Šmartno na Pohorju
Streljaj iz mestnega vrveža nas cesta iz Slovenske Bistrice pripelje v kraj, kjer zastane dih. Tam, kjer stalno piha veter in kjer slišimo šepetati gozdove, sončne travnike, šumeče vode in zgodbo vedrih Pohorcev, tam je Šmartno na Pohorju.
Neokrnjena narava, odlični razgledi in energija gozdov so dobri razlogi za to, da zavežemo pohodne čevlje, vzamemo nahrbtnik in spoznamo lepote tukajšnjih krajev tudi z drugačne perspektive. Pohodna pot iz bližnje Zgornje Polskave čez Šmartno na Pohorju do Areha je lahka in dobro označena. Iz središča Šmartnega na Pohorju pa poteka nekoliko manj znana in dobro označena pohodna pot do Treh kraljev. Tukaj je še možnost ogleda dela Bistriškega vintgarja, ki poteka čez naše kraje. Ostanki najdebelejše jelke v Evropi in sledovi mlinarstva ob potoku Bistrica nas popeljejo v nek drugi čas.
Da je območje, na katerem še danes stoji cerkev svetega Martina, nekaj izjemnega, so začutili že Rimljani. Ti so točno na tem mestu postavili rimsko svetišče, srednjeveški predniki pa so na ostankih svetišča zgradili cerkev.
Na južni strani cerkve je rimski nagrobnik z reliefom Orfeja. Cerkev krasijo glavni oltar in dva stranska. Največ prezidav je objekt doživel v 17. in 18. stoletju, ko so sprva ravni, leseni strop cerkvene ladje tudi obokali.
Stavba je častitljive starosti, izhaja iz leta 1252, v listinah se prvič izrecno omenja šele leta 1408. Zaenkrat vse kaže, da utegnejo za pokrovitelja gradnje te šmarske župnijske cerkve obveljati Gromberški.
Stoletja se je pod beleži sten skrival biser. Ko so restavratorji odstranili omete, ki so zakrivali romanske freske, so našli prvotne poslikave iz 13. stoletja. Najstarejšim romanskim v prezbiteriju sledijo še renesančne poslikave iz 16. stoletja, nato baročna iz leta 1610 in zadnja, historicistična poslikava s konca prejšnjega stoletja.
Figure in obrazi podob predstavljajo škofe in opate. Najdemo kompozicijo 16 škofov z medaljoni. Pomembna najdba je upodobitev 32 svetnic, ki nosijo obok prezbiterija oziroma kupolo. Na vsakem kraku je osem poslikav, deveti krak je sklepni in prikazuje jagnje božje. Gre za zelo redek motiv in upodobitve nekaterih svetnic, kot je sveta Hilarija, so prava redkost.
Skoraj na vsakem gričku tod okoli stoji kakšna cerkvica, cerkev svetega Henrika pa najdemo odmaknjeno, na zeleni jasi sredi pohorskih gozdov. Gre za eno najstarejših in najbolj markantnih cerkva na Pohorju, ki jo ljudska govorica pozna pod imenom sveti Areh. Prvič se omenja po letu 1545, v drugi polovici 17. stoletja so jo podrli in postavili na novo. Največja znamenitost je grob svetega Henrika. Reliefna plošča iz, kakopak, pohorskega marmorja kaže ležečega vojvodo s krono na glavi in z mečem v roki.
Zgodba
Puščavnik Lovrenc je nekdaj zašel v te gozdove, kajti tako je hotel njegov krstni varuh, sam sveti Lovrenc. Ta mu je v sanjah pokazal to pogorje z željo, da mu tu postavi kapelico. Zablodil je, med tem ko je iskal kraj iz sanj in ni vedel več ne kod ne kam. Naenkrat je opazil kočo, potrkal na vrata in prosil, da ga na noč vzamejo pod streho. Stari skopuh mu je odgovoril, da v koči ni prostora za tujce, da nima ne vode, zadnjega suhega koščka kruha pa mu tudi ni voljan dati. Naenkrat se je kruh na mizi spremenil v kamen in skopuha je prevzela groza, saj naj bi bila to božja kazen. Padel je pred puščavnika in se milo razjokal. Puščavnik je dejal, da bo prespal na skalah in prosil boga, da skopuhu odpusti njegov največji greh, skopuštvo. Ko se je naslednje jutri prebudil, je ugotovil, da so pečine povsem enake kraju iz sanj. Tedaj je iz utice stopil skopuh in puščavnika prosil, če mu lahko s čim pomaga in postreže. Puščavnik ga je povabil, da poprime za delo in skupaj sezidata kapelico svetemu Lovrencu.
