Prva omemba naselja sega okrog leta 1500. Na razgledni točki pobočja stoji cerkev sv. Marjete. Podlaga iz metamorfnih kamnin in strma prisojna lega omogočata kakovostno vinogradništvo. Naselje je znano po zvrsti vina Ritoznojčan. V današnjem času vinograde obdeluje nekoliko vinogradnikov, ki pa pridelujejo več sort dobrih vin, seveda še vedno tudi vino Ritoznojčan. Površina naselja Ritoznoj meri 2, 11 km² in leži na nadmorski višini med 350 in 400 metri. Naselje šteje okoli 200 prebivalcev.

V središču zaselka Ritoznoj, sredi vinogradov stoji mogočna cerkev sv. Marjeta, ki je vidna že na daleč iz raznih krajev občine Slovenska Bistrica. V virih je prvič omenjena leta 1542. Oblika in notranjost cerkve se je z leti spreminjala in bila je povišana v sedanjo višino. Notranjost je obokana in od leta 1742 poslikana s freskami. Kljub preprosti zunanjosti je cerkev sv. Marjete v notranjosti bogata, saj ima baročno oblikovan pevski kor z valovito ograjo in s številnimi ornamenti okrašene orgle, ki jih je leta 1766 izdelal mariborski orglar Simon Otoničer. Cerkev je v celoti poslikana z motivi iz kmečkega in vinogradniškega življenja. Na zadnjo steno prezbiterija je naslikan veliki oltar, vanj pa vstavljena oljna slika sv. Marjete Antiohijske, ki je zavetnica porodnic in kmetov. Na oltarju sta upodobljena tudi zavetnika vinogradništva in vinogradnikov, sv. Martin in sv. Urban.

Do cerkve sv. Marjete ali do centra Ritoznoja je dostop z mnogih strani, z avtomobilom, s kolesom ali peš, najlažje pa po cesti, ki pelje iz Slovenske Bistrice na Šmartno na Pohorju. Pri potoku Bistrica, nasproti tovarne olja GEA v Slovenski Bistrici zavijete proti Šmartnemu na Pohorju, pri prvem mostu prečkate potok Bistrico, nato mimo pokopališča v Slovenski Bistrici nadaljujete do naselja Devina, kjer zavijete proti centru naselja, Devina, Nadaljujete do zaselka Šentovec, kjer že vidite cerkev sv. Marjete in po vzponu po dobrem kilometru pridete do centra Ritoznoja, do cerkve sv. Marjete. Od Slovenske Bistrice do cerkve sv. Marjete je pot dolga nekaj več kot 5 kilometrov. Zelo zanimivi so sprehodi med vinogradi, skozi katere vodi asfaltna cesta proti Kalšam na Pohorju in naprej proti Šmartnemu na Pohorju ali proti Gaberniku in naprej v naselje Zgornja Polskava. Z omenjene poti med vinogradi se ponujajo čudoviti razgledi vse od Donačke gore, Boča do Konjiške gore. Dravska dolina je tako rekoč s pogledi na dlani. Čudoviti pogled je tudi na mesto Slovenska Bistrica. Pogledi z Ritoznoja so paša za ljubitelje fotografiranja.

 

Hudomušnost imena in ime vina Ritoznojčan izvira iz naselja Ritoznoj. Med ljudmi kroži več bolj ali manj navihanih zgodb o nastanku imena Ritoznoj. Ena od zgodb pravi, da se kraj tako imenuje zato, ker cerkev sv. Marjete, ki je nekakšno središče Ritoznoja, stoji ravno na sredi med dvema hribčkoma, ki od daleč pač izgledata kot zadnjica. Druga bolj razširjena različica pa se vrača v čase, ko so vinogradniki vsa dela v vinogradih opravljali ročno, kar je od njih zahtevalo velik napor. Vinogradi po navadi ležijo na velikih strminah, ljudje, ki jih obdelujejo, pa seveda potočijo tudi kakšno kapljico potu. Znoj je tako tekel tudi po zadnjici in do imen Ritoznoj in Ritoznojčan ni bilo več daleč. Če sta ti dve zgodbi še tako simpatični, pa je verjetno še najbližje resnici ta, da naj bi imel nekoč v teh krajih svoje vinograde grof Ritter von Snoj. Vaščani so skozi leta poenostavili izgovorjavo njegovega imena in nastal je Ritoznoj. Cerkev sv. Marjete Mogočna cerkev, ki stoji vrh vinogradov, je v virih prvič omenjena leta 1542. Prvotna stavba, o kateri priča gotski zvonik, je bila v baročni dobi v celoti povišana, v notranjščini pa obokana in leta 1742 poslikana s freskami, ki so bile leta 1930, ko so bile stene v ladji tudi marmorirane, precej preslikane. Navzven je stavba razmeroma preprosta, izstopa le zvonik. V visoko, prostorno in svetlo ladjo vstopimo pod baročno oblikovanim pevskim korom z valovito ograjo, na katerem so z rokokojsko ornamentiko okrašene orgle, ki jih je leta 1766 izdelal mariborski orglar Simon Otoničer (1730−1784). Cerkev je skoraj v celoti poslikana, program poslikave pa je tako ali drugače povezan s kmečkim življenjem in delom, predvsem z vinogradništvom ter s cerkveno zavetnico.