V tednu od 20. do 24. januarja 2025 poteka 10. Teden pisanja z roko, ki je namenjen ozaveščanju pomena pisanja z roko v vse bolj digitalni dobi. Ob tej priložnosti smo se zapletli v pogovor z Bistričanko Karmen Zaletel Potočnik, ki se ukvarja s kaligrafijo in svoje znanje prenaša tudi drugim na tečajih kaligrafije v Kreativni akademiji.
Pisanje z roko je za človeka edinstvena dejavnost, ki nosi osebno noto, podpira delovanje spomina, povečuje koncentracijo in ustvarja trajne zapise … Le s pisanjem z roko bomo ohranjali tako motorično spretnost naših rok kot spominske sposobnosti. Vsi, ki pišemo z roko, imamo boljšo koncentracijo, več idej in dolgotrajnejšo pozornost, s pisanjem krepimo tudi svojo voljo.
Zakaj menite, da je v digitalni dobi pisanje še vedno pomembno?
Ljudje smo dobro le tedaj, ko smo v ravnovesju, ko je naše življenje harmonična celota. V dobi mnogih dražljajev, ko smo razpeti na več različnih strani/vlog in so naše misli ter dejavnosti razpršene, je, za naše dobro počutje, fizično, psihično in čustveno zdravje, nujno treba poiskati protiutež. Torej neko poglobljeno aktivnost, ki nas sprošča, ki krepi pozornost in osredotočenost, ki nas umiri in nam pomaga prisluhniti ter slišati tisto, kar je znotraj nas.
Kaligrafija je ena takih dejavnosti, ki te »nagovarjajo« k temu, da si prisoten tukaj in zdaj, da odmisliš vse, kar je bilo in kar morda še bo. Na preteklost in prihodnost, v tem trenutku, namreč nimamo vpliva. Razvoj pisave sovpada z razvojem višjih kognitivnih sposobnosti. Po besedah nevrologa Pirtoška pri pisavi z roko sodelujejo številni centri v naših možganih. Aktiviramo naše misli (kaj želimo napisati), načrte (kako bomo to storili), center za gibanje oziroma motoriko, izvrševanje, kontrolo gibov (prilagajanje in korekcija), aktivira se naš notranji govor (dialog s samim seboj), vidni center in navsezadnje tudi naš emocionalni del. Pri pisanju z roko krepimo svoj spomin (zapomnimo si več, kot če bi le tipkali) in našo ustvarjalnost s tem, ko razčlenjujejo bistvo besedila.
Kako lahko ročno pisanje prispeva k ustvarjalnemu izražanju posameznika?
Nekoč sem prebrala, da smo vsi ljudje po naravi ustvarjalni, pa naj gre za risanje ali preživetje meseca z minimalno plačo. Vprašanje je le, v kolikšni meri ustvarjalnosti dovolimo, da se izrazi. Potencial, ki je globoko v nas, je treba negovati, si zanj (oziroma zase) vzeti čas, da bo na poti do zastavljenega cilja dovolj močan in s tem kos vsem preprekam.
Dejavnosti, ki nas bodo iz logičnega možganskega dela ponesle k ustvarjalnejšemu, umetniškemu, vsebujejo redne in ponavljajoče se gibe. Za nekatere je to lahko strganje korenčka ali lupljenje jabolka, za druge prhanje, ribanje, britje, vrtnarjenje, slikanje ali pisanje z roko. Pisanje z roko je veščina, s katero (lahko) ustvarjamo estetske izdelke, hkrati pa orodje, ki krepi našo kreativnost.
Kaj vas je navdihnilo, da ste se začeli ukvarjati s kaligrafijo?
Pripadam generaciji, ki so ji na začetku osnovne šole še ocenjevali pisavo. Lepopisje je bilo v tistem času del učnega načrta pri predmetu Slovenski jezik. Kot zanimivost naj povem, da je bilo na Slovenskem lepopisje od leta 1770 do leta 1959 povsem samostojen učni predmet.
Od nekdaj sem občudovala estetske izdelke, tudi lepo pisavo, a ocene moje pisave niso bile dobre. Želela sem si in se trudila po svojih najboljših močeh, da bi rokopis izboljšala, pa ni in ni šlo. Ko sem na podstrešju babičine hiše našla stare mamine zvezke, pa se mi je odprl drugačen svet pisanja. Moja mama sicer ni kaligrafinja, a je črke v naslovih učnih poglavij tako lepo okraševala, da sem se v trenutku zaljubila v lepoto zapisanih črk. Vmes se je zgodilo življenje in vsi tipični izgovori (zdaj nimam časa, za to je škoda denarja, moram najprej narediti še to …), dokler nisem v knjižnici zasledila letaka za tečaj kaligrafije in se, brez razmišljanja, prijavila. Od takrat je minilo že skoraj deset let. Zdaj pišem šest različnih slogov pisav, pet od teh sem se naučila od odlične učiteljice in energične ženske Natalije Resnik.
Katera pisava ali stil vam je najljubši in zakaj?
Težko rečem oziroma se odločim le za enega. Vsak od njih je poseben in vsi so mi ljubi, drugače jih verjetno ne bi pisala. Je pa uporaba določenega sloga pisave odvisna od namena in/ali od vsebine besedila. Tako lahko na primer uncialo uporabimo za daljša besedila na manjšem formatu pisne podlage, saj nima izstopajočih serifov (deli črk navzgor ali navzdol pri b, d, f, g …) in je posledično razmik med vrsticami manjši. Za rojstnodnevna voščila najraje uporabim slog moderne kaligrafije, za posebna priznanja pa gotico, ki je pokončna, mogočna, veličastna in tako vrednosti priznanja doda piko na i.