In skopuhu je bilo s tem odpuščeno. Šentlovrenška kapelica stoji še dandanes in se drži južne stene Arehove cerkve. Ob njej ležijo puščavnikove pečine.
Povzeto po: Jože Tomažič, Pohorske bajke
Nad vasjo Kočno, ki je bila pred leti razglašena za najlepšo slovensko vas, mirno počivajo razvaline gradu Gromberg (Gromperk). Zgrajen je bil v 10. stoletju, prvič se ga omenja leta 1164. Dobro je nadzoroval prihod morebitnih sovražnikov in uspešno kljuboval napadom Turkov. Najhuje so ga prizadeli kmetje v svojem uporu v 17. stoletju.
Znameniti grad je navdihnil Antona Ingoliča, da ga je uporabil za prizorišče svojih romanov Pradedje in Gorele so grmade.
Vitez v gradu Gromberk je bil prvi omenjeni prebivalec teh krajev. Ker je bilo domovanje te plemiške rodbine nedaleč od Šmartnega, predvidevajo, da bi lahko sodelovali pri gradnji cerkve svetega Martina in da bi lahko bila torej to plemiška, lastniška cerkev.
Ko danes obiščete razvaline na vrhu strmega hriba nad naseljem Kočno pri Zgornji Polskavi, si težko predstavljate mogočnost nekdanjega gradu. To je bil t. i. zgornji Gromperk, obstajal pa je tudi spodnji Gromperk. Spodnji dvorec je najverjetneje stal blizu grape, ki loči strnjeni del naselja Kočno nad Polskavo od samostojno locirane Rebernakove kmetije blizu Kalš, ki ima domače ime Gründorf.
Danes je od starega gradu, zgornjega Gromperka, ohranjenega le še nekaj zidovja. Vrh kope, na kateri je stalo grajsko jedro, kaže na vogal stavbe v višini treh etaž. Njegovi več kot meter debeli zidovi so narejeni iz lomljenca iz pohorskih prakamenin. Grajsko jedro opasujejo ostanki mlajšega obrambnega obzidja s šalastim stolpom na zahodni strani, za obzidje pa strokovnjak za slovenske gradove Ivan Stopar predvideva, da je bilo renesančno. Zasnovo obdajajo ostanki krožnega obrambnega jarka, znotraj nje pa je zahodno od jedra viden prečni notranji jarek. Srednjeveško jedro je po ohranjenih ostankih le na splošno možno datirati v romansko dobo.
Razen vidnih ostankov in zelo redkih starih upodobitev ne vemo skoraj nič o življenju na tem gradu. Znano je, da so ga v interpretacijah radi zamenjevali z istoimenskim gradom na Koroškem.
Kot prvi uradni lastnik gradu se omenja Wolfgang Gromperški, ki je bil leta 1142 uradni zastopnik grofa Bernarda Mariborskega ob sprejemu cistercijancev v vetrinjski samostan. Bil je eden najstarejših koroških ministerialcev. Kasneje so grad več sto let posedovali dediči Alrama Feistritzerja. Poslednji Feistritzer, ki je izpričan kot lastnik Gromperka, je umrl leta 1437, njegovo dediščino sta prevzela Qalter Safner in Erazem Viltuški. Hans Kleh je ustanovil dvor v Spodnji Polskavi, po njegovi smrti so si posest razdelile njegove štiri hčere. Gromperk je dobila Helena, poročena s Hansom Aiglom. Ta je grad verjetno obzidala, Aigli so ostali na Gromperku do 1580, ko ga je kupil Krištof Prager. Med leti 1631 in 1679 so bili gospodarji Gromperka Dietrichsteini, ki so grad verjetno opustili.
