Povojna stanovanjska kultura je bila skromna. Tedaj je veliko družin prebivalo v stanovanjih, ki niso zadovoljila niti minimalnega higienskega standarda. Bila so majhna, večinoma brez kopalnic, pogosto z eno skupno pipo za vse stanovalce na hodniku in s stranišči »na štrbunk« izven stavbe. Številni so imeli le sobo brez kuhinje ali pa so jo delili z drugimi stanovalci.
Četudi lahko v literaturi beremo o slabih stanovanjskih razmerah v jugoslovanskih mestih še v petdesetih letih 20. stoletja, pa se v projektni dokumentaciji za stanovanjske stavbe, ki jo je pridobil Impol, kaže, da so si projektanti prizadevali, da se zagotovita osnovni standard in čim večja kakovost bivanja. Posebna pozornost je bila na primer namenjena orientaciji stanovanjskih stavb. Težili so k temu, da so stanovanja orientirana tako, da so dnevni prostori obrnjeni proti zahodu, spalnice pa proti vzhodu ali vsaj, da imajo stanovanja dopoldansko ali popoldansko sonce. »Nobeno stanovanje ne sme biti brez sonca, t. j. ležati na severni strani ali sicer tako, da ne uživa sonca. Če je treba, je v ta namen spremeniti ali prilagoditi regulacijski načrt«, je bilo poudarjeno v enem izmed tehničnih poročil.
Prizadevanja za čim večje bivanjsko udobje v Impolovem naselju se kažejo tudi na področju kopalnic in kuhinj. Kako so se kuhinje spreminjale vse od poznih štiridesetih let naprej, se odraža tudi v arhivskem gradivu. Leta 1947 je bil v kuhinjah enega izmed tipskih blokov predviden le t. i. »mizni
štedilnik«, pod katerega se spravi kurivo, ob njem pa še betonsko pomivalno korito. Iz ohranjenih načrtov iz leta 1957 za kuhinje v Impolovih »petorčkih« pa razberemo, da so bile te že večje in tehnično bolj bogato opremljene kot desetletje prej. Imele so dvodelno pomivalno korito tovarne Olt iz Osijeka, kombiniran štedilnik podjetja Tobi iz Bistrice pri Limbušu pa tudi napo, hladilnik in grelnik vode.

Iz prispevka dr. Tine Potočnik in Kaje Švab, ki bo objavljen v jubilejnem zborniku ob 200-letnici podjetja Impol