Ob 70. obletnici poslednje plezalne ture petih slovenjebistriških alpinistov v severni steni Špika Natalija Stegne iz Knjižnice Josipa Vošnjaka predstavlja roman Antona Ingoliča Pretrgana naveza.
Špik je gora, ki pritegne pozornost s svojo obliko vsakomur, ki potuje mimo po Zgornji Savski dolini. Njegova ošiljena glava se ponosno razkazuje s severne strani. Preko strmih martuljških sten ga obiskujejo samo alpinisti.
“Pretrgana naveza je roman Antona Ingoliča. Za planinsko povest je pisatelja navdihnila resnična tragedija petih mladih alpinistov v severni steni Špika. Gre za knjigo, v kateri nam Anton Ingolič razkriva usodo druščine plezalcev, ki so skoraj ves svoj prosti čas posvečali goram. Pred nami se razpletajo usode močnih oseb, trdnih značajev in hkrati osebnosti, ki prepozno spoznajo svojo nemoč proti naravi,” pripoveduje Natalija Stegne iz Knjižnice Josipa Vošnjaka. “V Špikove stene je v času prvomajskih dni leta 1952 odšlo tudi osem mladih Bistričanov. V lepem vremenu so v planinah želeli preživeti slab teden. Pet najbolj izkušenih izmed njih, trije bratje Uršič – Ivan, Milan in Jože ter Hinko Moraus in Franc Karner se je odpravilo na plezalno turo v smer, ki so jo sicer že večkrat preplezali, ne da bi se zavedali, da je ta tura njihova zadnja. V Lipovčevi koči so jih zaman čakali Oto Martinjak, Rado Braučič in Oskar Lang. Slovenska Bistrica je s to tragično nesrečo izgubila mlade in perspektivne ljudi, ki so obetali prispevek k razvoju kraja. Hkrati pa je nesreča za kar nekaj časa zavrla aktivnost bistriških planincev. Trajalo je polnih dvajset let, da so se v alpinističnem odseku Planinskega društva Slovenska Bistrica ponovno našli mladi nadarjeni alpinisti, ki so nadaljevali z delom,” še dodaja Stegnetova.
Leto po nesreči je bil tragično preminulim alpinistom na slovenjebistriškem pokopališču postavljen spomenik, monolitni granitni stožec, ki po obliki spominja na Špik in se mogočno dviga nad ostale spomenike. Vanj je vklesana plošča in relief glave izmučenega mladeniča.
Natalija Sinkovič