Lorem iKamnito korito opazi obiskovalec v bližini avtobusne postaje Pesek, v smeri proti Bojtini. Iz tega velikega kamna so pastirji nekoč izklesali korito za napajanje živine. Stalno je bilo polno vode. Menda naj bi po teh krajih nekoč hodil tudi hudič. Ko se je želel odžejati, je nerodno stopil v korito in v njem je nemudoma zmanjkalo vode. Obiskovalci lahko vse odtlej v koritu vidijo hudičevo šapo, izvir vode v bližini pa je za vedno presahnil.
Pohodna pot se začne na Devini in nas vodi ob potoku Devina vse do izvira v Smrečnem. Če se odločimo za pohod po vintgarju, se lahko glede na kondicijsko pripravljenost odločimo za štiri variante, in sicer lahko pot končamo v Sp. Prebukovju (obisk zidanice, zeliščnega vrta) ali v Zg. Prebukovju (lesen reliefni prikaz vasi) ali v Šmartnem na Pohorju (kjer se lahko okrepčamo v gostišču Dovnik, si ogledamo freske v cerkvi in gasilski dom ter uživamo v čudovitih razgledih po dolini) ali pa po 7 km pridemo do izvira potoka Devine v Smrečnem. Na začetku poti lahko vidimo leta 1918 zgrajen zidan most, ki so ga postavili ruski vojaki. Ob potoku so še vidni ostanki nekaterih mlinov, žag in kovačije (v prejšnjih stoletjih je tukaj delovalo 19 mlinov, 3 žage in 1 kovačija). Poglede na potok privlačijo tudi številni tolmunčki, ki nastajajo ob prelivanju vode čez skale. Pravi počitek ob poti za dušo in telo pa si lahko privoščimo na jasi, kjer je bila Pesjakova žaga. Tukaj lahko vidimo sani, s katerimi se je nekoč po svojem posestvu vozil grof Attems. Pot je označena z rumeno modro markacijo.
Preden pridemo iz doline v središče kraja, nam pogled v Spodnjem Prebukovju pritegne zeliščni vrt, ki je je zasnovan s simboliko leta. Dvanajst gred, razporejenih v sončne žarke, se začne ali zaključi v središču vaškega družabnega življenja – lipe. Na vrtu najdemo zelo pester izbor avtohtonih rastlinskih vrst Pohorja in nekatere manj znane zdravilne rastline. Za vsakogar, ki da kaj na svoje zdravje ali pa si želi le nabrati nove energije, je vrt prava izbira. Člani TD Jelka vas bodo po predhodnem dogovoru pogostili z zeliščnimi namazi, sokovi in čaji.
V bližini cerkve lahko obiščete obnovljeno Marotovo domačijo oziroma cimpračo – tipična stara pohorska domačija, krita je s slamo in ima ohranjeno tipično notranjost, saj so jo obnovili po starih načrtih. Na glavnem tramu je vrezana letnica 1812, stavba je kamnita, osrednji bivalni prostor (hiša) ima lesene kladne stene.
Vas BOJTINA
4 kilometre sverozahodno od Šmartnega leži vas Bojtina.Bojtina se razteza od Šmartnega do Žigartovega vrha in od Frajhajma do Smrečnega. Vas zajema okoli tisoč hektarjev zemljišča, ki je v večini prekrito z iglastim gozdom, drugo so pašniki in travniki, le majhen del predstavljajo obdelovalne površine – njive. Sega od nadmorske višine 679 metrov v Bojtinskem potoku, do 1346 metrov na Žigartovem vrhu.
Vas Bojtina je bila v letih 1999, 2000, 2001, 2002, 2003,2004, 2005, 2006, 2007, 2008 razglašena za najlepše urejeno vas v KS Šmartno na Pohorju. Leta 1999, 2000, 2001 in 2002 in 2008 je prejela Zlato vrtnico občine Slovenska Bistrica, ter leta 2002 priznanje Krajevne skupnosti Šmartno na Pohorju za urejenost in prepoznavnost kraja in priznanje Turistične zveze Slovenije, kot tretja najlepša Slovenska hribovska vas.
