarjali z dr. Simono Kostanjšek Brglez, ki je sodelovala v projektu.
Kaj menim o ideji, da se bistriški drevoredi označijo?
Idejo o označitvi drevoredov zelo pozdravljam. Po kratkem pregledu stanja kaže, da takšen pristop k interpretaciji in prezentaciji drevoredov v Sloveniji ni uveljavljen. Vesela sem, da sem imela priložnost sodelovati pri tem projektu, pri katerem se je pokazalo, kako dobrodošlo in nujno je povezovanje. Sama o drevesih ne vem skoraj ničesar, na osnovi literature in virov, povezanih s Slovensko Bistrico, njeno zgodovino in prebivalci, pa sem jih lahko umestila v zgodovinski kontekst. Označitev bistriških drevoredov je – upam – začetek celovitejše zgodbe.
Zakaj so drevoredi tako zanimivi?
Drevoredi imajo poleg okrasne in praktične funkcije (“pljuča mesta”) tudi simbolno-zgodovinski pomen. Drevesa pogosto posadijo ob določenem zgodovinskem dogodku ali obeležju, včasih tudi v spomin na neko osebnost. Ravno zdaj, ko se je ta projekt pripravljal, se je pokazalo, da imajo drevoredi v Slovenski Bistrici močno tradicijo in velik zgodovinski pomen, ampak se temu doslej ni posvečalo pozornosti. Zaradi tega so novi zanimivi podatki, ki se nanašajo na okoliščine zasaditve oziroma na zgodovinski okvir, precejšnje presenečenje. Najverjetneje so bili namreč zasajeni v počastitev obiska cesarja Franca Jožefa I. Ta je v Slovensko Bistrico prišel julija 1883. Takratni župan je bil pomemben meščan, poštni mojster in veleposestnik Karel von Formacher. Časopis je poročal, da je župan cesarja pozdravil v nemščini.
Kateri drevoredi so bili zasajeni takrat?
Kot kaže, so bili ob tej priložnosti zasajeni trije kostanjevi drevoredi, in sicer na Trgu Alfonza Šarha, na Čopovi ulici in na Partizanski ulici, kjer je bil tega leta postavljen tudi cesarjev kip. Na poseben dogodek je vezan tudi dvoredni kostanjev drevored na Kolodvorski ulici. Ta je namreč povezan z odprtjem lokalne železniške proge Črešnjevec- Slovenska Bistrica leta 1908. Iz centra mesta do nekaj sto metrov oddaljene železniške postaje se je bilo pod krošnjami verjetno še posebej prijetno sprehoditi v poletnih mesecih.
So tudi drugje drevoredi povezani s cesarjem?
Lipov drevored v Rakeku naj bi bil postavljen leta 1888 – v počastitev 40 – letnice vladanja Franca Jožefa I. V tem času so po logaškem okrajnem glavarstvu namreč zasajali ali začeli z zasajanjem več drevoredov.
Je še kakšna posebnost bistriških drevoredov?
Njihovo število. Ob svetovnem dnevu dreves se bo označilo devet drevoredov, sicer pa jih je skupaj kar deset. Glede na to, da je Slovenska Bistrica, sploh če se osredotočimo na mestno jedro oziroma na tisti del, kjer drevoredi so, precej majhno mesto, lahko rečemo, da jih je veliko. Od desetih so samo trije mlajši, iz zadnje četrtine 20. stoletja in iz 21. stoletja, ostali pa imajo, z izjemo najstarejšega v grajskem parku, ki je iz 17. stoletja, svoje začetke še v 19. stoletju. Med mlajšimi je lipov drevored ob športnem parku. Ta je bil zasajen ob smrti Tita. Tega leta so namreč v več slovenskih mest zasajali spominske parke oziroma drevorede z oseminosemdesetimi drevesi. Število simbolizira njegovo starost ob smrti.
Kako pomemben je projekt?
Za lokalno skupnost se mi zdi ta projekt zelo pomemben. Tako mladi kot manj mladi bodo imeli priložnost celostno spoznavati (svoje) mesto in njegovo zgodovino – zdaj tudi v povezavi z drevoredi, ki so bili v tem oziru doslej zapostavljeni.
Kaj si obetate od projekta v prihodnje? Kaj bi še lahko naredili v nadaljevanju? Interpretirali in predstavili bi lahko tudi druge spomenike oblikovane narave oziroma vrtnoarhitekturno dediščino na območju celotne občine Slovenska Bistrica, od drevoredov, parkov, tudi manj znanih, zasebnih, ki so bili sestavni del večjih oziroma pomembnejših meščanskih hiš in so bili parkovno urejeni (mdr. Mali park ali park pri domu OŠ Minke Namestnik Sonje). Te bi lahko povezali v skupno zgodbo, morda organizirali kolesarjenje. Če razmišljamo še naprej, pa bi lahko projekt razširili tudi na območje upravne enote Slovenska Bistrica.
Smiselno bi bilo osnovati tudi samostojno tematsko pot “Pot bistriških drevoredov“, kjer bi lahko ljudem na vodenem sprehodu predstavili drevorede in oba trga ter ulice in stavbe, ki označujejo/ so označevale začetek in konec posameznega drevoreda. Vsekakor menim, da bi bile te aktivnosti privlačne tako za domačine, šolarje kot tudi za obiskovalce od drugod. S pravim pristopom bi lahko imela vrtnoarhitekturna dediščina velik turistični potencial.
Kako pa je s tem v drugih mestih?
V Projektu povezave pohodnih poti z mestno peš infrastrukturo so med Pohodne poti Maribora umestili tudi Mariborske drevorede. Gre za dobre 3 kilometre dolgo pot, ki povezuje štiri drevorede. Na Notranjskem so osnovali Kolesarski izlet Drevoredi na Notranjskem, kjer 40 kilometrov dolga tura skozi Cerknico, proti Begunjam in naprej, vodi skozi nekaj drevoredov. Podobna, a krajša je bila pripravljena tudi v Lipici. Tam se je mogoče odločiti za voden kolesarski ogled lipiških drevoredov. Pot “S kolesom po lipiških drevoredih” pelje skozi štiri drevorede. Tudi Primorci so že organizirali aktivnosti, povezane z drevoredi. Tako je pred tremi leti potekal dogodek “Parki, vrtovi in drevoredi v Izoli – izzivi interpretacije, ohranjanja in nege“, kjer pa ni bil poudarek na turizmu, ampak na pogovorih o izzivih načrtovanja, interpretacije in vzdrževanja objektov kulturne dediščine, kot so parki, vrtovi in drevoredi.
Vsekakor vidim priložnost, da Slovensko Bistrico in tudi širše slovenjebistriško območje, ki ima velik turistični potencial, tudi na osnovi izjemne vrtnoarhitekturne dediščine umestimo na zemljevid zelenih in zgodovinsko pomembnih slovenskih in evropskih mest. Prvi koraki v to smer so že narejeni, zdaj je treba samo vztrajno in povezano nadaljevati.