Ali imate kakšen nasvet za začetnike, ki bi se radi naučili kaligrafije?
Kaligrafije se lahko nauči vsak, ki je pripravljen vztrajati pri vaji ter ob tem upoštevati kaligrafske nasvete in pravila. Dober mentor vam bo pomagal pri oblikovanju posameznih gradnikov, ki jih potem povezujete v črke, te pa v besede, iz katerih nastane kaligrafski izpis. Vsekakor je pot do končnega cilja lažja in hitrejša, če jo prehodite ob nekom s kaligrafskim znanjem. Prihranil vam bo nepotrebne poti in vas obogatil z lastnimi izkušnjami.
Ali menite, da ima kaligrafija terapevtski učinek?
Če govorim iz svojih izkušenj, lahko rečem, da me pisanje s peresom umirja, tako telesno kot umsko. Ni neželenih misli in, vsaj v času, ko pišem, nikakršnih težav. Osredotočena sem na obliko in lepoto črk ter poslušam ples peresa po papirju. Ta zvok je res navdihujoč.
Pisanje z roko ima zagotovo terapevtske učinke. Dokazano pomaga pri rehabilitaciji možganskih bolezni, je metoda kontemplacije, meditacije, globokega dihanja, umika vase. O tem podrobneje spregovori nevrolog Zvezdan Pirtošev v prispevku Vpliv pisanja z roko na razvoj možganov.
Kako vidite prihodnost pisanja z roko in kaligrafije v današnji digitalni dobi?
V tujini, sploh na področju Anglije, je kaligrafija del kulturne dediščine, ki je niso nikoli opustili. Tam lahko iz kaligrafije diplomiraš, ker imajo za to ustrezne ustanove in razvita delovna mesta za zaposlitev teh diplomantov. Številna kaligrafska društva povezujejo ljubitelje pisanja s peresom v veliko družino, ki predstavlja oporo, spodbudo, ideje, izkušnje in nova znanja vsakemu njenemu članu.
Tega bi si želela tudi v slovenskem prostoru. Z novim Zakonom o ohranjanju in razvoju rokodelstva se morda lepopisju obetajo boljši časi, saj so kaligrafijo končno uvrstili med rokodelske panoge. Da je pomemben del naše kulturne dediščine priča dejstvo, da je kot samostojen učni predmet prisotna že od samega začetka slovenskega šolstva. In če citiram Žižića, avtorja besedila Zgodovinski razvoj in pomen lepopisja v osnovnem šolstvu (Šolska kronika, 2014), je lepopis »… veljal za predmet, ki pod površjem skriva celo vrsto naukov. Z njegovo pomočjo naj bi se učenci naučili pisnih oblik in osvojili lepo ter čitljivo pisavo. To pomeni, da naj bi se naučili pisati črke v enakomerni velikosti in legi ter jih primerno vezali v besede. Obenem naj bi jih lepopis učil čistoče, reda in pravil. Budil naj bi jim okus in bister vid, učil dojemati oblike ter jih vzgajal v delavnosti, vztrajnosti in pozornosti.« Torej predstavlja veščino, ki smo jo kot narod cenili. Zato je sedaj dolžnost nas, ki smo že usvojili nekaj tega znanja, da kaligrafijo ponovno obudimo, jo približamo širši javnosti, širimo znanja in veščine ter s tem pomembno prispevamo, ne samo k ohranjanju tradicije, ampak tudi k umirjanju hitrega in razpršenega načina življenja.
Ali lahko delite kakšno zanimivo zgodbo ali projekt, povezan z vašim delom?
Ne glede na to, koga obdarim ali mu pokažem kaligrafski izdelek, pravi, da je očaran nad lepoto črk in občuduje tovrstno znanje.
Katere materiale in pripomočke bi priporočili za kakovostno pisanje z roko?
Materialov in pripomočkov, potrebnih za kaligrafijo, je več, odvisno od tega, kakšne vrste kaligrafski zapis delamo. Osnovni so: držalo za pero, kovinska peresa, ki so različnih debelin, svinčnik, ravnilo, gnetljiva radirka, kakovosten, vsaj 120-gramski papir in črnilo. Potem je tu še skalpel za čiščenje konice peresa, razni črtalniki oziroma vadnice za učenje izpisovanja črk, zaščita za delovno površino, miza, stol …
Za začetnike je ves material dostopen v Sloveniji, za kaj posebnega pa je treba tudi kaj naročiti iz tujine.
Sami izvajate tudi delavnice kaligrafije. Kje in kaj se lahko na njih naučijo udeleženci?
Zaenkrat so tečaji organizirani v okviru Društva Kreativna akademija iz Slovenske Bistrice, katerega članica sem od začetka njegovega delovanja. Na 16-urnih tečajih, ki jih ponujam za posamezen slog pisave, udeleženci spoznajo osnovne gradnike, iz katerih so sestavljene vse črke, poteze za izpis vsake črke posebej, celotno abecedo posameznega sloga pisave, material in pripomočke za delo, se naučijo pravilno namestiti pero v držalo in kako pero očistiti, da jim bo še dolgo služilo, se urijo v potrpežljivosti in osredotočenosti, si ogledajo kaligrafske izdelke, napisane v različnih kaligrafskih slogih.
Vadnico in pisalo za izbran stil pisave udeleženci prejmejo na začetku tečaja. Priporočljivo je, da imajo udeleženci s seboj velik (A4) zvezek, mali karo z nekoliko debelejšimi listi (80-gramski ali več, gladek). Zvezek nam služi za dodatne vaje.