Bojtina je najstarejša vas v krajevni skupnosti Šmartno, saj se prvič omenja leta 1227 pod imenom »Vogtwin«. V Bojtini stoji na nadmorski višini 1007 metrov cerkev Sv. Uršule, ki je podružnična cerkev Sv. Martina v Šmartnem na Pohorju, in je med podružničnimi cerkvami omenjena prva. Kdaj je bila cerkev zgrajena ni natančno znano. Po zapiskih sodeč se prvič omenja leta 1545. V listinah iz 16. stoletja je zapisano, da jo je dal zgradil Jurij III Schaubberg na svoji posesti. Po naslikanih križih sodeč je bila posvečena, oltarji pa ne. Imela je tri oltarje, prvi je oltar Sv. Uršule, drugi Sv. Ahaca in tretji Sv. Janeza Krsnika.
Cerkev svete Uršule je podružnična cerkev Svetega Martina na Šmartnem na Pohorju. Stoji v pohorski vasici Bojtina na nadmorski višini 1006 metrov, na samem med brezami, blizu kmetije Pogležen. Po zapiskih sodeč se prvič omenja leta 1545. V listinah iz 16. stoletja je zapisano, da jo je dal zgradil Jurij III. Schaubberg na svoji posesti. Po naslikanih križih sodeč je bila posvečena, oltarji pa ne. Imela je tri oltarje, oltar svete Uršule, oltar svetega Ahaca in oltar svetega Janeza Krsnika.
Današnjo podobo pa je dobila ob koncu 17. stoletja, ko so jo prezidali in ji obokali ladjo. Cerkvena ladja se proti vzhodu zaključuje s poligonalnim prezbiterijem. Ob severni steni je v začetku 19. stoletja dobila tudi zvonik. V notranjosti, ki je baročno obarvana, stoji glavni oltar z baročnima svetnikoma, puttoma in sliko zavetnice sv. Uršule. Cerkev skupaj z zakristijo je v celoti pokrita z avtohtono skrilasto kritino, ki je bila v letu 2003 obnovljena.
Legenda pravi, da so v cekrvi našlo leseno škatlo, v kateri naj bi se ohranile kosti svete Uršule. Za cerkvijo je bilo nekdaj pokopališče, ki danes ni več vidno.
Na Pohorju boste verjetno zaman iskali diamante, a Pohorje vseeno ponuja zaklade. Več krajev na območju Šmartnega je namreč znanih po kamnolomih belega marmorja, ki so začeli z delovanjem v času rimske kolonizacije teh krajev. Rimljani so na tem delu Pohorja osnovali kamnoseško naselbino, ko so v 1. stoletju n. št. našli nahajališče marmorja in h kamnolomu pripeljali tuje delavce. Kamnoseški izdelki iz tega območja so bili vgrajeni v mnoge objekte v širši okolici. Naselbina kamnosekov je bila verjetno opuščena že pred 4. stoletjem. Rimljani so tod lomili pohorski marmor za takratno Petovio in Celeio. Rimski kamnolom debelozrnatega pohorskega marmorja v Bojtini je arheološka-nepremična kulturna dediščina, izdelke iz tega kamnoloma pa najdemo po celotni Štajerski in širše.
Več rimskih nagrobnih kamnov je vgrajenih v fasado cerkve sv. Martina na Šmartnem na Pohorju.
Drevesa izjemnih dimenzij so stalnica tega območja. Najbolj znani so ostanki Marotove jelke ob potoku Bistrica, ki je bila najdebelejša jelka v Evropi. Posebnih dimenzij sta Blažičev bor v Smrečnem in Puteržnikova tisa v Frajhajmu. Zelo zanimive pa so tudi Kersnikove lipe v Bojtini. Najdebelejša ima obseg več kot 8 metrov. Gre za skupino petih lip, izmed katerih se dve zraščata. Sicer pa ima območje veliko lip, ki spadajo med najdebelejše v Sloveniji.
Na Bojtini v povirju Bistrice se v dolinicah stranskih pritokov nahaja več manjših močvirij. Večje močvirje se nahaja v bližini Stegnetove bajte in kmetij Prednik oz. Trtnik. To so močvirni travniki z elementi nizkega barja, ki prehajajo v območja s šotnimi mahovi in ombotrofnimi vrstami. Poleg odprtih vodnih oken so tudi dvignjene lege s smrekami in brezo.
Za popotnike, ki jih poleg pohodništva zanima raznovrstnost gozdov Pohorja, je prava izbira gozdno-učna pot Bojtina. Gozd, njegove pojavne oblike in gozdni prebivalci, ter življenje ljudi nekoč in danes sta glavni temi gozdne učne poti. Tukaj je mogoče videti veliko: ohranjena narava, pestrost drevesnih in grmovnih vrst, redki gozdni sestoji, naravni spomeniki, kot na primer lipe izrednih dimenzij, ki so opredeljene kot naravni spomeniki državnega pomena, in rimski kamnolom, etnološko zanimive stavbe, kot so obnovljen in delujoč Šetorov mlin, Kresnikova kovačija, Ferdinadova stara kmečka hiša z etnološko zbirko, razstava kmečkega orodja na prostem, sakralni objekti …
Pot je razdeljena na dve, na gozdno učno pot in pohodno pot. Obe sta srednje zahtevni, označeni z rumeno-modro markacijo. Gozdna učna pot ima oznako 1, pohodna pa 2. Priporočljiva je pohodna obutev.
Učna pot je dolga 3700 metrov in je krožna. Premagali boste 150 metrov nadmorske višine. Če se odločite za voden ogled z razlago na vsaki točki, boste potrebovali tri do štiri ure. Pohodna pot je dolga okoli 4000 metrov, premagali boste 220 metrov nadmorske višine.
Šport in prosti čas
V zaselku Kalše deluje skakalni center, s katerim upravljajo člani Smučarsko skakalnega kluba Šmartno na Pohorju. Pozimi so pripravljene tri skakalnice (12 metrov, 20 metrov in 50 metrov). Slednja se vsakih nekaj let korenito spremeni, saj plazovi na tem območju povzročijo veliko dodatnega dela. Na pohorski velikanki, kot pravijo njihovi največji skakalnici, vsako leto gostijo tekmovanje za pokal Cockta za dečke do 14 in 15 let.
Smučarsko skakalni klub ŠMARTNO NA POHORJU
Šmartno na Pohorju 19
2315 Šmartno na Pohorju
E: info@ssk-smartno.com
W: www.ssk-smartno.com
V bližini Šmartnega na Pohorju se nahaja tudi smučišče Trije kralji, kjer si lahko privoščite dobro smuko.
Ljubiteljem plezanja je na voljo plezališče Buncove skale v naselju Frajhajm ob potoku Polskava. Ob šumenju potoka Polskava ima plezanje še poseben čar. Na voljo je več kot 50 smeri, zahtevnosti med 4a+ do 7b+. Stena je visoka med 5 in 15 metrov, nahaja se na nadmorski višini 560 metrov. Najprimernejši čas za plezanje je od pomladi do pozne jeseni.
V revirju lovske družine Šmartno na Pohorju bo ljubitelje divjih živali najbolj navdušila jelenjad, ki je v nižje ležečih predelih ni. Domači lovci sicer omogočajo lovski turizem, a je pogoj, da so obiskovalci tudi sami lovci. Za podrobnejše informacije se obrnite na Lovsko družino Šmartno na Pohorju.
Tukajšnji lovski revir je velik okoli 3500 hektarov, s čimer se uvršča med srednje velike lovske revirje. Glavna divjad je srnjad, zelo pogosti so divji prašiči in poljski zajci. Med predatorji in zvermi najdete lisico, kuno belico in kuno zlatico, tudi jazbeca.
Z revirjem upravlja Lovska družina Šmartno na Pohorju, domači lovci s tem pomagajo prebivalcem, da jim živali ne povzročajo prevelike škode.
Območje Krajevne skupnosti Šmartno na Pohorju je razdeljeno na tri grebene, ki so jih ustvarili potoki mala in velika Polskava, Devina in Bistrica. Soteska slednjega je posebej zanimiva, saj je tukaj speljana znana pohodniška pot po Bistriškem vintgarju.
Potok Bistrica (ki je mejni potok krajevne skupnosti) je s svojimi slapovi in sotesko hidrološka, geomorfološka, površinska in botanična naravna vrednota. Bistriški šum, drugi slap in slap žleb na tem potoku so vsak zase posebej zavarovani kot geomorfološke, površinske in hidrološke naravne vrednote. Enako velja za potok Polskava in njegov slap Rotartov oz. Padnikov šum.
Tod, kjer se končajo zadnji vinogradi in začutite šumenje gozdov, vodi nekaj bolj in manj znanih poti. Med najbolj priljubljenimi je pot čez Bistriški vintgar. Manj pohodnikov in neokrnjeno naravo lahko doživite v Devinskem vintgarju. Svež pohorski zrak, čudovite razglede in naravne ter kulturno-zgodovinske znamenitosti Pohorja pa ponuja Gozdna učna pot Bojtina.
Lahka in dobro označena je pohodna pot iz Zgornje Polskave preko Šmartnega na Pohorju do Areha. Iz središča Šmartnega vodi tudi nekoliko manj znana, a dobro označena pohodna pot do Treh kraljev.
Bistriški vintgar
Približno šest kilometrov je dolga pod po dolini potoka Bistrica. Začnete jo v Zgornji Bistrici in ko boste prispeli do rimskega kamnoloma, boste vedeli, da ste v krajevni skupnosti Šmartno na Pohorju. Spremljali vas bodo slapovi, med katerimi je najmočnejši šum slapa Šum. Pot vas bo vodila v senci mogočnih dreves, na poti boste srečalo Maroltovo jelko. Za celotno pot boste potrebovali od tri do štiri ure.
Devinski vintgar
Pot začnete ob koncu table Devina, na poti iz Slovenske Bistrice proti Trem kraljem. Svež zrak vas bo domala v vseh letnih časih hitro zarezal v pljuča. Počasi boste pustili za sabo obronke Pohorja, kjer se končajo zadnji vinogradi in gore, kot tod po starem pravijo vinski kleti. Nekajkrat boste prečili potok, odpirali se vam bodo idilični pogledi na potok in sotesko. Prispeli boste v Spodnje Prebukovje in nadaljevali proti Zgornjem Prebukovju. Tik pred Šmartnim lahko za trenutek postanete v tišini gozda, potem pa boste prispeli v središče Šmartnega na Pohorju.
Pot je neokrnjena oaza miru in je primerna za vsakogar. Zaenkrat (še) ni markirana.
Tradicija Šmartnega na Pohorju
Pohorski ljudje so od nekdaj znali poskrbeti zase. Kar danes gledamo z nostalgijo po starih časih, je bil včasih del njihovega vsakdana. Danes v vasi še najdete Aljoza Pristovnika (po domače Šetrov šef), ki zna s slamo kriti strehe.
Več kot 100 mlinov in žag je delovalo na potokih Bistrica, Polskava, Šentovec, Devina in njihovih pritokih. Mlini so mleli moko, žage so bile namenjene obdelovanju lesa. Izmed vseh mlinov danes deluje le Šetorov mlin, ki je na ogled za obiskovalce in v katerem vam mlinar še zmelje domačo moko.
Tod so delovali oglarji, za beljenje in zidanje so domačini žgali apno. Pletli so t. i. korpe – košare iz smrekovih in vrbovih vej.
Ukvarjali so se z ovčjerejo in ženske so nekoč v dolgih zimskih večerih pletle volnene izdelke. Sejale so še lan in ga trle, da so iz njega izdelovale oblačila in plahte. V Ferdinandovi koči je danes še na ogled pletena obleka iz lanu.
Preden pridemo iz doline v center kraja, naš pogled v Spodnjem Prebukovju pritegne zeliščni vrt. Vrt je zasnovan s simboliko leta. Dvanajst gred se razporejenih v sončne žarke začne ali zaključi v središču vaškega družabnega življenja – lipe. V vrtu najdemo najbolj pester izbor avtohtonih rastlinskih vrst Pohorja in nekatere manj znane zdravilne rastline. Za vsakogar, ki skrbi za svoje zdravje ali si želi samo nabrati nove energije, je vrt prava izbira. V vrtu je posebnost tudi mediteranski kotiček, kjer se lahko v omamnem vonju dišavnic z mislimi preselimo na morje … Domačini in člani TD Jelka vas bodo po predhodnem dogovoru pogostili z zeliščnimi namazi, sokovi in čaji.
Ohranjena narava, pestrost drevesnih in grmovnih vrst, bogati travniki so odlična osnova za vrhunsko tekoče zlato, zlati eliksir, kot so med poimenovale stare civilizacije. V Sloveniji ima čebelarstvo dolgotrajno tradicijo. Uspešno jo ohranjajo tudi pohorski čebelarji. Ti skrbijo za svoje najboljše prijateljice čebele, s tem pa za cvetje in zelenje, zdravo naravno hrano, zelišča in začimbe pohorskega hribovja.
Čebelarstvo Strehar v Zgornjem Prebukovju ima dolgoletno tradicijo, saj se s čebelarjenjem ukvarjajo od leta 1975. Lahko se pohvalijo s številnimi priznanji in medaljami za svoj med in medene izdelke tako v Sloveniji kot na mednarodnih ocenjevanjih. Na vseslovenskem ocenjevanju medenih pijač 2015 so si prislužili naziv šampion za medeni liker s kostanjevim medom in zlato medaljo za medeni liker s cvetličnim medom. Odlični pa so tudi njihovi ostali medeni izdelki, kot so medeno žganje, medica, cvetlični med, kostanjev med, gozdni med, propolis, cvetni prah, medeni kis, borovničevec z medom, medeno žganje.
Pridne gospodinje, združene v aktiv kmečkih žena, vam bodo postregle s pohorsko bunko in sušenim plečetom na odličnem domačem rženem kruhu, ki ga bodo debelo namazale z domačo zaseko ali odličnim zeliščnim namazom.
Žganci z zeljem in repo so bili nekoč skoraj vsakdanja jed. V teh krajih so kuhali tudi oblič oziroma oženjene žgance, mlečno, gobovo in železno župo. Kurja župa (juha) je bila namenjena porodnicam. Kuhalo se je ješprenovo kašo s prekajenimi svinjskimi nogicami, krompirjev štrukl, ovčetino, ki so jo najprej pokuhali, nato še popekli, pa tudi divjačino, ki je bila predvsem na jedilnikih premožnejših. Med najbolj znanimi jedmi iz teh krajev pa ne smemo pozabiti še pohorskega piskra.
Pohorski pisker (po receptu naših babic)
Pohorski pisker je jed, v kateri lahko poljubno kombiniramo različno meso (govedina, divjačina, prekajena svinjina, ovčetina), zelenjavo (rumeno korenje, koleraba, zelje, peteršilj, česen, krompir, por, čebula), žitarice (proso, ječmen, rž, oves, pšenica), stročnice (fižol, bob), gozdne sadeže (jurčki, lisičke, brusnice), začimbe (sol, poper, kumina, lovor, majaron), tekočino (voda, jabolčnik) in mlečne izdelke (kisla smetana). Jed naj vsebuje vsaj eno živilo iz vrste žitaric in eno živilo iz vrste stročnic. Lahko jo pripravimo iz več vrt mesa ali brez njega. Čas priprave je 1 ura in 45 minut oz. 45 minut, če ne vsebuje mesa.
Sestavine:
80 dag govedine (plečka)
30 dag prekajenih svinjskih rebrc
30 dag prekajene slanine
2 glavi čebule
1 kom pora
2-3 kom rumenega korenja
1/2 kg krompirja
30 dag fižola
30 dag boba
4-5 strokov česna
1 kom kolerabe
1 šopek peteršilja
25 dag pšenice (pira)
30 dag prosene kaše
25 dag ješprena
30 dag gob (jurčkov)
začimbe: sol, poper, lovor, kumina, majaron
mast ali olje
jabolčnik za zalivanje
kisla smetana po potrebi
Recept:
Fižol in bob skuhamo v slani vodi z dodatkom začimb. Čebulo in por drobno narežemo in popražimo na masti. Dodamo slanino, govedino in prekajena svinjska rebrca. Dušimo 10 minut in nato dodamo gobe, na kocke zrezano ali naribano korenje in kolerabo, peteršilj, zalijemo z malo vode in dušimo približno 3/4 ure. Dodamo opran ješprenj, pšenico, sesekljan česen, začimbe in zalijemo z jabolčnikom. Kuhamo 20 minut in nato dodamo še na kocke narezan krompir in čez 15 minut še proseno kašo. Čisto ob koncu dodamo še kuhan fižol in bob ter jed po potrebi zgostimo s podmetom (moka, voda).
Jed postrežemo v lončeni posodi, pred tem pa jo izdatno posipamo s sesekljanim peteršiljem.
Železna župa (juha) (recept Jožice Kapun)
Na kocke narezanemu krompirju dodamo nasekljan peteršilj, sol, poper, lovorjev list, kumino in kuhamo 20 minut. Dodamo domačo zaseko in pustimo, da župa še malo prevre. Postrežemo.
Krompirjev štrukl (recept Jožice Kapun)
Kuhan krompir pretlačimo, dodamo jajca in pripravimo testo. Testo razvaljamo, namažemo z ocvirki in potresemo s cimetom, zvijemo in zapečemo v pečici.
Brezglutenski ajdovi piškoti z rožmarinovo kremo (avtorski recept Patricije Štefanič, Cimetovo dekle)
Recept za ajdove piškote:
(iz te mase sem naredila okrog 22 piškotov)
150 g ajdove moke
30 g koruznega škroba
20 g pravega kakava
60 g sladkorja v prahu
125 g mrzlega masla
1 mali rumenjak
1/4 čž pecilnega (ni obvezno)
1/2 čž vanilije
ščep soli
Za piškote najprej narežemo maslo na kocke in postavimo v hladilnik, saj mora biti maslo res hladno, da so piškoti lepo krhki. Skupaj zmešamo moko, škrob,sladkor, kakav, sol in pecilni, da se znebimo grudic, potem dodamo hladno maslo in na hitro premešamo, da dobimo drobtinam podobno maso (jaz sem uporabila poseben rezalnik, preprosto lahko uporabimo tudi vilice), dodamo vanilijo in rumenjak ter zopet na hitro premešamo, da dobimo homogeno testo. Zavijemo v folijo in za pol ure postavimo v hladilnik, da se nam ohladi. Na pomokani površini razvaljamo testo na cca. 4 mm, izrežemo poljubni vzorec ter odtisnemo sredico. Piškote nato zopet postavimo v hladilnik za 15 min. Jaz si velikokrat testo razdelim in delam samo z eno polovico, medtem ko druga polovica lepo počiva v hladilniku, tako se mi maslo ne topi in je zato veliko lažje delati, s tem pa tudi zagotovimo krhkost piškota.
Pečico nastavimo na 190° C in pečemo 7 min. Popolnoma ohladimo, preden napolnimo s kremo.
Rožmarinova krema:
100 g bele čokolade
50 g smetane za stepanje
2 mali vejici rožmarina
Smetano in rožmarin spravimo do vrelišča, prelijemo po čokoladi in počakamo 5 min. Odstranimo rožmarin in kremo dobro premešamo, da se nam stopi vsa čokolada. Kremo ohladimo in z njo napolnimo piškote.
Smo vas prepričali? Z veseljem vas pričakujemo v naših krajih, zato čim prej vzemite nahrbtnik in pridite v neokrnjeno naravo, med odlične razglede in začutite energijo pohorskih gozdov. A pazljivo, morebiti na poti srečate čudežna bitja, ki menda bivajo tod.
Kontakti
– KS Šmartno na Pohorju: 051 607 614;
– TD Jelka: 040 640 202,
– Župnija Sv. Martina: 031 280 281.
